Najdi forum

moja zgodba in kako naprej?

Pozdravljeni,
Iskreno prosim za čim več mnenj, nasvetov in uvidov, ki mi bodo pomagali naprej. Že dolgo časa prebiram vse zapise tu in danes sem se opogumila, da napišem svojo zgodbo. Vzela sem si teden dni zase, da si uredim misli in se odločim kako naprej.
Ne bom začela na začetku, začetki so povsod enaki. Moj vsakdan je odvisen od razpoloženja partnerja, ko ima dober dan je polno smeha, zezanja, vse teče gladko. Ampak ti dnevi so redki. Večinoma se skregamo že zjutraj, ko je na meni, da porihtam otroka in ju spravim v šolo. Če vstane, hodi za nami in vedno najde nekaj v kar se vpiči. Ponavadi so to malenkosti, ki vzplamtijo v očitke in kreganje, da nam pokvari začetek dneva. Otrok ni počesan, kako si oblečena, v zadnjih minutah pred odhodom odpre temo, ki bi se jo morala pogovoriti sama v miru. Med nama ni pogovorov, vse rešujeva med službo po telefonu. Ko pridem domov ždi na kavču in čaka kosilo. Še dobro ne stopim čez vrata, že sprašuje, kdaj bomo jedli. On ima svoje podjetje, ki mu ne vzame dosti časa, zato je veliko časa doma. Materialno nam gre zelo dobro. Oba veliko zasluživa, samo jaz hodim v službo in to ne šteje. Moj zaslužek je daleč nad povprečjem, ampak bistveno manjši od njegovega. Pa mi ves čas očita, da nas on živi in da sama ne preživim brez njega. Da vse on plačuje, meni omogoča lagodno življenje. Nepremičnino sva financirala 50:50, ko sem želela ločitev, mi je zabrusil, naj spokam in grem. O ločitvi ali ureditvi razhoda se sploh noče pogovarjat. V skrajni sili zagrozi, da bo šel on, vendar nikoli ne odide. Vedno samo grožnje. Če zaostrim jaz, sledijo tihi dnevi in nato preobrat kot, da se ni nič zgodilo. V svoji družbi me ponosno razkazuje, doma pa ima vedno kup pripomb. Od tega kako zgledam, kako se oblačim, vsakič mi dobronamerno pove, kaj na meni ni ok. Vsakič, ko pridem od frizerja mi pove, da sem grozna in naj zamenjam frizerja, tudi, ko mi samo pobarvajo narastek in ni nobene spremembe. Njegov odnos do mene je ves čas skrajno dobronameren, kar pomeni, da mi ves čas servira kup resnic, ki si mi jih drugi ne upajo povedati. Od večerje za prijatelje, ko jo vsi hvalijo, bo on komentiral, kaj ni dobro v nulo. Nikoli nobene pohvale ali hvaležnosti, samo dobronamerne kritike, ki ti s časom zlezejo pod kožo, da se enostavno začneš izogibati vsem situacijam, ki pripeljejo do takega razpleta. Enako je za vse njegove rojstne dneve, karkoli mu želim podatiti ali pripraviti presenečenje, vedno nekaj ni ok. Pa sem probala že čisto vse, od dragih, uporabnih ali praktičnih daril, malenkosti, nekaj kar smo ustvarili z otroci, tudi že v humanitarne namene sem donirala znesek v njegovem imenu namesto darila, vedno je razplet isti, nehvaležno očitanje in kreganje.
V svojih izbruhih kreganja je verbalno neustavljiv, nikoli agresiven, ampka mene bolijo njegove besede, ki jih ne izbra. Od tega, da mi očita, da sem taka kot moja mama, družina, vse bo vpetel, da me bo čim bolj prizadel. Z leti opažam, da v teh izbruhih pogosto očita stvari meni, kar bi mu sicer jaz morala govoriti. Od tega, da ga ne spoštujem, da sem lena, da žrem (on ima problem s težo, jaz ne), do tega da ga varam. Zadnje je še posebej boleče, ker sva šla tudi čez fazo njegovih afer. Od dolgotrajne do krajših. Za vse sem bila kriva jaz, ker sem tako grozna. O vseh prijateljih govori vse najslabše, svoje sem že davnaj dala na stranski tir, ker se kot vsi v takšnih vezah, ne počutim več sposobna pretvarjat, da je vse v najlepšem redu in se jim raje izognem.
Kako jaz čutim? Z leti vedno bolj iščem mir pred njim. Z otroci zaživimo, ko smo sami. Žal je tudi to začutil in se zdaj le še redko spravi kam od doma. Leži na kavču, gleda tv, svoje naprave in predava, kako samo on dela, mi pa nič. Enako se spravlja na otroka, ju veže na sebe z materialnimi stvarmi in razlaga, da brez njega ne preživimo. Pohvale so redke, občutka za njune realne potrebe nima, praznino polni z materialnimi stvarmi in zblazni vsakič, ko je priložnost. Tudi glede vzgoje se bo vsakič postavil na svojo stran in občutek imam kot da imam tri otroke in nobenega partnerja. Posmehuje se iz mojih poskusov, da bi z otroci počeli kaj izven okvirjev. Šli v kakšen muzej ali prebrali knjigo. Vedno sem jaz tista, ki težim, četudi gre za domače branje ali pospravljanje sobe. Nato pa mene nadira, če otrok nima dobrih ocen in če je soba razmetana, sem kriva jaz ker otrok nisem naučila pospravljat. Otroka vse to gledata, dovolj sta stara, da se o tem tudi že pogovarjamo. Ko začne rohnet, se umaknemo.
Kaj sploh čutim do njega? Z leti sem spoznala, da ni človek v katerega sem se zaljubila. Pozitivna čustva je poteptala kopica dogodkov in zdaj se ga bolj boljim kot želim. Vem, da nas (mene) nikoli ne bo pustil živet po svoje, vedno bo hodil nazaj in se vpletal iskal priložnost za nadzor in odvisnost. Ne predstavljam pa si, kako bom z njim, ko bova starejša, ko ne bo več doma otrok. Vsako leto je direkten v svojih izbruhih, vedno teržje to prenašam. Čeprav sanja o starosti, kako bova uživala, si ne predstavjam, da bom skrbela zanj, ker ga že zdaj komaj prenašam. Na njegovo nizko samopodobo kažejo tudi njegovi izbruhi, ko o sebi govori najslabše. Sicer pa tudi zame ne izbira besed, ko začne rohnet.
Kako naprej? Prebiram nasvete, včasih mi uspe zvozit, večinoma z umikom, včasih sem cele dneve in tedne povežena kot cunja. Tihi dnevi so garancija, da bo izpadov manj. Vegetiram, življenje gre mimo. Če odprem temo najinega odnosa, se sproži kot rafal. Ni pripravljen na dogovor, terapijo, meje, spremembo, vedno dobim kup očitkov in nalog, kaj moram spremeniti jaz. Dolga leta sem živela v prepričanju, da sem res jaz kriva za vse in da lahko s svojo spremebo prispevam k vzpostavitvi normalnega odnosa. V to več ne verjamem. Nisem popolna. Sem pa ponosna, da sem to kar sem. In za konec njegova ugotovitev, ki mi da mislit vsakič znova. Trdi, da v svojem življenju nisem naredila nič. Njegov največji dosežek pa je družina. ??? Kaj mi to pove? Da si lasti vse zasluge za najino družino ali da jaz nisem del nje? Jaz sem za njega samoumevna lastnina na katero je ponosen in za katero misli, da je nikoli ne bo izgubil, kar je dokazal s svojim skoki čez plot, odnosom, ki ga ima do mene in tudi prihodnostjo kot jo vidi z mano. Čustva in hrepenenje nadomešča z materialnimi stvarmi, vztvarja občutek odvisnosti in lastnim poveličevanjem.
Hvala da ste prebrali mojo zmedeno zgodbo. Vesela bom komentarjev in nasvetov.

Draga moja, kot da si poročena z mojim možem! Zelo zelo te razumem. Nimam pametnega nasveta, ampak točno vem, kako ti je. Nisi sama.

Pozdravljena!
Tvoj mož je popolnoma tak kot je bil moj oče. No, saj je še vedno tak, le mene ni več toliko v njegovem napetem življenju. Zato v tvoji zgodbi predvsem razumem položaj tvojih otrok. Pri nas doma smo svobodno zadihali šele takrat, ko je šel na kakšen seminar ali pa se je šel kam mulat za nekaj dni. Ko sem bila mlajša, se mi je mama zaradi tega zares smilila, kasneje pa sem začutila globoko jezo nanjo. Jezo, ker me ni zaščitila pred njim. Jezo, ker ni nikoli jasno izgovorila stvari. Nikoli jasno pokazala, da se ne strinja z njim. In tako sem seveda v prvi priložnosti zbežala v objem novega psihičnega terorista. Seveda v prepričanju, da bo moj zakon drugačen od tistega razsula, ki sem mu bila priča doma. Na zelo grd način sem spoznala, kako brezizhodno zna biti življenje s takim človekom. In ko sem se mukoma le izvila iz tega primeža in si našla na videz boljšega partnerja, sem kmalu spet ugotovila, da gre le za drugačno preobleko. Je pa res, da sem ob tem oprostila mami in se bolj povezala z njo. A to ni rešilo vseh težav.
S tem ti hočem samo povedati, da je stvar resna ne samo zate, ampak tudi za tvoje otroke. In ženske smo po naravi takšne, da hitreje reagiramo, ko gre za naše otroke. Res je, da so tvoje možnosti zelo omejene. Izžeta si in tvoje samospoštovanje je prizadeto. Ampak morala boš sprejeti odločitev. Morala se boš začeti boriti zase in za svoje otroke. Poišči si ustrezno literaturo (npr. Ne stopajte več po prstih, Čustveni vampirji…) in začni delati na sebi. Prvi koraki bodo majceni, a počutila se boš boljše, saj ne boš več le nemočna žrtev, ki ji ni pomoči. Predvsem pa se potrudi za čim boljši odnos z otroci. Naj vsaj s teboj začutijo, kako je živeti prave odnose. Poišči vam kakšno skupno dejavnost, da boste zares lahko sproščeno uživali drug z drugim. Najdi način, da si ta čas izboriš pri svojem možu. Skratka: tvoj cilj je, da se postopoma zaveš svojih meja in jih tudi začneš braniti. S tem boš tudi najbolje zavarovala svoje otroke, da ne bodo kot odrasli ponavljali tvojih vzorcev.
In zapolni si: mnogo nas je, ki vemo, kako ti je. Mnogo nas je, ki smo se in se še borimo zase. In bolj ko se boš naučila ljubiti sebe, lažje bo.
Srečno in predvsem pogumno.

Hvala, da si me usmerila na otroka. Sama se tega zelo zavedam in že zdaj cenim trenutke, ko smo sami in je naš odnos povsem drugačen od vsakdanjega, ko smo vsi skupaj. Se pogovarjam z otrokoma, kolikor se pač lahko. Tudi sama sta mu že kdaj kaj omenila, vendar je partner znorel, ko je slišal iz ust otrok, da je krivičen do mame. Vsega sem bila kriva jaz.
Bojim se, da se bosta obrnila proti meni. Starejša hči povzema njegove vzorce, mi očita, da sva ista. Hkrati se spravlja tudi na njo. Ji očita iste stvari kot meni, da žre, nič ne dela, je lena, da ni urejena. Našla si je hobi, ki ga on financira in ji je jasno, da brez njega ne bo tega kar ima. Hkrati pa se ga boji, ker jo vedno zasenči s svojo prisotnosto. Imava odprt odnos s hčerko, ampak mi pove, da se raje izogiba situacijam, ko je zraven tudi on. Mir je, ko smo sami. Ko je on zraven, je samo strah. Kot primer: našel je hobi, ki je pisan njemu na kožo, namesto dopusta gremo z avtodomom, kjer je vse v njegovih rokah. Ves čas nam vsem očita, kako smo nehvaležni, kaj vse on naredi za nas, nas vozi naokoli, da jaz skrbim za vse, spakiram, kuham, rihtam, splaniram pot, to ni nič…..in vsako leto med dopustom si rečem, nikoli več. Tudi, ko mu skušam postaviti meje in se odločim, da se ne bom vpletala, slišim, kakšen gnoj sem. Tisto leto sem na počitnicah prebrala več knjig (samo, da je bil mir – ko sem zritala vse vezano na otroka ali gospodinjska dela), pa sem nato poslušala še vse leto, kaj sem jaz nora, da sem cel dopust brala knjige, namesto, da bi se z njim ukvarjala. Ne morem zmagat. In tudi nočem.

Spoštovana avtorica,

berem tvojo zgodbo kot bi jo pripovedovala tvoja mama o svojem možu. In jaz sem hčerka takih staršev. Točno tako smo živeli, kot ti opisuješ. Živela sem v bogati zlati kletki, mama je ravnala in čutila ravno tako kot ti, besede in dejanja tvojega moža so identične besedam in dejanjem mojega očeta.

Uspela sem se rešiti s “pobegom” od doma pri 18. letih (sedaj jih imam 23), živim skromno v podnajemniški garsonjeri, komaj se preživljam. Z obema staršema sem prekinila stike, mami zamerim, da se ni od očeta ločila in me tako zaščitila pred njim. Zato so me zbodle tvoje besede: “NE MOREM ZMAGATI. NITI NOČEM”. Slabo uslugo delaš s tem svojim otrokom, to ti moram povedati po pravici. Isto je delala moja mama, zato je ne spoštujem, niti nimam rada.

Oče mi hoče kupiti v Ljubljani novo stanovanje in nakazovati denar na moj račun, vendar tega nočem, ker bom postala tak suženj, kot je moja mama. Tudi ona ni mogla zmagati. Niti ni hotela. To ji neskončno zamerim!!!!

Svoboda je draga in težka, vendar neprecenljiva.

Lahko se ti zgodi, da se bosta otroka obrnila od tebe, ker si preveč pasivna in ju nekako ne zaščitiš. To sem jaz očitala svoji mami. Boljše bi bilo, če bi šli živeti “revni pod smreko”, kot pa trpeli v zlati kletki.

Povedala sem ti plat iz ust otroka kot sta sedaj tvoja dva.

Lp

hčerka

Živela s takim možem 41 let. Bilo vedno huje. Vse kar si napisala je tud on počel in govoril. Zraven pa vedno kaj novega izumil. Občasno je bil tudi nasilen. Seveda sem bila jaz kriva, da me malo udaril. Potem sem se ločila on njega. Nekaj let ni dal miru. Prekinili smo vse stike z njim. Pa mu ni jasno zakaj.

Žviljenje je samo eno. Zapravljala sem svoje in otrokova življenja, zgubljala čas z napačnim človekom, čas je obstal na mestu , zdaj pa leti in sem končno srečna.

lepo da si našla tale forum, in da se zavedaš. da imaš problem oz. da situacija v hiši ni ok.
Glede na vse kar si napisala, imaš zelo dobra izhodišča, da spremeniš stvari.
Otroci niso več tako majhni, imaš finančno urejeno, v bistvu lahko narediš kar hočeš.
Moja izkušnja da vztrajati v nekem toksičnem odnosu zaradi otrok -ni ok – kot so ti tudi ze drugi napisali – in me prav zanima, kaj mi bodo moji otroci povedali čez 10-15 let…

kot razumem, delaš že kar nekaj “kompenzatornih” akcij, ko skušaš hoditi po prstih, da se zver ne bi ujezila, se umikas sama v knjige itd…a kot je ponavadi pri takih ljudeh, nikoli no dovolj dobro oz. nekaj bo taka oseba ze nasla, da bo imela razlog, da naredi dramo. To zdaj verjetno ze ves…
On igra na to, da uporabi tvoj odziv, ki je pravilen in na mestu – normalno da se bos ujezila, ce ti naprej mece da otrok ni pocesan, ti pa si ves vecer pripravljala obleko za solski nastop…nekaj v tem smislu…

Tako da če meniš, da si izčrpala vse moznosti (pogovor, terapije, …), potem je cas, da nehas razmisljati, kaj in kako bos se doma naredila da bo bolje, ker se bos energetsko in psihično izčrpala. Varianta je, da zmanjšaš svoje odzive na njegove izpade, manipulacije in drame – na nek način postanes en siv kamen, ki mu ne bo vec zanimiv.
Moznost je, da ga bo to zbudilo in da bo videl, da je res nekaj narobe, ampak malo verjetno. Po vsej verjetnosti bo dvignil svoj nivo delovanja, da bo nazaj dobil tisti odziv…
Spet nevarno je, če se bos odlocila, da imas tega dovolj in zacela resno delovati v smeri locitve – bolje da te stvari naredis tako, da on tega ne bo vedel, ker sicer zna biti to obdobje zelo tezko in nevarno.

Ne vem, mogoče razmisljas da ni tako hudo in zelis tu slisati nekaj nasvetov kako se da ziveti tak odnos? Ker korak da to izpeljes, je ogromen, zahteva veliko potrpezljivosti, samodiscipline in da ves, kam hoces priti. Veliko lazje je ostati v tem, malo pojamrati in se tolaziti, da zaradi otrok itn…to moras sama pri sebi videti. Jaz lahko povem samo svojo osebno izkusnjo, da po 3-4 letih, ko sem nehal reagirati na provokacije, ko nasprotna stran ni vec dobila te “hrane”, se je šele pokazal odnos v vsej svoji bedi in brezveznosti.
Ja, moraš predelati tudi to, da druzine ni vec, da nimas partnerja, da si prakticno sama ze vrsto let, samo soocila se še nisi s tem…to je proces, in imej se toliko rada, da si das ta cas – za razmisljanje ali ostati, ali iti – tudi to vmesno obdobje je pomembno.

Nasploh pa
– zdravo jej
– nic alkohola
– pojdi na sprehod/kavo sprijateljico/ v hribe/ knjige… **nekaj kar te veseli***
– dovolj spi
– dobi si enega sogovornika, kateremu lahko poves vse, da bo ti lahko dal zunanje ogledalo na tvojo situacijo…

vse se da, ne razmisljaj kot da si ujeta in da nimas moznosti izbire…

lp in iglasi se še
SVO

Hvala za odgovore. Prosila bi še za kakšno mnenje. Sicer pa se moji dnevi svobode in razmisleka iztekajo in počasi bom morala potegniti črto pod tem, kaj me čaka. Nisem mislila, da ne bom naredila nič in da ne morem zmagati. Vem, da ne morem zmagati in spremeniti človeka, da bo tak, ki bi ustrezal meni oz potrebam naše družine. To mi je zelo jasno. Ni mi do zmage, ampak do mirnega življenja. Ko ne bom rabila več stopati po prstih in tlačiti svojih pričakovanj. Ne vem, če je razhod edina opcija, ker res bi lahko odšla, ampak vem, da si bom s tem nakopala samo še več gorja. Zaenkrat razmišljam v smeri, da bi še dokončno ohladila odnos, začela postavljati svoje meje in iskala priložnosti in način, da smo čim manj časa skupaj. Se izogibati skupnim dopustom, preživljanju prostega časa, in skupnim obveznostim. Ločil se ne bo, bo pa morda pristal na to, da smo večino časa narazen. Da živiva za otroka, midva pa v bistvu ločeno. Že zdaj spi v drugem prostoru kot jaz, vidiva se zjutraj in zvečer predno grem v posteljo. S tem se postavlja vprašanje, kakšno živjenje je to zame? Ampak to me ne skrbi. Jaz sem hvalažna za čas, ki ga preživim z otrokom, o tem mi govori tudi starejša, da čuti, da sem rada z njo, med tem, ko z očetom nima tega občutka. On najde način, da si olajša čas, ko je z malimi. Čeprav ko začuti, da smo mi povezani, vedno udari kontra in se potrudi.
Moje vprašanje je torej, kako postaviti zdrave meje, da mi ne more več do živega? Kako odreagirati na njegove poskuse napada? Zaenkrat se moram najprej naučiti to, da ne odreagiram na način, da ga hranim. Ampak postanem siv kamen, ki bo nezanimiv. Zavedam se, da bo težko. Ampak ne znam si predstavljati, da bo težje od tega kar je zdaj.
Iz vseh vaših zapisov, sem si danes zapomnila to, da je najtežje spoznat resnico, da ima na drugi strani otroka, ki ni sposoben biti odrasel. S to mislijo bom končala, res imam tri otroke. Kaj se zgodi, ko starejši otrok preraste očeta mentalno? To se mi zdi, da se dogaja nam, ker starejšo hči napada enako kot mene. Hvala še za kakšno mnenje.

Si v podobni fazi kot jaz pred leti – kako ohraniti druzino, oz. biti z otrokom, in hkrati postaviti meje in ziveti mirno zivljenje.
No, to se ne da 🙂 ker imas na drugi strani nekoga, ki mu je domaca drama, ali drugace – dobro je ko je narobe.
On ne more biti miren, če se imas ti lepo, ce se imate z otroki lepo, ce je hisa pospravljena in imas namen brati knjigo pred hišo. Nekaj bo nasel da se ustvari nemir in drama.
Tako odpadejo vsi obiski, vse planirane pocitnice, izleti, vse lepe stvari, ki cloveka izpolnjujejo.
Bo 1. maj in ti bi sla z otrokom zvecer to pogledat, pa si se to spomnila šele ob 20h? Boš lahko speljala zadevo brez drame?
Odpade vsa nenačrtovanost – ne moreš se ti zmeniti zvecer pet pred osmo da bi pa šla s kolegico na kavo, ker je v mestu in je ze 10 let nisi videla – on pač potrebuje predvidljivost, načrtovanost, to mu daje varnost…
Vprašanje je, kaj bo tebi telo povedalo (spanje, prehrana, etc…), ker takole ziveti in hoditi po prstih zahteva stalno pripravljenost, predvidevanje , razmisljanje vnaprej…in to izcrpava cloveka…vsaj mene je toliko, da nisem vec mogel…
Si pripravljena se odpovedati partnerstvu, ker imas doma pač se enega otroka?

Jaz sem vedno si rekel, da bi lazje zivel s tetraplegikom in sam naredil vse kar je potrebno za dom/otroke/hiso/pocitnice etc… ce pa imas eno tako osebo, pa ne da delaš vse prej nasteto, ampak ti ta oseba se podira vse skupaj, kar je potem na koncu trojno delo.

lp SVO

Drago SVO,
vse to je res kar ugotavljaš, edina razlika pri nas je, da pri njemu ni nič načrtovano. Prej obratno. Če jaz napovem izhod na kavo par dni vnaprej, se bo pojavil tisti zvečer in rekel, da mora nujno v meso s svojim prijateljem, ki ga ni videl že pol ure. Vse njegove potrebe, izhodi in obveznosti so pred našimi ali pa naše obrne tako, da jih prilagodi svojim. Nikoli ne vemo točno, kdaj bomo kam šli in kako. Na obiske hodi nenajavljen in enako vabi ljudi k nam. Potem pa drama, če ni vse v nulo pripravljeno. Kako naj vem, da bo nekoga povabil in dam pohanega piška na mizo v roku 15 minut. Pri nas vladajo vedno razmere visoke stopnje pripravljenosti, ker nikoli ne vem, kako se bo dan ali teden razpletel. S tem odpadejo, kot ugotavljaš, vse moje aktivnosti, ki me polnijo.
Pa še ena značilnost je, da tako funkcionira v večini odnosov. Najde si novega prijatelja, ki se mu 100% posveti in spusti v zelo intenziven odnos, ki traja kakšno leto dve, nato se pa vedno nekje zalomi in ga da v nič. Nasploh govori o vseh samo najslabše, nihče ni tako dober, sposoben kot on.
Lepo je brat mnenja ljudi, ki me razumejo. Hvalažena sem, da lahko ‘govorim’ z vami. Vsa vaša mnenja mi odpirajo nov pogled in upanje, da bom zmogla.

ja, točno tako, spontana ne moreš biti, ker dobis servirano, zakaj nisi ze prej povedala,
nasprotno pa vnaprej nacrtovane dogodke unici s svojo dramo ali “nujnimi” stvarmi..

tudi menjavanje prijateljev/znancev mi je zelo poznano – moja bivsa zena je tako preprosto odrezala vse prijatelje iz otrostva – in se usmerila samo name, kar najprej godi, nato pa vodi v izolacijo in propad odnosa, saj to ni naravno.

sama se bos morala odlociti, ali bos lahko furala tako zivljenje. so plusi, so minusi. trezna presoja ti bo pokazala, ali to gre skozi ali ne.

je vec aspektov, ki so kljucni, eno je to, da bos pod konstantnim stresom, kot si ze zdaj, in to ti bilda kortizol in se ti bo poznalo na zdravju . saj lahko zmanjsas svoje odzive, ampak za vse to porabljas energijo
drugo je otrok, ki bo to gledal in si to sliko dinamike zapekel v glavo, pa bo imel probleme kasneje…
kot tretje tvoja socialna mreza bo okrnjena, kljub trudu bodo ljudje/prijatelji, ki se ne bodo pocutili “varne” pri vas, zato jih ne bo na obisk.

in tako dalje…

trezen razmislek zelim v tem vmesnem obdobju…
preberi si knjigo Too good to stay too bad to leave…meni je odprla kar nekaj vprašanj in dala odgovore…

lp SVO

Zelo pogosto v teh zgodbah naletim na vedno isto izjavo – ločil se ne bo.
Kakor da je za ločitev v Slo potrebno soglasje med partnerjema oz. “domnevna žrtev” nima svobodne izbire glede statusa poročenosti.
Kaj te je avtorica napeljalo k temu sklepu? Se res on ne bo ločil ali si ti tista, ki nečesa nočeš spustiti iz rok, pa četudi za ceno svojih otrok in svojega življenja? Status?

Status glede ločitve? Res je vse v mojih rokah in vem, da ne potrebujem soglasja, da sprožim postopek. Gre bolj za to, da se o tem noče pogovorit. Opcija, ki mi preostane je, da grem v drugo stanovanje, vendar kaj glede otrok. Jih vzamem sabo in bo hodil nenajavljen in jih obračal proti meni. V vmesnem obdobju se je pred leti sicer že odselil, ampak nikoli ni dorekel stvari, hodil po otroka, kadar je njemu pasalo in tudi ko sem želela vzpostaviti dogovor, na tega ni pristal. Vem, da se bere, da sem neodločna, ampak v tej situaciji je izbira slaba. Živeti pod isto streho, drug mimo drugega, se ne izpostavljati novim napadom ali pa biti pod ločeno streho, kjer so zadeve še bolj nepredvidljive. Občutek imam, da sem lažje v kletki z razjarjenim, vendar spečim levom, kot na prostem, kjer me lahko vedno napade razjarjen lev. Nimam še poguma, ki bi ga morala zbrati. Vsa opozorila glede otrok ne strašijo, da se ne bodo priučili vzorca in nato živeli v podobnem peklu. V tej situaciji si tudi sama ne predstavljata ločitve, celo bojita se je tako kot jaz. Njegov ponos je njegova družina, če se ta razbije bo gotovo še bolj ranjen in napadalen. Zato mislim, da v nobenem primeru ne morem zmagati.

Če se ri odločiš za ločitev, se boš ločila. Vložiš tožbo za ločitev in bosta ločena ne rabiš nobenaga soglasja. Če so otroci mladoletni, bosta mora sklenila dogovor glede njih. Ne išči izgovor, da nekaj ne narediš. Tako druźinsko življenje, da se izogibaš srečanju z njim in skupnim dopusto, pa je sklab vzgled za otroke. Kako je njim, ko jih silita, da to gledajo in doživljate. Povzročata jima travme in slabe vzorce za njihov razvoj. Vprašaj se, ali pa mogoče tebi tako življenje odgovarja. Pri takih ljudeh kot je tvoj mož ne pomaga nič, ne lepa beseda, ne prijaznost. Vsakič je huje in vse se stopnjuje, življenje pa izgublja svoj čar. To, da bo obrnil otroke proti tebi je spet nek izgovor. Le zakaj bi ga poslušala? Vzemi se že v roke in nekaj naredi. Samo od sebe ne bo bolje.

Pozdravljena!
Imam prijateljico, ki je bila v enaki situaciji kot ti. Ko je končno postala malo bolj odločna, se jo je mož nekega dne naveličal in se preselil na vikend. Nekaj časa je bil mir, otroci so občasno preživeli kakšen dan ali vikend pri njemu, življenje je postalo bolj sproščeno. Potem pa si jo je nekega dne spet zaželel in se začel seliti nazaj. Njeno nestrinjanje je v njem vzbudilo agresijo, ki se je iz verbalne kmalu razširila v fizično. Začela je živeti dvojno življenje – eno, ko je bil on zraven in eno, ko ga ni bilo. In v takšno dvojno življenje je potegnila tudi otroke. In to so tisti vzorci, o katerem govorimo.
Končno je zbrala pogum in se odločila za ločitev. Bilo je nepopisljivo grozno, saj ni bila pripravljena na vse, kar je sledilo. Napadena je bila ne le z njegove strani, temveč tudi s strani ustanov, ki so v njej videli totalno sesuto in povoženo mamo, kar je v resnici tudi bila. Vendar se ji je uspelo zbrati. Na srečo je znala izkoristiti pomoč in podporo s strani najbližjih. In preživela je. Še več, čez čas je spoznala drugačno ljubezen.
Vendar pa se je skozi celoten proces morala sprijazniti s tem, da bo otrokov oče kljub ločitvi še vedno njihov oče. Še vedno bo del njihovega življenja. S tem pa bo vedno tudi obstajala možnost, da jih obrača proti njej. In mislim, da tukaj tiči tvoj največji zadržek. Bojiš se izgubiti otroke. Predvsem pa se bojiš izgubiti nadzor nad njihovim odnosom do očeta. Seveda ga boš z ločitvijo zgubila, saj ne moreš otrok odtujit očetu. In razumljivo je, da te to straši.
Jaz ti svetujem, da začneš razmišljati o ločitvi, a se nanjo pripravi. Delaj na sebi, skrbi za svoje zdravje in poskrbi, da boš imela dovolj podpore in pomoči v bližnjem okolju. Pri tem ne izključuj strokovne pomoči, če le najdeš pravo. Ko boš začutila tisto pravo moč v sebi, pa sproži dogodke. In potem se pogumno postopoma prebijaj skozi njih. Vzemi situacijo kot hudo bolezen. Bi ob hudi diagnozi capljala na mestu in se pretvarjala, da bo že nekako? Ali pa bi si vzela nekaj časa za trezen razmislek in primeren plan zdravljena in se potem v upanju na najboljši razplet prepustila začrtani poti zdravljenja?

Spoštovana Muni121000,
Tvoja zgodba je moja, je od nas vseh tukaj. Ko sem tole prebirala sem se spet spomnila vsega, kar se je dogajalo v mojem zakonu z NOM partnerjem. Bila sem v isti situaciji in na srečo sem našla pot v novo življenje. Nedolgo tega sem se odselila, formalna ločitev je v teku.
Želim ti vliti upanje, da tudi tebi uspe narediti ta korak za mirnejši jutri zate in za tvoje otroke. Prejšnji dve sogovornici imata namreč prav: ko živiš odtujeno s partnerjem otroci poosebijo tudi ta vzorec. Enako se jim zamegli pogled na vse skupaj. Mislijo si, da je to pač to, da življenje v vezi pač takšno je. Da je normalno, če so v vezi tudi veliki nesporazumi. Da jih je pač treba prebroditi, da je pač potrebno, da je eden »bolj pameten« in vedno popušča… In tako posledično otroci v svoje življenje privlačijo to, kar jim je domače, takšne partnerje, ki jih ne bodo spoštovali, ki jih bodo teptali…oni pa bodo znali potrpeti. A za katero ceno? Za ceno svoje lastne sreče! In to je bil tudi moj vzorec in tudi tvoj je. Zato si do sedaj tudi dovoljevala vsa ta ponižanja.
Ko boš tako daleč, da boš zmogla ločitev boš videla, da si naredila nekaj največjega in najbolj pogumnega v svojem življenju. Predvsem pa, da si po dolgem času le poskrbela tudi za svoje otroke. Vem, da sedaj vzgledno skrbiš za njih in vem, da ti pomenijo največ na svetu. Je pa ena izmed zelo važnih stvari ta, da otrokom pokažemo pot do sreče in pot kaj dovoljevati in kaj ne dovoljevati v odnosu.
Seveda pa delaš to vse tudi za sebe in za svojo srečo. Zavedaj se in če je potrebno si vedno znova dopoveduj, da si zaslužiš boljšega partnerja. Predvsem pa si zaslužiš, da ljubiš in da si ljubljena. Vse kar piše v kateri koli literaturi o tej motnji je res. Kakor močno si kdorkoli dela utvare »pa saj me vendar ljubi, pa saj občasno to nekako pokaže« to ni res. Tak partner ni zmožen imeti drugega rad. Tisto kar pokaže je naučen vzorec (pazi NAUČEN), ki ga je kopiral iz okolice. Ni to njegovo srce. Predvsem pa je potrebno opazovati kako ravna takšna oseba z drugimi osebami: kakor hitro se mu nekdo postavi po robu, ga za vedno »odreže«. Zakaj bi potem bil do tebe drugačen? Že zdavnaj se ti je odrekel. Živi s teboj, ker mu nudiš velike privilegije: kuhanje, pranje, zadovoljevanje njegovih seksualnih potreb, skrb za otroke. To, da pa te še povrh vsega vedno znova in znova ponižuje, ti zadaja bolečine, te manipulira pa je seveda nadaljevanje zgodbe. S tem te veže na sebe. Sliši se tole smešno, kako bi lahko nekdo nekoga s tem vezal na sebe. Preprosto, ker smo takšnim osebam čudovit in lahek plen. V sledečem linku je čudovito in enostavno opisan gaslighting, ki ga tudi tvoj partner pridno in z veliko mero izvaja nad teboj. In tukaj je pojasnjeno v enem stavku zakaj to dovoljujemo: ker potrebujemo odnos, da občutimo same sebe. NOM partner pa potrebuje kontrolo, da občuti sam sebe.
https://upliftconnect.com/gaslighted-in-your-relationship/
In ravno ta moja nezavedna poteza mi je omogočila izstop iz odnosa in ločitev: odločila sem se, da ne potrebujem več takšnega odnosa! In še nekaj je res: tudi jaz sem se bala kaj in kako bo to šlo. A je šlo brez večjih problemov. Dejansko vem, da se me je mož proti koncu želel čim prej znebiti. Pri meni je šlo bolj počasi, ampak zelo zavedno. In menim, da mi je tudi pomagalo, da sem v tem vmesnem času predelala vse v sebi in sem sedaj, ko sem sama zelo zelo srečna. Ne pogrešam ga niti malo. Je pa tudi res, da mu ne želim nič slabega, da se ne jezim nanj. Sprejela sem vse skupaj tako kot je. Menim, da je pomembno, da s tako osebo ravnaš v miru, da povsem opustiš jezo, kajti s tem zares ublažiš odnos. Predvsem pa je pomembno, da se začneš sama drugače obnašati: kot prvo mir, brez jeze, brez reagiranja na njegove pripombe. Nereagiranje je zelo velikega pomena- kajti s tem mu več ne nudiš hrane. Poskušaj se zavedati, da ne zna drugače, da išče pozornost, ker je v notranjosti poln strahov in brez samozavesti. Jaz sem se takrat odločila, da mu tudi povem katero motnjo ima. Sem mu lepo vse obrazložila, celo vprašal me je kakšni so simptomi (kasneje je seveda pripisal to diagnozo tudi meni- a je bilo za pričakovati…) . Potem pa sem veliko čitala o tej tematiki in sem mu hkrati postavljala vprašanja o tem. Hotela sem videti tisto, za kar sem bila slepa vsa ta leta. In včasih mi je povedal stvari, da sem bila povsem iz sebe. Predvsem me je imponirala tista dejanska praznina v njem in da se res vsake reakcije nauči iz zunanjega okolja (ker nima stika z notranjim jazom, tako kot mi). In ko sem mu potem veliko krat omenila, da sedaj pa spet izvaja to in to manipulacijo nad mano, projekcijo, ali gaslighting je tudi on spredvidel, da mi več ne more do živega, da sem ga spregledala. In takrat mu postane takšen plen tudi manj zanimiv. Čeprav ne trdim, da teh manipulacij več ni bilo, le v nekoliko manjši meri, ker so verjetno morale biti še bolj premišljene, da bi vžgale.
Kako pa izvesti nereagiranje, ko pa vse tako boli in prizadene? Moraš mu nujno pokazati, da se te njegove izjave več ne primejo, da se strinjaš z njimi. S ponosom pokaži, da si to ti. Ne reci mu: »če ti tako misliš, da sem takšna, potem pač takšna sem«. Ne, reci mu »takšna sem in pika«.! Ne debatiraj o tem z njim. Pokaži odločnost, pokaži, da se v svoji koži počutiš tako kot je čudovito. Četudi ni kaj v redu, si to ti in ponosna si na to kar si! S tem ga boš sigurno zelo zmedla. Vedno in res vedno je potrebno tako reagirati in nikoli ne smeš pokazati bolečine. Tudi čez čas bodi isto dobre volje. Kajti on te spremlja na vsakem koraku. Povezuje kaj je bilo včeraj in kako se obnašaš danes. Spremlja vse tvoje občutke, pozna te v nulo. Ko boš obrnila tisto poznano »ploščo«, ga boš tako zmedla, da sploh ne bo vedel kje je. Ampak ta preobrat mora biti res velik. Jaz sem povsem opustila določena dejanja (kar se tiče izkazovanje ljubezni). To je bilo v fazi, ko sem si rekla, da tega odnosa več ne potrebujem. Seveda je k temu spadalo tudi popolno odvračanje intimnih odnosov in popolno odvračanje njegove bližine. To je bil preobrat zame in za njega. Zame v tem, da sem se končno emocionalno odlepila od njega. Pri njemu pa je po mojem prišlo do spoznanja, da mu nisem takšna več potrebna, ker me ne more več kontrolirati. In tako sem pridobila sama še treznejšo glavo, ki mi je pomagala, da sem počasi speljala to, kar sem si želela: da najdem sebe in svoj mir. V vsem tem času boš imela možnost velike osebnostne rasti. Sicer se to ne pripeti kar tako samo od sebe. Potrebno je delat. Potrebno se je predati prebiranju literature o zdravih partnerskih odnosih, o pozitivnih osebnostnih lastnostih, o svojem ego-tu in kako ga preseči (ravno to je po mojem izredno velikega pomena za nadaljnje življenje), kako vplivati na naše misli. Pri mislih je zelo pomembno, da se začneš zavedati, da prav vsako razmišljanje o preteklosti (kako, zakaj, o jej…itd.) in o prihodnosti (kaj bo, strah me je, to bo tako in tako, ne bo nam dal miru) ni realno in je čista iluzija. Vse kar je pomembno je sedanjost. Na preteklost in na prihodnost v tem smislu ne moremo vplivati in posledično spremeniti. Lahko le delamo dobro za našo prihodnost. Vse ostalo je potrebno izpustiti iz uma, ne misliti na to. Um je žal tisti, ki nam ne da miru. In ko ti uspe obvladati um (kajti do sedaj um upravlja s teboj, moralo bi pa biti obratno), ti uspe obvladati tudi tvoje življenje. Torej uči se tam, kjer se do sedaj nisi-tudi jaz sem bila v tem (kajti ko se enkrat naučiš te stvari se ti življenje zelo spremeni). In sprejmi vse pozitivno v tvojem življenju z odprtimi rokami.
Prav tako se partnerju ne opravičuj za dejanja, s katerimi boš osrečila svoje bivanje na tem planetu (mislim na fazo, dokler bosta še skupaj). Delaj stvari, ki te veselijo. Ne zmeni se za tihe dneve potem. Ko se enkrat oddaljiš od partnerja, teh tihih dnevov niti prav ne opaziš. In imej se rada. Tudi o tem sem veliko čitala, kajti prej niti nisem prav vedela kaj to pomeni- se zdravo imeti rad.
In ko se boš tako spreminjala in notranje rastla (kar bo odlično za tvoje nadaljnje življenje) se bo zgodil čudež tudi na drugi strani. Partner te takšne več ne bo hotel, ker bo vsa kontrola ade. Tak človek rabi partnerja, ki ga z lahkoto kontrolira, manipulira… In če boš čim manj reagirala na manipuliranje preko otrok, bo vse pravzaprav lepo potekalo.
Glede otrok pa se poskušaj z njim v vmesnem času pogovarjati, mu vedno znova trkati na vest, da je vajino dosedanje življenje imelo velik negativen vpliv na otroke in da žal tu ni popravnega izpita. Da pa se lahko trudita, da bosta od zdaj bolj pazila, da bodo otroci dobili lepšo popotnico. To se mi zdi da malo pomaga. Da se partner zave, da je zavozil na tem področju. Občutka, da je zavozil itak ne mara, se mi pa zdi, da se začne vsaj nekoliko drugače obnašati. Ampak ne obsojaj njega, govori v množini. Vse v miru kot rečeno. Po mojem je najboljši trenutek, ko se začneš sploh pogovarjati z njim v tem kontekstu takrat, ko je on v največjem šoku (ko ga neko tvoje dejanje tako rekoč vrže iz tira). Kajti imela sem občutek, da se je takrat vsaj malo povezal s svojo notranjostjo.
A ostani na svoji poti. Ne podlezi njegovim morebitnim poskusom zbližanja. Vse kar izvaja je premišljeno, da te potegne še v globlje globine. Življenje je le eno samo. In odločiti se je treba, da ga deliš s tistimi ljudmi, ki so vredni tvoje ljubezni, ki te spoštujejo in te dvignejo kamor spadaš.
Bi pa delila še eno izkušnjo. Želiš se oddaljiti od njega, želiš ohladiti odnos, ne iti skupaj na morje ipd. Osebno se mi to ne zdi dober izbor, predvsem zaradi otrok. Sama sem ubrala drugo pot. Povsod smo šli skupaj, vse se je odvijalo kot, da bi bila družina v najboljšem stanju, za vse sem skrbela kot do takrat, celo za ljubice sem vedela, pa nisem delala nobenih scen, ker sem vedela, da jih za svojo nizko samozavest enostavno potrebuje. Tako otroci ne trpijo. Tako tudi ne razvijaš v partnerju jeze in maščevanja. Bolje je ohladiti odnos na nivoju samo dveh, ki se ju to tiče- torej tebe in njega. Kot že zgoraj navedeno zadostujejo: nič več seksa, nič več drugih telesnih zbližanj. To je povsem dovolj. Pri čemer pa sem se ves čas z njim brez jeze pogovarjala. S tem sva ohladila vse skupaj do zadnje trohtice.
Za okolico je bila ločitev seveda kot strela iz jasnega neba, neverjetno, ko pa sva bila na pogled tako zgleden par. In še sedaj se pogovarjava. Seveda vsak kontakt spet pokaže njegovo podobo, a se ne sekiram za to. Je poskušal nekajkrat izvesti premišljeno manipulativno akcijo . Po prvi, ki sem jo spoznala v pravem pomenu besede šele čez nekaj dni sem mu postavila mejo. Sem mu odločno povedala, da kar koli bo še skupaj zmanipuliral me ne zanima. Iz njegovih ust v moja ušesa in spet ven . In to je vse kar še lahko dobi.
In ne boj se poti, ki te čaka. Videla boš, da bo dejansko drugače kot si sedaj predstavljaš v mislih. Manipuliranje, laži itd z njegove strani seveda ostanejo in brez tega ne bo šlo nikoli. Mislim pa, da je po takšnem razpletu celo potem partner večkrat zmeden, ker ne ve, ali mu je njegova manipulacija uspela ali ne?! Ko ga brez besed z nasmehom hudomušno gledaš (pa še pri tem malo obrvi povzdigneš) mu daš prav mešane občutke- tega pogleda vsekakor ne mara. Preiskušeno! Ko ga spoznaš, ti je enostavno odprta knjiga. In tega se potem tudi on zaveda.
Mogoče ti bo iz zapisanega kaj v pomoč ali pa vsaj v razmislek kako začrtati pot dalje. Nekaj je sigurno: z leti je vse še slabše, starosti si pa s takšnim človekom res ne želi. Človek ne izgubi samo let s takšnim partnerjem, izgubi predvsem zdravje, moč in življenje kot celoto. S tem ne apeliram na to, da pričneš razmišljati o izgubljenih letih, kajti to spet ni dobro. Potrebno je sprejeti: kolikor let si že bil in ostal v vezi s takšnim partnerjem- očitno je, da so ti bila vsa ta leta potrebna, da se enkrat končno prebudiš. Nekateri prej, nekateri pozneje…sprejmi in vse se bo uredilo.
Želim ti veliko volje in pozitivnega razmišljanja na tvoji poti.
Lp,

Pozdravljena Tiska,
strinjam se s teboj vse kar pišeš. Sicer ne poznam dotičnega primera. Menim pa, da je res najbolj pomembno, da na svoji poti odločitve ne kloneš, ne greš nazaj, ne padeš ponovno na vse lepe besede (kar je verjetno tvoja prijateljica potem ko se je vračal nekako vseeno storila— tako vsaj predvidevam). Hkrati pa mislim, da je vzdrževanje lastnega miru in nereagiranje tisto, kar v največji meri vpliva na nadaljnji potek. V to sem prepričana. Vsi vemo kam privede reagiranje: lahko je samo potrtost, ostaneš brez besed, ko dobiš nekaj ponižujočega servirano s strani partnerja. Ko pa reagiraš nazaj z besedami, pa je povsem drugače. Sicer je zelo odvisno kako daleč greš pri tem. Ali ostaneš samo pri tem, da se nekako braniš, sama sebe in svoje zavedanje o tem kdo si. Ali pa se pustiš, da te partner čisto zavestno sprovocira do te mere, da izgubiš nadzor nad seboj. Takrat letijo zmerjanja v vse smeri. In to je tisto, kar je najbolj škodljivo za izgubo nadzora v odnosu. NOM si zapomni vsako tvojo najmanjšo besedico proti njemu, čisto vse. A da bi le pri temu ostalo… Mimogrede kuje v svoji glavi načrte kako se ti bo za to ali drugo maščeval- a ne tako, da ti bo vrnil milo za drago, ampak tako, da maščevanje multiplicira v smislu kvalitete in v smislu kvantitete (in to samo zaradi ene same napačne besede). In ko maščevanje izvede, ti sploh ne veš zaradi česar sedaj spet njegove scene. A on ve to presneto dobro. In tako vražjemu plesu ni konca in ne kraja…
In da ne bo pomote: tak človek je zmožen vračati določeno nepravilno besedo celo življenje (seveda in predvsem, če na to tudi celo življenje reagiraš). Reagiraš pa zato, ker se ti zdi, da bi mu vendar nekako le enkrat želel dopovedati, da je v zmoti. A za to se pri njemu sploh na koncu koncev ne gre. Gre se dejansko vedno in povsod za vračanje in tudi uspešno mešanje megle!

Zato priporočam vsaki osebi, ki ima opravka z NOM naj pri sebi dobro predela to tematiko.

Tematika z otroci pa je seveda zelo specifična. Res ni enostavno. In kot praviš pomembno je, da se začneš zavedati, da bo tak partner vedno oče ali mama. Menim, da je tudi tukaj pomembno, da se ne zoperstaviš ne temu dejstvu in ne partnerju. Da mu daš pravo mero občutka, da je otrok tudi njegov. Kaj je prava mera pa moraš v odnosu sam presoditi. Če preveč popuščaš izgubljaš sebe in prepuščaš kontolo njemu. Če si pa preostra v dejanjih in zahtevah, pa izgubiš mir in si nakoplješ še večje težave. Tukaj je potrebna prefinjenost in nenehno spremljanje kako reagira NOM. Osebno se mi zdi najlažje, če najdeš zlato sredino. Pri mojem je to pomenilo, da sem otroku pred njim povedala, da sva oba njegova starša in da bova še naprej skrbela zanj. Koliko potem dejansko kateri skrbi je nerelevantno, ker se v nasprotnem primeru spet spuščaš v boj brez konca. Nadalje je pomembno otroku tudi pri tem omeniti stare starše in sorodstvo. Jasno je, da veš, da bi partner naredil vse, da bi otrok imel stike samo še z njegovim sorodstvom. Če otroku poveš pred partnerjem kako je s temi stvarmi, torej da so vsi še dalje naprej del njegove družine je spet lažje. Prvič nisi blatila po njegovem sorodstvu, drugič pa si otroku dala pred njim smernice, kako naj ravna. In to je dobro za otroka, predvsem z vidika, da otrok spozna in sprejme tudi slabo, ki vlada v družini- sprejme je mišljeno v smislu, da si ne zakriva oči, da ne zapira slabega med štiri stene ampak, da se upa o tem tudi pogovoriti. Najslabše za nadalnje življenje so ravno skriti strahovi, skrite zaznamovanosti, ki ne prodrejo na površje in s tem niso rešljive, ampak vladajo kot vzorci in potlačene emocije v našem nadaljem življenju.
In pomembno je tudi za tebe in za tvoj mir. Hkrati pa sedaj partner ve, da bo otroka težje zmanipuliral, ker se tako in tako zaveda, da imaš kot njegova mama (ali oče) zelo velik vpliv na otroka. Zaveda se, da si otroku že vsa leta največja zaupnica in opora. In tudi otrok to ve in čuti. Vedno se bo rajši obračal na tebe. Nedvoumno vidi neko očetovo motenost, saj se mora že sam recimo več let spopadati z njo in se braniti pred njim. A se mora otrok še veliko naučiti. Najbolj pomaga, če si kot mama še naprej dobra do vseh (predvsem v mislih in besedah, ki jih otrok sliši), tudi do bivšega in do vsega sorodstva. To ne pomeni, da iščeš stike in tudi ne pomeni, da dovoljušeš, da te kdorkoli še naprej kontrolira itd.. Pomembno je, da otrok ve kako si naravnana. Otrok tudi zelo dobro opazuje celotno družino in spoznava marsikaj. In menim, da mora otrok sam počasi spoznavati kaj je dobro in kaj ne. Ko ima s tvoje strani možnost spoznati dobroto, ljubezen in vse ostale človeške vrednote kaj hitro zna razločevati drugo plat. Zato je potrebno biti do otroka tudi v težjih situacijah dober, pa čeprav otrok včasih podleže manipulacijam takšnega starša. Ko je dovolj star mu lahko daš možnost, da se sam poglobi v to tematiko. Pred tem pa po mojem ni nič narobe, če otroka usmerjaš, da mu poveš: glej tako se ne ravna, pravilno ravnanje bi bilo takšno in takšno.

In za konec pomembno moje osebno spoznanje: NOM partnerju je potrebno s tvoje strani dati na znanje, da sploh nimaš problemov s tem, če on otroka videva, če je otrok z njim. To ti mora jasno pisati na tvojem obrazu, kajti partner spremlja vsako tvojo mimiko. Ko ti to uspe, si na pol poti iz vseh zagat. Partner spredvidi, da te bo težje manipuliral preko otrok, ker nimaš za kaj reagirati, ker se strinjaš z marsičem. Seveda ne z vsem- a to vedno z utemeljitvijo DOBRO ZA OTROKA. Tako partner izgubi potrebo po maščevanju preko otrok. Saj se za drugo ne gre: le tebi se hoče maščevati.

Glede poosebljanja vzorcev pa menim, da veliko pomaga, če je otrok več časa s tistim staršem, ki mu nudi prave razmere za zdravi razvoj. Če se pa starš h kateremu otrok občasno zahaja obnaša do njega odklonilno, neprimerno itd., pa verjamem, da ne bo povzel njegovih navad. In ko se otrok vrne je pomembno, da se v tisto znano okolje vrne z veseljem, z ljubeznijo in z zaupanjem. Da pa nosimo vsi neka “bremena” iz našega otroštva pa je žal dejstvo, ki mu lahko le redki uidejo. S pravilno postavljenimi temelji s strani vsaj enega starša pa se da marsikaj omiliti.

Vse dobro vsem in lp,

vzhajajoče sonce, lepo in spodbudno povedano!
Kot otrok sem bila zelo jezna na mamo, ker ji ni uspelo narediti ključnega koraka. Še vedno sta z očetom skupaj in še vedno je njuno življenje polno igric. Razumem njene takratne strahove in sem ji odpustila, ker me ni nikoli zavarovala pred njim. Vendar pa z njo nikoli nisem navezala nikakršnih globljih stikov. Vse glavne izzive sem morala vedno prebroditi sama in ta osamljenost se me še zdaj občasno popade.
Zato zelo občudujem vse mame, ki jim uspe takšen preskok. In res mi je všeč tvoje pisanje glede te tematike.
Lep pozdrav.

Ker tako zelo, zelo, zelo dobro vem o čem pišeš in kaj doživljaš, kot vsi tukaj, bi rada še jaz napisala svoje mnenje…
Tudi ko izgleda da bo bolje, ko misliš, da nekako bo….NE BO. Samo ti in tvoji otroci boste vedno bolj zamorjeni in poškodovani.

Kot je nekdo napisal: “Svoboda je draga in težka, vendar neprecenljiva!”

Lep pozdrav vsem na forumu,
Tisuljica

Draga Tiska,

hvala za tvoj komentar. Lepo, da si mami odpustila in verjamem, da občutiš to kot zelo dober občutek zate (morda tudi očetu?). To ne pomeni, da človek pozabi na neprijetne stvari. Zelo pomembno pa je, da ne nosimo starih bremen s sabo, kajti s tem zaznamujemo usodno le naše nadaljnje življenje. Ko zmoremo odpustiti, smo prestopili prag svojega lastnega ego-ta. Ko enkrat razumemo, zakaj je nekdo ravnal tako ali drugače (lahko samo v določeni situaciji ali nasploh v življenju ponavljal nek svoj vzorec iz otroštva) smo spustili svojo lastno jezo in strahove. S tem si ne zagotovimo samo mirnejšega življenja, ampak presežemo sami sebe in postanemo pozitivnejši in srečnejši.
Vem, da razumeš, da ji ni bilo nikoli lahko. Sigurno je v sebi zelo trpela in še trpi. Četudi bi se z njo pogovorila o tem in bi ji poskušala odpreti oči, bi najverjetneja naletela na njen odpor glede tvoje razlage. Kajti ona ima najverjetneje v sebi svoje razlage, katerih se oklepa in jih nikakor ne more izpustiti. To opažam pri veliko ljudeh v dolečenih življenjskih težavah- in tudi sama sem se oklepala svojih razlag. Zakaj je temu tako? Nismo sposobni pogledati resnici v oči in niti ne želimo. Pri tem je pa edina težava sledeča: ker delujemo in mislimo zares z zavestjo samo 5%, vse ostalo pa izhaja iz naše podzavesti. Torej 95% naših misli in dejanj (ko mislimo, da mislimo mi sami!!!) izhaja iz naše podzavesti. Podzavest upravja z nami. Vse kar doživljamo v življenju se nam kopira v našo podzavest. In vse to kar je kopirano se ob določenih dražljajih potem “pojavlja” v naši realnosti. Večinoma delamo in mislimo kot nam pravi podzavest in ne mi sami z zavestnimi odločitvami. In to je tisto kar nas vodi. Zato je zelo pomembno, da zavestno “kopiramo” dobra dejanja, dobre misli, prave odločitve itd.v našo podzavest. Ko naredimo za določeno ravnanje ali razmišljanje novo kopijo, je ta shranjena, kar pomeni, da je v nas in po njej delujemo. Je pa to težavnejši del procesa in dela na sebi. Vendar ga zmore prav vsakdo, le zares hoteti in zavedati se mora tega.
In dokler je človek (kot npr. tvoja mama) v stanju globokega nerazumevanja resničnega stanja njegovega realnega življenja, težje je s tako osebo vzpostaviti globji stik. Takšna oseba te ne zna in ne zmore spustiti v sebe. Ker jo podzavestno vodi drugo prepričanja. Menim, da ravno zato ni mogoče vzpostaviti globljih odnosov. Vendar ti priporočam, da sprejmeš to tako kot je, ker dejansko ne moreš ne ti ne ona ničesar spremeniti (človeku se mora samemu odpreti nova dimenzija razmišljanja). Včasih je tako. Imej jo rada, s tem vama bo obema veliko lažje. Vem, da si želiš njene pristne ljubezni, dobrih pogovorov, zavetja in še mnogo česa in res te razumem, da pridejo trenutki, ko si osamljena in žalostna. Sem pa prepričana, da te ima zelo rada. In vedi, da si zelo močna, kajti sama praviš, da si zmogla vse velike izzive v življenju sama. Ko se zavedamo, da smo borci v duši, znamo rešiti prav vsako situacijo. Mama tega občutka v sebi nima. Pozna sebe kot borko, da se uspe boriti z očetom. Žal pa ne zna spoznati, da je to borbenost v napačno smer- pravzaprav ni borbenost, ampak strah začeti razmišljati drugače (podzavest!).
Bodi enostavno srečna. Srečna, da si tako močna in srečna, da je mama še tu. Čeprav ti ni zmožna dajati tistega po čemer hrepeni. Tudi ona je sigurno imela določene težave v otroštvu, ki so jo zaznamovale. Vse naše dojemanje je odvisno s katere perspektive gledamo. Ko uspemo gledati s te prespektive je vse veliko lažje.

Zares vse dobro ti želim!
Lp,

New Report

Close