Ni me
Pozdravljeni, globoka hvaležnost temu forumu. Brez njega bi zadnje dneve težko preživela.Tako kot vse pravljice z narcisti, se je tudi najina začela sanjsko. Kaj bi dala, da bi takrat vedela to, kar vem danes. Po dveh letih sem čustvena razvalina. Izbrisal me je. Opral možgane in kljub vsem hrdobijam, ki jih počne, jaz še vedno čakam na tisto trohico ljubezni, ki vem, da je nikoli ne bom dobila. Veliko sem prebrala, stvari so mi zdaj vsaj približno jasne, a kaj ko sem na tleh. Vem, da morem stran od njega. Realno imam vse možnosti, imam streho nad glavo. S tega stališča gledano, bi marsikdo rekel, kaj še čakam. A jaz enostavno ne zmorem tega koraka. Ko mi “podari kakšen teden silent treatmenta”, ker sem seveda jaz kriva,da….enostavno ne zdržim. Zaradi strahu, da bom ostala sama in osamljena in me nikoli nihče več ne bo imel rad, zaradi tiste grozne bolečine, ki jo občutim vsakič, ko se to zgodi, opustim še tisti s težavo izdelan načrt, da ga zapustim in se rešim tega mučenja. In tako čakam, da se me bo spet usmilil in se javil.
Zakaj je tako težko oditi, ko pa mi razum pravi, da ta odnos ni pravi?? Vem, kaj boste rekli. Zaradi mojih ran iz otroštva, zaradi zapuščine mojih staršev…vse to vem. A ne vidim kje naj dobim toliko moči, da izpeljem to, kar moram izpeljati, če se hočem rešiti tega trpljenja.
Dragi Vzhajajoče sonce, SVO, Gitta Ana in vsi ostali, ki veste točno o čem govorim, prosim za nasvet kako se vam je uspelo izkopati iz tega?? Zavedam se, da se morem distancirati od njega in začeti delat na sebi. Le ne vem kako?? Kako ste se soočili z dejstvom, da vas nikoli ni imel rad, da vas nikoli ne bo imel rad…da vsega tega sploh ni?? Jočem dneve in noči, prvič v življenju me je res zaskrbelo zase, v službi komaj opravim svoje delo, ko pridem domov se pa sesujem. Družbe nimam, in tako sem sama s svojimi mislimi…Uničena, žalostna in osamljena…
Je kje na štajerskem koncu kakšna skupina, ki bi se ji lahko pridružila? Res bom potrebovala pomoč.
Hvala vsem za mnenja, ki ste jih zapisali na tem forumu. So mi v ogromno pomoč. To je zdaj trenutno moje edino zatočišče.
Hvala.
Rosvita
Pozdravljena.
Te popolnoma razumem. Jaz sem šele po enem letu, ko sem ga “zapustila” spoznala, da gre pri meni za odvisnost od odnosov. Tudi po enem letu ni enostavno, je pa lažje seveda. Ker sem se utrdila, ker sem veliko brala o tem, delala na sebi, se začela posvečati sami sebi…. Je pa moja situacija vsekakor bila in je drugačna od tvoje. Po eni strani sem lažje prekinila (ni bilo ljubezni), po drugi pa težje (otroci, skupno premoženje). Zato je težko svetovati, kaj je najbolje. Seveda je edini logični nasvet, takoj prekiniti vse stike. Vendar je problem v tebi, ker nisi dovolj močna. In ker si še vedno odvisna. Psihoterapevt vsekakor. Če si ga lahko privoščiš. Vsekakor moraš ponovno pridobiti samospoštovanje. In s tem samozavest. Se čimbolj zaposliti z drugimi stvarmi. Tako je pri vsaki prekinitvi zveze, tudi z “nenarcisi” – če ljubezen še ni umrla.
Še moj zadnji nasvet – tudi jaz na začetku nisem bila prepričana, da bom zmogla. Sploh zaradi pritiskov okolice. Sedaj pa, ko gledam nazaj, vidim da sem v enem letu naredila ogromen napredek. In da je možno. Da se počasi znebiš strahu, občutka krivde in občutka dolžnosti. Je pa res, da to težko narediš za štirimi stenami, ko se smiliš sama sebi. Mislim, da bi ti družba močno koristila, poskušaj se tudi prijavljati na kakšne delavnice v zvezi s stvarmi, ki te zanimajo. Tam boš vsekakor spoznala enakomisleče ljudi.
Vso srečo ti želim, Bertolina
Zdravo,
da se, vse se da, samo ne vemo, kakšna bo pot do tja, kaj bo potrebno izgubiti, zrtvovati, odzalovati itn…
Je pa vsekakor pomembno nekaj stvari, ki so osnove:
– poisci si sogovornika, kjer lahko odpres te teme, poves, in da nekdo “od zunaj poslusa” te bizarne situacije in ti potrdi tvoje obcutke, kolikor jih pac se je. Lahko tudi terapevt…ampak pomembno da vsaj nekdo.
– ce se ne mores ta hip fizicno lociti, potem si izbori vsaj dneve, ure, minute, ko bos lahko stran od njega (sprehod, etc…)
– nehaj se odzivati na njegove drame, ne pusti si da te zapelje v debateranje. Najbolje da kricanja/ponizevanja zapustis fizicno da gres stran iz sobe itn…debatiranja pa preprosto “ne moreva se strinjati, lahko pa se strinjava da se ne strinjava… ali pa se meni ljubsi “sama sebi ne morem dovoliti da se s tabo takole pogovarjam, ” in koncas pogovor)
– poskrbi za gibanje, zdravo hrano, redne pogovore, spanje!
– vzemi kaksno dobro knjigo, molitev, meditacija…
toliko kot tisti prvi koraki, naprej pa seveda te caka se ozka in strma pot, ne boj se cetudi ne srecas vec nikogar na tem svetu ki te bo imel rad. Najprej imej rada sama sebe, potem bos hvalezna za veliko stvari ki jih zdaj ne vidis ampak so tu, in potem pa pridejo se nepricakovane lepe stvari…:-)
ampak zacetek je tezak
lp SVO
Pozdravljena,
tudi jaz po dobrem letu samskega življenja spoznavam, da ni tako enostavno. Je pa tako da po dežju vedno posije sonce in obratno seveda. Včasih mi je prav lepo, spet drugič zapadem v neko stanje, ko se smilim sama sebi, sem brez energije, ne vem kaj bi počela sama s sabo itd…..potem te občutke analiziram in nekako preživim dan. Se pa strinjam z obema predhodnikoma, da je najbolje, da si poiščeš nekoga ki mu lahko zaupaš, greš na sprehod, si omisliš kak hobi …. to te bo sigurno potegnilo ven iz vrtinca razmišljanj…..konec koncev si vse naredimo v naših glavah….ampak se splača narediti tak korak, ker teh boljših dnevov je vedno več. Jaz veliko berem, se družim s prijatelji, hodim v hribe….
Kar se pa tiče njega ti pa res polagam roko na srce, ne spuščaj se z njim v pogovor, ker te bo obrnil tko hitro da ne boš vedla spet kje si. Ne smeš pokazati svojih čustev, to so res taki manipulatorji da ni večjih. Moj bivši recimo še po enem letu hodi nazaj ”mal gledat kako smo z macoti”, takrat sem popolnoma hladna, ne pokažem nobenih čustev….pa spet odtava, ko vidi da mi ne more nič več…..ker so mi v Begunjah opral možgane, a veššššš :)…..mi je smešno in fino….ja življenje je res lepo, še vemo ne kako……vesolje dela za nas vse…..dobro se z dobrim vrača…..privoščim ti, da prideš do spoznanja da si ne zaslužiš poniževanj, nobeden si jih ne…..pa če te res noben več ne bo imel rad, ni važno kot je rekel SVO, pomembno je da se imaš rada sama……zato glavo pokonci in kar pogumno naprej, korak za korakom, pridobiti svoje spoštovanje in samozavest. Gre počasi, ampak se splača, res splača :)…..meni je ta forum res pomagal, sem prebrala vse, tko da mi je končno odprl oči in sem nardila ta korak. Danes mi ni žal……lepo bodi, korajža velja.
Lilijana24
Rosvita najlažje je, če bi si poiskala dobrega terapevta, ki ti bo pomagal odkriti tvoje rane , strahove in te na varen način popeljal skozi, da boš zakrpala luknje, ki sedaj srkajo tvoje momovca nazaj v tvoje življenje. Ko boš to storila bo odpadel sam od sebe. Četudi boš imela terapevta je še vedno na tebi, ker še vedno ne bo lahko ( zgolj veliko lažje).
Kako popusti? Tam, kamor vlagaš energijo, tisto ima moč, kar zalivaš raste. Če boš ves čas usmejala energijo k njemu ali v svojo bolečino, potem bo tega čedalje več. Če se boš vsakič, ko se boš zalotila, da si spet v tem, opomnila, da daš s tem energijo temu, čemur nočeš in se usmerila drugam ( sprehod, pogovor, film, knjiga, šport) bo sčasoma ta tvoj bolj zdravi del bolj močen, kot tisti, ki ga vleče v nezdrav odnos. To ne gre čez noč. Dan je na koncu seštevek vseh desetin odločitev, ki si jih tistega dne naredila Četudi si n- krat počela stvari, ki te bolijo in jih nočeš , pa si n+1 počela stvari, ki so dobre zate in ki vodijo k boljšemu, bo to spet en korak v pravo smer. Dlje kot to počneš, več se nabira pozitivnega in na neki točki to prevaga.
Torej, ni tablete, ni kakšnega boom uvida, ni nekoga, ki te bo popeljal stran od vsga in rešil vse tvoje probleme. Je zgolj nešteto korakov in od vsakega posebej (oziroma skupnega sešteka vseh) je odvisno, v katero smer boš šla.
Dobro pri vsem skupaj pa je, da si v bistvu ti tista, ki drži čarobno paličico v roki, nihče drug in da v resnici nisi odvisna od nikogar, ki bi določal, kako se boš počutila in kam bo šlo tvoje življenje.
Poleg branja, pogovora ( tudi na tem forumu) ,terapevta…je super tudi imeti en velik zvezek, kamor vsakič, ko se zalotiš v kakšnem čustvenem stanju ( dobrem ali slabem ) brez cenzure in res striktno vsak dan pišeš svoje misli, čustva, dejanja…..po mesecu ali dveh se ti bo slika začela jasniti, ker ko pišeš čustva in ostalo postanejo bolj realna in ko jih prebiraš za mesec ali dva nazaj ti precej hitro postane jasno, v kakšnem krogu se vrtiš, zakaj in kaj bi bilo dobro storiti. Važno pa je, da si pri pisanju daš duška, da pišeš karkoli ti pade na pamet, četudi 1000x napišeš isto stvar. Sama sem to nekoč storila ( v enem čudnem odnosu) in je trajalo mesec dni, dokler se nisem nekega lepega dne začela od srca smejati ( sama sebi) , Potem je bilo vse lažje 🙂
Draga Rosvita,
poskusila ti bom tudi jaz odgovoriti. Sicer si verjetno že našla veliko uporabnega v tem forumu in upam, da ti tudi vsi odgovori, ki si jih že prejela veliko pomagajo.
Tvoj zapis…
“Zaradi strahu, da bom ostala sama in osamljena in me nikoli nihče več ne bo imel rad, zaradi tiste grozne bolečine, ki jo občutim vsakič, ko se to zgodi, opustim še tisti s težavo izdelan načrt, da ga zapustim in se rešim tega mučenja. ”
…pove v bistvu vse o tem kje se nahajaš. Nadalje si želiš moči, da narediš ta veliki korak, da oddideš iz tega odnosa.
Ne vem, morda boš lahko enkrat kar tako na lepem odšla. S tem bi lahko najverjetneje veliko naredila, kajti tako se dajo preprečiti nadaljnje zlorabe in še globlja izguba samozavesti, samozaupanja, zaupanja v druge…
Ostane pa še vedno težava v tem, da z odhodom ne boš spremenila kar tako tvojega razmišljanja in dojemanja odnosov. In zaradi tega obstaja velika možnost, da ali ponovno kloneš ali pa se na hitro spustiš v naslednji odnos, ki je lahko v veliki meri spet toksičen. Zakaj? Ker nosiš v sebi prepričanje, da te ne bo imel nihče več rad (kar seveda še zdaleč ni res). In ravno ta žeja po ljubezni je nevarna. Ko boš pozdravila to žejo in ko bo napočil trenutek, ko se boš začela zavedati, da si ti največ, kar imaš na tem svetu in da ne potrebuješ nikogar, ki bi te moral imeti rad bo pa vse drugače.
Torej ni vse tista velika opevana moč, veliko več stoji za tem. Predvsem vzorci iz otroštva, ki jih je potrebno pozdraviti (kot si že sama omenila). Če ne boš zmogla sama, je ravno v tem primeru zelo dobrodošel terapevt. Seveda se vsega lahko lotiš sama brez direktne pomoči nekoga drugega. Vendar se je potrebno pri tem veliko izobraževati in predelati vso možno literaturo (s tem imam v mislih razna področja, ki zajemajo osebnostno rast in tudi informacije o sami motnji in o tem zakaj smo mi ravno podlegli) in dejansko delati na sebi- pomeni odpravljati vse mogoče bolečine in jih zamenjati z zdravimi pogledi na situacijo.
To, da ne moreš brez njegovih trohtic ljubezni prihaja iz tvoje podzavesti (“zapisani” vzorci). Vendar je moč um-a nekaj najbolj izjemnega in hudo hudo močnega, kar obstaja v nas, le zavedamo se tega sploh ne ali pa premalo. Ozdraveti pomeni prepisati vzorec z drugim razmišljanjem. Kot prvo pa je potrebno si pridobiti pogled z druge perspektive. Potem pa sledi delo na sebi… Predvsem pa je potrebno najti srečo v sebi.
Če bi ti rekla, da je pot lahka, bi se ti zlagala. Lahko ti pa zagotovo povem, da je mogoče doseči prav vse in da si tudi ti tega zmožna. Nimaš potrebe, da se primerjaš z drugimi (kako hitro je kdo izstopil iz odnosa, ipd.). GittaAna ti je predlagala zapisovanje misli, kar se mi zdi odlična ideja. Vsi pravimo kako zelo se zavedamo, da smo v toksičnem razmerju. Oz.si mislimo, da se tega zavedamo… A kaj ko to “zavedanje” še ni prodrlo do naše podzavesti. Ko pa čitaš svoje lastne zapiske in to striktno dan za dnem počneš, pa imaš največ možnosti, da končno tudi svojo podzavest “seznaniš” s tem dejstvom (če ti to drugače seveda ne uspe…). In šele takrat se začnejo dejanski premiki.
Ampak vsaka pot se nekje začne. Pripravi si tudi plan proti vsem tvojim strahovom. Kaj boš v bodoče naredila ko te to ali ono popade. S čim boš lahko zapolnila vrzel pomanjkanja? Res je, da je v začetku to delo zelo naporno in da ne funkcionira kar takoj. Najdi si hobije, katerim boš res predana, nekaj kar te bo osrečevalo. Prijavi se v kakšno društvo, kar te pač zanima. To je prvo kar je potrebno. Potem pa počasi in pogumno naprej.
Želim ti veliko poguma in veliko moči pri premagovanju tvojih notranjih bolečin. In vsakič, ko kaj premagaš se kar potrepljaj po rami in si reci “zmorem in še bolj se bom borila”. Ne daj se in vedi, da nisi edina na tej poti. Veliko nas je. In res zahvala forumu!
Lp,
Pozdravljena,
Meni osebno je pomagalo poslušanje podcastov na you tubu. Ene par je dobrih. Tako počasi sploh spoznaš ˝modus operandi˝ teh ljudi.
Prva stvar je, da sploh prideš ven iz megle in, da rečeš bobu bob. Da si priznaš da je oseba kar je in, da se ne bo nikoli spremenila.
Preberi si malo o travma-bonding, mogoče ti pomaga razumeti zakaj je ločitev od NOM, MOM ali ostalih ljudi, ki spadajo v B cluster osebnostnih motenj tako težka.
Sama sem se pred nedavnim izkopala iz tega. Je pa vsak dan borba zase.
Potreben je čas in veliko dela na sebi….predvsem pa NO contact ali Low contact, če ne gre drugače.
Vkolikor potrebuješ pomoč, mi lahko pošlješ ZS in rada ti povem iz mojih izkušenj, kaj je in še pomaga meni.
Osebe, ki tega niso doživele, ne bodo imele pojma o čem jim razlagaš. Kot bi poskušala slepemu človeku opisati mavrico.
Pogum in vse dobro ti želim
Pozdravljene!
Zanima me, ce katera ve, katere vrste psiho terapevt bi bil najbolj primeren za nekoga, ki v svoje zivljenje priteguje narcise in je bil ze veckrat njihova zrtev.
Sprasujem zase, ker sem utrujena od tega, da povprecno enkrat na mesec spoznam kaksno narcisinjo (sluzba, izobrazevanje…), ki se prilepi name, ceprav se jih jaz izogibam in ne kazem interesov za druzenje z njimi. Najbolj pa me jezi, ker me vse narcisinje kopirajo in moje delo, moje ideje…, nato nekje drugje prodajajo kot svoje.
Hvala za vsak odziv.