Najdi forum

Pozdravljeni,

že dlje časa me muči odnos z materjo, ki ga ne obvladam več in me uničuje. Stara sem 36 let,visoko izobražena, sicer srečna mama in žena. Z možem imava čudovit odnos. Po značaju sem preobčutljiva in pogosto me do drugih daje občutek odgovornosti in krivde, kar moja mama že vrsto let s pridom izkorišča. Že od malih nog poslušam kako morajo biti otroci staršem večno hvaležni, jih spoštovati, 4. božja zapoved je bila večkrat povdarjena v naši družini, ter da jim nikoli ne bomo povrnili kar so oni storili za nas. Pa da imajo pravico nam vse reči in kritizirati, ker nas imajo radi. Otroci morajo starse sprejeti taksni kot so. Obratno ne velja. Smo bili sicer večja družina, 3 otroci, jaz zadnja. Prva dva sta se nekako osvobodila in zaživela drugje kljub maminim prošnjam in joku, da naj ostaneta v bližini češ kako si je vedno želela družino, da bomo povezani itd….vse to česar sama ni imela. Zaradi tega je z njima tudi večkrat prekinila stike in še vedno ne more tega pozabiti kako sta ji z odselitvijo v 100km oddaljen kraj strla srce. Odnos z njima varira. Jaz sem seveda tista, ki je vse to poslušala in živela z zavestjo, da tega res ne smem storiti in tako prizadeti mame. Nisem znala narediti meje in sem nekako ostala ”odvisna” od mame, kar se povsem zavedam. Vedno sem ravnala le v dobro mame. Ko sem šla v LJ študirat, sem večkrat poslušala groznje kako se moram vrniti, sicer lahko ostanem kjer sem in ne rabim se nikoli več vračat domov, da ne bo več moja mama. Ko sem spoznala tokratnega moža, ki je iz drugega konca Slovenije, je bil cel križ in čustveni izpadi mame itd… Na srečo sem bila v LJ. Ko je le videla da misliva resno, se je vdala, seveda sem ji morala veckrat obljubiti, da se nekoč vrnem domov. Ves čas mi je govorila da če me ima fant rad bo naredil kot sama zelim. Jaz pa ce imam starse rada, bom prisla domov. Moža sem dejansko z majhnim trudom res prepričala, za kar mi je neznansko žal in se po dolgem študiju in poroki vrnila domov, v hišo pod starše. Verjela sem, da mi bo doma najlepše, da bomo zaživeli složno in bo končno konec očitkov in bo mama vesela. Mož se je prilagodil, da bom jaz srečna in si poiskal službo na našem koncu. Dejansko ne vem če sem si res želela priti domov ali sem le izpolnjevala ”svojo dolžnost”.
Seveda so se spori začeli kljub temu, da sem mariskaj že požrla. Že nekajkrat sem hotela spakirati in iti, pa smo potrpeli, saj od danes do jutri ne dobiš primernega in ugodnega stanovanja. Vendar pa trenja ostajajo, mama se vsake toliko časa znese name, le ker ima slab dan, ker si upa, jaz pa slabih živcev odreagiram. Takrat pa se začnejo očitki za nazaj, tudi kričanje itd vpričo mojih dveh otrok. Vedno se konča, da bom že videla ko bom v njenih letih in koliko je ona zame naredila, da smo jo vsi otroci razocarali itd…. Večkrat se mi je potem že opravičila, da tega ne bo več delala, a ji žal znova in znova ”spodleti”. Vsak dan se bojim kakšne volje bom srecala mamo, ki je zelo razpoloženjsko labilna in od tega je odvisno njeno obnašanje. Do nje je potrebno biti izjemno pozoren, sicer so že ocitki. Zaradi tega sem v sebi zelo napeta, nesproscena in na trenutke me ima, da bi prekinila stike in odšla daleč proč, saj bi me v istem mestu nadzorovala, in isto izsiljevala, da jo moram vsak dan obiskovati, klicati itd…. Po drugi strani pa bi me prekinitev stikov z njene strani ubijala – ravno s tem mi je namrec zagrozila, ce se odselim.
Imam občutek, da tudi mož ni najbolj zadovoljen, saj ve kakšna sta moja starsa. Oče potegne z mamo, ceprav je drugačnega mnenja. Moža na srečo pustita na miru, mene pa obremenjujeta.
Ne vem kako se tega rešiti. Rada bi bila bolj hladna do njenega izsiljevanja, pa mi ne uspe. Vsakič znova me spravi iz tira in se pobiram še nekaj časa. Bojim se, da sem zaradi tega stresa nedavno izgubila otroka (splav). V sebi sem nesrečna in ne vem kaj narediti. Se upreti mami in s tem žrtvovati odnos, česar se ravno tako bojim, saj bi me mucila slaba vest, da sem ju na stara leta zapustila ali se pokoriti in prenašati naprej njeno slabo voljo in stalne očitke ter jamranja kako je večna žrtev in nesrečna.

Hvaležna vam bom za nasvet. Res sem v stiski.

Moram povedati da sicer imam mamo rada, vedno je bila moja zaupnica in mi znala svetovati. Kljub temu pa me je po drugi strani obremenjevala in mi jemala svobodo. Sprašujem se ali sem le jaz preobcutljiva, po drugi strani pa se zavedam da grožnje (kakršnekoli ze so) niso na mestu v zdravem odnosu.

Očma, pozdravljena!

Napisala bom le svoje mnenje in kako zadeve jaz vidim. Lahko se tudi motim.

Po mojem trdnem prepričanju še zdaleč nisi preobčutljiva. Vajin odnos z oblastniško materjo še zdaleč ni na mestu in spodbudno je, da se dejstva, da “nekaj ne štima” vsaj sedaj zavedaš. Prva dva otroka (brat, sestra?) sta imela srečo, da sta vsaj uspešno “popihala”. Koliko sta nezdravo vez in krivdo, ki jima jo je naložila mati, pri sebi razrešila, pa je drugo vprašanje. Vsekakor bosta zaradi zdravega odmika od matere, svoj problem nezdrave krivde verjetno lažje kot ti, razrešila.

Razumem te. Iz zapisanega je razvidno, da ima mati tebe in tvojo družino popolnoma v oblasti. Z vzbujanjem občutkov krivde v tebi, ti enostavno ne dopusti odrasti in da bi smela razmišljati s svojo glavo. Mislim, da sta te celo oba starša celo “delegirala” za skrbnika na stara leta. Iz zapisanega je tudi razvidno, da materi za tvoje počutje in psihično zdravje ni mar.

Spomnila sem se na zanimiv zapis na tem forumu, ki ti bo zagotovo ponudil vrsto odgovorov na tvoje vprašanje in katerega link ti prilagam. Zadeva sicer ni preprosta, je pa vsekakor rešljiva. Bodi vesela svojega odkritja. Korak za korakom bodo prihajala spoznanja in temu primerno bo prihajala tudi zate ustrezna rešitev. Pobrskaj tudi po drugih podobnih zapisih. Tudi tam boš našla še kaj primernega zase. Pa ostani z nami še naprej. Lp Odmev

https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=10793961

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljena Očma!

Zdi se mi, da je tvoja mama iz tebe naredila čustveno “sužnjo”. Na eni strani te mreži s pozornostjo, pomčjo , vendar zgolj tako in takrat, ko to odgovarja njej, na drugi strani te drži na kratko s čustvenim izsiljevanjem in od tebe zahteva, da si ji na voljo tako in takrat, kot njej paše.

Će v takšnem odraščaš je zelo težko postaviti meje, ker si od majhnega zmanipuliran, da si ti odgovoren za čustva, misli in dejanja staršev, da si ti “starš” staršu in ne obratno. To, kar opisuješ kot tvojo “preobčutljivost” je zgolj zdrav odziv na nezdravo vedenje tvoje mame, ki o pa si ga ne upaš ali ne zmoreš priznati, ker te je od malega dresirala v to,da si odgovorna zanjo in da je vsaka tvoja misel, čustvo ali dejanje, ki ni v skladu s tem, kar ona pričakuje “izdaja”.

Tega se ne da kar tako rešiti, še najmanj pa tako, da ostaneš tam. Če hočeš dobiti realno sliko vajinega odnosa, moraš najprej narediti distanco od nje, da od daleč in bolj realno pogledaš, kaj se v resnici dogaja. Šele potem boš vedela, kako je prav, da odreagiraš na njene zahteve.

Če ne drugega to stori zaradi svojega moža in bodočih otrok. Takšne mame storijo vse, da se vpletejo v tak odnos in še huje je, ko pridejo na svet otroci, saj jih ali povsem pritegnejo nase in si tako naredijo novega “sužnja” in zmanipulirajo do te mere, da jih obrnejo proti staršem ali pa jim ves čas skačejo po glavi, ker niso dovolj pridni, dobri, oziroma takšni, kot hočejo stari starši. Večinoma je pri takšnih starih starših najbolje, da so z vnuki zgolj in zgolj v prisotnosti staršev, ker drugače nastane slej ko prej kakšna štala

Morda bi bilo dobro, da bi se pogovorila tudi s svojimi sorojenci, saj oni očitno bolj jasno vidijo sliko in so zbrali dovolj moči, da so odšli. Če ne drugega pa se vsaj zavedaj, da nimaš nikakršne odgovornosti do čustvenih stanj tvoje mame, da nisi strokovnjak, da bi ji res lahko pomagala, da ji tudi ne moreš pomagati, ker je sama odgovorna za svoje odločitve in posledice in le ona sama se lahko odloči ali bo še naprej živela, tako kot živi ali se bo spremenila, da bo imela bolj zdrave odnose z bližnjimi.

Če ostajaš pri njej in se uklanjaš njenim muham in celo, če se poskušaš vsaj malo osvoboditi in se zapletaš z njo v drame , potem ne samo, da to ni dobro zate, temveč s tem tudi podpiraš njeno nezdravo vedenje, ki bo s starostjo in predvsem zaradi tega, ker ji nihče ne postavlja meje še slabše.

Če boš prebrala nekaj zgodb tukaj boš videla, da je bolje brez vsega na svoje, kot pa živeti v navidezno boljši kletki mom staršev. Zato čimprej na svoje, ne glede na vse drame, ki bodo temu sledile. Tudi sama si napisala, ko enkrat odkrije, da ne more premakniti odločitev bližnjih, se z njimi nekako sprijazni. Mira pa s takšno mamo nikoli ne bo, vendar bo lažje, če se boš imela vsaj malo prostora zase.

GittaAna

test

Seveda obstaja zdravilo, v resnici je dokaj preprosto: selitev!!! Ga ni denarja, ki bi ti lahko poplačal psihični mir! Vse dobro.

Odseli se.Kamorkoli.In sploh ne premišljuj o tem, kaj si bo mislila tvoja mama! “Otroci morajo sprejeti starše takšne kot so”?!? Ja kje pa to piše? Če nekdo ni dober s tabo, greš pač stran, ali je starš ali pa ni.Tudi sama sem prekinila stike z očetom, moja mama je prezgodaj umrla prav zaradi njega, da se je pa potem zelo slabo obnašal do mene, tega pa nisem več bila dolžna prenašati….Problem Slovencev je življenje pod isto streho s starši.Raje v podnajemu, kot pa s starši, denar gor ali dol.Odselite se tja, kjer bo VAM uredu, kaj si misli mama, na to pa pozabi…ker je en velik egoist, to ni nikakršna materinska ljubezen.Ne dovoli, da ti uničuje lajf

Napisala si: Otroci morajo starse sprejeti taksni kot so. Obratno ne velja. To je zame velik rdeč alarm. Velja ravno obratno. Otroci so šibkejši, ranljivi. V najslabšem scenariju so to besede čustveno nezrele osebe, “otroka”, to je narcizem.

Tebi akml bi pa komentiral… Odseli se, ja… Ko bi bilo tako enostavno. Problem cuatvenih zlorab je, če je oseba usposobljena za samostojno življenje, če se zna in zmore odseliti.

Če nečesa ne znaš se je pač treba naučiti. Če misliš, da nečesa ne zmoreš, je treba poskušati, vse dokler lahko. Najhuje oziroma brezizhodno je biti na mestu in si govoriti, da ne znaš oziroma ne zmoreš. Otroci se ne bi nikoli naučiti hoditi, če bi bili ves čas v vozičku, ker ne zmorejo, oz ne znajo.
Edini način, da zmoreš in znaš je torej, da narediš prve korake in se sproti učiš. Če padeš, se pobereš in korakaš dalje.

GittaAna

New Report

Close