Forum MOM
Žalostna sem bila, ko je bil tisti forum ukinjen. Ja, res ni bilo veliko zapisov, ampak tisti, ki so bili, pa so me globoko ganili. Vsakomur, ki je zbral pogum in imel nekaj samouvida v svojo motnjo in je napisal kaj na tisti forum, sem se v duhu priklonila. Bila pa sem jezna na izredno neodzivnega moderatorja tistega foruma in mislim, da je forum zamrl predvsem zaradi njega. Tisti forum namreč ni bil odprt kot naš, ampak je moral biti vsak zapis pred objavo odobren s strani moderatorja in vem, da sem morala sama za objavo svojih dveh prispevkov čakati tudi mesec (ali več, ne spomnim se točno) in celo pošiljati prošnje, naj ga vendarle objavijo. Možnosti tistega foruma so bile velike, lahko bi ljudi, ki imajo poteze MOM, napotili na prave naslove, lahko bi jih nudili kakšne koristne nasvete in konkretne tehnike iz DBT, ki je baje najbolj uspešna terapija pri teh težavah itd. Morda zdaj govori reševalka v meni, ki bi rada pomagala vsem, tudi ljudem z MOM, čeprav imam z njimi zelo težke izkušnje. A vendarle sem si skozi leta študija, ko sem reševala sebe, nabrala nekaj znanja in vem, da s sočutjem do teh ljudi ni nič narobe. Paziti moramo samo, da nas ne potegnejo v svojo dramo… torej, da znamo ohranjati mejo. Z dajanjem pomoči, podpore, spodbude na forumu za MOM, bi bilo to dokaj enostavno, ker gre za tujce in delovanje na daljavo. Zato mi je res žal, da ste ga ukinili.
Pozdravljena “zalostna sem bila”. A mi lahko prosim razlozis tvojo izjavo glede njihovega socutja, saj si edina ki pravis, da ni nic narobe z njimi v tem kontekstu. Tu gor smo vsi, ki smo dali skoz izkusnje z MOM-NOM osebami, leta in leta resevali, nekateri tudi se vedno resujemo sebe od posledic tega strupenega odnosa, ravno tako prebrali, nastudirali veliko literature in informacij.. jaz osebno nisem nikjer zasledil da je s socutjem vse ok z njihove strani. Lp
“Zalostna sem bila”, se opravicuejm. Tvoj zadnji stavek sem napacno prebral.. Osebno pa se vedno ne vidim neke koristi v socutju do MOM, res da te ne smejo potegnit v brezno oz se ne smes pustit v kolikor zmores to seveda. Zame je imeti socutje do MOM in istocasno biti sposoben sebe drzati na distanci mission impossible.. LP
Ojoj, očitno nisem dovolj jasno napisala! Se opravičujem, bilo je zgodaj zjutraj, hitela sem, mudilo se mi je že v službo.
Hotela sem povedati, da mi je žal, da ni več tistega foruma, ker bi tam lahko pomagali ljudem z MOM, ki imajo že postavljeno to diagnozo ali pa so sami prišli do zavedanja, da imajo te poteze in ne vedo, ne kod ne kam. Nerodno pa jim je iti direktno k psihiatru. Saj zato je bil tisti forum najbrž sploh ustvarjen. Osebe z MOM so različne, predvsem pa niso tako popolnoma nedovzetne za samouvid in zdravljenje kot tiste z NOM. Na tem forumu se veliko več piše o NOM kot o MOM in pogosto se oboje tudi čisto pomeša.
Jaz sem tisti forum redno gledala in prebrala par zapisov ljudi, ki so se mi res zasmilili in sem tudi napisala dva ali tri odgovore, bolj v smislu, da naj ne obupajo nad sabo, kot pa kaj drugega. Pa sem vsakič čakala prav nenavadno dolgo, da so mi odgovor dali na forum. Zadnjega, ki sem ga napisala enemu mlademu fantu, ki je tja pisal v hudi stiski in najbrž težko čakal kak odgovor, pa mi sploh niso dali objavili. Zato sem bila jezna na neodzivnega moderatorja.
Absolutno drži, da je ozaveščenih oseb z MOM zelo malo in zato sem omenila, da najbrž iz mene govori tisti del, ki še vedno hoče reševati druge. Torej s tega vidika je kar prav, da so forum ukinili. Vsaj ne zavaja več nas, kompulzivnih »reševalcev« v ukvarjanje z drugimi namesto s sabo.
Pa seveda vem, da te oseba z MOM lahko mimogrede potegne v svoje brezno in potoneš z njo. Ampak mislila sem, da tako na daljavo, prek foruma, ni tako zelo nevarno in bi lahko tistim redkim ozaveščenim vsaj malce pomagali.
Opravičujem se za nejasnost in zmedo. Upam, da sem bila zdaj bolj razumljiva.
Lep pozdrav vsem!
Hvala za obširno pojasnilo. Ampak, opusti vsako upanje o tem kako bi ti, na daljavo, reševala osebe z MOM/NOM, ker njih se ne da rešiti. Še vedno vztrajam pri prvem postu, da verjetno nisi srečala ortodoksnega MOM/NOMsterja, zato gojiš neko lažno upanje. Oni ne “hodijo” brat nasvetov na noben forum. Oni harajo in šarajo v realnem življenju. Oni potrebujejo realno hrano, z realno žrtvijo in ne nekih nasvetov. Oni so prepričani, da ni z njimi popolnoma nič narobe. Ves ostali svet bi se jim moral prilagoditi in oni bi krasno funkcionirali. Oni razmišljajo na popolnoma drugačnem nivoju, kot mi ostali.
Glej, tole ti še iz srca svetujem. Poišči nekje v arhivu RTV (bo že tega nekaj let nazaj) oddajo Polnočni klub, ki je bila namenjena prav tej osebnostni motnji. Novinarka Danica Lorenčič je gostila strokovnjake, ki so o tem veliko govorili. Dr. Gostečnik iz Frančiškanskega inštituta, dr. Mojca Z. Dernovšek in še nekateri, katerih imen se ne spomnim. Ne nazadnje pa počakaj še na odziv dr. Zalokarjeve.
Verjemi, da vem o čem govorim. Sama sem “reševala” takega orto MOMsterja dobro desetletje. Na koncu sem komaj-komaj uspela rešiti sebe. Pred nasiljem vseh mogočih oblik in intenzitet, pred gotovim bankrotom, pred izgubo še tiste male trohice samospoštovanje in spoštovanja okolice in ne nazadnje same sebe. Nisem bila njegova prva žrtev, pa tudi zadnja ne. A vse smo od njegove “silne ljubezni” postale zombiji. Na stotine zgodb svojcev je že na tem forumu. Podobne so si kot jajce jajcu. Post copy. Z rahlimi odstopanji.
Še nekaj me zanima. Zakaj, konkretno, pa bi ti reševala njih? Morda bi se raje poglobila vase in si zastavila to vprašanje. Sindrom Rešitelja je tudi resna zadeva.
Vse dobro želim!
Hvala za odgovor. Se strinjam z vsem, razumem vse. In zavedam se, da sem imela veliko srečo, da se nisem nikoli zapletla z “ortodoksnim” MOM/NOM, kot praviš. Moj je bil tak, da sem se ga dokaj zlahka znebila, ko sem ugotovila, za kaj gre. Odšel je naprej, k novim žrtvam. Edino čustva sem potem še dolgo, dolgo predelovala. Pa kompleks rešitelja imam tudi še za predelat, to je sigurno.
Lep pozdrav.
Zelo me veseli, da si razumela moj dobronamerni odgovor. T.i. “srečo” si imela zato, ker MOM/NOMster (kakršen-koli je že bil) ni dobil pri tebi dovolj hrane za svojo lačno “vampirsko dušo”. Samo zato, ker zanj nisi bila več zanimiva. Tako bolj preprosto rečeno “od tebe ni imel nič več”.
Ko te bo naslednjič spet zgrabila želja biti Rešitelj, se spomni najbolj grdih in podlih zadev, ki ti jih je “podaril”. Gotovo ti jih je. Ker ga ni tovrstnega orto in navadnega MOM/NOMsterja, ki tega ne bi prakticiral.
Fokusiraj se nase, počni to kar te veseli, si privošči tiste male in lepe stvari, ki te naredijo veselo. Delaj majhne korak, ampak zase!
Vse dobro ti želim.
“Zalostna sem bila”, ce si prijavljena se tvoj komentar pojavi na tem forumu v istem trenutku ko ga oddas.. To velja za vse moderirane forume. V kolikor nisi ( ti vidim da nisi) je cas objave od trenutka oddaje odvisen od tega kdaj moderator uspe vse pregledat.. Sicer pa nisi edina ki ni prijavljena. Osebno ne razumem zakaj se nekateri ne prijavite glede na vaso frekvenco obiskov in pisanja komentarjev, nenazadnje imate s tem tudi opcijo zasebnega sporocila brez da se izpostavljate z maili vsaj v zacetku spoznavanja med clani.. Lp
Tule je ta oddaja Polnočni klub o momsterjih.
https://www.rtvslo.si/polnocniklub/novica/104
Kdorkoli si želi in ima potrebo pomagati osebam z NOM in MOM lahko prosi upravitelja med over net, da odpre forum povezan s tem in se javi za moderatorja. Delo je voluntersko, za to ne dobiš plačila.
Ta forum pa je namenjen zgolj tistim, ki imajo s svoji bližini osebe, ki bi lahko bile nom ali mom.
Hvala za obširno pojasnilo. Ampak, opusti vsako upanje o tem kako bi ti, na daljavo, reševala osebe z MOM/NOM, ker njih se ne da rešiti. Še vedno vztrajam pri prvem postu, da verjetno nisi srečala ortodoksnega MOM/NOMsterja, zato gojiš neko lažno upanje. Oni ne “hodijo” brat nasvetov na noben forum. Oni harajo in šarajo v realnem življenju. Oni potrebujejo realno hrano, z realno žrtvijo in ne nekih nasvetov. Oni so prepričani, da ni z njimi popolnoma nič narobe. Ves ostali svet bi se jim moral prilagoditi in oni bi krasno funkcionirali. Oni razmišljajo na popolnoma drugačnem nivoju, kot mi ostali.
Glej, tole ti še iz srca svetujem. Poišči nekje v arhivu RTV (bo že tega nekaj let nazaj) oddajo Polnočni klub, ki je bila namenjena prav tej osebnostni motnji. Novinarka Danica Lorenčič je gostila strokovnjake, ki so o tem veliko govorili. Dr. Gostečnik iz Frančiškanskega inštituta, dr. Mojca Z. Dernovšek in še nekateri, katerih imen se ne spomnim. Ne nazadnje pa počakaj še na odziv dr. Zalokarjeve.
Verjemi, da vem o čem govorim. Sama sem “reševala” takega orto MOMsterja dobro desetletje. Na koncu sem komaj-komaj uspela rešiti sebe. Pred nasiljem vseh mogočih oblik in intenzitet, pred gotovim bankrotom, pred izgubo še tiste male trohice samospoštovanje in spoštovanja okolice in ne nazadnje same sebe. Nisem bila njegova prva žrtev, pa tudi zadnja ne. A vse smo od njegove “silne ljubezni” postale zombiji. Na stotine zgodb svojcev je že na tem forumu. Podobne so si kot jajce jajcu. Post copy. Z rahlimi odstopanji.
Še nekaj me zanima. Zakaj, konkretno, pa bi ti reševala njih? Morda bi se raje poglobila vase in si zastavila to vprašanje. Sindrom Rešitelja je tudi resna zadeva.
Vse dobro želim!
[/quote]
Osebe z MOM-NOM naceloma ne hodijo na Forume po pomoc v smislu preobrazbe, uvida, itd ampak po potrditev da je z njimi vse ok.. Kdorkoli ima “bolno” zeljo po nudenju pomoci tem osebam naj se resno iskreno vprasa kaj ga zene v to, odgovor pa mislim, da je vecini ze vnaprej znan.. Kot drugo pa bi tem “resiteljem” postavil vprasanje kompetence.. Se psihoterapevti in ostali v stroki priznavajo da je tezava s takimi ljudmi, da se sami kot profiji v tem ne uspejo, kako si predstavljate da boste vi odresitelji?!
Pozdravljeni, tole spodaj sem ravnokar napisala k eni drugi temi, ampak vsebinsko sodi tudi sem:
Pozdravljeni, osebe z MOM ali NOM se načeloma same po sebi res ne odpravijo po pomoč k psihiatru ali psihoterapevtu. Najpogosteje so v to prisiljene na pobudo/zahtevo različnih oseb (zakonec, sorodniki, služba, sodišče….). Ne glede na njihova izrazita čustvena izsiljevanja, manipulacije in drugo sipmtomatiko, pa so tudi oni ljudje s svojo etiologijo oziroma razlogi da se vedejo tako kot se. Med njimi je zelo veliko mladih – v tujini raziskave kažejo, da fante diagnosticirajo z disocialno osebnostno motnjo, dekleta pa z borderline, pa gre za isto simptomatiko oziroma navzven trajen vzorec vedenja. Kot veste, je za postavitev diagnoze MOM potrebno prepoznati 5 kriterijev od 9, kar pomeni, da poznamo čez 300 različnih pojavnih oblik MOM, glede na 5 simptomov, ki jih imajo. Za vzrok oziroma razlog razvitja MOM se vedno bolj poudarja neugodna družinska situacija v ranem, zgodnjem otroštvu, odsotnost varne navezanosti na roditelje. Osebe z MOM doživljajo in čutijo svet drugače, kot ostali. Situacijam in dogodkom pripisujejo različne pomene, ki nimajo realne povezave s stvarnostjo, običajno jih doživljajo kot napad nase, zavračanje s strani drugih, nesprejemanje…..in ob tem trpijo, preplavljeni z negativnimi čustvi, izrazito slabo samopodobo ipd…potrebujejo stalne potrditve in zagotovila, da jih imajo drugi radi. Za dosego tega so sposobni uporabiti vse izsiljevalske strategije, vključno s samopoškodbenim in suicidalnim vedenjem. Njihovo doživljanje realnosti je dobesedno bolno, na meji, od tod tudi poimenovanje BORDER, mejna osebnostna motnja. Izbrance, partnerje, ki jim skušajo pomagati in jih razumeti (kar je seveda v osnovi narobe, ker se jim ne postavlja nujno potrebnih meja) tako izčrpavajo, da lahko na koncu zbolijo tudi oni, trpijo, dvomijo vase ipd. in postanejo čustvene razvaline. Vsekakor je iz takega patološkega odnosa potrebno nemudom oditi in poskrbeti zase in uvideti, da ima težave oseba na drugi strani, s katero NORMALEN odnos, kot ga poznamo, ni možen. Ga v svojem doživljanju in čustvovanju niso možne udejaniti. Da bi ga bile sposobne, potrebujejo dolgoletno zdravljenje z iskušenimi terapevti, ki motnjo zelo dobro poznajo. Mnenja stroke pri nas in v tujini so deljena – tako lahko preberete, da osebnostna motnja ni ozdravljiva; pa da se zdravi 5 let (toliko namreč potrebujejo možgani za spremembe), kot uspešna se omenja vedenjska dialaktična terapija, skupinska STEPPS itd…..
Brez da bi bile osebe z MOM podvržene profesionalnemu zdravljenju/terapiji, “normalen” odnos z njimi ni možen. Takšno mejo/pogoj je potrebno postaviti takoj, če vstopimo v odnos z nekom, kjer zaznamo simptome MOMa in oditi takoj ko vidimo, da se situacija ne izboljšuje. Poskrbeti morate zase, ne zanj, osebi lahko poveste, da potrebuje strokovno pomoč in odidete – in to je res vse, kar lahko naredite, da vas ne potegne v svoje brezno. Tudi če se vam smili, s tem ji v ničemer ne pomagate, prej hranite. Ne igrajte rešitelja. Ukvarjanje z njimi prepustite strokovnjakom, v življenju bodite rešitelj le sam sebi, poskrbite zase in predvsem se imejte radi.
Lep pozdrav, Leonida
Zahvaljujem se vam za napisano dr. Zalokarjeva. Vi ste napisali strokovno in razumljivo. Moj post je napisan laično in skozi prizmo svojca, ki je vstopil v partnerski odnos kot živahna, uspešna in zadovoljna oseba. Morda mi je manjkalo samo tisto nekaj ljubezni, kot je v Polnočnem klubu povedal dr Gostečnik. Izstopila pa kot zombi. O ja, saj sem postavljala meje, jih, po mojem prepričanju zacementirala, vendar jih je vedno znova in vedno bolj nasilno podiral. Kot ste napisali vi, postalo je življenjsko ogrožujoče. In v nekem trenutku sem se zavedla, da si moram rešiti golo življenje. O podrobnostih ne bi.
Z vsem ostalim e globoko strinjam.
Vse dobro želim!
Kot je napisala gospa Zalokar je nivojev borderline motnje veliko. Verjamem, da tudi intenzivnosti. Jaz sem zaradi drugih problemov v zvezi začela s psihoterapijo (SAMA, na SVOJO pobudo) in presenečeno ugotovila, da se me lahko popredalčka v MOM. Nikoli nisem imela hudih izpadov, vsekakor spadam med visokofunkcionalne, a v sebi občutim vse, kar občutijo ljudje z MOM. V veliki večini situacij sem se že sama zavedala, da ni OK in se probala zadrževati z izpadi. Moje počutje je bilo pa tako grozno, da sem šla do psihoterapevta.
In kljub tej diagnozi in vsem, ki ste imeli izkušnje z MOM, ki so vam pili živce in niso bili pripravljeni na spremembe, obstajamo tudi taki, ki si želimo boljšega življenja brez drame. Sami ne zmoremo, zato se obrnemo po pomoč. Verjetno pa ima na tem forumu večina izkušnje s takšnimi, ki ne sprejmejo svoje diagnoze in ne želijo pomoči, zato nas vse spravite v isti predal – da je pomoč brezupna in da si je ne zaslužimo.
Najpomembnejša stvar tukaj se mi zdi, da poskusite razumet, da tudi mi ne zmoremo vsega vrtinca čustev, občutka zapuščenosti, drame in obstajamo tudi takšni, ki si želimo ven in smo si pripravljeni priznati, da MI rabimo pomoč in da ni vsega kriv naš partner.
Draga vxcvx
saj je stvar preprosta;
– če ima oseba ki je konfliktna uvid v sebe, in ko mu partner reče “tvoje kričanje in to, da si me včeraj zaklenila v shrambo, je preveč in tega ne dobvolim nikoli več. Če se bo to še ponovilo, bom…” In ti, kot oseba, ki uvidis, da je bilo to narobe, tega ne naredis več oz. samo se enkrat v naslednjem letu, potem se popravljas in se spreminjas in to je v bistvu zame kot en zdrav partnerski odnos.
– če pa ob partnerjevi izjavi “tvoje kričanje in to, da si me včeraj zaklenila v shrambo, je preveč in tega ne dovolim nikoli več. Če se bo to še ponovilo, bom…” vzameš kot napad nase, in ga začneš označevati za hinavca, in da ima vsak kdaj težave in kaj da išče vsako napako,
potem ima tak partner po mojem mnenju vzeti kovček in odditi. Pa če je MOM, NOM, abrakadabra ali kaj drugega.
Saj MOM je samo beseda, vazno je obnašanje.
In če ti znaš (z)lesti ven iz svojih dram in napadov, good for you!!
Če si fejst pa luštna, bi se verjetno potrudil zate 🙂
lp SVO
SVO ~ V shrambo te je zaklenila po tvoji krivdi. Ti si jo do tega pripravil. Ona s tem nima nič in zahteva tvoje opravičilo…. Zakaj si pa iz nje prinesel kumarice namesto njenih čevljev? Že res, da ti je kumare naročila, a lahko bi vedel, da si je ob tvojem prihodu v shrambo premislila in želi čevlje…. Butelj, za nobeno rabo. Pa še bilo te ni celo uro, čeprav si šel v drncu in po tvoji uri ni minila minuta. Vsaj pri moji je tako. 🙂
saj mogoče imaš pa prav. In zdaj imam baterijo samo še na 4 % in ne upam potrkati, in raje čakam, da me sama pride odpreti, ker se bojim, da jo bom preveč vznemiril, če jo pokličem…
In ne, nisem prinesel kumaric, ampak kompot, kot je naročila, ampak zdaj pa tudi ker nisem prinesel še ananasa, kar je res moja krivda, ker to gre skupaj na sadno kupo, lahko bi vedel…
se bom pa naslednjič malo bolj potrudil, mogoče bo boljše 🙂