Najdi forum

MOM – tudi pri meni

pozdravljeni,
po nekem čudnem naključju sem pred približno 5 leti pristala na forumu. Sprva nisem mogla verjeti zgodbam, ki so opisane, v vsaki sem se našla. In šele sedaj “zbrala” pogum in pišem. Poročena več kot 30 let, odrasli otroci, vnuki, hiša urejena, na zunaj vse lepo in prav. Za štirimi stenami pa je druga zgodba. Vedno sem bila in sem kriva za vse slabe stvari, ki so se zgodile v družini: ne znam vzgajati otrok, jih zagovarjam, ne znam se obnašat, ne znam se smejat, nisem lepo in primerno oblečena … vedno primerjana z drugimi, skratka nič ni bilo prav. Poslušam njegove pritožbe, prošnje, kaj vse mi je nudil, koliko me je prosil, naj bo drugačna do njega !!! ko pa gledam kaj je delal pa mi nič je gre skupaj. Po kriterijih MOM kar ustreza!
Ker delam v LJ, sem za njega ljubljančanka, živim dvojno življenje, gleda mi finance, koliko pojem, zaslužim, kontrolira odhode iz služe, itd. itd., ampak to vse na tak prefinjen način. Nekje v podzavesti mi pravi signal: ne smeš pristati na provokacije in poniževanja, vendar ker to traja že dolgo me potegne v ta peklenski ribem in me sestuje, veliko prejokam, če se mu umaknem pride za mano in je naslednji dan še slabše, kazen je njegova tišina in odgovor: ko boš kaj povedala o sebi bo drugače. Pri njemu je prisotno tudi veliko alkohola, seveda pije zaradi mene, da lahko zaspi! Razščiščuje dogodke, ki so se zgodili pred 30 leti in jih ne more oz. ne morem spremeniti. Grozi mi da se bo ubil, obesil… to me skrbi, ker ne vem ali misli resno oz. ali samo manipulira.
Pogovor z njim je misija nemogoče: obrne vsako besedo tako da je njemu všeč, oz. da je on žrtev in jaz zlobna čarovnica, ki ga uničujem. Bila sva pri pshoterapevtki, vendar brez uspeha. Samo on ima prav, psihoterapevtka mu je rekla, da naj se loči oz. dobi ljubico. On pa seveda to ne bo! Ker je družinski človek! Tudi o tem bi lahko napisala roman! Nekoč mi je rekel, da mu je lastni otrok “fouš”, ker je kupil nov avto! Kar stemnilo se mi je. Otrok mu ni bil fouš!
Pišem, da mi je lažje, da dobim kakšno pozitivno misel, predlog: res kako živeti in preživeti z človekom ki drobro plačuje in hudo kaznuje! Vmes pa ni nič! Je samo črno ali belo.
Lep dan in miren vikend!

Pozdravljena,

meni je taka zgodba zelo zelo poznana, na srečo se ni zgodila meni, temveč moji materi. Meni je na srečo uspelo dokaj kmalu oditi od doma in živeti normalno življenje, kar doma pri očetu MOM in popolnoma podrejeni materi ni bilo mogoče.

Ko sem svoji mami rekla, da se bo rešila le z odselitvijo od MOM moža, se je obrnila proti meni in že več let ne govori z menoj…. in dalje trpi, v trpljenju bo verjetno umrla.

Če že več let bereš tale forum (jaz ga tudi) veš, da je rešitev samo ena in to je trajen odhod od takega človeka. Seveda lahko najdeš 1000 razlogov, zakaj tega ne bi storila (finančna varnost, skupna hiša, otroci….).

Sama sem raje izbrala finančno manj ugodno življenje (MOM oče bi mi nudil razkošje, ampak bi bila njegova “sužnja” kot je mama), vendar živim mirno in srečno s svojo družino več deset kilometrov od MOM-ovca in njegove trpeče žrtve, ki si je to pot sama izbrala.

Druga pot vedno obstaja, je pa lahko manj udobna.

Vedi pa, da življenje, ki ga živiš, ni generalka.

Srečno.

Takih zgodb je že na tem forumu na stotine. Ampak nekaj mi vseeno ni jasno. Si bila poleg, ko mu je terapevtka svetovala “naj se loči oz. dobi ljubico”. Se opravičujem, ampak zelo dvomim, da bi ga resna terapevtka tako “terapirala”. Če je pa to res, potem nimam besed. Prej bi rekla, da je bil sam pri njej in ti tole “naložil”, da te še bolj ponižuje. In si istočasno jemlje pravico do “tolažbe”. Ker igra žrtev in je bogi-bogi.

nova
Uredništvo priporoča

oh ja

zelo mi je hudo, ker vem, da je veliko takih “parov”, kjer nekdo ponizuje, izkorisca, manipulira in je uspel drugega oviti z otroki/hiso/krediti itn… da ne “more” oditi.

vendar vedno je se druga pot, prinese veliko klancov, manj denarja, manj luksuza, ampak na koncu to nic ne steje, ce je clovek bolan, zamorjen, na tabletah, siten, nerazpolozen itn… kaj mu pomaga hisa in denar, ce potem sebi in svojemu otroku nic ne more dati.

tako da na tvojem mestu pametno razmisljaj, imej nek “plan” kaj lahko naredis, kaj bos naredila, in kako bos to izpeljala. Vmes pa beres, meditiras, molis, karkoli ti pac dvigne nivo energije in umirjenosti, naučiš se postati “siv” kamen ki ne odreagira…
Odločitev, to sigurno že ves, je tvoja. Ne za to, da se on tako obnaša, ampak to, da dopuščaš, da to dela.

lp SVO

Jaz sem sredi sodnih postopkov, ki se vlecejo in se bodomse vlekli, predvsem zaradi nerealnih in bolnih zahtev s strani bivse… Lahko pa recem le eno kar velja, odkar sem odsel ( pustimo “grozljive” detajle kako in kdaj) in nisem vec ob tej osebi, spim mirno, bistveno bolje se pocutim, ne stopam vec po prstih, nasmeh in dobra volja se postopoma vracata v moje zivljenje. Zavedam se, da bo moralo preteci se nekaj casa da se “dobim nazaj” popolnoma a kar je najbolj pomembno je to da vidim in obcutim ze sedaj bistveno razliko v pocutju, kar mi daje voljo in upanje za naprej..

To je zgodba moje mame.
Jaz sem njen otrok in STRAŠNO mi je gledat, da živi takšno življenje. Hodim redno a s kamni v želodcu na obisk k staršem, ker me strašno prizadene, da tako dobra oseba ne pride do izraza, da je raje tiho ko pridem, raje se umakne ko pridem, raje cele dneve vegetira pred tv-neskončnimi nanizankami, zaspi s pomočjo pomirjeval…kot da se pogovarja, druži, živi, ker jo oče stalno ponižuje, kritizira, očita, itd.
Tudi vnukom ni lahko. Vsi bi raje prišli na obisk v drugačnih okoliščinah. Zdaj nam vsem oče pač ne more več mazati oči. Četudi nihče nič ne reče, vedo. In težko jim je. Zelo.
Ampak zadnjič se je po dolgem času nasmejala iz srca, ko je povedala, da dedi tako slabo sliši, da ji ne more več prisluškovati, ko govori po telefonu 😉
Jaz si želim več od starosti….

Vse najlepše ti želim silva039!

Spoštovana Silva39,

opisujete prizore kontrole, poniževanja, primerjava z drugimi vedno znova, nemogoč normalen pogovor, vedno znova vleče dogodke na plano, ki so že davno nazaj- samo, da vam vedno znova pere možgane, vi se pa poskušate braniti. Meri se celo z otroci in vidi vse mogoče strahove tudi z njimi v povezavi- če ne drugo mu gre v nos, da je otrok uspešno končal študij in ima boljšo delovno mesto od njega (moja izkušnja). Vse to je pokazatelj, da imamo opravka z moteno osebo, katero ime nosi tudi ta forum.

Glede psihoterapevtke pa tudi jaz ne verjamem njegovi izjavi- najverjetneje niste bili z njim? Tako se slišijo njihovi podli “triki” s katerimi manipulirajo. Vsekakor ve kaj vas prizadene, kje so vaše šibke točke. In tukaj pritiska- vedno znova…

Sprašujete kako živeti s takim človekom. V kolikor to res želite še naprej lahko rečem, da vam ne bo nikoli lahko. On se spremenil ne bo. Osebno vam težko podam pozitivno misel ali celo dober predlog. Sicer imam osebno izkušnjo z mojim NOM sledečo: ko sem se sama spremenila, je postalo življenje z njim znosnejše. Ampak potreben je res popolni preobrat. Kljub temu pa je treba vedeti, da sem sedaj tudi jaz v popolnosti izgubila ljubezen do njega in da živiva kot soseda. In edino, kar si želim je okusiti ljubezen in spoštovanje vsaj za preostala leta, želim in hočem to občutiti in tudi doseči. Življenje je le eno samo.

Verjetno se boste vprašala, kaj je bil dejansko prebrat? Potrebno mi je bilo v sebi doseči preobrat, kajti tak človek ni vreden naše ljubezni in tudi nobene naklonjenosti ne. Potrebno je, da on to vidi. In nujno potrebno, da več ne reagirate na njegove “pripombe”. Jaz sem hodila po hiši, kot da on ni obstajal. Sicer sem vse postorila, kar se gospodinjstva tiče. Ampak začela sem živeti svoje življenje. Najbolj pa sem ga iritirala s sledečim (to mi je sam večkrat potrdil): vedno sem bila jaz tista, ki sem ga obsipavala s poljubčki, hotela zgladiti že naprej čuteno nesoglasje. Zelo dobro je izval nekaj, da je to dobil. Naenkrat sem pa nehala s tem vsem in to popolnoma- in v začetku se je to občutilo zares kot odvajanje od droge. Postalo mi je vseeno zanj, vseeno kje je hodil, vseeno kaj je delal, vseeno v kar me ni vključil, vseeno za tihe dneve (ki so bili od takrat dalje od mene “producirani” in tudi nekako vodeni)… Toliko sem ga zmedla s tem vsem, da sploh ni več vedel kaj se dogaja. Ni bilo torej več mojega večdesetletnega istega obnašanja, ampak nekaj novega, kar si ni znal razložiti. In s tem sem sama tudi rasla in vedno bolj utrdila namero, da ga bom zapustila.

Morda boste lahko kaj od tega uporabili. Iz izkušenj pa lahko povem, da s tem on na daljši rok živeti ne bo mogel. Mu bo preveč stresno, ko ne bo mogel več kontrolirati zadev. In takrat si poišče spet nekaj za svoj ego- in to so ljubice-ena ali več… Če boste lahko s tem vsem živeli bo morda še šlo kakšno leto. Potem pa vas bo tudi on znal odvreči, kot da nikoli niste obstajali zanj (sicer se to zgodi že verjetno takrat ko si poišče drugo “hrano”. Pri mojem namreč opažam, da je že dalj časa v tej fazi. Skratka kakorkoli človek obrne odnos z NOM, MOM – vedno potegne ta krajšo tisti, ki ostane z njim.

In če opazujem sedaj moževo družino-starše lahko rečem, da je s starostjo še težje prenašati NOM, MOM osebo. Zavedati se je treba, da si sam z dolgoletnim stikom z njim že tako načet, da te resnično lahko uniči. Ker ti že iz starostnih razlogov zmanjka energije…in tudi psihično ne zmoreš več in postaneš celo sam vedno bolj moten. Če ostaneš s takšno osebo na stara leta še sam v stanovanju, pa si to predstavljam še huje, saj ni nikogar, ki bi ti bil vsaj malo vsakodnevno v oporo. Da o boleznih in negi niti ne govorim.

Žal vam osebno pozitivnejšega odgovora ne morem ponuditi. Morda pa vam bo skupek vseh misli, ki vam jih bomo ponudili v odgovor v pomoč, da najdete pravo rešitev za sebe in za preostali del življenja, ki je še pred vami.

Želim vam vse dobro, predvsem pa veliko notranje moči.
Lp,

Pozdravljeni,

Vašo zgodbo, kot tudi vse ostale tukaj si predstavljam kot nekakšno zafecljano gmoto. Ta je z leti vse večja, težja in na koncu celo neobvladljiva. Pa ne želim biti negativen, morda le slikovit. Menim, da s časom v takšnih in podobnih situacijah obstaja edina možnost le še izhod (razveza) ali pa vztrajanje naprej. Dejstvo pa je, da za kar koli se oseba v dani situaciji odloči, oseba se bo vsekakor spremenila, pa če ostane v zakonu ali pa se razveže. Na drugi strani, pa nikar ne pričakujte, da se bo NOM/MOM oseba spremenila, to tudi sami ugotavljate.

Predvsem mislim, da je potrebno delati na sebi, krepiti lastno voljo do samega sebe, se imeti rad. Ostale v lastni neposredni bližini pa po svojih najboljših močeh predvsem spoštovati in jim pomagati po svojih najboljših močeh. Če pa kaj ne gre, je pa tudi potrebno znati reči NE. Mislim, da je tukaj nekje ta sredina resnice za osebe ki živijo ali so živele z NOM/MOM.

Opazil sem tudi, da velika večina na tem forumu pravi, da je ljubezen izginila, da živijo kot brat in sestra, ali pa da živijo eden mimo drugega in to na daljše časovno obdobje. Menim, da je to velik signal, da je nekaj zelo narobe. Na eni strani ena oseba tega sploh ne vidi, druga, ki pa to vidi, pa ne zna ali ne zmore ukrepati pri sebi. Kar se mi zdi zelo zastrašujoče. Je pa verjetno to tudi posledica neosveščenosti javnosti kje in na kakšen način poiskati pomoč, ko so oseba znajde v stiski. Splošno znano je le to, psihiater, psiholog, tablete ipd., kar pa je zelo premalo za kakšen večji in konstruktivnejši napredek v smislu splošnega zavedanja prebivalstva pri takšni in podobni družinski problematiki.

Srečno!

” STRAŠNO mi je gledat, da živi takšno življenje. Hodim redno a s kamni v želodcu na obisk k staršem, ker me strašno prizadene, da tako dobra oseba ne pride do izraza, da je raje tiho ko pridem, raje se umakne ko pridem, raje cele dneve vegetira pred tv-neskončnimi nanizankami, zaspi s pomočjo pomirjeval…kot da se pogovarja, druži, živi, ker jo oče stalno ponižuje, kritizira, očita, itd. “

Tisuljica, dolgo sem potrebovala, da sem razvozlala uganko, kako lahko nekatere ženske, ki naj bi bile tako zelo mile, prijazne …itd tako zelo dolgo vztrajajo s partnerjem, ki jih grozljivo ponižuje ali kako drugaće grdo ravna z njo ( velja tudi obratno ozr za ženske, ki grozljivo ravnajo s svojimi partnerji)

Ne bom rekla, da mi je vse jasno, sem pa prepričana v to, da so vzroki za to pogosto v poškodvanih obrambnih mehanizmih, izkušnajah iz otroštva…itd, da se znajdejo v takšni vezi in v njej ostajajo dlje, kot bi bilo pametno in prav.

Vem pa tudi, da vedno, ampak res vedno obstaja izhod, ki pa ga te osebe iz različnih razlogov nikoli ne uprabijo, kljub vsej podpori in prigovarjanju okolice. Vedenje in odločitve ljudi pogosto ( povedano zelo posplošeno) bazirajo na koristih ozrioma nagradah, ki jo imajo z nekim vedenjem ali odločitvijo.

Tega dolgo nisem razumela, češ kakšno korist imaš od tega, da vztrajaš v takšnem odnosu, če pa je večja korist, da greš stran, kljub vsem neprijetnostim. Vendar sem ugotovila, da je za mnogo takšnih oseb korist v tem, da jim je lažje vztrajati v vlogi požrtvovalne žrtve, kot pa sprejeti odgovornost za svoje življenje, saj v prvem primeru na primer dobiš pozornost drugih, “pozitivno” vlogo in predvsem ( navidezen) mir, ker se ti ni treba spopadati sam s seboj in svojim življenjem, odzvi okolice na tvojo spremenjeno vlogo….. Kot na primer, če si pretirano debel in je”lažje”, če sam sebi dopovedujš, da je za to kriv tvoj organizem, da si preveč pod stresom, da bi začel z drugačnim načinom prehranjevanja ali življenja, da si predebel, da bi začel telovaditi, hoditi …itd. v glavnem kup razlogov, da ne spremeniš svojega življenja na bolje, ker je lažje, če jih uporabiš, kot pa da bi kaj zares naredil, da bi bilo drugače. In le redke so izjeme, ko gre res za bolezensko stanje, ki se ga ne da popraviti zgolj z spremenjenimi načinom življenja in prehranjevanja. Pa še tam se da pomagati, če se obrneš na prave strokovnjake. in podobno je z odnosi. Za nekatere je lažje biti žrtev, kot pa se soočiti z bolj težko pot samorealizacije, čiščenja svojih odnosov, soočanja s posledicami svojih odlčitev, ko izstopiš iz običajnih scenarijev in svoje vloge…itd

In tako sem po letih in letih prepričevanja “žrtev”, da jim ni treba trpeti..itd, prišla do zaključka, da so se same tako odločile, da imajo za to očitno(vsaj njim) dober razlog in da nima smisla, da jih vzpodbujaš k spremembi. Obenem pa takšnega vedenja niti več ne podpiram, oziorma jih ne tolažim, jim ne dajem oporo, podporo, energijo, da bi tako lažje vzdržali v vlogi, ki so si jo izbrali.

Ničkolikorat sem pomagala “žrtvam” in skoraj prav tolikokrat sem odkrila, da je zanje moja pomoč zgolj nekakšen oddih, nabiranje energije, da bodo lažje še naprej vzdržale odnos, v katrega so se ponovno vračale. Torej sem s tem tudi sama aktivno podpirala patološke odločitve in patološki odnos, da bi vzdržal še dlje. Zato ponavadi povem, kaj si mislim, se preprosto umaknem in obenem dam vedeti, da sem na voljo, če si bodo želel resniče sprememb in se vklopim zgolj v primeru, da želijo res nekaj narediti. Pa še potem sem previdna s svojo pomočjo, ker sem odkrila tudi to, da so tudi “žrtve” pogosto spretne v čustvenem manipuliranju, prav tako kot “storilci”, kadar je zares hudo in so pripravljene sebi in drugim obljubiti karkoli, da bi se izmazale iz trenutne situacije, potem pa, ko naberejo malo energije, pa spet trenutna korist “ljubega miru” in ” ni se mi treba soočati s težavami” premaga koristi in nagrade, ki pridejo na dolgi rok, če se soočiš z na začetku težkim in neprijetnim in na koncu zelo izpolnjujočim pristopom sprotnega in odkritega reševanja težav. Trenutno koristi so vedno močnejša motivacija kot dolgoročne – tablica čokolade sedaj je vedno močnejše hrepenenje in motiv, da nekaj storiš ( jo poješ kar takoj) kot pa nekaj kil manj po dnevih zelenjave in zdrave hrane, zaradi česar se moraš na dolgi rok pogosto odpovedvati trenutnim zadovoljitvam na račun dolgoročenih koristi.

GittaAna

Točno tako je, kot si napisala GittaAna, zato jo tudi pustimo na miru. Ona pravi, da je raje z njim kot brez njega, vsemu navkljub. Pravi, da je “težak” ampak po srcu pa, da je hudo dober. To je njena čokoladica. Predvsem pa, na stara leta (skoraj 80) ni sama, kot pravi ona, imata eden drugega.
Menda je vsaka pozornost boljša kot nobena, tudi če je slaba.
Je pa srečna, ko ji sem in tja povem kakšno malenkost, tudi s tega foruma, predvsem to, da ni ona kriva vsega tega, kar jo je (jo še vedno) obtoževal, ji očital, se maščeval itd…., da karkoli bi naredila (ne naredila), on bi vedno našel nekaj da ustvari situacijo v kateri bi bil ravno takšen. Prebrala sem ji nekaj stavkov iz članka o strupeni privlačnosti med narcisi in sočutneži in je rekla, kot bi odkrila toplo vodo (kot smo jo mi vsi): “Sočutnež!!! To sem jaz, ane!!!” in zdi se, da ji odleglo neznansko breme….
Odkar to ni več tabu tema, se zdi, da se tudi ona spreminja in mu zabrusi nazaj naj se briga zase, da ni tako popoln kot misli da je.
Sklep: Izgleda, kot da nas vse zastruplja naš lastni pošteni in mil karakter, ker izhajamo sebe.
Ker sami razmišljamo dobro in pošteno, mislimo, da smo zares nekaj krivi, četudi ne vemo česa. Ker sami ne bi nikogar obtoževali brez osnove, če sploh bi obtoževali (prej ne).
Za njo je odkritje prišlo prepozno, za marsikoga pa NE.
Lp,

GittaAna med drugim si zapisala

”Vendar sem ugotovila, da je za mnogo takšnih oseb korist v tem, da jim je lažje vztrajati v vlogi požrtvovalne žrtve, kot pa sprejeti odgovornost za svoje življenje, saj v prvem primeru na primer dobiš pozornost drugih, “pozitivno” vlogo in predvsem ( navidezen) mir, ker se ti ni treba spopadati sam s seboj in svojim življenjem, odzvi okolice na tvojo spremenjeno vlogo….. ”

Se vsekakor strinjam s teboj in nenazadnje realno stanje žrtve ostane nespremenjeno.

Vendar pa mislim, da ko nekdo začne pri sebi prepoznavati določene vzorce nezdrave podrejenosti pri samemu sebi, je vsekakor reakcija žrtve, da se nekomu zaupa, da prične o vsem skupaj razmišljati in na ta način že pokaže določeno mero po spremembi, ki to seveda še ni. Je pa to vsekakor lahko motivacija za naprej. Zato mislim, da kar tako se vdati, da je nekdo raje žrtev, kot pa prehoditi neko novo in neznano pot, ni tisto kar takšna žrtev išče. Mislim, da je namen slehernega posameznika dosti več, kot pa le prepustiti samega sebe sleherni situaciji. Je pa res, da uspeh pa nikdar ni zagotovljen, to je del življenja. Lahko se zgodi, da se žrtev nič ne doseže.

Verjamem, do je dosti lažje tukaj pisati, kot pa v praksi kaj narediti. Pa vendar vseeno verjamem, da je sleherna žrtev sposobna narediti tisti lasten premik naprej, pa če ji/mu je še tako težko to narediti. Je pa prvo na žrtvi ali to res želi. Po mojem, prepoznavanje problema je že nek pokazatelj, da ima nekdo željo po spremembi. Manjka pa še potrpežljivost in tista notranja moč, ki jo mora pa vsak pri sebi nekako poiskati ali sam ali pa s pomočjo okolice.

Vsekakor nisem mnenja, da je to da se nekdo uda v usodo kar ok. Še starejši in nemočni ljudje se kljub temu, da priznajo, da so se vdali v usodo, nekako sami dobro vedo, da se do zadnjega diha niso vdali v usodo. Zato, pa po mojem, tudi žrtev kot taka, četudi se vda v usodo sama pri sebi dobro ve, da temu ni tako, težava je le, ali ne zna ali pa ne zmore narediti spremembo. To, da žrtev noče nekaj narediti pri sebi ni človekova narava.

Je pa res, realno gledano mnogo ljudi raje trpi, trpi in trpi. To je žal realnost. Ni pa to ok, vsaj po mojem, ker nekje v sebi imajo tudi oni tisto, kar jim pravi nočem trpeti.

Seveda je kriv tudi vpliv okolice. Ko iščeš pomoč ali vsaj razumevanje pri svoji odločitvi, da tako ne gre več, pomoči ne najdeš. Razen če naletiš na osebo, ki zadevo pozna, kot vi tu. Teh pa je koliko? Ostali ti “solijo” pamet in ti sugerirajo, da sta vedno oba kriva, če ni prave komunikacije!!!!!! Državne institucije, okolica, sorodniki, …
Še na forumu ti svetujejo, da pokličeš policijo…. Policija pride, napiše zapisnik, se pogovori še s storilcem, ki pove popolnoma drugačno zgodbo, če kdo kaj sliši ali vidi se noče vmešavat,… Za policijo je to zaključena zadeva. Na vprašanje ali lahko zahtevaš prepoved približevanja oz. kako te lahko zaščitijo, pa je odgovor: “Če vas spet napade, nas pokličite!” ….in si mislijo: “Še en par ki si nagaja tako, da kliče policijo…”
??????!!!!!!??????
Seveda bo napadel in še huje bo, ker je bila vmešana policija! Halo! In morda nikoli več ne bo možno poklicat nikogar, ker bodo poškodbe tako hude!!!!
“Mi nimamo pristojnosti. Če bo spet napad, pokličite in bomo prišli. Šele potem boste lahko sprožili postopek za bla bla bla…če bo bla bla bla…in če in če in če….”
Seveda, da boš raje ostal in potrpel. Še vedno boš nezadovoljen in iskal pomoč ampak veš kaj sledi, grozljivka zate in za tvoje otroke. Okolica pa misli, da nočeš nič naredit.
Odkar sem proti okolici bolj odkrita se tudi drugi odpirajo proti meni in ne morem verjet kakšna sranja so skrita za “vsakdanjimi” in “lepimi” družinami ter partnerstvi in koliko je krivic, da o neposluhu in sklepanju NA SLEPO ne pišem.
Seveda da raje ostanejo in marsikomu je marsikaj prihranjenega.
Ups, to je pa druga plat….malo me je odneslo…

Tisuljica, razumem popolnoma ( tako kot vsi ki smo imeli oz imamo problem z MOM-NOM) kaksen problem je glede izpovedi o tezavah s partnerjem oz znotraj druzinske skupnosti. Najprej tiscis dolgo casa v sebi, ker te je sram ( moski imamo vecji problem povedati kaj nam partnerica pocne..) potem cim prebijes sram in poskusis blizjim osebam povedat, razlozit dobis odgovore v stilu: “to je vajina stvar”, “ah dej no, vedno sta DVA KRIVA za..”, “ ah to so “zenske”, kriza srednjih let..” , “ma dej no, pretiravas..”, “ah dej, bodi dedec..” , “ prevec si obcutljiv..” itd.. Ze tako trpis zaradi vsega skupaj povrh dobis take odgovore, kateri se bolj zapecejo na odprti rani.. Zaves se kaksni so ljudje okoli tebe, kaksno pomanjkanje empatije obstaja v druzbi, kako malo pravih prijateljev imas.. Da o Policiji ne bi niti razpravljal, jaz sem bil veckrat lazno prijavljen za “nasilje”, celo sam sem se oglasil na PP in opozoril na situacijo doma, odgovor: “ce bo kaj narobe nas poklicite”… Ja seveda, moja beseda proti njeni.. ( zal moske se vedno vecinoma apriori sumijo za nasilje. Malce mi je odleglo ko sem bivsi tasci in tasti na koncu le uspel odpreti oci, kar mi je veliko pomenilo, a zal onadva nadaljujeta s hojo po prstih, saj sta zelo navezana na najinega otroka in se bojita ( upraviceno) da je sposobna prepovedat stik in omogocat da ju najin otrok obisce ter obcasno prezivlja vikende in razne pocitnice..

pozdravljeni,
večkrat sem prebrala vse odgovore, dobre misli in hvala za podporo in razumevanje. Res je pri terapevtki je bil sam in je seveda povedal, kako zelo trpi zaradi mene, ker sem taka do njega!
Vem tudi, da se moram jaz spremeniti, ampak mi gre zelo počasi. Po tolikih letih vidim, da nisem jaz problem! In to je že moja zmaga. Moj MOM je “namazan z vsemi žavbami” bi lahko rekla. Če me ne more drugače prizadeti so pa njegove besede: sovražiš me, zato ne moreš živeti z mano, seveda tako kot on želi! Res ne sovražim, ljubezen je pa tudi že umrla, vendar on me ima še vedno rad! Še vedno si želi sexa, celo uživa v tem, meni pa se obrača želodec in se sprašujem, kako lahko, ko pa sem za njega vse samo človek in žena ne! Občutek imam da živim z dvema osebama. Jaz pa bi rada živela sedaj, ne pa da razčiščujem dogodke, ki so se mi zgodili pri 20 letih! Premišljujem, da bi odšla iz takega zakona, ampak verjetno mi manjka ena brca! Gledam pa na življenje pozitivno in predvsem z vsakim dnem se imam bolj rada! To mi je v zadovoljstvo. Res hvala za podporo in dobre misli!

silva039

” sovražiš me, zato ne moreš živeti z mano”
Ko skapiras tale zgornji stavek, kako je lepo zapeljan, da te zmanipulira
– je “ti” stavek
– obtožuje, določa
– tebe postavlja v položaj, da se braniš
– ničesar ne pove o tistem ki ga govori

Kako odreagirati na to? napasti? biti tiho? a je sploh kakšen pravilen odgovor na to?

Zdaj pa se pojdi partnerski odnos s tako osebo.
Preprosto povedano – ne da se ga.

Zdaj, če te stvari že prepoznaš, tule na MED over je veliko razlozenih situacij, potem si na dobri poti.
Se da oditi stran in ponovno zaziveti.. cetudi pri 40-50-60 ih…

lp SVO

Silva 39,
vsi odgovori, ki so bili podani povedo svoje. Dodala bi še k tvojemu zadnjemu pisanju:

Sam sebe spremeniti traja določen čas, ki pa vseeno ni tako zelo dolg. Več se boš izobraževala v tej smeri hitreje bo šlo. Torej kako se imeti rad, kako notranje zrasti, kaj je srečno partnerstvo (kajti tudi na to smo pozabili)…
Besede “sovražiš me” poznam iz odnosa moževih staršev- manipulacija, ki spada v področje MOM, NOM. In ja, tudi moški z motnjo znajo biti še kako dobre žrtve tega in onega…

Verjemi mi pa: NOM,MOM po tolikih letih zakona sigurno ne uživa v seksu. To govorim iz izkušenj. Mi smo pozabili kaj so užitki, ker smo bili deležni seksa, ki je potekal po motu porno filmov. Njemu se gre samo, da je zadovoljen, da dvigne svoj ego. Tudi na način, češ “za to jo imam, da delam kar hočem in kar se mi zaželi in da mi prskrbi kot jaz hočem”. Nikakor pa nima nikoli v mislih, da bi tudi ti imela čimveč ali vsaj nekaj od tega. Ampak tak način razmišljanja nima šele po letih zveze, temveč vse od začetka. Moj mi je zaupal, da mu je z ljubico pomembno pač, da on uživa (vem, malo čudno se sliši, ko mi zaupa takšne stvari včasih- jaz pač sedaj še poslušam, da vidim, kaj vse imajo v glavi ti NOM…).
In tudi to drži: veza funkcionira samo dokler on vidi koristi od nje: naj si bo to intima, kuhanje, pranje, pospravljanje, delitev stroškov… vsaj nekaj od tega da je. On pa ima že svojo prostost.

Morda boš našla kaj za sebe tudi v tem linku- meni osebno je bil takrat, ko sem to potrebovala med drugim v pomoč:
https://www.cdm.me/lifestyle/psihologija/iskreno-pismo-jednog-narcisa-sta-znaci-kad-narcis-kaze-volim-te/
Lp,

Silva…
Veliko sem že prebrala zgodb svojcev o MOM partnerjih. Vse imajo skupni imenovalec in so si zelo podobne, razen v manjših detajlih se razlikujejo. Tvoja zgodba pa …kot bi brala sebe.
Veliko si dobila že odgovorov, s katerim se popolnoma strinjam. Do sedaj mi ni bilo da bi pisala poste…tvoja zgodba pa se me je tako zadela da…
Ti manipulatorji znajo biti na zunaj pravi ‘angelčki’, in če slučajno komu omeniš kaj se v resnici dogaja ti itak nihče ne verjame, ker nimajo vpogleda v realno življenje ali pa ne poznajo teh stvari. In potem ti izpadeš ko budala, češ kaj se pritožuješ sej naredi to in ono bla bla bla …ja znajo ugajat. In potem ne govoriš več.
Pa ja, da o tem da si vedno kriv za vse niti ne govorim.
Tudi tega se poslužujejo, da si bodo kaj naredili. Moj je poskušal …dvakrat. Dosegel uspeh, da sem se tako prestrašila. Ko je naslednjič grozil s tem sem enostavno mirno rekla …če si se tako odločil…izvoli…nimam kaj proti temu. Si odrasla oseba in sam odgovarjaš za svoje življenje. Mislim, da ga je takrat minilo …presenečen je bil pa tako, ker nisem reagirala tako kot je on pričakoval, da še danes vidim izraz na njegovem obrazu. Nikoli več po moje ni niti pomislil več.
Znebiti se strahu in se postaviti zase in njemu po robu. Ja je težko, ampak ko ti uspe…je uau kot bi zadihal s polnimi pljuči. Ni idealno …pomaga pa.
A.

Pozdravljeni,
zbrala pogum in odšla! Res odšla! Še sebi ne morem verjeti, da je to res. Najela stanovanje, si ga “olepšala”, da mi bo počasi to moj dom. Priski iz njegove strani; skoraj ne morem verjetno s kom sem živela. Sedaj je pokazal tisti res pravi obraz. Grosi da si bo kaj naredil, piše poslovilna pisma, spet drugič joka in prosi da ne more brez mene, zakaj sem taka, zakaj sem to naredila… pa saj to je že znano. Res me še prestraši, ne znam še pravilno reagirati, ampak se učim. On pa seveda manipulira z okolico in me blati, oh ni za verjeti česa je sposoben! Ampak vem da bom nekoč zmagala in živela normano in mirno življenje. Vsem trpečim polagam na srce, bodite pogumne in storite korak naprej. Se splača! Je težko, včasih prekleto težko, ker nisem navajena na mir, lahko jem kar hočem, gledam kar hočem … in še bi lahko naštevala. Torej pogum in srečno!

Pozdravljena!
Moj poklon in pogumno naprej! Res je tezko, hudicevo tezko! A pocasi se napadi in vse ostalo umiri.
Ja, razumem te, da se je kar tezko navditi na mir, ker drame pustijo posledice. Nihce ne odide iz teh “norih ljubezenskih štorij” brez posledi.
Nekje sem prebrala, da imajo osebe, ki odidejo povsem enake traume, kot tisti, ki so sli skozi konc-logorje. Stalna pripravljenost, ker ne ves od kje in kaj bo priletelo. Post travmatski sindrom, kot po koncu vojne.
Ce ne bos zmogla sama, pojdi do terapevta ali se posvetuj na DNKju. Ni se konec. Vojna za skupno premozenje bo se ena drama, s katero te lahko drzi se dolgo v primezu. Poznam.
Ostani z nami in sporoci, kako ti gre!
Lp in vse dobro zelim!

Oh kako sem vesela vsakič, ko katera takole zmaga :))
Čestitam, super, bravo, enkratno.
Moj nasvet – popolnoma se nehaj ukvarjati z njim, preboli ga, kot bi umrl in živi svoje življenje naprej s polno paro in veliko užitka in miru.

New Report

Close