V vezi z narcisom?
Spoznala naju je skupna prijateljica. Dobila sva se parkrat sama in v družbi. Nekega večera ko sva bila pri njej je preskočila iskrica. Kasneje sva še seksala. Na začetku sva bila zgolj ljubimca kasneje sva na moj predlog postala partnerja. Nič se ni spremenilo. Vse je bilo super prve pol leta. Zasipala me je s svojo pozornostjo in komplinenti kako ima najboljšega fanta na svetu. Tudi kuhala mi je čeprav ni bilo potrebe. Vmes je imela nekaj finančnih težav in sem ji priskočil na pomoč. Pomagal sem ji tudi pri obveznostih v šoli. Npr. nekaj nalog za faks sem ji jaz naredil. V prve pol leta sva se tudi socializirala z mojimi in njenimi prijatelji. Kasneje moji prijatelji niso bilo več dobri za njo. Tudi svoji družini me je predstavila. Jaz pa njo svoji. V vmesnem času mi je tudi zaupala ključe svojega najetega stanovanja. Po pol leta je izvedela da morala zapreti SP in redno zaposliti. Takrat so nastopile težave ker si občasno na SP ni plačevala prispevkov in so začele deževati izvršbe za prejšnje grehe. Tudi ostale položnice niso bile izjema. Pomagal sem ji finančno in drugače ker sem videl da je na tleh. Prej sem omenil kuhanje in takrat mi je rekla da ne more še zame skrbeti. Poizkusil sem se naučiti kuhati saj me skrbelo za njo. No tu pa tam mi je kaj uspelo. Zanimivo mi je bilo da se je v prve pol leta celo želela odpovedati kajenju saj jaz ne kadim in me je to motilo. No po pol leta so nastopile težave. Začela je kaditi travo čes da jo to pomirja ker ima težko življenje. Sem si rekel ok naj kadi travo, če želi verjetno ne more bit nič narobe. Njeno otroštvo je bilo res težko saj ji je v mladih letih umrla mati. Mačeha je pa ni sprejela pod streho kjer živela z njenim očetom. Oče ji je kasneje umrl. So se pa odnosi z njeno družino popravili ko sem se jaz pojavil. Lahko da se motim. Pred njimi je tudi povedala kako ne more finančno preživeti brez mene. Skoraj eno leto sem reševal njene probleme. V tem času je postala čustveno hladna do mene. Želel sem ji njene bližine. Nikoli več me ni objela ali pa poljubila sama od sebe. Vedno sem bil jaz pobudnik. V temu času sem prevzel reševanje izvršb, skrbi za njenega psa, posojal denar, skrbel za njeno prehrano in pomagal pri njeni šoli. Vsaj nekaj napredka sem opazil da je pridobila na teži. Na začetku najine veze je bila precej suha. V tem letu nisva seksala. Tudi nisem silil v njo. V osmem mesecu ko se je končala zaljubljenost in je nastopila čustvena hladnost sem že mislil oditi pa se mi je zasmilila. Govoril sem si saj bo bolje jo bom že rešil. Kasneje sva se preselila v skupno najeto stanovanje saj je bila prejšnjega prisiljena zapustiti. Finančno ji tudi ne bi zneslo da bi sama živela. Tudi v drugem letu življenja v skupnem stanovanju nisva seksala. Njeno kajenje trave pa se je samo še poslabšalo. Takoj ko se je zbudila je prižgala joint in ga ni ugasnila do večera. Kadila je v stanovanju. Kadarkoli sem poizkusil načeti temo o kakšni temi skupnega življenja ali prihodnosti sem dobil nazaj tišino ali pa če mi kaj ne paše lahko grem. Rekel sem si saj bo bolje ko rešiva njene težave. Verjetno je samo prehodno obdobje. Minili sta dve leti. Vmes sem pozabil na svoje življenje. Reševanje njenih problemov me je izčrpalo. Moje življenje se je vrtelo okoli njenih problemov. Nekega dne sem se odločil in spakiral ker je eksplodiralo v meni zaradi njenega kajenja in vsega ostalega. V tistem prepiru sem ugotovil, da me obravnava kot otroka saj me je hotela poslati v kot. Ugotovil sem, da je izbrala travo. Med prazniki sem odkril vaš forum in temo »Strupena privlačnost med narcisi in sočutneži«. Po branju izkušenj drugih sem dojel da je manipulirala z mano. Karkoli sem naredil zanjo ni bilo dovolj dobro. Mislil sem da je v meni problem. Mogoče se nisem trudil dovolj. Nobene pohvale nisem dobil. Mislim, da je v nekem momentu ugotovila da me bo izgubila saj je začela govoriti da mi je hvaležna kljub temu da tega ne kaže. Za svoj ugled v družbi je znala poskrbeti. Naokoli se je hvalila z mano. Do vseh je bila prijazna. Samo do mene ne. Njeni prijatelji so bili bolj pomembni od mene. Ima par prijateljev in sodelavcev ki so bili stalnica v najinem življenju. Z njimi manipulira kot je z mano in igra igro žrtve. Proti koncu pa se je začela družiti z nekaterimi s katerimi se ni šlišala že nekaj let. Nikamor nisva več hodila razen v trgovino in do njene družine. Do moje družine in prijateljev ji ni bilo več. Sprašujem se kam sem vrgel leto in pol svojega življenja? Sem bil res v vezi z narcisom?
me veseli, če te je tema empath-narcis malo zbudila in ti dala misliti,
ker to je bil point mojega posta in ce bom s tem komu pomagal, potem je to to.
Seveda to ne pomeni, da mu bom jaz pomagal – jaz namrec nocem vec biti resitelj 🙂 – ampak tak clanek nekomu lahko da dovoljenja, da zacne drugace razmisljati in gledati na situacijo, in to je tisto izhodisce, ki je potrebno za spremembo.
Se ti zdi da je bila na zacetku ena taka hooney-moon faza? vse je stimalo, zanimalo jo je to kot tebe, ugodila ti je, brala misli, nehala kaditi itn…
Potem pa se je vse zacelo podirati, pocasi, ti si se trudil se vec, “razumel” da ima tezave, pomagal, se prilagajal, pomagal financno…in na vsake toliko je se padla kaksna drobtinica z mize (tega sicer nisem zasledil)
In na koncu se odpoves prijaeljem, druzini, sexu, objemom, ljubezni?, in tebi glava se vedno govori da je to ok, samo se malo se moras potruditi…? ja…ne vem zakaj pisem to kar sem jaz dozivel 🙂 Pravijo, da ko drugemu nekaj govorimo in svetujemo, ponavadi to velja za nas same…
skratka, ce nimata skupnih otrok, nimata kreditov, pozabi tisto leto dve, naj te to ne drzi nazaj da mogoce bi pa se vlagal v ta Neodnos, ker si pa ze itak 3 leta delal pa se ne splača kar oditi…
Pač, se…:-)
Srečno in pametne poteze ti želim
SVO
Dragi rreflector
Svetujem ti, kar se ponavadi piše na tem forumu. Da se vprašaš, zakaj si ti to dopuščal – takšno ravnanje, Da poiščeš razlog v sebi. Tudi jaz ga še iščem ;). Sem se pa prepoznala v pisanju oz. prevodu teksta, ki ga je objavil SVO (in prevedla GittaAna). In to je skrb za druge ljudi, tudi če gre na račun škode za mene. Tudi jaz sem živela v odnosu, v katerem ni bilo spoštovanja, ljubezni in podpore – do mene. V obratni smeri pa je tudi ljubezen počasi začela bledeti. In ko sem končno zbrala pogum, sem iz zveze izstopila (pred leti čustveno, skoraj že psihično, fizično še ne).
Res poskušaj iz te zveze potegnit nekaj za sebe – da se ti ne bo ponovilo pri naslednji. Svetujem ti tudi branje prispevkov na tem forumu.
Lp, Bertolina
Pozdravljen Rreflector!
Vprašanje ni toliko ali si vrgel stran vest ta čas, kot pa zakaj si toliko časa sploh vstrajal. Če bi ti na primer prijatelj razlagal, da že dve leti ne spi s partnerico, ki ga odjlanja, se zadeva in ga ves čas izkorišča bi ti bi bilo verjetno takoj jasnom, da je nekaj tu zelo narobe in da je zanj najbojle, da čimprej spakira kovčke.
Res je, sa so lahko takšni ljudje, kot ona na začetku tako zelo šarmantni, očarljivi, zapeljivi, “globoki”, da si misliš, da si najdel dušo dvojčico, vendar je običajno razlog v tem, ker imajo teževe z lastno identiteto se zlahka prilagoijo komurkoli in dokler traja hooney moon se povsem zlijejo s teboj, vendar dolgo to ne more trajati.
Večinoma v takšnih odnosih ostajajo zato, ker hrepenijo po tisti začetni fazi, ker živiš v iluziji, da se bo ponovila, da tako Čudovit človek, pa res ne more biti grozen in da gre pri težavah zgolj za začasne probleme. IN vsakič, ko ti zleze vse čez glavo ti spet ponudijo nekaj tistega začetnega medu, da si misliš, da se je končno spet obrnilo na bolje in da sedaj pa bo vse v redu. Velik del odgovornosti zaakj je nekaj, kaj je na prvi pogled nezdravo je vsekakor partnerju, ki manipulira, zavaja….itd
Vendar, če želiš, da ne bi nikoli več “zapravljal” časa, pa je skorajda edina možnost, da se namesto z njo začneš ukvarjati s teboj. Kaj je bilo tisto, kar te je vleklo, je bila to v resnici iluzija ali res. Zakaj nisi že prej prižgal vse alarme in začel na situaijo gledati realno , to je, da daš na kup dejstva, ne zgolj hrepenenja. Običajno je zadaj nek vzrok, zakaj smo imeli tako zelo zrahljane ali poškodovane obrambne mehanizme, da se včasih sploh niso prižgali. Če tega ne pozdravimo in popravimo smo idealne tarće za naslednjega momsterja, ki se na videz lahko pojavi v povsem drugačni preobleki, vendar so mehanizmi podobni in na koncu se znajdeš v precj isti situaciji.
GittaAna
Začetek je bil res kot neke vrste honeymoon. V nekem momentu se je pa vse postavilo na glavo oz. kar naenkrat sem bil samo še jaz tisti, ki se trudi. Zakaj sem vztrajal? Ne vem mogoče ker sem imel idejo v glavi, da jo je treba reševati. Moja služba je taka da večinoma rešujem probleme ampak ne človeških. Sem pa iz tega dobil izkušnjo kaj se splača reševati in kaj ne. Najbolj mi je žal, da nisem poslušal svojih prijateljev. Verjetno bi prej zaključil z njo. Žal je tako da drugim ne verjamemo dokler sami ne izkusimo…
Če si bil res v zvezi z narcisom niti ni tako pomembno. Vprašanje je že, kaj tebi pomeni ta beseda in kaj pomeni meni oz posameznemu bralcu. Za mene je narcis nekdo, ki ma klinično diagnozo narcistične osebnostne motnje. Veliko ljuidi pa se obnaša narcisoidno, pa zato še niso narcisi. Oz v trenutkih ko so čustveno preobremenjeni uporabljajo narcistične obrambne strukture. Npr, mečejo svoje probleme na druge itd.
Bolj pomembno je vprašanje kako si pristal v vezi, kjer si bil na koncu ranjen. In kaj stroriti, da se ti to ne bi ponovilo. (vsaj predstavljam si tako). Pa srečno.
Kaj točno si z red flag mislil Rjavi medved? Sama se strinjam z Feniksom, da ni važno ime za neko nepimerno vedenje in da je bolj pomemno, da se ukvarjas s seboj, kot pa z diagnosticiranjem drugega. Drugega ne mores spremeniti, sebe lahko, oz svoj odziv na situacijo in drugega. In dobro je razmisliti tudi o tem, kateri mehanizmi v tebi so te pritegnili v odnos n kateri alarmni sistemi so bili poškodovani, da niso že prej začeli opozarjati.
RED FLAG! Poboldan tekst.
[/quote]
Pozdravljeni, sama se v popolnosti ne strinjam s Feniksom in mislim da v tem kontekstu tudi razumem post Rjavega medveda – namreč, klinično diagnosticiranih narcisov ni veliko, neprimerno večje število jih brez klinično postavljene diagnoze rovari po svetu in dela škodo vsevprek, tako na zasebnem, poslovnem in političnem področju – so čisto pravi narcisi (sicer brez žiga in papirja), ampak tega dokumenta večina njih v življenju seveda ne bo prejela. Pa še kliničnih diagnoz ne moremo šteti kot absolutne resnice, kolikor izvedencev – toliko diagnoz, toliko mnenj….. Za nas je najbolj bistveno to (ne glede na diagnozo, jo ima človek “dokazano” ali ne), da prepoznamo patološki odnos; da prepoznamo da nam druga oseba škodi, nas ponižuje, nas ne posluša, ne prenese drugega mnenja, se ni sposobna prilagajat, je naše želje in potrebe ne ganejo, uživa v mučenju, cinizmu, nesramnostih……maltretiranju…itd…itd…pa naj se to imenuje kakorkoli že (narcis, kronist, bulist, xy ist…), takšna oseba nas ni vredna, ni vredna sekunde našega časa in je potrebno tovrstni odnos (ki pravzaprav sploh ni odnos) nemudoma in nepreklicno, brez najmanjše trohice oklevanja, prekiniti. As sooner as better! Pozdrav vsem, Leonida
Se strinjam z go.Leonido… ker ce bi steli diagnozo za edino zvelicavno, potem bi jo gladko mnogi, ki jim v procesu diagnostike niso prepoznali NOM in MOM, odnesli brez praske. Njihovi svojci pa bi se matrali in pocutili krive in dolzne se naprej. Kot pripravnica na sodiscu se ze kak mesec ubadam s prezivninami in ne bi verjeli, v koliko spisih sem zasledila, po pricanju strank in njihovih pric, sledove MOJ in NOM. Nisem strokovnjakinja, ampak zivljenje z enim ali dvema taksnima te naredi svojevrstnega poznavalca. Vsi spisi so imeli prilozeno psihiatricno ali psiholosko oceno (sicer priznanih strokovnjakov pri nas, tudi medijsko odmevnih) druzine in njenih clanov in samo pri eni (od cca.25.-ih) je bila prepoznana “odklonska, patoloska, zavajajoca” nagnjenja…niti poimenovali jih niso. Mi je kar malo slabo postalo….
Priča sem bila brutalnim ločitvam. Ločitve, ki so stale več tisoč evrov za odvetnike in procese na sodišče. Ne moreš verjeti, v kakšna brutalna obračunavanja se dajejo zakonci. Zlobe in krutosti, da ne moreš verjeti, kako je nekdo sposoben napadati bivšo ženo ali bivšega moža.
Po opisih sodeč, v takšnih brutalnih bojih je zagotovo eden NOM / MOM, ali je mož ali žena. Ne vem pa, a morata biti oba NOM / MOM za takšne brutalne obračune in finančna izčrpavanja.
Moje mnenje in izkušnje. Maščevalnost in pogoltnost je ena od zelo izraženih značajskih lastnosti MOM/NOM oseb.
Pohoditi njihov grandiozni (namišljeni) ego in si jih drzniti zapustiti … to je za njih neodpustljivo, drama epskih razsežnosti. Kot je nekdo že napisal, da lahko leta gojijo zamere in kujejo maščevanje, da se z njimi NE DA ničesar razumno dogovoriti, potem je zaplet pričakovan. In “srečanja” v sodnih dvoranah trajajo lahko leta. Nenehno spreminjajo “svoje zahteve”. Lahko jim ponudiš razumno poravnavo, pa se bodo načeloma celo strinjali z njo. Potem pa mine teden ali dva, pa se spet premislijo in vse, kar je bilo za vse sprejemljivo, se spet obrne na glavo. Ko se celo njihovi odvetniki “držijo za glave”, ne veš ali bi se smejal, ali jokal.
Ni jih cilj “končati zadevo”, ampak zadržati pobeglo žrtev čim dalj časa v “svojem življenju”. Zato so vsi postopki mediacije zapravljanje časa, živcev in denarja.
J.S. se strinjam s teboj, da je obračunavanje brutalno, ampak tudi živeti z njimi je bilo brutalno.
Pozdravljeni,
kaj svetujete, kako naj kot mama ravnam v odnosu z sinom, k je star 17 let in s svojim vedenjem kaže vse znake narcisoidnosti. Je zaverovan sam vase, samega sebe poveličuje, do mene je nespoštljiv, verbalno nasilen, laže, manipulira in izkrivlja resnico. Prijateljev nima, s svojim vedenjem jih je veliko prizadel – sam je povedal, da se je do njih vedel superiorno. Zaveznika ima v svojem očetu (ki je narcisoiden), ki spodbuja neprimerno sinovo vedenje ter ga ščuva proti meni.
Hvala za odgovor.
Pozdravljena Laura9!
Kar se sina tiče je verjetno precej prezgodaj, da bi lahko govorila ali ima osebnostno motnjo ( glede na to, da niste strokovnjak, pa še ti se lahko zmotijo) ker so znaki nekaterih osebnostnih motenj pogosto podobnih vedenju pubertetnikov. Čustveni izbruhi, nihanje razpoloženja, egocentričnost…itd. Zato bi bila pri tem previdna. Če imaš starša z osebnostno motnjo imaš skoraj zagotovo kakšne poškodbe ( če nisi imel ob sebi nikogar, ki bi ti sproti pomagal) in se zato tudi lahko vedeš precej čudno, dokler ne začneš delati na sebi.
Poleg tega je v resnici vseeno kakšna je diagnoza, ker je bolj važno vedenje. Če se vede tako, da mu je treba postaviti meje , potem je to bolje storiti,tudi če ne veš, zakaj se obnaša tako, kot se obnaša.
Meni isto, če razmišljate o samomoru pomeni, da ste verjetno že popolnoma izčrpana in se se vam zdi, da izhoda preprosto ni. Vendar je vedno veliko vrat, skozi katere lahko izstopite iz vaše situacije, morda jih morate začeti iskati drugje in na drugačen način, kot do sedaj.
Kadar sem bila sama v kakšnih čudnih stanjih, sem se vedno opomnila, da gre zgolj za moje čusveno stanje ne za realnost in da je tista ulica, ki se mi je zdela nekoč čudovita, polna zelenja, in lepih hiš, danes pa se mi zdi siva, umazana in dolgočasna ..čisto ista ulica – tako takrat, kot danes. Da moja čustva, utrujenost, pregorelost določajo, kako nekaj vidim, vendar to ni edina realnost.
Predlagam, da se čim prej odpravite do kakšnega dobrega strokovnjaka, ker iz takšnih temnih globin je zelo težko splezati sam. Ni ga napora, denarja ali česarkoli, ki ne bi bil vreden vsake minute ali evra, če vam pomaga.
Veliko lahko storite tudi sami. Že če si določite pol ure do eno ureo vsak dan za vas ( ne glede na karkoli), da storite zgolj tisto, kar vam paše ( karkoli že) , pomaga, še posebej pa kakršna koli fizična aktivnost ( sprehod, pospravljanje, plavanje, kolesarnje…) nekaj se pri fizični aktivnosti zgodi v naših možganih, da posvetijo vsaj z malo lučko v naš brezup. S tem, da počnete vsak dan nekaj zase, četudi kaj čisto malega ( pa čeprav greste samo spat in si spočijete) malo po malo nabirate energijo, da jo bo nekega dne dovolj, da se boste lažje začeli soočati s težkimi stvarmi, ki vas trenutno vlečejo navzdol.
Pojdite tudi v knjižnico in si naberite knjig, ki govorijo o čemerkoli vas muči trenutno, Pri nas obstaja izjemno veliko različnih knjig za samopomoč in četudi niso vse najbojlše kvalitete vam lahko vsaka da vsaj kakšno malo info, kaj lahko sami storite, da boste čimprej spet zadihali s polnimi pljuči in uživali v življenju in predvsem, da se boste znebili vampirjev okoli vas ali pa se vsaj naučili delati z njimi, ne da bi vam posrkali vašo energijo. Če jim ne dovolite ( in to se da naučiti ) vam energije ne morejo vzeti.
vseeno je dobro tudi vedeti, saj bo le tako lahko učinkovito postavljala meje. Mislim, da bi bilo celo nujno, da sin naredi kakšno testiranje, da se ga morda vendarle še da vsaj malo zdravo strukturirati. Glede na to, da je sin še mladoleten lahko greš na Gotsko ali kam drugam in prosiš za pomoč. Ko bo polnoleten, boš imela povsem zvezane roke. Najdi tudi pomoč zase ali predvsem zase, saj te v vsakem primeru čaka trnova pot.
Sevda je dobro čim več vedeti in imeti tudi strokovno mnenje. Vendar, ne potrebuješ diagnoz, da postaviš meje neprimernemu vednje in tu je še ena težava, pri nas skoraj ni strokovnjakov, ki bi zares znali postaviti takšno ( pravo) dignozo težavnemu nasjtniku , će z odraslimi se lovijo. Poleg tega je sedaj od časa, ko se ni nič vedelo o osebnostnih motnjah ( tudi med strokovnjaki) sedaj šlo v drugo skrajnost, ko že vse, kar ne razumejo dovolj , diagnosticirajo z osebnostno motnjo. IN pri diagnosticiranje borderline ali narcisizma pri adolescentu, ki že zaradi adoloscence kaže podobne znake, je precej delikatno. Je pa seveda možno.