očetovska avtoriteta

Lepo pozdravljeni,
kolikor sem prebrala o kriterijih, moj oče ravno ne ustreza osebnosti z mom. Vseeno pa pišem tukaj, ker tisti, ki so odraščali v normalnem okolju, sploh ne morejo razumeti, kako je. “Pretiravaš, ah daj no” … Saj veste, kako to gre. Če bi tukaj napisala celo življenjsko zgodbo, bi me lahko kdo prepoznal, zato mi ne zamerite, ker tega iz preventive ne bom naredila. Ker pa se mi zdi, da kmalu ne bom zmogla več, me zanima, kdo mi pravzaprav lahko pomaga. Z drugimi besedami, kakšne vrste strokovnjak je v mojem primeru najprimernejši. Je to psihoterapevt, psiholog, družinski terapevt, župnik … Zanima me predvsem družinski terapevt. V glavnem, ni mi čisto jasno, kateri strokovnjak je najbolj domač na tem področju. Nisem pa ravno pri denarju in sem tudi zaradi tega privezana na dom, od katerega si res želim iti čim dlje stran. Kar je v bistvu tudi edina rešitev, samo trenutno je še ne morem izpeljati.

Moj oče je v naši družini brezkompromisna avtoriteta številka ena. Dokler nisem prišla k pameti, sem imela takšno vedenje za nekaj čisto normalnega, saj naj bi bil moški tisti, ki nosi hlače doma in še starše se mora spoštovati. Potem pa sem spoznala fanta, ob katerem sem se začela počutiti varno, ljubljeno, sprejeto, sproščeno … šele on mi je pokazal, kaj pomeni varen dom. Začela sem razmišljati: moj oče nad mano izvaja teror. Sicer ne z udarci, ampak z besednimi napadi. Teh sploh ne morem prešteti. Enostavno pa čutim, da so se zasidrali globoko v meni in jih ne morem spraviti ven. Če bi jih hotela konkretizirati, jih sploh ne bi mogla, ker se jih nočem ali ne morem spomniti. Vem samo to, da je vsakič tako zelo bolelo, da bi si najraje iztrgala srce. Ničkolikokrat sem prejokala, ker me je oče spravljal v občutke totalne ničvrednosti. (On bi rekel, da mi je vedno hotel samo pomagati spoznati moje napake ipd.) Če nekaj ni bilo po njegovem, če nekaj ni bilo tako, kot si je zamislil, je bila samo ena možna situacija. Zmerjanje; če to ni zaleglo, še ignoriranje. Vem, da se sliši nemogoče, ampak v naši družini je vedno in še danes dovoljeno le in samo tisto, kar se njemu zdi prav. Ni mi pustil niti izbrati poklica, ki bi me veselil. In zdaj sem ga dejansko razočarala, on pa si je našel nadomestno hči. Naj se še tako čudno sliši, obstaja deklina mojih let, za katero ga bolj skrbi kot zame. Odpikal me je, a govori, da sem ga odpikala jaz. Da ga ne maram.

Odgovornosti noče prevzeti. Če se mu že kaj bolj resnega reče, grozi, da nas bo zapustil, da se bo ločil. Pravi, da se po krivici spravljamo nanj. Spomnim se “pogovora” iz mojega otroštva, ko je materi zabičal, da mora žena imeti rajši svojega moža kot svoje otroke; da je mož na prvem mestu. Na papirju pa smo normalna družina. Nekateri bi lahko rekli, da se mi je “usralo”; da sem razvajena. Oče je zunaj cel frajer, le redki ga poznajo kot totalnega težaka. Jaz pa sem prišla k pameti prepozno. Prepozno sem ugotovila, da je moje življenje diktiral on. Zdaj ga je že toliko mimo, da ne vem, kako naj se rešim. Strah me je imeti tudi otroke, ker se bojim, da bi jih pokvarila.

Iz katerega kraja si?
Če je tako je to zelo zoprna situacija za tebe. Da se rešit, odnosi doma, psiha v tebi.
Nikar se ne pomiluj, ne glede na situacijo je del odgovornosti tudi na tebi. Si pa začela razmišljati, kar pomeni, da delaš korak naprej.

Ni panike,
ne glede na to koliko si stara, važno da si uvidela, da nekaj ni ok.
In zdaj je na tebi, da razširiš ta obzorja, zrastes osebno, znas videti kaj je ok in kaj ne, in da znas tudi delovati napram takim manipulacijam.

Spreminjas sebe in svoje odzive, ne pa njih, ali da morajo prevzeti odgovornost oni.. Ne, ti moras postati odgovorna za svoja dejanja oz nedejanja (pasivnost).

malo si preberi podobne teme na forumu in se še oglasi,

lp SVO

Pozdravljena
Tudi jaz mislim, da si že naredila korak. Vendar se ne strinjam, da si sama kriva za takšen odnos. Tvoja odgovornost je edino ta, da poskrbiš za sebe. Da imaš sebe dovolj rada, da takšnega obnašanja ne boš dopuščala. Povsem pa se boš lahko osvobodila vpliva očeta šele, ko boš šla na svoje. Po možnosti z ljubečim fantom, kot ga imaš sedaj. Očetu pa se ne daj – pokaži mu meje, kljub temu da je tvoj oče. Nihče na tem svetu nima pravice teptati tvojega dostojanstva. In ostani trdna pri svoji odločitvi.

Draga izgubljena3,

težko je prebirati marsikateri post, še težje pa tvojega, ker si mlada in si očitno imela nič kaj lepo otroštvo in mladost.

Ne vem sicer, kako si ugotavljala kriterije za MOM- nisem pa prepričana, da imaš v vse vpogled. Gaslighting, manipulacija so tehnike, ki jih ni zlahka ugotoviti.

V tvojem pismu so pararele, ki mi dajo dokaj misliti v tej smeri. Pišeš, da te nihče ne razume, ker je na zunaj oče očitno o.k., pišeš, da ne najdeš besed, s katerimi bi lahko opisala vso to grenkobo, ki si jo in jo še doživljaš . Tudi meni je to težko opisati, ker moj NOM partner to izvaja na načine, ki so skorajda nedojemljivi. In ne morem opisati tega, ker je vsak njegov stavek, vsaka njegova beseda močna čustvena manipulacija. Ne zapomnim si njegovih besed, ker ne gre. Ker je tega enostavno preveč. Saj ne vem, kje naj sploh začem pripovedovati. In tako gre tebi.

Nadalje pišeš, da oče izvaja besedni teror, izbira vse mogoče, da te naredi ničvredno in to svojega otroka. Nadalje pa uporabi ignoriranje. To je čista manipulacija. Upam, da ti je mama lahko stala vsaj nekaj ob strani. Čeprav tudi razumem, da je bil do nje isti. Nekaj si videla, ostalega kako se je do nje obnašal pa sigurno ne. To govorim iz svojih izkušenj z mojim NOM-ovcem.

Ne želim sicer tako na daljavo postavljati nekomu diagnoze, najdem pa zelo veliko podobnosti. Zato ti priporočam: prebiraj te poste, vendar pa nujno prebiraj tudi rubrike, kaj je dejansko manipulacija, gaslighting, projekcija njegovih slabih lastnosti na tebe ali tvojo mamo. Obvezno najdi na you tube članke o manipulaciji, kajti ta je lahko tako subtilna, da se nam še sanja ne. Sporoči kateri tuji jezik obvladaš, pa ti pošljem kaj od tega.

Mislim, da je pomembno, da sama ugotoviš, kaj točno se skriva za njegovim početjem. Manipulacija je očitna. Nekdo z zdravo osebnostjo vendar ne manipulira svojega otroka. Morda ti bo potreben kakšen terapevt. O teh ti ne morem svetovati, sigurno se bo pa našel kdo na forumu, ki se spozna na kvalitetne terapevte v SLO.

Vendar se ne boj življenja. Pomembno je, da ne nadaljuješ v svojem življenju istih vzorcev iz tvojega otroštva. Zato je potrebno določeno delo na sebi. Terapevt bi ti bil tukaj sigurno dobrodošel, hitreje bi skupaj odkrivala te privzgojene vzorce. Drugače pa imam občutek, da si dobra punca. Boli pa te, da te je oče dejansko zapustil. A vedi: tudi on ima te vzorce od nekod. Ni treba, da pozabiš na vse, poskusi mu pa odpustiti. Tako boš našla svoj mir. Tudi sebe ne smeš pod nobenim pogojem smatrati za krivo. Če se počutiš krivo, nisi ti tega kriva. Nisi kriva za takšno otroštvo. Potrebno je bilo, da si se postavila za sebe in prav je tako. Tako se otrok in mladostnik razvija v samozavestno osebo. To potrebuješ vedno v življenju. Kupi si literaturo za osebnostno rast. Tudi to pomaga, da spoznaš, da si vredna velike ljubezni in spoštovanja. Bodi pa pozorna tudi na to, da ne iščeš v fantu odrešitelja vseh tegob-. Res delaj na sebi, da boš znala biti sama s seboj srečna, uživaj v stvareh, ki te veselijo. Vem, da vse rabi čas. Čitaj in čitaj, razmišljaj in raziskuj.

Verjamem, da svojim otrokom ne boš zadajala muk, ki si jih ti preživljala. Dobro je, da si začela o tem raziskovati.

V kolikor razumeš nemški jezik, ti lahko pošljem e-knjigo, ki je namenjena otrokom staršev z MOM, NOM. Je zelo dobra literatura z opisi, kaj vse se dogaja v takšnih družinah in kako to kot otrok oz. mladostnik predelati.

Vedi pa, da ni še toliko življenja mimo. Sicer ne vem koliko si stara. In tudi zavedam se, da je bilo to tvoje otroštvo, ki naj bi ti dalo toplino, ljubezen, sprejetje. A na žalost je pač tako, da si staršev ne moremo izbirati. Poskusi to sprejeti kot svojo rast, postala si močnejša oseba, zrelejša, čeprav si še vedno želiš očetove ljubezni. In kot sama vidiš, prišel je čas, ko si si sama našla fanta, ki bo morda tudi tvoj izvoljenec za življenje. Iz lastnih izkušenj ti polagam na srce, da prečitaš tudi kakšno literaturo o kvalitetnem skupnem življenju. Tudi to ti bo pomagalo. Morda bo pri volji tudi tvoj izbranec in si bosta literaturo izmenjala.

Lahko ti zagotovim, da življenje ni zavoženo. Sama sem pri petdeset-tih in se ločujem, ker sem skoraj tri desetletja preživela z NOM-ovcem in ker tega več ne želim. In pri teh letih se učim vse mogočega. Želim še bolj osebnostno rasti, želim, da bo moja nova zveza srečna. Delam na tem, v glavi imam samo pozitivno vizijo. Ah ja, na “zakon privlačnosti” tudi ne pozabi…

Skratka nič ni prepozno za tebe. S pomočjo terapevta ali pa tudi sama z delom na sebi boš dosegla vse, kar si želiš.

Želim ti trdne vere v novo boljšo življenje in uresničilo se ti bo! Poskusi pa opustiti tudi vse negativne občutke: jezo, strah,…To je zelo zelo pomembno.
Lp,

Enostavno povedano, treba je podstreho v glavi prezračit in uredit. Potem gre vse na bolje.
Jaz vedno rečem; moškim smo enostavni, ženske ste kompleksne.

Hvala vsem za vas čas in odgovore. Nočem izdati kraja, ker ni ravno Ljubljana. Podrobnosti sem želela nasuti terapevtu, tako da bi lepo prosila, če kdo pove za kakšnega dobrega. Ali pa za vsaj “vrsto” terapije, ki jo potrebujem.

Nemščine žal ne razumem, angleščina mi ne bi smela delati težav. Trenutno zaključujem študij, čeprav bi morala biti že zdavnaj v službi. Skrbi me, da me noben delodajalec ne bo hotel vzeti samo zaradi mojih let, čeprav sem totalen garač. Navzven namreč vse deluje, kot da sem razvajena, ker živim pri starših in se imam “luštno”. V resnici imam samozavest na minusu in sem psihično izmozgana. Oče ima zdaj še več materiala za svoj poligon. Verjetno je to res povezano z njegovo preteklostjo, ker zanj velja žaljivka, če me pokliče po imenu njegove matere. Veliko moje bolečine je na svoja ramena prevzel moj fant, to res ni pravično do njega, kot tudi vi pravite, zaradi tega sem začela iskati drugačne rešitve. Z materjo se razumem, včasih me je branila, včasih ne. Je pa vsaka njena branitev pomenila še tri mesece njunega kreganja in grdih pogledov. Ni treba ugibati, kdo je vsakič zmagal. V glavnem, počutim se kot očetova lastnina. Vem, da se sliši skregano z logiko, ampak pri nas je tako, da lahko delamo, mislimo, jemo, pijemo, volimo, kupimo in gledamo samo tisto, kar je odobreno z njegove strani. In od njegove dnevne volje. Včasih je čisto evforičen, včasih je pravi vojak. Imam samo dve možnosti. Takoj se stirnjati ali pa reči ne in se nato prepirati ali pripraviti na ignoranco za več mesecev, ki se konča z njegovo zmago. Tudi zdaj sva npr. v fazi ignorance. Če ne bi bilo fanta, bi bila samo še očetova senca. Ker sem se zaštrikala s študijem, me je strah, da je moja prihodnost končana.

Vzhajajoče sonce, iz srca vam želim vse dobro. Hvala.

No, mogoče bi še to dodala, da oče matere nikamor ne pusti. Tudi če gre za službeno dolžnost. Če vseeno gre, je zelo užaljen. Sam sebi pa dovoli marsikaj. Dvojna merila v nulo.

Pozdravljena Izgubljena3,

verjamem, da je zelo težko funkcionirati kot otrok v takšnih razmerah, kot jih ti opisuješ. In ja, čisto poznano mi je vse to, vendar z drugačne perspektive (jaz sem žena, ti si pa otrok osebi, pred katero te je strah in katera te zlorablja- slednje je vsekakor veliko huje). Upam, da se ti bo kdo javil glede dobrega terapevta. Morda ne bi bilo slabo, da daš pobudo na forum vsaj kateremu večjemu mestu naj bo terapevt blizu. Tako ti bodo lažje svetovali.

V kolikor želiš, ti na tvoj osebni mail pošljem literaturo (lahko si odpreš nov mail z izmišljenim imenom), ki sem jo omenila v prejšnjem dopisu – namenjena je otrokom, katerih oče ima NOM, MOM. S tem boš tudi lažje spoznala ali ima tvoj oče to osebnostno motnjo ali ne. Nadalje pa vsebuje obširno soočenje z lastnimi vzorci in kako se rešiti njegovega negativnega vpliva. Dobila boš torej vsaj osnovne nasvete kako reagirati, kako gledati na vse skupaj, kako si pomagati. Literatura je sicer v nemškem jeziku, ampak lahko si ga po straneh prekopiraš v google prevajalnik. In tako po poglavjih počasi prebiraš zapisano.

Po stilu kako pišeš in kako izbiraš besede sem popolnoma prepričana, da si zelo v redu punca. Čutiti je, da si še zelo krhka, ampak sedaj se prebujaš in to je dobro, zelo dobro.
Če si dalj časa študirala je bilo to pač povezano z vsemi težavami v primarni družini-oz. z očetom. Mama te je branila kolikor te je zmogla, v to verjamem. Verjamem, da ji je zelo težko zaradi tega vsega. Mislim, da te ni potrebno biti sram, da ev.bodočemu delodajalcu poveš odkrito zakaj je šolanje trajalo dalj časa. Nisi imela moči, nisi našla izhoda iz tega. Nikoli ni za nič prepozno, pa čeprav si se zaštrikala s študijem. Nisi edina, ki se ji je pripetilo “zaštrikanje”. To poznamo verjetno vsi… Dokler torej živimo lahko naše življenje spremenimo. Pa čeprav se zdi to včasih še tako težko. Sama trenutno delam že dalj časa na tem, da pazim, da res pozitvno razmišljam. Začela sem verjeti v “Zakon privlačnosti” in sem prepričana, da to res deluje.

Verjetno bi bilo najbolj zdravilno, če bi se lahko zelo oddaljila od njega- da bi torej imela res poredke stike z njim. To bi ti dobro delo. Ampak ne vem, če je zate to izvedljivo. Bo pa potrebno, da si narediš svoj kotiček življenja. Takšni odnosi so uničevalni in ni ti treba vztrajati.

Ko se boš počasi naučila svobodno odločati in boš pridobila na samozavesti bo vse lažje. Po mojem potrebuješ distanco od tega dogajanja. Fantu pa kar povej, da si mu neizmerno hvaležna za vso njegovo psihično podporo.

Če ti lahko še kako pomagamo pa piši. Z veseljem karkoli.
Za literaturo pa sporoči, če jo želiš – lahko ti pa podam moj mail, če bi ti bilo tako lažje (sporoči).

Veliko pozitivnih misli ti želim in ne obupaj. Ni prepozno za prav nič in verjemi še boš srečna. Delaj na sebi in na svoji notranji rasti.
Lp,
Lp,

Ah ja, tudi GittaAna je nedavno navedla v postu veliko knjig, ki jih sicer osebno še ne poznam, me pa zanimajo tematike in si jih bom sigurno še nabavila. Trenutno delam več na osebnosti rasti. Ampak navedene knjige od GittaAna si sigurno lahko tudi izposodiš.
Hkrati pa ti želim energije, da čimprej končaš študij. Takrat boš za košček svobodnejša in ti bo tudi služba bližje.
Vse dobro ti želim in lp,

Moj mejl: [email protected]

Srečno na tvoji poti, želim ti, da zasiješ.

Izgubljena3

Povsem razumem tvojo zgodbo, saj je tvoj oče precej podoben mojemu ( s to razliko, da je bila moja mama še borderline) . Vedenje tvojega očeta je patološko, neprimerno in nezdravo zate in razlog za to, da si to začela opazati šele sedaj je v tem, da si v takem odraščala in se ti je zato zdelo “normalno”. Vsekakor pa je skorajda nasprotno vedenju in odnosu, kakršen je zdrav odnos očeta do hčerke.

Preberi si čim več knjig, morda začni s Strupenimi starši , Ne stopajte več po prstih in karkoli o čustveni manipulaciji ( mislim, da je ena knjiga tudi v slovenščini, samo se ne spomnim naslova) , pa tudi kaj o očetih narcisih, pne bi škodilo tudi kaj o borderline, saj je kar nekaj podobenga vedenja v tvojem opisu.

Predvsem pa se poskušaj čimprej osamosvojiti in odseliti, saj boš lahko tako lažje videla, kako zelo bolno se obnaša do tebe. Prav nič ni tvoja krivda, takšni starši običajno že od malega zdresirajo otroka, da so ti odgovorni za počutje, vedenje in čustvovanje svojega starša, čeprav je v resnici obratno. On je tisti, ki bi moral poskrbeti zate, te spodbujati…itd. To, da te napda in zaničuje in pri tem uporablja izgovor, da je to zgolj za tvoje dobro je knjižni opis čustvene manipulacije. Tako kot tudi, da najde nekoga drugega, da uzpolnjuje njegove patološke potrebe po nadzoru, potem, ko jih ne more več v polnosti s teboj.

Ni lahko dojeti, da ti starš, ki bi moral skrbeti zate in te imeti rad, v resnici škodljiv zate in ni sposoben imeti rad nikogar razen sebe, vendar je nujno zate, da stvari vidiš takšne kot so, ne takšne, kot bi rada, da bi bile. Predvsem pa ne sprejemaj krivde nase, dokler ne razumeš, kaj se v resnici v tvoji družini dogaja.

GittaAna

GittaAna, hvala!

Zoprno je, ker teh stvari nihče ne jemlje resno, razen super osebe na tem forumu in moj fant. Zato mi vsak vaš odziv ogrooooomno pomeni.

Še nekaj časa moram biti pod isto streho, ne glede na vse pa se bom najkasneje odselila do poletja. Če po pravici povem, mislim, da se bom šele tisti dan rodila. Pojma nimam, kako bom polovila izgubljena leta. Ampak vsaj prihajam k pameti. Upam, da se bo o teh odnosih čedalje več govorilo tudi v javnosti. Ker to niso heci. Jaz mogoče sploh ne bi ugotovila, da je kaj narobe, če ne bi spoznala fanta.

O, to se pa strinjam, da niso heci 🙂
Preberi si zgodbe tukaj na forumu, kar nekaj je tudi takšnih, kjer so vpleteni momsterji starši.
Nič ni prepozno, ogromno ljudi je dojelo, da je z njihovimi starš nekaj hudo narobe šele v 40 letih ali kasneje, ker si enostavno preveč streniran od malega in imaš požgane vse varnostne mehanizme, ki bi pri drugih ljudeh, ki so odraščali v “normalnih” družinah že zdavnaj goreli oziroma tulili na vse pretege.
V glavnem pred teboj je še veliko lepega.
Drži se in se kaj oglasi!

GittaAna