Omiljenje simptomov

Ok, sem si razjasnil stvari okoli bivše, je šolski primer MOM.
Mislim, da se celo zaveda, da je nekaj narobe z njo in že nekaj časa obiskuje terapijo. Zanima me pa, koliko je možno “pozdraviti/zazdraviti/omiliti” zadeve? Namreč na spletu sem našel zelo različne podatke o tem. Eni članki govorijo, da se da, drugi da se ne da. Tisti, ki govorijo, da se da, imajo majhen vzorec posameznikov, kar mene navdaja s pesimizmom.
Torej, ali ima moja bivša šanso, da ne bo imela več pristopa vroče-hladno, da ne bo non stop spreminjala mnenj o vseh zadevah, da ne bo več padla ven za res malenkosti, da ne bo imela več v sebi strahu pred zapustitvijo in da ne bo več control freak?
In pa, da bo imela boljši smisel za humor? 🙂 Ga res nima.

Neversurrender

Neversurrender, ze SVO ti je lepo povedal, da imas tu vec kot dovolj zgodb, izkusenj in podatkov tudi s strani stroke.. Vem kako se pocutis, naredil bi vse, sel celo cez samega sebe za ceno lastnega zdravja. OM se ne da ne da ozdravit, pika! Kvecjemu kar si tudi sam omenil, to je “omilit”. A za tak podvig je odgovoren samo MOMster. Samo na tej osebi je ali ima toliko uvida, da se odloci nekaj narediti na tem. To pa zahteva ogromno volje, vztrajnosti itd, saj je psihoterapija precej zahtevna in traja LETA ( pa ne eno ali dve) Resetirat momsterja na “normal mode” je tako kot ce bi zamenjal motherboard na racunalniku. Pri racunalniku enostavno zamenjas kos in to je to. Momsterju pa ne mores zamenjat “glave”… Ne mores cloveku izpraznit mozganov!

Neversurrender daj prosim ( v kolikor znas ANG) pojdi na sledece strani in si vzemi cas, pa ne pol urce za preletet. Poglobi se v zadevo..
http://www.shrink4men.com
outofthefog.website
http://psychopathsandlove.com
Lp

Neversurrender, po moje je bolje da zamenjaš nick v surrender. Pri mom nimaš možnosti niti za premirje. Na spletu najdeš točno to kar hočeš. Tudi na tem forumu je bilo pred nekaj dnevi živahno zaradi tega. Na vsa tvoja vprašanja je odgovor NE. Vem, da je trenutno težko, ampak čez dvajset let bo res jeba. Verjemi, tole ni še nič.

ja, saj smo bili vsi taki…

ravno vceraj sem imel s kolegom dveurno debato, je v podobni zadevi…z otrokom,… s stanovanjem….

po moško kratki in jedrnati nasveti:
– čeprav ti glava govori, da že skoraj dojemaš, kaj se z njo dogaja, in da ce to razumes, potem se ti lahko drugace obnasas, in bo bolje
– močno si zelis, da cetudi ne zelis biti z njo več, da bi vsaj ona spoznala, kaj je delal narobe in da ti ona potrdi, da imas ti prav, oz da je tvoje dojemanje realnosti pravilno
– zal ti je casa in energije in vsega truda, zdaj pa si tretiran od nje kot en navaden drek…

etc….

vse to so tvoja legitimna počutja in dojemanja realnosti, in verjamem, da ti jih lahko tu vsi potrdimo.

Ampak NE IŠČI PRI NJEJ teh potrditev in razumevanj in skupnega zaključka. Poišči ga pri sebi, poišči ga na forumu, poišči ga v eni men to men debati…
In potem začni spreminjati svoje obnašanje, odzivanje…. in ko ti bo naslednja punca rekla “a veš kaj, zakaj pa se ti moraš s svojim bratom vsak teden slišati po telefonu?”, tvoj odziv ne bo zagovarjanje, opravičevanje, skrivanje, ampak boš vedel what to do!

na kratko 🙂

lp SVO

Moj bivši momovec se je zavedal, kaj ima, bil je srednje funkcionalen motenec, kar pomeni, da je hodil v službo, nekako funkcioniral med ljudmi, občasno moral na psihiatrijo. Trpel je tudi za depresijo, nagnjen k zlorabi vsega možnega in samopoškodbam.
Njemu je uspelo omiliti edino izbruhe besa, vse ostalo pa je ostalo moteno. Ko zdaj gledam nazaj, je bil kot iz vzporednega vesolja, v katerem je vse izkrivljeno. Takole ti bom rekla: če bi bil on noro lep, bogat, potenten in bi bila jaz slepo zaljubljena ter brez otrok, bi mogoče marsikaj prenesla. Če želiš dramo v življenju, življenje z večnim in nezanesljivim otrokom, in filmsko ljubezensko zgodbo z metanjem krožnikov ob zid, kar se nekaterim zdi zelo simpatično, potem se ne vdaj in vztrajaj. Če bi pa dejansko rad imel v življenju enakopravno partnerko, ki ti bo tudi opora, ko/če bo to treba, zrelo sogovornico, nekoga, ki te bo spoštoval, potem trkaš na napačna vrata.

Neversurrender , po tem, kar sem sama naštudirala je edina možnost, da se vse skupaj malo ublaži zgolj to, da se oseba z MOM zaveda, kaj ima, je pripravljena v spremembe ( kar se večinoma zgodi zgolj, če jim grozi kakšna huda izguba in še to je pogosto le začasno, dokler grožnja ne mine) in predvsem , bistven pogoj, da je na pravi in kvalitetni terapiji redno vsaj dve leti ( pri nas kognitivnih terapevtov, ki je eden od bolj učinkovitih prostov skorajda ni) . Redno pomeni nekajkrat na teden.

Po mojih izkušnjah pa še nisem doživela, da bi se oseba z osebnostno motnjo dovolj korenito spremenila, da bi bilo življenje znosnejše. Njihovo vedenje se morda omili , če partner na nek način prevzame vlogo terapevta in postavi jasne in popolnoma nedotakljve meje, če ohrani totalno mirnost, če……kar je praktično nemogoče in po stroki tudi povsem neprimerno in škodljivo za oba, če začneš terapirati svoega partnerja.

Morda ti na začetku še znese, potem pa ljubezen izpuhti, saj je učinkovito delo z nekom, ki ima osebnostno motnjo precej podobno, kot če bi imel ob sebi ves čas nekaj letnega otroka, ki ima vsak dan nekajkrat, leto za letom , napade togote in drugih čustvenih nihanj. Ne glede na to , kako zelo pametni in zreli se zdijo nekateri momovci, so čustveno na ravni takšnega otroka. Potem pride do vrpašanja ali si takega partnerja res želiš, oziroma ugotoviš, da partnerstva v resnici sploh ni. Da si ti zgolj skrbnik svojega “partnerja” okoli katetega se vrti ves tvoj svet in edino, kar se ukvarjaš s seboj je to, kako se vsaj malo zaščititi pred napadi in drugimi dramami. IN če najdejo boljšega “skrbnika” ki izpolnjuje več njihovih neskončnih potreb običajno momovci ne da bi trepnili z očesom zamenjajo skrbnika. Ne glede na skupno zgodovino. Tako pač večinoma delujejo, morda pa se motim in obstajajo tudi izjeme. Jaz je v nekaj let trajajočem obdobju, ko sem se s tem intenzivno ukvarjala še nisem srečala.

Morda bi bilo dobro, da si pogledaš še kakšne druge zgodbe na tem forumu, saj je bilo kar nekaj takšnih, ki so se pridružili s tvojo željo, da bi strorili vse, kar je možno, da bi odnos vsaj minimalno ohranili. Nekaterim je bolj, drugim manj uspelo, vsekakor pa se boš lahko iz njihovih izkušenj marsikaj naučil.

GittaAna