pomagajmo si
Pozdravljeni,
sem študentka psihosocialnega svetovanja in raziskujem temo MOM, predvsem zdravljenje MOM in vključevanje svojcev v zdravljenje. Sem že ogromno raziskala, pa vidim da je v Sloveniji zelo malo kakovostnih člankov na to temo, še manj pa zgodb in nasvetov tistih pogumnih oseb, ki se s tem soočajo s tem vsak dan. Vsi vemo, da se je veliko lažje učiti na konkretnih primerih in da se je veliko lažje soočati s težavami, če si pomagamo med sabo. Zato sem se odločila, da bi želela narediti en korak naprej v tej smeri, seveda pa mi bo to uspelo le v primeru, da mi pomagate VI. Rada bi izvedla 4 intervjuje z osebami ki imajo MOM ali njihovimi svojci/partnerji, bi bil kdo pripravljen priskočit na pomoč? Vsi intervjuji bi bili seveda anonimni, nobenih vaših podatkov nikjer, vse to je le v namen moje kvalitativne raziskave. Bilo bi eno srečanje z vsakim posameznikom, maksimalno 2 uri.
Lep dan in srečno.
Ooooo sem zelo vesela, hvala! [email protected] Lepo prosim če mi napišete sporočilo preko maila (lahko samo na način – to je moj kontakt za raziskavo MOM) samo toliko da imam vaš kontakt pa se potem tam dogovarjamo naprej.
Ja Rjavi Medved prav ti dam. Tudi mene bi zanimali avtoričini pogledi na to tematiko zdravljenja. In pa tudi vključevanje svojcev v proces zdravljenja.
Izbrana je težavna tematika. “Zdravljenje” funkcionira edino, če svojec ignorira vse kar MOM, NOM z njim počne- ne pa tudi ozdravitev. Pravzaprav se svojci lahko sami sebe trepljamo po ramenih in si rečemo: carji in carice smo, da nismo zblazneli tudi mi.
Je pa res, ko svojec enkrat zadevo spozna, glede na vse skupaj malenkost drugače. Odnosi se nekako malo umirijo. Ampak: svojec s tem nikakor ne doseže kvalitetnega življenja, še zdaleč od tega. In manipulacija, laži, gaslighting, avanture… se nadaljujejo dnevno, le da svojec na to drugače gleda, ga toliko več ne spodnese. In tako tudi MOM, NOM nima več takšne moči nad njim- tega se tudi on zave. A kot rečeno: kje je življenje svojca?
Tudi jaz vam z veseljem pošljem svoj mail. Prav je, da se zadeve raziskujejo.
Lp,
Pozdravljeni,
Obstaja zdravljenje mejne osebnostne motnje tako kot tudi ostalih osebnostnih motenj, predvsem psihoterapija, če je zelo hudo, tudi z zdravili. V tujini se to zelo prakticira, predvsem dialektično vedenjska terapija katero je Marsha Linehan razvila prav za MOM. Pri nas je ta tema zelo stigmatizirana, veliko ljudi je mnenja da so to monsterji in da jim ni pomoči. Pa ne me narobe razumet, se ne postavljam na nobeno stran, poskušam samo razumeti obe plati. Tudi če so tako zagledani vase da ne vidijo da je nekaj narobe, velikokrat pristanejo pri psihiatru zaradi kakšnih drugih težav (poskusi samomorov, zloraba alkohola, samopoškodovanje..) ali pa jih pošljejo svojci, prijatelji..
Se strinjam, zelo težavna tematika in ravno zato sem se odločila to raziskati ker mi predstavlja hud izziv in ker vidim da na to temo ni skoraj nič napisanega, še največ zveš tu na forumu. Sem se pa bolj usmerila na vpliv MOM na partnerske odnose, ker sem dobila kar dober vtis da ste vsi zelo nastrojeni proti MOM diagnozi in možnosti o zdravljenju sploh.. Tisto kar sem zgoraj zapisala je osnutek tega kar bom raziskovala, sem želela predvsem vidit če bi bil sploh kdo pripravljen povedat kaj na to temo, nisem želela zdej neke hude debate razvijat. In če je tako da pač bi povedali da se MOM sploh ne da zdravit v nobenem primeru in da se vsakemu “zmeša” ki je v zvezi z MOM, potem je to tudi pomemben rezultat raziskave, kaj ni res?
Vem, težko je zdraviti MOM pa vendar je mogoče in obstajajo raziskave, ki pravijo da se da pozdravit. Torej da se da omilit impulze, da se oseba ponovno nauči komunicirati, tehnike ki omogočajo “normalno” življenje kolikor se pač da. Pomoč partnerja v smislu da se tudi sam nauči o diagnozi in da ji/mu na primer zagotovi čim bolj varno okolje. V kolikor je tudi za njega stresno, si lahko tudi sam išče pomoč ali pa partnersko terapijo.. Samo na glas razmišljam, vem da je to veliko težje narediti kot rečti, pa vendar.. Zato raziskujemo, da se nekaj naučimo iz tega.
Bi bila vesela tudi vašega mnenja, še posebej če bi sodelovali v intervjuju. Če je še kdo zainteresiran kaj povedati o partnerski zvezi z MOM in si lahko vzame 2 urce v LJ, bom vesela.
Lp.
Ja,
DBT – sam sem ogromno prebral na to temo pred dvema tremi leti…
a sem po tem času prišel do zaključkov, da je ta motnja tako obširna, da posameznika tako zamaje, da se ga ne “popraviti”. Lahko se uči novih, drugačnih vzorcev, a nikoli ne bo “ok” in svojec se bo temu moral prilagoditi in ga sprejeti takega.
Po moško – če avto zanaša na levo, zamenjaš končnik, nacentriraš, zamenjaš os, in si rešil. gre naravnost.
Če pa avto gre v levo, ker je karoserija ukrivljena, ker je cela kletka zamaknjena, ti ne pomaga menjati zgoraj naštetega. Še ko boš šel kriviti nazaj celotno ogrodje, avto ne bo šel naravnost, ampak bo potrebno še mnogo popravkov, da bo približno ok. Torej kdor ga vozi, mora imeti vse to v mislih in biti pripravljen, da včasih avto ne bo tako zavil, kot ostali ok avti. Se pa da z njim peljati.
in to v najboljšem primeru, če oseba gre na DBT…ki traja…leta…z veliko dela…
lp SVO
še to
—
Torej da se da omilit impulze, da se oseba ponovno nauči komunicirati, tehnike ki omogočajo “normalno” življenje kolikor se pač da. Pomoč partnerja v smislu da se tudi sam nauči o diagnozi in da ji/mu na primer zagotovi čim bolj varno okolje. V kolikor je tudi za njega stresno, si lahko tudi sam išče pomoč ali pa partnersko terapijo..
—
Najprej naj se svojec vpraša, a se hoče iti “tak” odnos?
Svojec tako lahko celo življenje zagotavlja “varno okolje”, se prilagaja, si išče pomoč da ob taki osebi (pre)živi….in nikoli ne bo dovolj dobro
Prepričan sem, da kdor nas je postavil na ta svet, ni imel z nami takega načrta.
Ali kot sem si velikokrat rekel – lažje bi živel doma s tetraplegikom in bi jaz rihtal hišo in otroke, kot da imam MOM partnerja, ki ne da ne prispeva k boljšemu, ali da pač nič ne dela, on razdira vse skupaj, saj je njegovo domače okolje DRAMA 🙂
lp SVO
Pomagajmo si, samo trenutek… Izraz “zdraviti” oz celo “ozdraviti” MOM je neustrezen. Tudi mi sami imamo dostop do vseh informacij, studij, v vezi s tem. Marsikdo od nas si je to leta nabiral, nastudiral, govoril s stroko. Jaz osebno sem diplomiral na podrocju, kjer je bilo potrebno iti skozi psihologijo, psihijatrijo.. Nisem ravno “neizobrazen” v tej smeri. MOM-a se ne da ozdravit, to je dejstvo. Kvecjemu olajsat simptomatiko, ki spremlja obcasna stanja kot so anksijoznost, depresija, itd.. Ozdraviti “osebnosti” pa se zal ne da. Lahko malo obrusimo robove, seveda samo v kolikor je MOM oseba pripravljena (uvid je zal minimalen) iti na to tezko in dolgo pot psihoterapije.. Statistike o “uspehu” pa mislim, da so same dovolj zgovorne.
Se strinjam, tukaj sem se precej narobe izrazila. Razumljivo je, da se osebnosti ne da pozdraviti, ozdraviti, karkoli že.. Da se le omiliti simptome, se naučiti novih vzorcev razmišljanja in tehnik ki bi osebo pripeljale do malo bolj normalnega življenja. Seveda je za to potrebna volja in uvid, kar je pri osebah z MOM zelo malo verjetno…
SVO, zelo dobra sicer kruta primerjava s tetraplegikom a zal “resnicna”.. Živeti v odnosu s tako osebo je umiranje na obroke, KRUTE obroke.. Lahko ljubis cloveka, razumes problem , poskusas vse opcije, a biti partner in obenem “psiholog”, “psihijater” in “psihoterapevt” je nmisija nemogoce. To ni nase delo poleg tega smo custveno vpleteni, ne moremo se vklapljat in izklapljat po potrebi, ti momsterji so z nami,v druzini, v odnosu…, ne “pridejo” k nam in potem odidejo iz razgovora oz terapije..
Sem kar razmišljala ali bi še jaz kaj dodala… ker vem, da ste na tem forumu večinoma ljudje, ki vas je odnos z mom /nom osebo zelo zelo prizadel in vam pustil hude rane. Vem da se človek lahko leta in leta sestavlja po takšnem odnosu. In res ne bi želela dregniti v rano kogarkoli tu. Bi pa samo osvetlila stvar z druge perspektive – jaz sem uradno imela diagnosticirano mejno osebnostno strukturo in nekaj časa tudi motnjo (danes sem brez diagnoze) in ja… bila sem tipični primer – z vsem – vrtiljakom čustev, izpadi, žal tudi nasiljem, “čudnim” čustvovanjem, razmišljanjem in delovanjem. In ja, res je bilo hudo. Pri meni je delovala edino psihoterapija, nobena zdravila, nič ni “prijelo”…. Je pa res to doooolgoootrajen proces. Šele nekje po dveh letih psihoterapije sem dejansko dobila uvid, da z mano nekaj ne štima (ne s partnerjem, ne z vsem ostalim svetom). In sem mnenja, da je okrevanje možno – takšno pravo okrevanje (kjer nisi le manj moteč za okolje in le omiliš simptome ampak se dejansko korenito spremeniš, kjer se tudi sam čutiš mirnega in dejansko lahko zaživiš izpopolnjeno, brez nihanj, izpadov… kot drugi ljudje). Za dbt sem slišala, vendar sama nisem hodila na to psihoterapijo. Upam, da ne bom koga prizadela tu gor s tem kar bom rekla in naj poudarim, da niti slučajno ne opravičujem vedenja ljudi s to motnjo – odrasel si odgovoren za svoje ravnanje in nihče nima pravice manipulirati in zlorabljati drugih. Bi pa rada rekla, da so mom osebe ponavadi globoko travmatizirane (navadno že v zgodnjem otroštvu) in ja – velikokrat se nikoli ne spremenijo. Sama zadnji dve leti (vsega skupaj pa pet let) hodim na psihoterapijo kjer s terapevtko predelujeva travmatsko otroštvo. In prav v teh zadnjih dveh letih sem naredila ogromen premik. Jaz sem 100% prepričana, da je možna korenita sprememba (ne le blaženje simptomov) – ker jo čutim pri sebi. In tudi ne pristanem na nič manj, zdaj ko vem kako je “v drugem, normalnem svetu” – ker dejansko se čuti kot nek drug, zdrav svet. Vendar pa je predpogoj uvid same osebe – do česar pa pri osebah z osebnostnimi motjami ne pride velikokrat oz. težko.
Pojdimonaprej, veliko uspeha ti želim pri raziskovanju. Sem res vesela, da se je nekdo lotil te občutljive teme in upam, da pripomore k destigmatizaciji. Lep pozdrav in vse dobro vsem!
Draga mmm_. Zelo me veseli za tvoj napredek, ocitno si cudez med cudezi.. Le tako naprej.
Brez zamere a tu se pogovarjamo svojci in si poskusamo pomagati, deliti izkusnje.. Tako kot ne moremo mi cutiti eanko kar vi cutite velja tudi obratno. Zato ti svetujem da svoj napredek, izkusnjo, pristop k temu delis in pomagas ljudem z MOM. A na drugem forumu vam namenjenemu. Hvala za tvoj dopis in za razumevanje. Veliko srece se naprej! 🙂
Lp
Naj mi, za božjo voljo, nekdo pojasni, zakaj bi se moral svojec tako “matrat” za nekaj kar je že vnaprej obsojeno na propad. Saj ima tudi svoje vso pravico živeti normalno, kot ima pravico po svoje živeti NOM/MOM.
Se mora svojec preleviti v krotilca zveri, da bo omilil in sprejel simpotmatiko nekoga, ki ga prav malo briga kako je nekomu živeti z njim. Ne nasedajte takim manipulativnim idejam. Nikoli ne bom pozabila kaj je povedala dr Dernovškova na predavanju o osebnostnih motnjah pred leti v poslovni stavbi Leka v Ljubljani: Če dobimo v obravnavo, običajno so to mladoletni prestopniki, osebo tam do 20ega leta, se jim da malo obrusiti robove (da drugih preveč ne poškodujejo) in morajo biti sami zeeelooo motivirani za to. Potem se da do neke mere. Ampak ne v zelo kratkem času, leta so potrebna … itd.
Pozabljate, da osebe z zgoraj navedenimi motnjami vidijo samo sebe in njihovo razmišljanje in življenje je orientirano na: JAZ, JAZ, JAZ …
Naj citiram del zadnjega stavka: ” … pri osebah z MOM zelo malo verjetno …” Amen.
Ljubezen, ki boli ni ljubezen … ampak vse kaj drugega.
Mi kar ne da miru, da nebi odgovorila.. Ne obsojam nobenega, kot sem rekla, res želim videti iz obeh strani kaj se dogaja v odnosu z MOM osebo..
Recimo da ste bili v parterski zvezi z osebo ki ima MOM in predvidevamo da ni nikoli šla k psihiatru ker pač z njo ni nič narobe. Tukaj se sprašujem kdaj, na kateri točki ste opazili, da je z osebo nekaj hudo narobe in kako ste prišli do spoznanja da ima resnično to diagnozo? Ste iskali po simptomih, poznali od prej? .. In če ste že raziskali simptome, ste ji kdaj poskusili predstaviti, da mogoče ne razmišlja prav in da bi morala k zdravniku, na psihoterapijo, da ima mogoče MOM?
Vsi pravijo, samo čimprej stran… Kaj pa če resnično ljubiš to osebo in ne želiš stran? Mislite da obstaja možnost življenja z osebo ki ima MOM? Kaj recimo, bi vam kot partnerjem bilo najbolj pomembno, da bi bili pripravljeni vztrajati v zvezi? Ali pa če obrnemo vprašanje, kaj je bilo tisto kar vas je res najbolj motilo?
mmm__ bravo bravo bravo in hvala za odgovor! Res je lepo slišati tudi zgodbe o uspehu! Ste mi dali kar motivacijo da raziskujem naprej (moram rečt da so mi jo zgornji komentatorji že malo zbili..). Smem vprašat na katero psihoterapijo ste hodili oziroma še hodite (pristop)? Zgoraj sem napisala moj mail, bi bila vesela tudi vašega kontakta za raziskavo v kolikor je to opcija.
Pozdrav vsem.
Pojdimonaprej, ti “zivis” v teoriji, nisi ne MOM niti svojec. Ko bos to na lastni kozi izkusila, bos sele dejansko vedela kako je zivet v taki situaciji. Kot sem prej napisal, terapevti so “izolirani” delajo svoj posel in to je to. Po koncu sluzbe zaprejo vrata svoje “svetovalnice” in grejo mirne duse domov.. Lp
Pojdimonaprej, se tole dodam, bi lahko ljubila tako osebo? Ce bi jo, zakaj? Imas mogoce kompleks resitelja? Nizko samopodobo? Nizko samozavest? Pa se lahko nastevam, kar se v psihikatriji in psihologiji navaja kot mozen vzrok, da ljudje pristanejo v tak odnos.. To bi ti moralo biti znano predvidevam glede na smer studija.. Lp