Narcis z napako?

Pozdravljeni!

A obstajajo milejše in težje oblike narcisa?

Že dolgo časa nazaj sem enkrat malce brskala po monu in slučajno naletela na ta forum, ter ga bežno preletela…. Nikoli v družini nisem imela podobnih primerov, pa sem pozabila na ta forum. Nisem pa pozabila kaj sem prebrala.
Od takrat naprej pa sem začela vse bolj opažat da imam prijatelja narcisa – občasnega narcisa..? A to sploh obstaja?
Sva prijatelja, ki se tedensko dva do trikrat srečava zaradi moje službe.
Bolj sva postajala dobra, bolj so se začele kazati značilnosti narcisa, menjavanje razpoloženja v sekundi, za vse so krivi drugi on za nič, če sem mu uspela dokazat, da je kriv on je menjal teme pogovora, da nisem uspela slediti… Imel je ljubosumne izpade, če sem posvečala več časa drugim strankam, žalil me je , obtoževal za neresnične stvari… Ko sem uspela izgubiti prvič živce je bil srečen… Takrat sem se spomnila vsega prebranega…
Vendar kaj me moti, ker ‘predvidevam’ da je narcis – ko se začne neprimerno obnašat ga enostavno odslovim, odklopim in zame ne obstaja – on pa se opraviči, in začne obnašat kot sam angel.
Večkrat me je tudi prosil, da ga naj ne ‘odslovim’, ker da sem edina prijateljica ki ga razumem in edina obvladam, ter mu povem kdaj se ne obnaša kot je treba, in da sem edina močna ki je ne more zlomiti..?

Torej – a se narcisi opravičijo in prosijo?

Jasno da se “opravičijo”! Samo da se igra nadaljuje in dobijo svojo hrano!

“Sir se lahko uporabi za hranjenje miši ali za njihovo lovljenje v pasti.”

Spoštovana,
res je kar pravita predhodnika. Na nek način se kao spokorijo. V kolikor ne zmorejo besede OPROSTI spraviti preko svojih ust, ti pač naredijo nekaj, za kar niso prej poskrbeli mesece. V glavnem najdejo gumb na katerega je treba pritisniti, verjemi. Zdelo se ti bo, ooh pa saj mu je mar za mene… Ampak to je res samo krinka, da si spet pridobijo “hrano” na svojo stran. Ko te spet imajo, se pa igrica začne znova. In ko bi bila vsaj igrica – ne ni igrica, je pa sistematsko uničevanje drugega.
Nekje sem prečitala: da pravzaprav hudiču (prispodoba pekla in sorry za uporabljeno besedo) napačno pripisujejo grd videz. Njegov videz je namreč povsem drugačen: lep, šarmanten, ljubezniv … in da je njegova sestra prav tako takšnega videza.
Ampak resnica je tudi, da kjer hodi in kamor stopi narcist, niti trava več ne raste. In tudi to je kruta resnica. Žal mi je za vse, ki to motnjo imate, ampak trpimo pa mi.

Najbolj kruto pri vsem tem pa je, da ko živiš z njim veš, da je mnogo tega narobe. Ampak ti niti malo na pamet ne pade, da gre za NOM ali MOM. Hraniš se z upanjem, da bo bolje. Prilagajaš se kolikor le gre. Sprašuješ se, ali morda res toliko narobe delaš…

Osebno pa me je tudi zelo pretreslo dejstvo, da si kot partner osebi z NOM le objekt – kar se tiče ljubljenja in seksa. Vedno sem mislila, da je pač površen, da ne zna biti nežen oz. je celo zelo grob, da je vse kot v porno filmu, vedno po istem postopku. Spraševala sem se zakaj se na netu o tem ne izobražuje. Tudi njemu sem to omenila. Ampak, njega to sploh ni zanimalo. Počutila sem se kot prostitutka, ki je zadovoljevala, sama pa ni bila potešena, občutila sem to hladnost, nikoli nobenega ljubkovanja med seksom in tudi drugače ne. A si zamislite kakšen je to seks, ko ti partner ne nameni niti enega poljuba. Ti pa siliš in si želiš, pa potem morda le dobiš en hladen niti prav moker dotik ustnic, ki se niti ne oblikujejo v poljub. Groza me je ko na to pomislim. In groza me je, da sem to dopuščala. Da je bil takšen človek na meni. Pa še na osnovno higieno sem ga morala vedno znova opozarjati in preverjati – a je to normalno??

Ne znam obrazložiti zakaj tako dolgo. Zakaj že prej nisem spregledala. Podarila sem več kot dve desetletji človeku, ki me ni vreden. Sedaj je čas za spremembe, za novo življenje. Isto želim vsem, ki ste v podobni situaciji.
Lp,

Tak na hitro če še komu da odgovorit…A ste svoje narcise soočile z njihovo boleznijo?
Kako so reagirali?
Jim povedale, kaj imajo, jih poslale k zdravniku? A se to sploh da zdravit, pozdravit?
Ne znam si predstavljat, da nekoga zaradi bolezni odpišeš iz življenja. Nocem vam delat krivice, še sanja se mi ne kaj z takimi ljudmi preživite, vem le toliko kolikor imam stika v sluzbi in mi pove kaj o svoji druzini…. ampak rada bi pomagala prijatelju ….upam, da to ni že znak da sem mu hrana…

hvala

Tak na hitro če še komu da odgovorit…A ste svoje narcise soočile z njihovo boleznijo?
Kako so reagirali?
Jim povedale, kaj imajo, jih poslale k zdravniku? A se to sploh da zdravit, pozdravit?
Ne znam si predstavljat, da nekoga zaradi bolezni odpišeš iz življenja. Nocem vam delat krivice, še sanja se mi ne kaj z takimi ljudmi preživite, vem le toliko kolikor imam stika v sluzbi in mi pove kaj o svoji druzini…. ampak rada bi pomagala prijatelju ….upam, da to ni že znak da sem mu hrana…

hvala

Predlagam ti, da si na youtubu poiščeš H.D. Tudor. To je narcis, ki se zaveda svoje motnje in se “zdravi”. In je eden redkih, ki je naredil ta korak.
Ti imaš prijatelja. Ni ti starš ni ti partner ali oče tvojih otrok. Zakaj točno bi mu pomagala? Ima partnerko? Ima otroke?
V tvoje dobro ti svetujem, da kakršnokoli misel na pomoč opustiš. Razen, če si želiš drame. Potem pa kar poskusi. Santa Barbara v kombinaciji z Esmeraldo ti ne uide.
Ker ogovor na tvoje vprašanje je NE. Ne moraš jih kar tako soočiti, ne moreš jih kar tako poslati k zdravniku. Zato pa je tako zafrknjeno vse skupaj in zato ti bo vsak, ki se je s to motnjo srečal rekel da beži stran. Drži distanco. Pomaga si lahko samo sam. Vendar si mora predtem priznati kaj in kako… To je žal začaran krog. Zgodba je vedno enaka. Z enim glavnim igralcem, stranski pa se menjajo…

Seveda si mu hrana. Od trenutka, ko te je vzel pod lupo, te dobro preučil in si odreagirala na način, ki ga je pričakoval.
Toplo ti priporočam (bolezen gor ali dol), da rešiš sebe in ne njega. Ti mu ne moreš pomagati, še dobro usposobljeni strokovnjaki jim ne morejo. Njih se ne da “rešiti”, ker oni so prepričani, da z njimi ni NIČ narobe. Oni so pač takšni in bodo takšni tudi ostali.
Poglobi se raje vase in razmisli, od kod ti ta silna želja in potreba, da hočeš biti “rešiteljica”.
Vse o NOM/MOM in njihovih svojcih je bilo že na tem forum neštetokrat opisano. Dantejevih devet krogov Pekla je “šala mala” proti življenju z njimi.

“Ne znam si predstavljat, da nekoga zaradi bolezni odpišeš iz življenja”

Tisti, ki smo partnerji tem ljudem ne rešujemo njih, ampak skušamo rešiti sebe. Ker smo res padli v globoko grezno zaradi njihovega odnosa in zaradi tega, ker smo sami ti dopuščali.

Ne razumem pa, kakšen je tvoj namen. Ali ti je prijatelj všeč kaj bolj kot prijatelj?

Tudi jaz sem poročena in imam družino, občasno se družimo tudi z njegovo družino… Žena trpi podala se je v alkoho, otroci so se odselili…
Meni in moji družini je naredil ogromno dobrega, tudi otrokom… Rada bi jim pomagala – ne vem sem pač tak človek, da če mi kdo pomaga rada pomagam nazaj. Moji družini ni naredil nič slabga samo dobro, z mano kot sem omenila včasih začne jezikovno obračunavat z žaljivkami, ljubusumjem…ampak sem se mi zdi karakter ki mi nemore do živega – mogoče tudi ker vem zakaj to počne – mogoče pa me že obrača okoli prsta. Res je da ga bom zaradi službe srečevala vsaj dvakrat ali trikrat na teden, do penzije….

Trenutno sem zmedena, ker vem kaj mu je in zakaj to dela, in vem kako se z njim obnašat, ker tudi ne živim z njim mi je lažje…

Če komu, pomagaj ženi.

Očitno mu ena žrtev ni bila dovolj.

Povzetek nekaj dnevnega branja tega foruma in vsemogočih tem…
Narcisi se ne zavedajo, da so ‘bolni’ zato ni možno, da se pozdravijo, ker z njimi ni nič narobe.
Če ne dobijo svoje hrane postajajo vedno hujši manipulatorji.

Bega me naslednje – hitro si najdejo drugo ‘hrano’ če jim nismo dovolj – po drugi strani pa če si enkrat njihove hrana si za vedno.
Katera trditev je tu pravilna.

Ker se bom z njim zaradi službe srečevala do moje penzije – me zanima če mi je lahko nevaren?

ker po vsem prebranem, mu moram nehat biti hrana, ga odpisat, ne reagirat na njegovo manipuliranje – vsi pa se bojijo oditi, zapustiti narcisa – torej če se do njega obnašam hladno in izključno poslovno – a je mogoče da me fizično napade? Verbalnih napadov se ne bojim. A bo potem nehal manipulirat z mano. Mogoče celo nehal prihajat v naše podjetje?

Minuli vikend je bil grozen – ker sem se že poglobila v branje in sem vedela kaj me čaka, me je bombandiral z kričanjem, žaljivkami, obtožbami, naslednji dan nosil čokolade za opravičila, ko se je zvečer vrnil zopet napadi. Le en večer je bil dokaj normalen, ko je z njim prišla tudi žena.

Ker pa mu očitno ni bilo po volji, da sem se ukvarjala z ženo – ne z njim- imam že dva dni popolni mir – a je to iluzija ali me jutri čaka nevihta?

Glede hrane…
Ti si mu sekundarni vir hrane, žena je primarni vir hrane.
Žena je goveja župa, ti si trenutno jastog.
Tudi če bi zamenjal hrano in bi si našel novo, ki bo pa kaviar, bo vedno pogledal v pisker koliko je še goveje župe.
Jastoga pa bo pustil, ker se je recimo zastrupil (si mu nastavila ogledalo) in itak ni bil mišljen kot vsakodnevni obrok.
To da si hrana ne pomeni vedno v smislu da se čustveno vrača. Ko rabi neko reakcijo se spomni na primarni vir, ki je bil dolga leta na razpolago. Ko novi hrani poteče rok ali pa ni več tako nova, gre povohat ta staro.
Dejstvo pa je, da ne do stare, ne do nove hrane ne čuti globoko.
Obe si pa lasti.

“No name” čudovit opis, mi je zares všeč. In tako resničen.

Pozdravljena!
Diagnoze lahko postavljajo samo strokovnjaki, ampak tole obnašanje je precej podobno tako bordelrlinu kot narcisu, vsakekor pa nazdravo in takšno, da je treba vklopit alarm.

Narcisi ( ali borderline) so pripravljeni storiti vse, da bi prišli do svojega ( cilj opravičuje sredstva) in če bo do tega prišel tako, da bo rekel oprosti, bo to storil stokrat. Ponavadi je to celo del “igre” najprej se igra s teboj, da te spravi iz tira, potem pa je ves sladek…itd. Na tak način dobi veliko tvoje pozornosti in energije in počasi te tako zmede, da sploh ve veš več kaj je res ali ne.

Že stavek: “Večkrat me je tudi prosil, da ga naj ne ‘odslovim’, ker da sem edina prijateljica ki ga razumem in edina obvladam, ter mu povem kdaj se ne obnaša kot je treba, in da sem edina močna ki je ne more zlomiti..? ” je znak za alarm, saj v resnici pove, da ni sposoben obdržati prijateljstev, da so ga očitno že vsi poslali nekam in da te je izbral zato, ker imaš veliko energije, oziroma moči, s katero se lahko hrani oziroma boš dolgo ali dlje zdržala njegove manipulacije, preden se bo tudi tebi dokončno snelo.

Će te bo v tem času prepričal, da bi se z njim bolj povezala,npr, da bosta živela skupaj ali boš kako drugače “ujeta” z njim, pa se bo vse, kar opisuješ , verjetno stopnjevalo v nezamisljive veličine. Bolj ko ima občutek, da te ima v kotu, bolj se spusti z vajeti.

Zato bi ti svetovala res veliko previdnosti in zdrave pameti, ne glede na to, kako zelo šarmanten in čudovit zna biti v kakšnih drugih trenutkih. Verjeteno gre zgolj za vabo, s katero bi te spravil v svojo mrežo,d a bi potem lahko v miru srkal tvojo energijo.

GittaAna

Hvala še za vašo dodatno razlago, pojasnilo, prispevek….Bom še prebrala kaj o borderline.
V kolikor pa še kdo ima izkušnje ali kako izkušnjo….
Opažam da njegovi ‘napadi, izpadi, grožnje’ privrejo na plano z vso silo popoldan, ko je že v vinjen – takrat ga ne morem ‘pomirit’ – nobeno pogovarjanje ga ne ustavi, spustiva se v pogovorno voljno, ki se konča z dretjem, obtoževanjem, zmerjanjem. Hujše ‘napade’ povzroči tudi ‘ljubusumje’ če se pogovarjam še z drugimi strankami, jih gledam, spijem z njimi napitek…če je že vinjen je prav bolestno…

A je mogoče da alkohol tako vpliva nanj…?
Od kar sem si kar nekaj prebrala na forumu in se oddaljujem od njega je v treznem stanju sama milina v vinjenem stanju pa prava pošast.

Hvala za vaše izkušnje…

Alkohol raztaplja zavore, zato v vinjenem stanju lažje privre na dan prava vsebina. V vinu je resnica! Ne rečejo zastonj, da človeka najlažje spoznamo, ko je pijan, ker se ne more kontrolirat.
Kronični alkoholiki imajo veliko skupnih znakov z osebnostno motenimi. Patološka ljubosumnost, očitki za stvari, ki jih vidi samo on, nekritičnost, nerealnost … Itak se s pijanim človekom ne moreš nič pomenit. Reci, raje zahtevaj, naj na službeni pogovor pride trezen. Tudi na njegovo milino ne nasedaj. Ne nasedaj na nič!

Pa sem mu povedala.

Po groznem izbruhu z besedami in metanjem stvari je odvihral v besu. Ravno ko sem se ‘pobrala’ in ko so se ostali prisotni pomirili pa se je vrnil…. Ker je ponovno začel z žaljivkami, zbadanjem in napadanjem tudi ostalih sem mu povedala vse, kar sem se tu naučila o motnji…
najhuje je, da se ostalim zdi zabavno, da ima izbruhe besa, ljubusumja, napadov…in zdi se mi da v tem uživajo, da ga pripravijo do tega – prav vejo kaj ga vrže iz tira.

Danes mi je povedal, da je vse kar sem mu včeraj povedala res. Da se zaveda, kaj dela in kako se obnaša. Najbolj se mu je zdelo presunljivo da sem mu povedala, da nima nikogar rad – da ce to res vidim.?
Ampak opravičil se ni, ko sem ga vprašala zakaj se ne opraviči mi je povedal da se nima zakaj.??.

Torej se zavedajo da je z njimi nekaj narobe? Da se narobe obnašajo?

Pozdravljena,
na vprašanje ali se zavedajo, da se narobe obnašajo ti je odgovoril sam: “da se nima za kaj opravičiti!”. In res se nikoli ne bo- KER SE NIMA ZA KAJ… zakaj bi se opravičeval za nekaj, kar je v njegovih očeh normalno in dobro. In ker je vedno tako, besede oprosti niti ne pozna, oz. je ne bi mogel spraviti čez ustnice.
Če pa se bo, pa je to izključno zato, ker ga je nekaj v to prisililo, ampak ta prisila je morala res imeti “težo” za njega. V vsakem primeru je to opravičilo brez, da bi to zares obžaloval in bi poskušal naslednjič narediti bolje. Tega ni in nikoli ne bo!

Osebno mislim, da točno vedo kaj delajo, vse je ful premišljeno, imajo vse pod izrednim nadzorom. Mi ostali smrtniki ravnamo večinoma po čustvih. Oni jih nimajo. Oz. so svoje čustveno telo dobesedno odklopili. Kaj ti torej ostane, če ne ravnaš po tem kaj ti pravi srce, če ne poznaš občutkov: ljubezni, sreče, zadovoljstva, sramu, strahu, jeze…? Ostane ti samo glava (sicer jezo kot tako poznajo, a zgolj zato, ker niso bili povzdignjeni, ker ne prenesejo normalne višine, še manj pa dno) . In ta glava prevzame visoko funkcionalnost. Zato so tudi taki perfekcionisti, kar se tiče manipulacije, da mi tega zares dolgo ne dojamemo. Izredno veliko opazujejo ljudi, dogajanja in se tako učijo reagirati. Sigurno so v tem smislu sčasoma izredno razvili tudi povezave v samih možganih. Ampak najvažnejše vodilo pri vsem tem jim je: da ostanejo vedno na prestolu, kot najboljši, najpopolnejši, najbogatejši, najlepši… in nikoli nič krivi.

Mislim, da tudi mi vsi kdaj pa kdaj kaj zaigramo. Primer: nekaj nas prizadene, pa želimo to drugi osebi nekako dopovedati. Dejansko v sebi nismo jezni, a to jezo želimo zaigrati, ker mislimo, da je to način, da nas bo druga oseba bolje slišala. Torej ne ravnamo s čustvom jeze, ampak samo z našo glavo. Kaj pa NOM, MOM? Pri njem izhaja vse iz glave- in to vse je zelo natančno premišljeno. Torej ta njihova premišljenost je v nulo dodelana, samo na tem delajo, kako bodo koga pokorili, kontrolirali, ga spravili na kolena, da bo prosil ljubezni, ga uničili… Ni čustev, ni skrbi, da bi koga prizadeli ali užalili, ni sramu…

V teh dolgih letih skupnega življenja z NOM osebo res spoznaš, da se on zaveda, da ti recimo ne daje ljubezni, natačno ve, da te ponižuje, ima izdelan natančen plan s čim to najlažje doseže. Ampak on ne vidi recimo ljubezni kot čustvo za katero te krati, ampak kot stvar, ki jo ti rabiš za življenje. A on ti je ne bo dajal, ker misli, da je on pomembnejši od tebe. Ker je on tisti, ki mora dobivati tisto kar želi, ne ti!
Prečitaj si tole, boš morda še bolje razumela:
http://atma.hr/brutalno-iskreno-pismo-jednog-narcisa-evo-sto-istinski-mislim-kad-ti-kazem-volim-te/

In to je to kar nas vodi v emocionalno odvisnost od njih. Mi potrebujemo ljubezen, ker nas to bogati, nam daje elana, ker je s tem skupno življenje enostavno lepše. Nazadnje se samo še ukvarjamo s tem, da bi to ljubezen končno prejeli (ker nas NOM oseba tako učinkovito v to naše prosjačenje zmanipulira), da povsem pozabimo, da je za naše življenje in naš obstoj potrebna samo ena ljubezen in sicer ljubezen do nas samih. Ko se tega zavemo smo odrešeni od emocionalne odvisnosti od njega. In šele takrat pride uvid v vso situacijo.
Vsekakor pa je medsebojna ljubezen tista, s katero ohranjamo naše stike na ravni čudovitih medsebojnih odnosov.

Sedaj, ko sem končno prišla do tega uvida, se že mesece učim z mojim NOM-ovcem. No ni to ravno učenje, to so dejansko še globji uvidi v njegovo prefinjeno delovanje. In vedno znova sem presenečena. Verjemi, temu ni konca in ne kraja.

Je pa tudi res, da osebo z NOM ali MOM popolnoma iritira (takrat je popolnoma zmedena), če se začneš ti drugače obnašati. Ima te naštudirano v nulo. Če se malo spremeniš bo tako dolgo z raznimi tehnikami ugotavljal kaj je vzrok, dokler te ne bo spregledal do tvoje najmanjše celice uma in razuma. In kaj sledi? Seveda kako se mora on sedaj temu vzroku prilagoditi, katere tehnike na novo uporabiti, da te bo spet imel v primežu.
Lahko celo trdim, da je ravno to študiranje njemu pravi izziv, v tem neizmerno uživa. In neneizmerno uživa, ko lahko drugo osebo v tem smislu “zmelje v prah”. Primer: nekdo na tem forumu je zapisal, da zavoha osebo NOM ali MOM na kilometer. Pa sem mu to omenila. Njegova reakcija je bila sledeča: vzcvetel je kot najbolj mogočni cvet in hkrati postal povsem nemiren češ: daj organiziraj mi s to osebo sestanek, pa da vidimo kdo bo koga… Zelo dobro se namreč zaveda svojih izjemnih sposobnosti preučevanja in, da zna biti meden in oh in sploh… In verjamem, da na podlagi njegovega študiranja osebnostnih lastnosti drugih zares obvlada najmogočnejše zavajanje drugih vtisov. Kako lahko tudi psihologi tako zlahka nasedajo njihovim čarom??? Preprosto: ker nimajo te kilometrine v glavi (pa brez zamere strokovne javnosti, ni mišljeno, da bi bili psihologi nesposobni).

In še to: v kolikor je tvoja sprememba zelo korenita in od nje ne odstopiš več niti centimetra se vse ponovno spremeni. V začetku te poskuša masivno obdelovati z najrazličnejšimi prijemi. Ko pa spozna, da ostajaš pri svojem (da si se odločila npr. za ločitev, ali pa tudi, da mu res postaviš meje in se za te meje boriš (sicer mu vseh mej ne moreš postaviti, ker ti tega ne bo dopustil)- ampak ta borba je dolga in boleča in nikoli ne usihne, nikoli…) se pa sčasoma stanje umiri do te mere, da več ni toliko napadov. Ampak to zato, ker še upa, da te bo lahko s čim premamil, ali pa da boš sama klonila in si premislila. Torej igrica do zadnjega diha… In to igrico spoznavaš tako, da ti jo motena oseba sama po koščkih odkriva. To niso blodnje v naših glavah, to je resničnost, ki jo doživljaš, ker jo že nekaj časa zavestno spremljaš.

A najbolj zanimivo je to, kar vsi vemo: če bi morala drugi osebi obrazložiti, kaj je dejansko tisto, kar me tako moti na njem, da se sedaj ločujem- ne znam najti besed, s katerimi bi lahko to opisala. Nekatere stvari sicer že, da bi se pa v to poglobila je nemogoče. Še meni se zdi nemogoče, da takšni ljudje sploh obstajajo in da uspejo funkcionirati. Ampak je pač tako: dokler imajo nas jim to dobro uspeva. Okolica pa je tista, ki ga vidi pač v dobri luči. In naj tako ostane, s tem se je potrebno popolnoma sprijazniti.

Najbolje, kar lahko naredimo za nas pa je, da ohranimo čisto in mirno srce in da ne živimo še naprej v zameri do nas samih in tudi ne do njih drugače ustvarjenih. In spoznati je treba, da se ne bodo popravili. Najbolj pomembno je, da se zavemo, da oni niso za nas in mi ne za njih. Da smo vredni prave ljubezni in spoštovanja.

In dobro je, da živi ta forum, kjer si lahko izmenjujemo mnenja, sprašujemo ali pa samo izpovedujemo- ker smo edini, ki se med seboj tudi razumemo. Razumemo vse padce, ker smo jih sami dali skozi in jih še morda dajemo. In vemo, da je rast mogoča in neizbežna, če le želimo za sebe in za svoje bližnje ustvariti boljše in kvalitnejše življenje.

Lp,