Povedat partnerju?
Lepo pozdravljeni, prosila bi za vase mnenje.
Sem oseba z MOM, tega se ze nekaj let zavedam. Sicer sem se v ta predalcek sama dala, saj ko sem prebrala znake te motnje sem se takoj prepoznala. Pred tem sem mislila da sem “samo nora” 🙂
Trenutno imam partnerja za katerega mislim da pa je to to kar si zelim v zivljenju in s katerim bi si rada ustvarila druzino.
Moj mom se je z leti malo umiril saj se trudim to kontrolirat in zavedno svoje reakcije utisat in ko pride do hudega si dopovedovat da to nisem jaz, ampak bolezen.
Vcasih uspe,vcasih pa ne.
Na partnerja sem do sedaj ze 2x izbruhnila. Kar mi seveda ni vsec a v tistem trenutku si ne morem pomagat. Sva se pogovarjala o tem zakaj in sem mu razložila kaj sem obcutila v tistem trenutku. Seveda stežka, saj mi je zelo tezko govorit o svojih custvih. On pripisuje vse moji obcutljivosti, ve da sem zelo čustven clovek.
Pred leti sem delala samomor za kar ve, kasneje sem bila tudi na zdravljenju za alkoholizem ker sem alkohol na veliko zlorabljala in stanje se je tako seveda slabsalo. Tudi za to ve.
Ne vem pa ce bi mu povedala direktno da spadam po “vseh pravilih” v MOM. On tega ne pozna saj smo se ze nekaj pogovarjali glede tega. Ce mu povem se tako stigmatiziram in me je strah da bi po tem pri sebi mislila da sedaj ko ve pa lahko umaknem zavore v glavi kot ces: saj zdaj pa ve. Pa tudi ne vem ce bi razumel saj sam je tudi imel tezko zivljenje ampak je sel cez vse in je zelo mocen clovek in razume veliko in ima empatijo, a do ene dolocene meje. Se sicer trudi me razumet pri nekaterih stvareh ampak mislim da me ne cisto 100%. Me pa sprejme taksno kot sem.
Sama se zelo trudim da sem “normalna” ampak me je tudi strah za prihodnjost, ko bova imela druzino, da ne bi imela kaksnih izpadov ali da bi se mi stanje ponovno poslabsalo (kot sem bila pred leti-norisnica).
Vcasih bi mu tudi sama najraje rekla da bezi stran dokler ima se cas.
Kako vi vledate na mojo situacijo?
Hvala za odg, LP
pozdravljena
že to da se zavedaš samo sebe je velik korak naprej
partnerski odnos če želimo da raste in napreduje, preberi malo na forumih, zahteva popolno odkritos in predanost.
svetujem ti da si poiščeš dobro terapevtko in jo z partnerjem skupaj obiskujeta, tako boš preprečila da bi sama svojemu partnerju kaj v zvezi z to boleznijo narobe razložila. in če imaš res Mom bosta terapevtko še kako potrebovala v vseh teh letih.
Imela sem partnerja, ki je vedel, da ima mom in je tudi hodil k psihiatru (občasno). Če vprašaš mene, je bilo to, ko me je seznanil s svojim stanjem, samo priročno orodje za manipulacijo. Se je skušal obvladovati, vendar ni bilo vedno uspešno. Kar se tiče čustvenega manipuliranja z mano, pa se tega sploh ni zavedal.
V katero skupino pa bi se uvrstila? Visoko funkcionalne, srednje? Verjetno srednje, glede na to, da rabiš občasno zdravljenje. Ne vem, glej, kaj bi človek rekel. Samo zavedanje problema ni dovolj in ni še korak v pravo smer. Žal ni.
Mogoče zvenim kruto, ampak ne bi rada, da bi se tolažila, da je pa zdaj vse v redu, ker se skušaš nadzorovati. In ker je zavedanje že prvi korak v pravo smer. Ni. Morala bi k strokovnjaku za to motnjo, povedati partnerju, kaj ga utegne čakati, verjetno bi moral tudi on vsaj občasno k tvojemu terapevtu, da bi sploh razumel, kaj se dogaja s tabo. Predvsem pa ima pravico vedeti, v kaj se spušča. Saj dokler je zaljubljen do ušes, mu je mogoče vseeno in se mu ne zdi tako hudo. Ampak to je začasno stanje.
Pozdravljeni.
Hvala vama za odgovore.
No, partnerju sem povedala da po vseh kriterijih spadam v MOM ljudi, da mi je težko, tudi ko sem govorila sem se zelo težko odprla -težko sem priznala. Njegov odgovor je bil, da je to samo izgovor. Da je najlažje povedat da si “bolan” in si “bogi”. No saj me je skusal razumet ko sem povedala da me stiska in da si ne morem pomagat ko imam stisko (ko se mi svet sesuje v sekundi z eno besedo), ampak se zmeraj prepisuje vse temu da prevec objokujem preteklost. Da moram naprej, gledat prihodnjost. Kar ima vsekakor prav. A ne razume kako je, ko mene stisne – sem mu probala obrazlozit kaj cutim a je to zelo tezko povedat kje vse boli in potem zaradi vse bolecine zacnem egoisticno podirat vse okoli sebe. Sem mu skusala razlozit a njegovo videnje je povsem drugacno. Je imel tudi sam tezko življenje in misli da gremo vsi lahko tako čez kot on brez jokanja za preteklost. A on se ne zaveda mojega obcutka osamljenosti. Mislim da pri nas mom to tako zelo mocno custvo.
Vesela sem da ga imam ob sebi saj mi kaze se drugacen pogled na stvari in dogodke. In resnicno se trudim da bi moja pamet prevladovala. A ne gre zmerom in se včasih se zmerom vtapljam v svoji preteklosti in kako sem zmeraj bila sama-osamljena. In mi je tezko zaupat ker sama vem da sem zmeraj jaz bila tista ki je bezala stran pred pravimi čustvi.
Tako da res ne vem kako se rešit čimprej ven iz svojega čustvenega vrtiljaka brez da partner trpi ob tem saj mislim resnicno da je on za katerega se je vredno potrudit.
Ne vem nikoli kaj je to kar zares cutim, ko imava kaksen slab dan zmeraj zelim pobegniti stran-ampak vem da to je samo trenutek moje zamegljenosti in ne jaz.
Ne vem vec kako se borit.
Pozna kdo dobro psihoterapevtko ki deluje tudi online (skyp ipd), saj nimam moznosti v vecje kraje redno zahajat na terapijo?
Lp, MOM ki se zaveda svojega
Tudi jaz sem mom. Tega si ne izbereš sam. Če bi morala opisati notranjo pokrajino, gre za porušeno, požgano, opustelo, črno, ni ljudi, mrčes, zrak stoji. Če je to želodec, so čiri, če je glava, je šahovska igra in če je srce, je iztrgano na mizi. Problem je, ker se še tako lahko odločiš ne poškodovati drugih..jih boš. Ponavadi imamo neko kodo, preko nje ne sme nihče. Npr. Raje crknem kot da me še kdaj kdo da na drugo mesto. In itak te bo dal. Če ne prej, ko bo kosarka:). In tudi ko se naučiš umikati se v takih situacijah, da ne bi drugih poškodoval, pridejo večje. Ko raje posluša mamo npr. Take, ki jih potem lahko vrtiš na big screanu ob vsaki lepi priložnosti…ker ga je treba zjebati. Ker tudi oni morajo čutiti, kar čutiš ti. Ni nalašč. In je na nek način. Če si mu povedala, da imaš težave, je fino, da te razume kaj sploh govoriš. Ta nič v nas si je težko predstavljati. Sama sem zelo uspešna v karieri in koristna, to je največ, kar dosežemo. Da ne delamo prevelike škode. V nas pa nula. Če je tam kdaj kaj bilo, so v našem otroštvu zastrupili do amena. Psihoterapija je nujna, ponavadi ne pridemo skupaj z drugimi brez razloga, po mojih izkušnjah se zgodba ponavlja in kdaj celo poglablja, ker se zamere nabirajo. Pomoč je nujna. Razumem te…vem, da si v sebi fajn oseba in da ti nek kod samospoštovanja ne da…da bi postala premehka, če prevedemo – tupa, glupa in ranjiva ženska. Čeravno si prav tega želimo najbolj od vsega…nekomu povedati in da to zdrži. Vedno. Težka bo;), ker znamo biti res res pasji in maščevalni, na drugi strani pa je tudi “samo človek”. Vsekakor pa poskusi imeti odnos…vendarle je bolje to, kot da ti prva obupaš nad sabo. Objem.
Ti v bistvu sodiš na sosednji forum … Strokovnjakinja za to motnjo je dr. Mojca Dernovšek, ki je navedena kot moderatorka tega foruma. Ima ordinacijo, poišči na spletu in jo kontaktiraj. Mogoče ima kontakte še drugih strokovnjakov, ker dejansko potrebuješ nekoga, ki ve, kaj je to mom.
Ja, veliko ljudi razmišlja tako kot tvoj fant. Nismo vsi enako odporni in nimamo vsi enake psihične strukture. Imam kronično depresivnega prijatelja, ki ima odlične zunanje pogoje življenja, desetkrat boljše od mojih, in desetkrat manjše obremenitve, pa ne more splavat, jaz pa se ne zlomim. Kako je to mogoče? Pač je, tako je, na žalost za tiste, ki se lomijo.
Motnjo se da do določene mere obvladat, poleg tega je z leti bolje … ne vem, ali je kak partner moma, ki dejansko lahko reče, da ima v redu partnerstvo. Jaz zase vem, da sem kriče zbežala in bi še enkrat in se odvrnem od človeka že, če samo posumim, da mu psihično kaj bistvenega fali (tudi če je depresiven).
Hvala vsem za odgovore, so seveda pripomogli… a cemu?
Zavedam se svojega “bolanega” misljenja in vec kot berem, se mi zdi da mogoce celo spadam pod NOM :((
Pa nic nisem naredila namerno, da bi zelela skodovat, ocitno pa podzavestno sem? – ker dejansko sem prizadela veliko ljudi okoli sebe a tega nikoli nisem hotela.
Ne vem vec niti sama kam spadam …
Partner mi sedaj stoji ob strani a pravi itak da prevec “seciram” vse in ce se mu zalusta naredit drugace tudi bo- npr. Povedal je da ne bo vec kadil trave in je naslednji dan sel pokadit s svojim prijateljem. Mene je to ubilo. Dobesedno.
Rece da pride domou cez 10 min in ga ni 30 min je zame ze vojna.
So malenkosti bi rekel clovek, a normalen clovek bi pomojem to resil “hitro” a pri meni so obcutki taksni da bi ga raje ubila kot da mi kaj taksnega se naredi. Pa potem rece da jaz prevec tezim?? Pa saj sem su razkrila kako obcutim da nisem “normalna” pa vcasih vseeno naredi po svoje in me to ubija.
.. in ne vem vec kako si pomagat….
Pa tezko je nekomu obrazlozit kako sovrazis sam sebe zaradi vseh teh stvari ki si jih naredu.
Pa nikoli nisem hotela nikomur nic zalega a ko sem se nasla v “mom” oz sedaj v nekaterih tockah se najdem tudi v “nom”, nisem si sama postavila tega da se sama bolje pocutim ampak ko se resno “sama s sabo pomenim” vidim da sem tukaj.
Tok sem čustvena da sem zmeraj vsem dala vse a zmeraj sem ocitno pricakovala do bo tudi mene nekdo pomagal?
Saj ne vem vec v vseh teh pisanjih se najdem ampak ste vsi na drugi strani. Nihče ne napise nasega trpljenja.
Kar je mogoce vredu saj vi na koncu trpite vec?
Pa ne govorit da grem na sosednji forum ker tisti je zaprt, sem pisala ze davno pa ni odgovora…
Mom, mi je zelo žal za tvoje stanje. Pohvalno je, da si priznas da nekaj ne stima. Žal pa je tu diskusija med svojci in mom-nomovci povsem zgrešena zadeva. Tu smo svojci in tako nam kot “vam” res ne koristi in je brezplodno, celo škodljivo, saj se nam odpirajo ponovno rane povzrocene s strani momovcev oz odnosa z njimi.. Želim ti veliko uspeha v tem notranjem boju. Upam, da boš našla primernega terapevta. Informacij je tu več kot dovolj na koga se obrniti. Lp
