Kako naj izpeljem ločitev
Pozdravljeni!
Rada bi nasvet, kako naj izpeljem ločitev od moža, ki ima najverjetneje MOM.
Najprej pojasnilo: mož diagnoze MOM sicer nima, ker odklanja kakršnokoli terapijo, ustreza pa toliko značilnostim MOM osebe, da si skorajda ne morem misliti, da bi šlo za kaj drugega.
Kolikor sem prebrala literature na to temo, povsod svetujejo, da je od take osebe najbolje oditi, ko je ni doma, prekiniti vse kontakte itd. No, to sem že zamudila. Da začnem s predzgodbo.
Poročena sva 31 let in imava dve odrasli hčerki. Stran sem hotela že pred sedmimi leti, a ko sem mu to omenila, je pobesnel; metal stvari, grozil s samomorom, zmerjal, vpil, skratka uprizoril pravo čustveno dramo. Seveda sem se silno prestrašila in vse »zravnala« in smo šli dalje. Postajala sem vse bolj nezadovoljna, saj sem bila preprosto vsega sita, najbolj njegove nezmožnosti se karkoli pogovoriti, ne da bi se pogovor odvrtel v popolnoma nore smeri, brez kakršnega koli zaključka ali dogovora. Na koncu sem bila zmeraj jaz tista, ki je nora (da ne uporabim njegovih besed), ker sem se od čiste nemoči vedno razjezila in zjokala. Še težje sem prenašala njegovo pitje. Problema v zvezi s tem seveda nikoli ni priznal, niti ni hotel slišati ničesar o tem, da to mene moti, da porabi preveč denarja, da je to slabo tako za njegovo zdravje kot za skupno življenje… moje argumente je kratko in malo preslišal in bil do mene in mojih občutkov popolnoma brezbrižen. Lani poleti so me začeli pestiti panični napadi. Seveda sem si poiskala pomoč, on pa se je iz mojih težav norčeval, češ kaj to sploh je, da je to bolezen presitih riti… Najbolj pa me je presenetila njegova izjava v trenutku, ko sem mu povedala, kaj se mi dogaja in da približno vem, kaj moram storiti. Rekel je: prav, kdaj naj se odselim? Precej kasneje sem šele dojela, da je v tistem trenutku verjetno precej jasno dojel, da je moj problem njegovo obnašanje. Letos spomladi mi je končno kliknilo, da se mi vse to dogaja zaradi njegovega pitja. Postavila sem mu ultimat: ali naj se gre zdravit, ali pa naj gre. Zdravljenje je odklonil z obljubo, da bo nehal piti. Rekla sem, da mu na besedo pač ne bom verjela in da predlagam, da greva za pol leta narazen, da se on nekako uredi, jaz pa v miru razmislim, če še hočem biti z njim. Res se je odselil (živi pri hčerki v hiši, ki je sicer njegova), vendar mi ne da nobenega miru. Vsaj 2x tedensko se nenapovedan pojavi pri meni, ponavadi z izgovorom, da ni vedel, da sem doma in da je prišel po kakšen kos oblačila ali kaj podobnega (odnesel je namreč samo najnujnejše). Ta uvodna pojasnila, zakaj je prišel, se potem nadaljujejo z razlago, kako je nesrečen, kako trpi, kako me ima rad, potem se začnejo obtožbe kaj sem mu naredila, da sem ga »nogirala«, da ga vsi (jaz in hčerki) »ubijamo«, da tolčemo po njem, da se nihče z njim ne pogovarja… seveda ne vidi, da si je z neprestanim pritoževanjem, obtožbami, pametovanjem in patroniziranjem to distanco pridelal sam. Skratka, čustveno izsiljuje, začenja krožne pogovore, obtožuje… v drugi sapi pa trdi, kako me ima rad, izsiljuje objeme… Večkrat je rekel tudi, da vidi, da sva na koncu, da bo treba vse skupaj zaključit in potem po nekaj sekundnem premolku doda: razen če si boš premislila (besedo razen občutno poudari). In potem upajoče čaka, da bom rekla ja, premislila sem si. Ker molčim, mu obraz okamni in spet nadaljuje prejšnjo vajo z obtožbami, pa kako sem ga ubila itd. Ne smem pozabiti tudi grožnje s samomorom, ko ga je iskala policija, ga našla, on pa je rekel, da je bila vse skupaj šala. Urgentno je bil odpeljan na psihiatrijo in naslednji dan odpuščen, ker je za trdno obljubil, da se to ne bo ponovilo in da je z njim vse v redu. Pred tujimi ljudmi, ko se ustraši, da bo kdo dobil malce preveč vpogleda v njegovo osebnost, perfektno zna odigrati uravnovešenega in mirnega človeka, pred domačimi pa je povsem druga zgodba.
Vem, da bi mu morala postavit bolj jasne meje in trenutno delam na tem. Ne vem pa, kako naj vse skupaj izpeljem do konca. Ker po vseh dramah, ki so se v štirih mesecih zgodile, si življenja z njim res ne predstavljam več. Čeprav sem si, ko je odšel, (res naivno) predstavljala, da mu bom po polletnem premisleku mogoče le želela dati še eno priložnost.
Lepo vas prosim za nasvet, kako naj ločitev izpeljem čim bolj mirno, s čim manj pretresi za oba. Večkrat mi je v teh mesecih tudi vrgel pod nos moje zdravljenje, češ, saj si ti nora, ne jaz. Počasi me začenja skrbeti, da vse te zmešnjave res ne bom več dolgo zdržala.
Ločitev je pravni postopek.
Prvi korak je obisk odvetnika in naj ti odvetnik, ki ni čustveno vpleten in ki se ne bo pustil izsiljevati in manipulirati izpelje celoten postopek. Tudi glede delitve premoženja, kar je v bistvu edina stvar, ki lahko zadevo zavleče.
Ko si enkrat pravno ločena, se ločiš še “v glavi”.
Ugotoviš, da nisi odgovorna za življenje nobene druge osebe, tudi bivšega moža ne.
Ugotoviš, da vsak sprejema svoje odločitve, zase in za nikogar drugega.
Ugotoviš da je VSE, kar ti bivši reče samo poskus, da bi te zvlekel nazaj v svoje igre.
Ugotoviš. da te po tolikih letih pozna kot star denar in točno ve, kam mora pritisniti, da bo bolelo.
Odkloniš obtoževanja za karkoli, kar se dogaja z njim, ti mu ne delaš popolnoma nič slabega.
Počasi razumeš, da “imeti rad” nikakor ne pomeni nekoga maltretirati, pomeni ga ščititi pred zlom.
Naučiš se razlikovati med tem, kaj nekdo REČE in kaj nekdo DELA.
Naučiš se, da je bivši samo še preteklost – ga primerno odžaluješ in se posloviš. Nato živiš SVOJE življenje, katerega del on ni in ne more več biti.
Srečno.
Iz tvojega posta ne razberem, kaj točno te skrbi.
Ali čustvena navezanost na igre z možem, ali delitev premoženja ali kje živeti po ločitvi ali kaj drugega?
Motnja MOM in NOM je sicer lahko diagnosticirana (če že), vendar ta motnja ni ovira za sodišča in samo pravdanje oz. v tvojem primeru verjetno pranje umazanega perila na sodišču, kar NOm in MOM še posebej obožujejo.
Napiši, prosim, kaj točno te zanima.
Lep dan!
Se opravičujem za nejasno vprašanje.
Se pravi: možnost, da odidem od njega na skrivaj, prekinem kontakte in postopek ločitve izpejem kasneje, sem zamudila.
Posledica: neprestano se soočam z njim, sem že opisala, kako. Dobil je čisto dosti signalov, da mi ni več do njega, pa jih nikakor noče razumeti. Enkrat je celo sam (po telefonu) predlagal, da mi prinese podpisat papir za sporazumno ločitev, sicer bo vložil tožbo. Seveda je on postavil rok, kdaj moram podpisat, in ko sem rekla, da tisti dan nimam časa in da naj papir prinese takoj, se je najprej strinjal, potem pa rekel, ne, zakaj pa bi bilo po tvoje. Čez pet minut se je prikazal pri meni, brez papirja, a z darilcem in opravičilom za gnjavažo po telefonu. Potem me je vprašal, a potem se bova ločila ali kaj in rekla sem, ja, ločiva se. In obraz mu je zmrznil: aha, a potem me boš čisto ubila, uničila, zatolkla, ne vem več točno, kaj, ker je že toliko tega rekel, da glava peče. Skratka, jasno sem mu povedala, on pa kar zavlačuje in išče upanje in namige, da sem si premislila. Vem, da mu bom morala jasno povedat.
In iz tega sledi vprašanje: kako naj to izpeljem? Pravni potek me ne skrbi, zanima me konkretno soočenje z dejstvi. Naj mu napišem? Naj mu osebno povem? Naj se preselim da me ne bo našel? Naj… Vem, da bi bilo najbolje povedat kratko in jedrnato, a se ves čas ubadam s tem, kako bo to sprejel, kako bo reagiral, ali bo uprizoril izpad… ne najdem poti iz začaranega kroga skrbi za njegove občutke, namesto za svoje.
Včeraj sem mu že stotič predlagala, naj si poišče pomoč (odklanja) in dodala, da sem pripravljena it z njim, če mu bo to v oporo. Zvečer mi je poslal sms, da je razmislil in da je pripravljen iti, če to pomeni upanje za naju. In naj mu dam nekaj izhodišč za pogovor. In da je to dober predlog, čeprav sicer tega načina (pogovor) ne odobrava.
Se pravi, meni je postavil pogoj za nekaj, kar je dobro zanj. Manipulira. Seveda se zdaj že cel dan ubadam s tem, kako naj mu odgovorim,. Čeprav seveda točno vem, kako.
V bistvu že vse odgovore imam, zakaj potem sploh sprašujem… mogoče rabim podporo ali pa izkušnjo koga, ki je dal čez kaj podobnega. Najraje bi ga že končno poslala v k****, tako pa ga ves čas šparam in hodim po jajcih. Ne vem več.
Če greš brat za zabo, potem vidiš, da se ukvarjaš samo z njim, kaj bo on rekel, kaj bo naredil, kako bo reagiral….ti si v drugem, kaj drugem, v zadnjem planu.
Že to, da nisi imela pripomb ali odgovora na moje čisto konkretne predloge, lepo kaže, da sploh ne iščeš uporabnih odgovorov, ampak samo to, da ti pomagamo se ukvarjati z njim.
Stvar je enostavna, prepustiš zadeve odvetniku. To je vsa umetnost.
Ampak potem odpade vsa drama, ki si je vajena in za katero misliš, da jo potrebuješ?
Zakaj točno mu ponujaš pomoč, ko si jo vendar potrebna sama?
Zakaj se “cel dan ubadaš s tem kako mu odgovoriti”, ko bi se morala ubadati s svojim odhodomin s svojim življenjem?
Dobro veš, da zanj noben odgovor ne bo dokončen. Lahko mu stokrat poveš, da je konec, pa bo vedno težil “še za eno šanso”.
Torej si samo ti tista, ki lahko končaš. S svoje strani seveda, ampak dokončno in temeljito.
skela,
oprosti za neodgovor, res je izpadlo tako kot praviš. V resnici pa so mi tvoji odgovori dali veliko misliti. Veš, najhuje pri vsem je, da vse to v sebi že vem (navsezadnje precej berem o teh temah), pa vseeno iščem lažje rešitve. Pa jih ni. Hude stvari človek hoče odložit ali jih ublažit, vsaj jaz sem, kot kaže, taka.
Potrudila se bom izpeljat in razmišljat tako, kot praviš. Grdih, težkih, groznih itd. stvari se pač ne da povedati lepo.
Hvala za trud! Se bom še oglasila in poročala, kako gre.
Lep pozdrav!
Majdalenka
Saj te razumem, popolnoma.
Želiš odgovor, kako izpeljati ločitev, ne da bi “bila kriva”. Kriva, ker želiš živeti svoje življenje namesto njegovega. Da ne poslušaš očitkov, kako “si TI hotela narazen”, pa kako si “TI uničila čisto v redu zakon”, pa kako si ga “TI zapustila, revčka”….
Ne moreš.
Ni niti enega načina, da nekoga prisiliš videti resnico in sprejeti svoj del krivde, če je pa ta oseba MOM pa še sploh ne.
Je že kdaj bil za kaj kriv?
Si mu kdaj že lahko kaj dopovedala ?
To sprejmi, ti veš, da nisi kriva, če pa deloma si, je vsaj toliko kriv on – pa je res bistveno?
Bistveno je to, da tako življenje nima smisla, ugotavljanje krivde je brezpredmetno, vrtenje v krogu, brezvezno izgubljanje energije v prazno…
Zapreš vrata za sabo in to je to.
Nikoli. Nikoli, nikoli, nikoli. Kriv, on???? Kvečjemu zna rečt: saj vem, da sem spet jaz za vse kriv! misli pa ravno obratno. Dopovedala? Svoji mački več dopovem kot njemu.
In ja, zakaj mu ponujam pomoč? On je, naprimer, hčerki, ko je bila stara 15 let in je trpela za motnjami hranjenja, rekel: tvoj problem, sama ga reši. Ponudila sem mu jo zato, da bi videl, kako se taki stvarem streže. o ja, saj pravi, da je predlog dober! Ampak le zato, ker v tem vidi priložnost, da me dobi nazaj. Najraje bi mu rekla, naj pozabi na to. Naj si poišče ali pa ne, kakor hoče.
Nikoli. Nikoli, nikoli, nikoli. Kriv, on???? Kvečjemu zna rečt: saj vem, da sem spet jaz za vse kriv! misli pa ravno obratno. Dopovedala? Svoji mački več dopovem kot njemu.
In ja, zakaj mu ponujam pomoč? On je, naprimer, hčerki, ko je bila stara 15 let in je trpela za motnjami hranjenja, rekel: tvoj problem, sama ga reši. Ponudila sem mu jo zato, da bi videl, kako se taki stvarem streže. o ja, saj pravi, da je predlog dober! Ampak le zato, ker v tem vidi priložnost, da me dobi nazaj. Najraje bi mu rekla, naj pozabi na to. Naj si poišče ali pa ne, kakor hoče.
[/quote]
Zato pa.
Nehaj se ukvarjati z njim in ne skrbi – on bo zase znal poskrbeti, vedno in povsod.
Da bo on največji revček? Ja pa kaj potem? Se bo svet nehal vrteti? Ne bo se. Samo ti se boš nehala sekirati, to je vse, kar se bo spremenilo.
Kar se tiče tele famozne pomoči, terapije al kaj že – lepo mu reči. da si si premislila. Pika, nobene razlage ne rabi, nobenega opravičila, utemeljevanja, moledovanja. Saj veš zelo dobro, da je tole samo poskus podaljševanja agonije? Se bo res kaj spremenilo? Ne bo se.
Bodi ti tista, ki vleče poteze, ne čakaj, kaj bo naredil on.
Ponudila sem mu samo to, da grem z njim. Nič drugega. Nisemu rekla, da bom hodila na terapije z njim. Ker ne bom. Šla bi ravno toliko, da terapevtu povem svojo plat zgodbe, ker moža imam na sumu, da bo ali molčal ker kao nima kaj povedat, ali pa dejansko ne bi vedel, kaj naj sploh pove. In ja, napisal mi je, naj mu dam izhodišče za pogovor. Haloooo! Sem odgovorila, da ga bo moral najti sam.
Tako da… malo bližje zreli stvari? 😊 Priznam pa, da sem se potem tudi sama vprašala,kaj hudiča se grem. Najbrž ostanek dolgoletnih navad reševanja.
Ja, v te igre smo zapleteni tako zelo, da ne vidimo drugih možnosti.
Terapije za tovrstne ljudi ne pridejo v poštev, saj niso zmožni samovpogleda.
Če že pristanejo na terapijo, je to zato, da bodisi očarajo terapevta in prodajajo svojo meglo v nedogled, bodisi zato, da te speljejo na led – češ, res se spreminjam – s figo v žepu.
Vpogled vase za njih ne velja, ker je njihov moto “za vse so krivi drugi” in “ubogi jaz, ki me življenje neprestano tepe in ti si ista/isti”. Torej prelaganje krivde nate, ki pa si že navajen skrbeti za krivdo drugih. In nate, ki neprestano delaš vpogled vase in se žreš kaj za vraga delaš narobe, da narcisek ni nikdar zadovoljen.
Tako postaneš v nenehnem samoobtoževanju, da res ni poizkusil vsega.
Narcisa pa to ne gane. Vse, kar narcis potrebuje, je tvoja čustvena energija. To je edina hrana, ki jo potrebuje. In ti jo radodarno in dobrodelno nudiš.
On se ne bo spreminjal. saj je problem v svetu okrog njega in svet mu mora služiti. V tem primeru si ta svet – ti sam.
Žal nikoli ne boš mogla narediti tako, da bi bilo prav.
Lahko greš z njim na terapijo, pa ne bo prav ker bo hotel da se ti naprej hodis in da se ne trudis dovolj.
Ce mu jasno poves, da je konec, bos ti grda, ker se ne trudis vec in si vrgla stvari v koruzo.
Ce bos podaljsala se za en krog ali eno sanso, bos ti grda, ker bos cez eno leto rekla, da se stvar ni spremenila in da se zelis ločiti.
Tako da, vse je v tebi – ko bos sprejela, ponotranjila, cesa ne dovolis in ne zelis, bos postala jasna, odlocna – tudi ce bo on rekel bla bla bla… bos lahko rekla “to je tvoje mnenje, ga spostujem, ampak jaz se zelim lociti in sem vlozila tozbo za razvezo”. in se o tem ne pogovarjas, ne zagovarjas, ne razlagas… žal tako to je s temi ljudmi oz z ljudmi, ki ne prevzemajo odgovornosti in ne spostujejo tvojega mnenja. Potem je odgovornost na tebi, da nekaj storis, sprejmes odlocitve.
Zalostno pri tem je, da ti lahko njemu odpustis za vse to, kar ti pocne in je pocel in bo se pocel, ampak enega skupnega strinjanja da je odnosa konec, da je najboljse za oba, da se razideta, pa ne bo nikoli. Ker potem on ne more biti zrtev in se izgubi drama in nezdrava dinamika.
Ampak, ti si odgovorna za svoja dejanja in za svoja pocutja, ne njegova.
lp SVO
Da malo poročam.
Po tistem predlogu sem mu potem morala še obrazložiti, da grem zraven zgolj za podporo, hodi pa naj sam. In je, jasno, zavrnil. Enkrat mi je še uprizoril tragedijo, kako da je sam, da rabi samo kakšno roko na ramenu itd… da se mi je skoraj zasmilil. Skoraj zjokal se mi je. Na koncu pa – kot bi preklopil v drug modus – rekel: ampak tole sem zdaj odigral. Adijo pamet. Bil pa je pod vplivom piva in zato se sploh ne čudim.
To je bilo pred kakimi tremi tedni, do včeraj je bil mir. Bil je pri meni, precej drugačen, miren, in dobila sem občutek, da se je sprijaznil oziroma navadil življenja brez mene (še sam je izjavil nekaj podobnega). O ločitvi ali o čemerkoli, povezanim s tem, nisva govorila. In to je to! Status quo, ki ga bo treba prekiniti, ali pa bo šlo takole v nedogled. Skrbi me, da misli, da si bom počasi premislila. In ko bom dala vedet, da si nisem, se zna spet zgodit kakšna drama… ampak ne smem se tega ustrašit, res se ne smem! Joj, zdaj se pa že sama s sabo pogovarjam, zato bom nehala.
Vesela bom še kakšnega mnenja.