Zakaj otroci?
Malo sem prebirala vase odgovore in priznam, da sem se v dolocenih trenutkih kar zgrozila, ces, a to tudi obstaja? A tudi tako ljudje zivijo? Ce ne bi obstajali tovrstni forumi, clovek res ne bi imel vpogleda v to, kaj vse se dogaja za stirimi vrati in bi si upraviceno lahko mislil, da se dolocene stvari dogajajo samo njemu. Naj poudarim, da nimam obcutka, da bi po opisih sodec v svojem zivljenju kdaj srecala ali imela opravka z osebo, ki imam MOM, kar pa ne pomeni, da je morebiti nekoc ne bom, saj je na tem svetu res vse mozno. Ni ga cloveka, ki ne bi imel tezav in tudi jaz jih imam, so pa drugacne 🙂
Imela bi pa res eno vprasanje, ki se mi vedno znova poraja ob prebiranju sporocil na tem forumu. Zakaj se navkljub zivljenju v tovrstnih odnosih, ki se meni osebno zdijo res grozljivi, vztrajate in se odlocate za otroke? Skusam si predstavljati, koliko strahu je prisotnega na dnevnem redu, kako tezko vam mora biti prestopiti prag doma, saj ne veste, kaj bo danes na “sporedu”., etc….skusam se vziveti v te situacije in me vedno samo zmrazi in prime groza, kako tezko mora biti ziveti v taksnih odnos…ampak vi v njih vztrajate…pa ne samo vi, tudi za otroke se odlocite….cemu, ce lahko vprasam? Sama imam neko predstavo, kako naj bi zgledal dober odnos in prepricana sem,da ima vsak od nas svojo predstavo o temu in ne glede na to, kaksna le ta je….sigurno so v njej podobe srece, ko se vracas domov, veselje, ko prihaja vikend,etc….ko pa berem vasa sporocila v njih pisete o cisto drugih obcutkih, o cisto drugih situacijah….vem, da so nekaj predstave,nekaj pa realnost….ampak vsaj neka priblizna podobnost bi verjetno morala obstajati za vztrajanje v zvezi, ce pa tega ni……ne vem…tezko si zamislim, da bi sama lahko vztrajala dan za dnem v tovrstnih odnosih….kaj je tisto, kar vas drzi? Kaj je tisto, zaradi cesar se odlocite za otroke z njimi? Kaksne so bile vase zelje in vase predstave o odnosih, druzini, preden ste srecali partnerje, ki imajo MOM in kaj od tega se vam je v odnosu z njimi tudi uresnicilo, da ste ostajali?
Moje predstave o dobrem odnosu, ki upam, da ga bom nekoc lahko zgradila skupaj s partnerjem in on z mano, so v doloceni meri precej irealne, saj jih praksa tezko vzdrzi, tega se zelo dobro zavedam, pa vendarle….vsaj priblizek tega bi bil ze veliko, da bi pa vztrajala v necem, kar je pa zares svetlobnih let dalec od predstave in zelja……
to je vsaj moje razmisljanje in vem, da je tezko si predstavljat nekaj, cesar nisi dozivel, lahko si pa predstavljam druge stvari, ki sem jih pa dozivela. Kot ze receno, vsak ima svoje preizkusnje in super so forumi, kjer dobis obcutek, da nisi sam in da ne glede na to, kar se ti dogaja, ves, da se to dogaja se komu.
Pozdravljena!
Res je težko odgovoriti na vsa tvoja zastavljena vprašanja. Odnos z MOM/NOMsterjem je zelo kompleksen. Tak odnos ima popolnoma drugačno dinamiko, kot reciva temu normalen odnos dveh oseb. GittaAna in veliko drugih, ki so/smo šli skozi, se zavedli kaj se jim/nam dogaja in smo uspeli iz takega odnosa izstopiti, vemo kako in zakaj smo zabredli v tak odnos.
Če te resnično zanima (in se ti ljubi) brati, poglej na spletni strani Društva za nenasilno komunikacijo (DNK), kako se nasilni odnos začne, nadaljuje in včasih, konča. Preberi si knjigo (po mojem “politično” korektno) Ne stopajte več po prstih, Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo, Čustveni vampirji. Nekje na tem forumu je tudi link Polnočnega kluba, kjer so strokovnjaki (dr. Gostečnik, dr. Dernovškova in ostali, katerih imen se ne spominjam) zelo zgovorno in natančno opisovali, kako osebe z mejnimi motnjami, delujejo, “čustvujejo” in tudi, kdo so njihove prave in potencialne žrtve. Kakšne značajske poteze imajo ljudje, ki padajo na šarm sociopatov.
Ne predstavljaš si, kako te tak turbolenten odnos izčrpa, kako postaneš senca samega sebe, kako obupno si prizadevaš, da bo jim dopovedal, kako razdiralen in uničujoč je njihov odnos do svojcev. Dokler sam ne kolapsiraš, ali zbereš še zadnje atome svojega ponos in moči ter narediš preboj. Pri teh osebah, ki te natrenirajo z ustrahovanjem, nikoli ne veš do kje bodo šli, ko se bodo počutili ogrožene. Si stalno na preži za vsakim opozorilnim znakom, si vedno v nizkem startu, ker ne veš od kje in kaj bo “priletelo.” Nekje sem prebrala, da je življenje z motenimi osebami podobno tistemu v koncentracijskih taboriščih (morda rahlo pretirana primerjava), ampak posledice so enake. Anksioznost, posttraumatski stresni sindrom, depresija, nenehno oziranje čez ramo, ker se ga tako bojiš … tega si ne moreš predstavljati.
Nihče ne pride iz teh odnosov nepoškodovan. Še dolgo si “celiš rane” in se, kot ti tukaj, sprašuješ, kako sem si lahko to dopustila.
Res ti želim, da niiikoooliii v življenju ne srečaš kakšnega takega vampirja, zato ti svetujem, da si prebereš čim več o njih in njihovem delovanju.