Najdi forum

S partnerko sva skupaj dobri dve leti. Njeni odzivi so se mi vedno zdeli nekoliko cudni, ampak sem si to razlagal, da ima pac vsak svoje fore. Kar naenkrat postane uzaljena ali zaskrbljena, joka kot otrok, mece se po tleh, vcasih tudi razbija po hisi. Najhuje pa je, da se sredi taksnega viharja zamislim in v bistvu sploh ne vem, za kaj se gre. Ce ji to omenim, mi pravi, da je ne razumem, da bi jo v taksnih trenutkih moral potolaziti, ji popihati na duso in jo narediti srecno. Pri tem v mene mece zaljivke. Vedno se pritozuje nad mojim prispevkom h gospodinjskim opravilom, ceprav delam prakticno vse. Ko ona enkrat skuha ali pospravi, iz tega naredi celo ceremonijo, da potem izpade, kako vedno vse pade nanjo. Ko v stirih od petih primerov zadeve postorim jaz, tega enostavno ne registrira. Veliko govori o enakosti in feminizmu, a enakost vidi tako, da moram vse narediti jaz, drugace sem moski sovinist.
Partnerka je imela tezko otrostvo. Loceni starsi, pretepanje, kot sestnajstletnica se je za nekaj mesecev celo znasla na cesti. V tistem casu je imela zelo alternativen zivljenski slog, veliko stvari se ne spomni, bile so tudi droge. V zameno za streho nad glavo, a nikdar direktno za denar, je spala z vecjim stevilom moskih (in bila v ljubezenskih razmerjih z zenskami). Kljub temu je kasneje dostudirala in celo dosegla doktorat, kar je obcudovanja vredno. Danes ima zelo ugledno sluzbo in je zelo uspesna. Je celo pretirano komunikativna, a veckrat sem dobil obcutek, da se za tem videzom skriva nezaupanje v samo vase. Kariera ji veliko pomeni in pred meseci mi je celo zabrusila, da prezivlja prosti cas z mano, namesto da bi delala za sluzbo. Veckrat je omenila, da bi bila rada slavna.
Kljub obcasnim dramam, sva dozivela tudi veliko lepega. Veliko potujeva, se pogovarjava o znanosti, svetu, literaturi, glasbi in se zelo ujameva, a relativno malo se pogovarjava o nama, ker to hitro pripelje do nekontroliranega izbruha. Na primer, na zacetku odnosa sem ji na njeno eksplictno vprasanje odgovoril, da si nekoc zelim imeti otroka. Ker je v mladosti prebolela spolno bolezen, ni bila prepricana, ce lahko zanosi in je to potem razlagala, da jo bom zapustil, ce mi ne bo dala otrok. Skusal sem jo razumeti in ji dati obcutek, naj ne skrbi, da je ne bom zapustil, a nic ni pomagalo. Vsake toliko je zacela govoriti o tem, da ni dovolj dobra zame in vedno sem ji zagotavljal, naj ne skrbi.
Potem sva se odlocila, da poizkusiva in proti pricakovanjem je takoj zanosila (oba sva stara 39 let in faza nosecnosti je se zelo zgodnja). Zelo sem se razveselil novice, a me je zabila, da se jaz veselim, ko pa mi ne bo treba donositi in roditi otroka, da se zaradi tega ne bom zredil, kot se bo ona, da moje zivljenje ni ogrozeno, ona pa lahko umre, da lahko se vedno pride do spontanega splava. Potem je pribila, da se je pocutila prisiljena zanositi, ker bi jo drugace zapustil, in da bo materinstvo unicilo njeno kariero. Naslednji dan pa mi je ocitala nasprotno, ces da se ne veselim dovolj. Ko sem ji omenil, da me njene izjave prizadanejo, mi je odgovorila, da sem nesramen do nosece zenske. Ko sem sel sredi noci koncno spat, je zacela kricati in teci po hisi in loputati z vrati, ker je vedela, da moram zjutraj v sluzbo (moja sluzba je taksna, da moram biti pri delu ves cas zelo zbran). Ko sem sel v sluzbo, mi je navrgla, da vidim samo sebe. Toda, ne morem preprosto ostati doma, ceprav bi rad. Obenem pa je ona tista, ki govori o uniceni karieri zaradi materinstva in dela nacrte, kako bo sla na sluzbeno pot v Ameriko, ko bo otrok star dva meseca.
Je to MOM, ali kaksna nepredelana travma iz otrostva (strah pred zapustitvijo, strah pred odgovornostjo, post-travmatski stres)? Rekla mi je tudi, da jo je strah, da bo slaba mati, ker v starsih ni imela dobrih vzornikov. Je mogoce, da se boji tega? Se boji odgovornosti? Ampak, viharji se niso zaceli z nosecnostjo, je pa res, da me njeni izpadi sedaj bolj skrbijo . Kako naj se tega lotim in kako naj vzpostavim zdravo okolje za prihod otroka? Mogoce jaz cesa objektivno ne razumem?

Dulle, pozdravljen!
Pisala bom kako zadeve vidim jaz. Morda vam utegne vsaj malo pomagati…

Mislim, da ste zelo utemeljeno zaksrbljeni. Za otroka je lahko nekaj najbolj usodnega, če s strani matere ni zaželjen otrok. Vsekakor je za otroka bistveno usodneje, če ga zavrača mati, kot če ga zavrača oče… Za otroka je prva vez mati in vsa doživetja, od spočetja in iz prvih dni otroštva, se nam potem nezavedno nalagajo v spomin, kot v spomin računalnika.. Vsako navezanost na partnerja, na otroka, nezavedno potem spominsko navežemo na prve izkušnje iz otroštva, zlasti vse kar smo si kot nedolžni otroci obetali od matere in pozneje tudi od očeta, a se nam pozneje v življenju izkazalo kot velika prevara…

MIslim, da se ravno to na nezavedni ravni mogoče dogaja z vašo partnerico… Iz opisanega, njeno ravnanje kaže, da je nekaj podobnega lahko doživljala sama v otroštvu in sedaj enako ponavlja tudi sama… Ne vem, le domnevam…

Neuspešen stik z materjo, kot prvim varuhom v našem življenju, je lahko ena najhujših ran v našem življenju. Vendar ne glede na to, je vsak naš začetek vedno zaznamovan tudi s trdovratno in neizrekljivo ljubeznijo, ki nam jo daje stvarstvo in narava rojevanja sama po sebi, da preživi vse, kar v nas želi preživeti. Prazaupanje naj bi kljub temu prinesli se seboj že ob spočetju. Vaša partnerica je odrasla in celo izobražena oseba, zato je ne glede na povedano, za vsa svoja odklonilna dejanja in nezmožnost poglobljenega dogovarjanja, izključno tudi sama odgovorna.

Že to, da nezavedno išče potrditve izven sebe, v izobrazbi in karieri in da ji za usodo otroka ni mar, se mi zdi zelo velik alarm… Še hujši problem vidim v iskanju krivde v drugih.

Zelo pomembno se mi zdi, da bi se najprej seznanili z vrsto literature, na temo podobnih odloklonov. Na tem forumu je bila že večkrat omenjena knjiga “Ne stopajte več po prstih” in še vrsto druge literature. Malo boste morali pobrskati, saj boste ob tem hkrati našli še vrsto drugih napotkov zase… Med drugim je tudi opisan primer moškega, ki je odprl enako prblematiko, ki ste jo odprli vi. Lahko se vam bo ta oseba celo oglasila s svojimi izkušnjami.

Morda bi bilo tudi smiselno, da bi se za začetek poskušali tudi s partnerico resno pogovoriti o tem, da bi si morda oba poiskala terapevstko pomoč ali se celo vključila v neko res ustrezno skupino. Vendar vam tega ne bi svetovala prej, kot se dobro ne seznanite z ustrezno literaturo.

Ravno v tem je “keč”, saj če bi bile zadeve res tako preproste, kot bi se zdele, bi jih namreč že sedaj lahko sam rešil, pa vam tega ni uspelo. Da se o tej problematiki predhodno seznanite je pomebno tudi zato, da boste potem lahko iskali res ustrezno pomoč in se ne zgolj prepuščali nekim laičnim obravnavam, ki vas ne bodo nikamor pripeljale. Teh pa je v Sloveniji veliko; strokovnjakov, ki opisano problematiko poznajo, pa zelo malo. Ob vsem kar ste zapisali, pa se lahko celo zgodi, da partnerica ne bo pristala na nobeno pomoč, ker naj bi bili vsi drugi krivi za vse to kar ona sama doživlja…

Zelo poučna se mi zdi tema, ki jo je nekoč odprla moderatorka GittaAna na tem forumu in katere link vam prilagam.

https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=465&t=9378923

Upam, da se oglasi še kdo, ki bo iz svojih izkušenj nakazal še kakšno drugačno rešitev. Kdor išče, ta vedno najde, bom zaključila. Zato, SREČNO in ostanite z nami še naprej. Vse dobro vam želim. LP Odmev

Pozdravljen,

ko sem sam bil v enaki/podobni situaciji…

1. preko tega foruma spoznaval, da nisem sam, da obstajajo še drugi s takim partnerjem/partnerko – ogled TV oddaj, branje knjig….
2. dokaj kmalu po zanositvi sem si omislil terapevtko, ki se ukvarja s temi problemi
3. s pomočjo terapevtke spoznal sebe in partnerko (brez tega je borba precej težja….)
4. po rojstvu otroka pričakovana dejanja z njene strani
5. kot družina nismo obstali
6. otroku se 100 % posvečam, ko sva skupaj…
7. sam sem že nekje na pol poti kakršen si želim biti… bistveno bolj zrel, čustveno stabilen, razumem tako svoje, kot njeno otroštvo, zakaj se je vse zgodilo…kar sem prepričan, da mi v odnosu, vkolikor bi ostal, ne bi uspelo…

Torej nekako po tem postopku ti predlagam…

S svojo meglo, v kateri živijo pa ne nehajo..tako je bilo, tako je in tako bo… Pred časom je na enem izmed postov na tem forumu nekdo lepo zapisal: Ako hoda ko patka, ako kvače ko patka onda je to patka… Kljub temu, da mogoče trenutno še verjameš in se tolažiš: ” Saj bo bolje…” ne bo..nikoli…

Iz srca ti želim, da prideš iz trenutnega položaja..sam sedaj ko pogledam nazaj.. hja to je bilo res NORO življenje…vsak dan…no mogoče 5 krat na mesec res ne… 🙂

Lp
Alek

Dulle prvo in najpomembnejše v tej situaciji :
vi niste dogovorni za njeno srečo, niti je ne morete osrečiti, ker se lahko osreči zgolj sama ( ni je stvari, ni besed, dejanj, ki bi lahko to storile, to je vse zgolj v njenih rokah) , prav tako niste odgovorni zanjo, ker je odgovornost vsakega človeka zgolj in zgolj v njegovih rokah. Če prevzemamo odgovornost drugih ( ali skrb za njihovo čustveno stanje) jim s tem zgolj šodimo ( lahko smo zgolj prisotni in podpiramo) in tudi če se še tako trudimo, nam tako ali tako ne bo uspelo, ker se to v resnici sploh ne da.

V resnici ne moremo osrečiti nikogar – morda s kakšno malenkostjo, generalno pa nikoli. IN ker ne moremo, niti nimamo pravice prevzemati odgovornost drugih.

Vse, kar opisujete je precej podobno mejni osebnostni motnji , vendar diagnozo lahko postavi zgolj strokovnjak. Kar je važno za vas je, da razumete, da je njeno vedenje, ne glede na diagnozo, patološko. Slabo otroštvo je sicer lahko vzrok, da smo s kom bolj sočutni, vendar to ni vzrok, da človeku oproščamo patologijo, še posebej če nam škodi ( ali škodi otroku) in tam nekje po 25 letu zagotovo ni opravičjiv razlog za takšno vedenje, kot ga ima vaša partnerka do vas ( in morda še do koga). Glede na to, da sem odrašala v patološki družini ( mama mejna, oče narcis in oba s sociopatskimi potezami in to je šele osnova…) in bila tudi kasneje precej “divja” bom že vedela :). Njena preteklost ni opravičlo za takšno vedenje. Res priporočam nekaj knjig, za začetek je zagotovo najboljša Ne stopajte po prstih ( ta je prevedena in zelo “politično korektna” ) , glede na to, da boste imeli otroka z njo, pa je morda dobro prebrati tudi Understanding borderline mother. Je pa literature še mnogo več, malo pa pobrskajte še po postih od aleka in svo tukaj na forumu, ki sta se znašla v podobni situaciji ( pa še nekaj jih je, samo se sedaj ne spomnim njihovih vzdevkov.

Partnerstvo s takšnimi ljudmi je vedno nekaj posebnega, še posebej, ker imajo veliko težavo z identiteto, ki je skorajda ni. Zato so jim tako pomembne , titule, služba ali pa vloga žene , starša..karkoli , kar ima neko togo ali zakoreninjeno strukturo, ki jo lahko prevzamejo kot svojo identiteto, drugače se počutijo povsem zgubljene.

Kar se pa romance tiče…..oni se večinoma prilagajo vsakemu sogovorniku posebej , so odlični in izjemni kameleoni ( če kaj hočejo od te osebe), ko pa srečjao nekoga, ki ga določijo za partnerja, pa se dobsedeno zlijejo z njim. Od tod tudi občutek, da si srečal “dušo dvojčico” ,nebesa, ki so se ti odprla, ko meniš, da si končno našel nekoga, ki je res “tvoj”, ki te res razume ali pa se tako izjemno s teboj ujame v seksu, energiji…itd. Vendar v bistvu občudujemo svojo podobo, ki jo tako mojstrsko poustvarijo momsterji, saj dobsedno postanejo tisto, kar si želimo. Ker nas želijo tako pritegniti in ker je to del njihovega delovanja. Oni potrebujejo tujo identiteto, ker svoje nimajo oziroma je skorajda ni.

Ko pa je konec medenih tednov I( in vedno jih je) se začne kazati pravi obraz ( in še ta nni pravi, ker je odvisen od njihovega počutja, zadnjega sogovornika,..itd) in takrat se, malo po malo začne pekel. Kadar se prepustite vi in skočite v odnos ali pa če ste zgolj dobre volje ( zakaj bi bili vi, če ona ni) je na drugi strani panika in se začne udrihanje po vas ali pa se izmikajo, ko želite stran se spet prelevijo v vaše “duše dvojčice” in vam ponudijo košček nebes, da boste bolj voljni za prihodnji pekel. Dobra knjiga ( ena prva na to temo ) je tudi I hate you, don’t leave me. ( ali pa polnočni klub na to temo https://www.rtvslo.si/polnocniklub/novica/104

Kar se pa otrok tiče – že to, da vam je celo priznala, da je zanosila,d a bi vas obdržala , oziroma je bila celo “prisiljena ” zanositi, kaže na to, kako stvari stojijo. Oni imajo do otrok zelo nezdrav odnos, zanje so bolj sredstvo za karkoli, kot pa kaj drugega ( vem, imam tako mamo) , doživljajo jih kot svoje podaljške , amapk ne kot drugo osebo, temveč kot del njih in imajo do tega tudi takšen odnos. Kot na primer do roke, ki je del tebe, ki počne, kar hočeš, zaradi katere se jeziš, če ne počne , kar se od nje pričakuje ( in to je stoprocento točno tako, kot je njim v glavo padlo) in na katero pozabiš v trenutku, ko je ne rabiš več. Zanje so otroci večinoma objekt in ne subjekt in z njimi še najbolj brezsramno manipulirajo ( še vi ste zmedeni, kako bo šele otrok). Kar je za otroka grozljivo in zato je res zelo pomembno, da ima v bližni vsaj enega človeka, ki je normalen, ki mu lahko potrdi, da to kar počne mom starš ni v redu ( mamica te ima rada, vendar tega ne zna pokazati na pravi, zdrav način, to kar govori ali s čimer te izsiljuje ni res, ni prav, ampak takšna je, ker ima težave, ne zato, ker je s teboj nekaj narobe) . To ne pomeni niti , da bi morali ostati, niti da bi morali oditi, vendar morate v tem odnosu vsaj vi ostati normalni, saj boste edini, ki bo lahko otroku pokazal, kaj je normalno in kaj ne, kaj je bolno in kaj ne in da ga imate vsaj vi za subjekt in ne objekt. Torej, da storite tisto, kar vas bo ohranilo normalnega. Velika verjetnost je tudi, da se bo otroka znebila ( če je še čas) če ne bo zagotovila, da vas lahko z njim na vrvici.

Vedeti morate tudi, da se s temi ljudmi ne da racionalno pogovarjati ( poskušali so že mnogi, pa še nobenemu ni uspelo) saj so čustveno na stopnji nekaj letnega otroka ( četudi so lahko ugledni državljani z mnogimi titualmi) to nikoli ne deluje. Še ena od pomembnih stvari je, da nikoli ( ampak res nikoli ) ničesar ( ampak prav ničesar ) ne verjemite na besedo. Vse njene zgodbe, trditve ali karkoli vedno preverite še drugod. Sposobni so si zmisliti noro divje zgodbe , ne da bi trenili iz oči. IN ker je ena od značilnosti tudi , da nikoli, nikdar niso za nič krivi ( zgolj okolica je tista) tudi nima smisla, da bi jim te laži dokazovali. Zgolj upoštevajte dejstva, poskušajte trezno razmisliti ( zelo pomaga, da imate vsaj nekaj treznih ljudi okoli sebe, da preverite tudi sami sebe, saj lahko v borderlandu povsem izgubiš kompas) in še posebej če je to upostobljen terapevt, vendar družinska terpaija ni primerna v takšnih slučajih, saj oba potrebujeta čisto drug pristop in ker bodo zlahka zavrteli terapevta, ki ne pozna borderline, potem pa ste lahko še bolj v zosu.

Vem, da se vse tole sliši zelo mračno, vendar obstajao rešitve in celo “koristi” ki jih lahko potegnte iz te situacije, ki pa se večinoma vrtijo okoli osebne rasti, saj brez tega, da se ne boste korenito posvetili sebi, se natrenirali, odkrili svoje šibke točke , jih ojačali, v glavnem se soočili sami s seboj, je bitka že vnaprej izgubljena.

GittaAna

GittaAna

Je to MOM, ali kaksna nepredelana travma iz otrostva (strah pred zapustitvijo, strah pred odgovornostjo, post-travmatski stres)? Rekla mi je tudi, da jo je strah, da bo slaba mati, ker v starsih ni imela dobrih vzornikov. Je mogoce, da se boji tega? Se boji odgovornosti? Ampak, viharji se niso zaceli z nosecnostjo, je pa res, da me njeni izpadi sedaj bolj skrbijo . Kako naj se tega lotim in kako naj vzpostavim zdravo okolje za prihod otroka? Mogoce jaz cesa objektivno ne razumem?

Se vidim precej v tem razmisljanju…mislim da je ok, da tako razmisljate, skusate razumeti, vendar kot je ze bilo napisano:
– vi je ne morete resiti
– ne morete namesto nje razresevati njenih ran
– prav se mi zdi, da ce ima nekdo strahove itn, da mu partner stopi nasproti in ga bodri, vendar če po vec poskusih in jasnih racionalnih razlagah ne gre stvar na bolje, (kot ko utapljajocemu vrzes obroc, prej panika, potem odrine obroc in se naprej panika), je jasno, da taki osebi USTREZ da je drama, da je kaoticna situacija in takrat moras prenehati trositi svojo energijo in zaceti razmisljati ne kako bos to resil, ampak kako/ce? bos tako obnasanje dovoljeval v svojem svetu

in se vse ostalo ze zgoraj zapisano 🙂

lp SVO

Hvala vsem za izcrpne odgovore in podporo. Prebiram literaturo in dejansko spoznavam veliko stvari tudi o sebi.

New Report

Close