Lep pozdrav vsem tukaj.

Imam morda malce neobičajno prošnjo/potrebo/željo, pa sem pomislila, da ne bi bilo verjetno nič hudega, če jo zapišem tukaj.

Zakaj gre? Pred kratkim sem imela krajše razmerje z moškim, za katerega menim, da ima nom ali neko obliko nom. Razmerje je bilo kratko (hvala bogu) po sili razmer, saj se nama je vmes nekaj zalomilo in po tem dogodku je bil čisto drugačen, drug človek, ki je iz ljubečega in toplega človeka postal hladnokrven in nerazumljiv, me je šokiral in zasul z nekimi namišljenimi zgodbami o mojih lažeh ipd. Skratka, vrgel me je iz vseh tirov in vmes sploh ne vem več kdo sem, kaj si zaslužim in kako naprej. Ne bi pisala podrobnosti, ker se bojim, da bi se prepoznal, saj vem, da občasno čita MedOverNet.

Zdaj ga popolnoma ignroriram, čeprav se mi oglaša po vseh možnih kanalih in ob vseh možnih urah, z vsemi možnimi pristopi. Priznam, da se me poloteva tudi strah, da se mu kaj ne “strga” ker ga ignoriram, saj bi si lahko to morda tolmačil tudi kot nekakšno žaljenje ali zavrnitev.

Kar iščem ta trenutek tukaj, je morda kakšen moški, približno mojega letnika (35-40, LJ ali okolica), ki bi imel čas za kakšno pijačo, srečanje. Iščem moškega, ki je že imel tako izkušnjo in bi z mano delil svoje današnje razmišljanje. Zakaj moškega? Ker vseeno drugače doživljajo in komunicirajo stvari in ker se mi je do moških ustvaril nekakšen odpor, strah … Zdi se mi, kot da bi pozabila kako delujejo “normalni” moški in si želim, da bi bil zunaj nekje nekdo, ki bi lahko z njim o tem govorila, brez, da bo ves paničen, da sem neuavnovešena in da iščem očkata (ali podobne nebuloze). To je res zadnja stvar, ki bi jo rabila ta trenutek. Torej, niti podrazno ne iščem simpatije ali zmenka (da ne bo nesporazumov) iščem nekoga, ki bi me razumel in mi kaj pametnega tudi povedal, me malo usmeril kako dalje, kaj je normalno in kaj ni … Torej kot nekega prijatelja.

Zdi se mi, da sploh ne vem kako bom še zaupala moškim in da bom non-stop iskala samo še neke pokazatelje ali je človek psiho ali ni … Zato si res želim neke čisto neobremenjene družbe nekoga, ki bi me samo razumel in bi se z njim lahko o tem pogovorila, pa da to niso prijateljice ali terapevt.

Morda je moja prošnja slišati čudna, ampak tako je. Kot sem rekla – saj govorim o zadevi s prijatelji in družino, a oni te si-fi izkušnje niso doživeli, ne vejo kako debilno in zbegano se počutiš po tem.

Vesela bom, če bo kdo za. Če se kdo najde, se lahko oglasi z odgovorom spodaj ali pa na e-naslov, ki sem ga odprla v ta namen XXXXXXXXXXX Upam, da objava e-naslova ni sporna, če je, ga moderatorji lahko tudi izbrišete seveda.

Hvala in lep pozdrav vsem. Pa seveda hvala za ta forum, prečitala sem ga po dolgem in počez. Eni imate za seboj res težke, težke zgodbe. Občudujem vas.

PovsemObičajna

Povsem običajna tukaj ni stran za zmenke. Če si želiš govoriti o svoji izkušnji in brati druge o njihovi si dobrodošla. Tu lahko veliko izveš tako o drugih, kot tudi o sebi. Da pa bi tukaj iskala moške, ki bodo razumeli tvojo izkušnjo z drugimi moškimi, pa ne bo šlo. Morda pa bi bilo dobro še v razmislek, da uporaba navideznih bližnjic v iskanju samega sebe ponavadi povzroči, da ta pot traja veliko dlje.

GittaAna

Pozdravljena.

No, saj se mi je zdelo, da bo razumeti, kot da gre za zmenke. Pa ni tako …
Kakorkoli, mi je žal, če je čudno izpadlo. Le zaželela sem si osebnega stika s kom, ki je to že dal skozi, ob kateremu se ne bi počutila kot vesoljec. Preko neta je drugače brati in komunicirati, kot bi bilo osebno.

Hvala vseeno za prijazen odgovor in lepo nedeljo želim.

Če želiš pogovora z ljudmi, ki imajo podobno izkušnjo, se lahko vključiš v skupino za svojce z mom. Na tem forumu je bil že večkrat objavljen kontakt. Kolikor vem, skupine delujejo v Ljubljani in Mariboru.
Lahko pa te razumem, zakaj si želiš pogovora ravno z moškim. Meni je zelo pomagalo, da mi je ravno terapevt moškega spola povedal, da sem normalna, psihično zdrava oseba in da ni z mano nič narobe. Sem pa imela za sabo dolgoletno naporno razmerje.

Živjo,

lahko me kontaktiraš na zs za pogovor.

@Bivša od kralja: Hvala za info, bom se vsekakor pozanimala in poiskala kontakt.
Kako si ti danes? Si že kje tu opisovala svojo zgodbo, da jo lahko prečitam? Bom tudi pobrskala po iskalniku. Upam, da si v redu.

@alek: Hvala za prijaznost, sem ti pisala sporočilo.

Še največ sem o sebi napisala 12.9. 2013, ko sem spraševala glede mojih otrok. Po ločitvi sta namreč ostala pri njunem očetu.
Veliko mi je pomagal družinski terapevt, h kateremu sem hodila nekaj mesecev. Bilo mi je zanimivo, ko sem rekla včasih le en stavek, terapevt pa ga je nadaljeval v celo zgodbo, kot da bi osebno poznal mojega bivšega moža! Torej so si momovci in nomovci res podobni in delujejo po enakih vzorcih. S terapevtom nikoli nisva omenila osebnostnih motenj, mi je pa dal vedeti, da takšno vedenje ni sprejemljivo. Pomagal mi je tudi videti moje vzorce, napake in vzroke, zakaj sem tako dolgo živela v tisti godlji.
Danes pa sem kar v redu, lahko rečem. Hči študira v drugem kraju in je postala zelo samostojna, sin je še pri očetu. Z obema imam dobre odnose, uspela sem jima postaviti meje. Sicer se ne strinjamo vedno, ampak dopustimo si različna mnenja. Saj ju pogrešam, rada bi bila več z njima. A prihajata k meni in kadar smo skupaj, nam je lepo.
Z bivšim imam samo najnujnejše pogovore po telefonu- glede otrok. Ponavadi sicer hoče še kaj razlagati o mojih napakah in vzrokih za ločitev (za katero sem po njegovem kriva jaz), a se mi o tem ne da več razpravljati in ga hitro spomnim na aktualno temo, zaradi katere se pravzaprav kličeva.
Na novo sem si postavila življenje. V moje življenje so vstopili novi ljudje, živim zelo zelo drugače kot pred leti in tudi jaz sem zelo drugačna: veliko bolj odprta, zgovorna, samozavestna. Živim polno. To je tudi največ, kar lahko naredim za svoja otroka.