Najdi forum

Sovražim svoje starše

Končno si upam na glas povedati to kar mi leži na duši.

Leta in leta trpljenja, bolečin in upanja, da bom kdaj imela starše, da bom kdaj doživela lepo besedo od njih, da mi bodo kdaj namenili topel objem…… Tako si tega želim, da se ob bolečine in spoznanja, da tega nikoli ne bom doživela, zrušim in umrem. Vse kar sem si kdaj želela je, da bi mi pokazali da me sprejemajo kot lastnega otroka, da vedo da obstajam, da ne iščejo kar naprej pomanjkljivosti in napak pri meni, da bi me kdaj videli takšno kot sem in brez preračunljivosti in brez pogojev mi dali to kar starši naj bi dali otroku. Boli me, ko pomislim kako zahrbtna in sebična so bila njihova dejanja in kako me vse življenje ponižujejo, kako se mi posmehujejo samo zato da bi sebe skrili, da bi opravičili lastne pomanjkljivosti in lastna dejanja.

Sovražim jih. Resnično jih sovražim. Ne zato ker so naredili to kar so, ampak zato ker so še kar naprej takšni kot so bili, ker mene okrivljajo za vse. Izkoristili so vsako priložnost da me okrivijo za vsako situacijo in vse skupaj obrnejo sebi v prid, mi naložijo vse tiste občutke krivde, ki so v resnici njihovi. Se kar ne neha. Kar naprej igajo umazano igor in se jim po vseh teh letih sporov ne zdi, da mogoče tudi iz njihove strani kaj ni tako kot bi moralo biti. Ne, to pa ne. Oni so idealni in je vedno in samo problem v meni. Jaz sem črna ovca in me je treba uničiti in spljuvati do konca, celem svetu pokazati kako se jaz grda in zanič. V tem pa so res mojstri. Sploh moja mati, ki je pripravljena lastnega otroka pohoditi in žrtvovati zato, da bo njej dobro. Nisem še doživela in videla mater ki ji je njen otrok grd in odveč, kot sem jaz moji. Toliko sovraštva kot se ga doživela od nje, ga nisem od nobenega drugega.

Boli, ko se zavem da moji starši niso niti toliko ljudje, toliko čustev nimajo da bi vsaj en delček svoje odgovornosti sprejeli in prevzeli, da bi s čemerkoli nakazali da se zavedajo svojega prispevka k vsemu, da bi vsaj enkrat pokazali kako jim ni vseeno. Da bi pokazali obžalovanje ali se opravičili pa tako in tako ni za pričakovati. Dovolj bi bilo, da vsaj s čem nakažejo da so se motili, samo kaj ko so preveč zaverovani v svoj prav, ko jim lasten ego ne dovoli ljubezni do lastnega otroka.

Boli, ko se zavem koliko let sem namesto radosti, veselja in lepot lastnega življenja, trpela in živela v bolečinah ker so moji starši pač nadljudje, nekaj nadnaravnega in niso sposobni ne čustev, ne življenja, ne resničnosti. Življenje v namišljenjem svetu mi je pomagalo preživeti, istočasno pa onemogočilo živeti. Namesto da bi veselo živela in uživala življenje v svetu ki sem si ga sama kreirala, se bojujem s posledicami izživljanj, fizičnih in psihičnih, lastnih staršev. Bojujem se s frustracijami, agresivnostjo in zblojenostjo, ki so mi jo oni privzgojili. Bojujem se z življenjem…. Hecno. Navaditi se moram kako živeti v resničnem svetu…..ker žal tega ne poznam niti sem kdaj živela v resničnosti, ker je toliko bila kruta.

In v tem boju me pesti žalost, osamljenost, jeza, sovraštvo… Žal, čutim neizmerno sovraštvo do ljudi, ki niso niti toliko ljudje da bi karkoli čutili do lastnih otrok…..

Veliko si napisala in bolj malo povedala. Ne vem, koliko si stara, očitno odrasla, ti pa se še vedno ukvarjaš s svojo vzgojo in starši. Sovražiš ju, od njiju pa pričakuješ ljubezen in razumevanje. Ni zaslediti, da si prevzela odgovornost zase, vso prelagaš na svoje starše. Kaj si ti naredila, da bi bilo kaj drugače? Če imaš sama tudi že otroke, bodi sama dober starš. Tudi tvoji starši so bili dobri vzgojitelji, ti nudili kar si potrebovala, da odrasteš, le da ti tega ne priznavaš. Nekega dne bodo tudi tvoji otroci rekli enako zate, kot ti govoriš za svoje starše. Ker zgledi vlečejo. Moj nasvet, prenehaj pričakovati, ampak naredi tisto, kar moraš.

Ničjenič glede na tvoj odgovor se mi zdi, da ne razumeš, kaj pomeni imeti takšnega starša. Ne gre za to, da je morda kdaj tečen, zoprn, negativen..itd do tebe, drugače pa čisto v redu človek, takšni starši so resnično škodljivi za otroke.

Ideja, da ti vsi starši želijo samo dobro in da ti nočejo načrtno škodovati je zgolj mit. Obstaja precej staršev, ki so sociopati ali kako drugače moteni in kaj pomeni živeti s takšnim staršem ve le otrok in še kakšen strokovnjak, ki se se je temu res posvetil. Mit je tudi, da je le nekaj malega takšnih staršev – resnica je bolj ta, da so to stvari o katerih večina ne govori ali celo ne prepozna, ker jih takšni starši od malega dresirajo tako, da ne bi videli, kaj se res dogaja.

Otrok v meni – povsem normalno je, da čutiš, kar čutiš. Ko enkrat uvidiš , kaj se je dejansko dogajalo doma, potem je jeza in tudi sovraštvo povsem običajen in normalen odziv , še posebej, če traja res dolgo, da ugotoviš, da ni nič narobe s teboj ( kot ti od rojstva naprej nabijajo, da bi lažje manipulirali s teboj in si s teboj zadovoljevali svoje bolne potrebe) temveč je nekaj hudo narobe s takšnima stašema. Brez jeze ni transformacije in mnogi zaradi strahu pred temi občutki obtičijo na poti razvoja. Če te opeče ogenj je normalno, da te boli in da ti je hudo, nenoromalno bi bilo, da bi se ( ali bi te) prepričeval, da to, da te boli ni prav.

Iz takega odnosa ne moreš ven povsem nepoškodovan in večinoma traja dolgo časa, da se nekako postaviš na noge. Vendar se da in tudi iz takšne situacije lahko veliko odnseš. NOrmalno je, da si jezna, tudi da sovražiš, dopusti si, da čutiš, kar čutiš, tako ali tako bo tudi to minilo, če boš delala obnem še na sebi in se ne boš preveč utapljala ali se zataknila v teh čustviš.

Po mojih izkušnjah ti starši nikoli ne priznajo, kaj je bilo narobe, do konca krivijo otroke ( ali koga drugega) v glavnem ne prevzamejo odgovornosti, se ne opravičijo…itd. MOrda obstaja kakšna izjema, vendar je jaz ne poznam. Najbolje je, da se čim manj ukvarjaš z njima ( tu ni kaj spremeniti, sta kakršna sta in se verjetno ne bosta nikoli spremenila) in se začneš čimveč ukvarjati sama s seboj ( tu je področje, ki ga lahko spremeniš in kjer imaš ti orodje za sprembo v rokah). Meni je pomagalo, da sem se otresla jeze tudi to, da sem ugotovila, da jima tudi s tem dajem ( še naprej ) energijo in sem rekla dovolj, ni šans in sem vsakič, ko sem se zalotila, da spet bemtim, najprej zavestno bentila nekaj minut ali ur, potem pa zavestno preusmerila to energijo vase, v svoje življenje. Najbolj se jim lahko “maščuješ” s tem, da izstopiš iz bolnega sveta v katerem živita, jima ne daješ več svoje pozornosti in energije in še najbolj, če začneš ti živeti drugače, bolj polno in živo in etično, kot to počneta sama in ni hujšega zanju, da si bolj srečna, zadovoljna kot sta onadva. Težko razumeti, nekomu, ki tega ni doživel, vendar tako je. Ravno obratno kot bi moralo biti.

Delaj na sebi, s kakšnim dobrim terapevtom bo šlo še hitreje, ne zgubljaj energije s stvarmi, ki jih ne moreš spremeniti in vso energijo usmeri v tisto, kar lahko.

GittaAna

GittaAna

Jaz sem pred meseci pretrgala stike s svojimi starši. Z očetom sem sicer v zadnjih 8 mescih govorila 2x in še to, ker je bilo urgentno stanje (resnejši zdravstveni problemi). Z mamo nisem govorila niti 1x v tem času in kakor se bo grdo slišalo, je ne pogrešam. Enkrat sem jo samo slišala govoriti po telefonu, ker je ravno klicala sestro v času, ko je bila pri meni na obisku… in mi je bilo dovolj. Enostavno ne morem več sodelovati v teh bolnih igricah in izgubljati energijo za stvari, kjer si že vnaprej “poraženec”. Ne bom rekla, da mi je vseeno. Še zdaleč ne. Velikokrat sanjam o njima (ponavadi nočne more, podoživljam v sanjah vse slabe stvari)… Ampak mi je tako lažje živeti.
Zakaj zdaj to pravim? Mogoče bi tudi ti poskusila z ignoranco, Otrok v meni. Vem, da zelo boli to spoznanje, da nimaš pravih staršev in da jih nikoli nisi imel. Samo zdaj smo odrasle osebe, odgovorne za svoje življenje in svoje počutje. Nekako moramo pustiti preteklost za sabo, najti nek svoj mir in iti naprej.
Jaz sem na nek način oprostila mojim dvema, da sta bila kakršna sta bila. Pozabila ne bom nikoli. Oprostila sem jima, da sama sebe ne zastrupljam več s sovraštvom in to negativno energijo. Obenem sem se tudi bolj poglobila v njuna življenja, v njune starše, se skušala postavit v njuno kožo in skušala razumeti zakaj sta takšna, kakršna sta. Marsikaj mi je bolj jasno. Ne rečem, da je to opravičilo za vsa njuna dejanja. Ga ni. Takšni ljudje resnično bolje, da ne bi imeli otroke. Ampak… je kar je. Bodi hvaležna, da sta ti dala življenje. Čeprav je bila velika večina verjetno pravi pekel, je zdaj na tebi, da spremeniš svojo sedanjost in prihodnost. Dlje kot boš živela v preteklosti, dlje kot boš namenjala energijo stvarem na katere nimaš več vpliva… manj ti bo ostalo časa in energije za sedanjost… Poskusi predelati stvari in nadaljevati svoje življenje. Še vedno si lahko srečna. Od staršev pa se popolnoma distanciraj, ker tako vidiš, da ti samo povzročata probleme in odpirata vedno znova stare rane. Kot je rekla GittaAna, njih najbolj boli to, da ti lahko sama preživiš in si lahko celo srečna.

Imam prijatelja, ki ima več bratov in sester, oče jih je z mamo vred trpinčil in se izživljal nad njimi, da si tega niti predstavljati ne moremo. Na srečo je ta polčlovek razmeroma mlad umrl.
Zdaj, večina ljudi bi rekla, da je najbolj nastradal najstarejši, ker je najdlje časa prenašal trpinčenje. Moj prijatelj pravi, da je najbolj nastradal najmlajši, ker je dobil najkrajšo življenjsko šolo. Če pogledamo s tega vidika, ima mogoče prav. Veliko ljudi poznam, ki so življenjski telebani, bi jaz temu rekla, ker jih najprej zavijajo v vato starši, nato partnerji. O življenju, svetu se jim niti ne sanja. Kot osebnosti so nehali rasti na začetku pubertete in ostali na tej stopnji razmišljanja (naj pubertetniki ne vzamejo tega kot žalitev, pri 12, 13 letih ni nič narobe, če ljudje razmišljamo samo o druženju, oblekcah, fantih/puncah in tu pa tam malo tudi o šoli). Pri 20 je pa to že drugače.

Tukaj gor imaš zgodbe ljudi, ki so se morali odpovedati tako kot ti staršem, ali bratom/sestram, partnerjem, celo lastnim otrokom – če se jim niso, bi se jim pa morali, da obvarujejo sebe in druge družinske člane. Tvoji starši niso normalni in četudi bi se zavedali, kaj jim je in skušali to popraviti, bi ti to še vedno občutila kot nočno moro. Enostavno ne gre drugače, kot da se izoliraš od njih, temeljito razmisliš o vsem, kar se ti je dogajalo, in skušaš svoje življenje postaviti na drugačne temelje … Prikrajšana si bila za nekaj, kar bi morali dobiti vsi, na žalost, in tega ti ne more nihče povrniti. Lahko pa sama sebi še vedno povrneš notranji mir in pridobiš trdnost tako, da za končno zaveš, koliko bolj modra si zaradi te svoje izkušnje. Prikrajšana, vendar modra.
Resnični svet bo malce počakal. Kot rečeno, nekateri nikoli ne stopijo vanj iz svoje vate.

Hvala vsem za nasvete.

Bi se strinjala, da gre za razvoj, za dozorevanje in modrenje, saj trpljenje, nesreča, pomanjkanje pripelje do rezultatov, nas žene da gremo naprej. Pri meni je to delovalo – gnalo me je naprej to, da nisem želela živeti v takšnem. Čakala sem dan, ko bom lahko za vedno odšla. In ta del mojega življenja je cool in vse super.

Težave so nastale, ko sem se osamosvojila, začela živeti tako kot sama želim – predvsem v MIRU, brez nasilja, brez kričanj, brez poniževanj, brez strahu in brez solz. Takrat me je začelo boleti. Prej sem bila zasedena in nisem imela časa za premišljevanje in oenjevanje kaj se mi je dogajalo in kaj se mi še dogaja – sem se borila za preživetje in za to, da sem si ustvarila prihodnost kakršno si želim. Ko sem se postavila na svoje noge in začela živeti med normalnimi ljudmi, je prišlo na površje vse tisto česar se nisem nikoli želela spominjat.

Tudi sama razumem zakaj so moji starši takšni kot so. Mi je hudo, ker niso imeli možnosti da bi živeli boljše, da bi bili bolj srečni – pa se vseeno vprašam ali res niso imeli možnosti, ali pa so mogoče spregledali vse možnosti, ker se jim je jebalo in jim je bilo vseeno, ker so čakali da nekdo drug poskrbi za njihovo rit, tako kot to počnejo zdaj. Kako to, da so drugi ljudje, njihova generacija, imeli možnosti in živeli normalno, boljše, brez alkohola, brez nasilja….. Niso vsi živeli tako kot se je živelo pri naši hiši, torej ni realen vzrok to da ni bilo možnosti. Tako, kot se danes ne moremo izgovarjati na to da ni možnosti. Seveda so, in vedno so, samo treba je dvigniti rit in se odpovedati ugodju in brezdelju, prevzeti odgovornost za lastno življenje, ne pa čakati da drugi poskrbijo zate .

Kar pa me razjezi in zaradi česar jih ne morem naprej podpirati je dejstvo, da je oče velik denarja namenil alkoholu. Kaj mu je tega bilo treba a ne? Živeli smo v pomanjkanju, on pa je denar zapravljal za alkohol? A to je opravičilo in zaradi tega bi morala zdaj jaz njemu pošiljati denar, da bo sploh preživel, ga še naprej prenašati in mu nuditi podporo? Ali bi to naredila za katerega drugega alkoholika? Siguren ne. Mati se je celo življenje izmikala in skrbela, da je on dobil vse kar je hotel. Tudi če je bilo treba otroke žrtvovat, je bilo vseeno, samo da je njej dal mir in da je on dobil kar je hotel, cena ni bila pomebna. In zato naj bi sedaj otroci bili dolžni prenašati še naprej ljudi, ki so namesto da bi se ukvarjali s čem koristnim, čas zapravljali za neumnosti in delali škodo tudi vsem okoli sebe, ne samo sami sebi.

Včasih berem kakšne glupe in nezrele komentarje in bi res najraje koga poslala nekam. To, da so otroci krivi in da mi lahko kakorkoli vplivamo na spremembo in boljše odnose s starši je utopija. Kdor je nasilen, kdor je kreten in psihopat, bo takšen umrl. Jaz se lahko še kako potrudim, pa še kako lepe stvari naredim, nikoli ne bo boljše. Moji starši tega ne bodo nikoli sprejeli kot nekaj lepega, kot signal da jih imam rada – ker po njihovi logiki sem jaz dolžna in jaz moram njim dati vse tisto kar oni hočejo in smatrajo, da jim pripada – gola sebičnost pač. S tem, da jaz nimam pravice niti omeniti kaj in kako sta se onadva obnašala do mene, kaj onadva meni nista dala kar bi mi morala. Bog ne daj. Oni so sveti in lahko delajo vse kar se jim zljubi, otroci pa so kreteni ki to vse morajo prenašati in kar naprej izpolnjevati njihove potrebe in želje. FUJ, samo to lahko rečem. To, če si jaz kupim avto, za moje starše pomeni da imam denar in da me lahko izsiljujejo za denar – nikoli pa ne vprašajo ali sem avto kupila z gotovila ali pa na leasing mogoče….a ne.

Neprimerno in nepravilno je pogosta uporaba fraz, da se mi moramo spremeniti, ker se naši starši ne bodo in ne morejo. Mi smo se že spremenili, ker če se ne bi, ne bi opazili v kako bolanem okolju smo odraščali. Nekateri starši se nočejo spremeniti, ker so enostavno kreteni. Samo taki starši se nočejo in ne morejo spremeniti. In to je najbolj žalostno. Ni mi toliko hudo za otroštvo kolikor me boli in mi je hudo zdaj, ko sem odrasla oseba in ko zdaj še vedno od njih dobivam iste komentarje in isti način obnašanje do mene kot v otroštvu. To ne pomeni da so bogi ali karkoli, pomeni da so enostavno kreteni, ki živijo za prazen nič, jih razen njihove riti in njihovih potreb ne zanima nič drugega. Stara sta čez 60 pa nikoli ne pomislita da bi me poklicala pa vprašala kako sem…. Wau. Kakšni starši, klobuk dol.

Sama prihajam čedalje bolj do spoznanja, da druge poti in rešitve, kot prekinitev vseh stikov enostavno ni. Zadosten dokaz in potrditev je to, da večina staršev ne bo nikoli sama poklicala pa rekla: otrok moj, kako si, kje si, a sem ti kaj hudega naredila da me ne pokličeš ali me obiščeš. Od njih ne boš slišal besede oprosti ali pa da jih skrbi zate. To pa ne. Ker samo oni imajo prav in samo oni delajo vse tako kot je treba, nobeden drug. FUJ.

Za nekaj časa sem prekinila stike. V vsem tem času me nobeden ni niti enkrat poklical in vprašal kaj je, kje sem, zakaj ne pridem. Zakaj že? Ker je z menoj nekaj narobe seveda. Samo jaz delam vse narobe in samo jaz sem vzrok za vse težave. FUJ. In to so ljudje in starši za katere bi se jaz morala še naprej truditi in potrpeti? NIKOLI!

Opravičujem se za kakšne ˝pikre˝ komentarje. Bolj ko vse skupaj dojemam, bolj sem jezna in ogorčena.

Se lahko podpišem pod to, Otrok v meni. Sem dala isto skozi. Jaz se enostavno ne obremenjujem več z njima, niti ne mislim na njiju… kot da jih ni.

Pa saj ne delaš tega (da se spremeniš) za njih, to delaš zase.
Bistveno za to, da lahko to poglavje pustiš za sabo in mu ne
pustiš več, da zastruplja tvojo sedanjost je to, da razumeš in da
sprejmeš.
Pod razumeti ne mislim odpustiti ali popustiti, niti najmanj. Samo
poskusi razumeti, da sta tvoja starša skoraj 100% rasla v čudnih
razmerah in da drugačna ne znata biti. To ni izgovor, to je pač posledica,
na katero nimaš vpliva. Sta pač šibki,
nezreli, bolani osebnosti – kakršnih zraste na tone v okolju, kjer ni
ljubezni.
Pod sprejeti pa mislim to, da sprejmeš dejstvo, da si sama svoj človek,
da sama odločaš o svojem življenju, da si sicer imela slabši štart, ampak
se da vse popraviti, če to poglavje enostavno pospraviš v kot in živiš naprej
mimo njega. Da sama odločaš, kdo si zasluži biti del tvojega življenja in kdo ne.
Dokler nosiš s sabo tale punkelj sovraštva, zamer, žalosti, do takrat ne moreš
biti zares svobodna in onadva zmagata. Torej ti svetujem, da ga odžaluj, prav
enako, kot bi odžalovala smrt in resnično izgubo, daj si duška, predelaj in obdelaj –
– potem pa obrni nov list. Naj bo po tem stvar ad acta, do njiju pa pač drži tolikšno
razdaljo, ki ti je še udobna. Nić več in nič manj.

Skela: razumem tvoje razmišljanje in se strinjam. Me pa jezi ko se na veliko pogovarjamo o tem kako se MI MORAMO spremeniti…. zato, da bomo lahko PREŽIVELI in ŽIVELI NORMALNO…… Saj zastopim o čem se pogovarjamo, sm k pa pomisliš da ti gre otroštvo pa mladost in dober del življenja v to, da se naučiš IZBORITI za normalno življenje, pa je enostavno žalostno. Mislim, če te prizadane nekdo ki ti ni nič, to enostano pozabiš. Ko pa ti to delajo ljudje, ki jim brezpogojno verjameš, zaupaš, jih brezpogojno ljubiš, pa to ni tako enostavno. In najhuje je to kako so ti isti zaverovani kako se njim godi krivica. Kar naenkrat smo mi zdaj krivični do njih.
Veliko ljudi je odraščalo brez ljubezni, pa niso vsi alkoholiki in nasilneži. Jaz se tudi nisem zatekla v te reči…..ker sem videla kakšne so posledice pustile na mojih starših, na meni. A moji starši niso imeli niti toliko možganov da bi pomislili in se ozrli na svoje porednike pa od tam potegnili kakšen zaključek…..
Čedalje bolj verjamem, da je najlažje rečt ne morem, nimam, je pač tko bilo, kot pa dvigniti rit in kaj narediti. Ni ravno vse odvisno od okolja v katerem človek odrašča. Če bi temu bilo tako bi potem takem tudi jaz zdaj že bila alkoholik….

Ja, to da nekdo dela narobe, pa se moraš ti spremeniti da lahko zivis. Ob tem misli on da se mu dela krivica.

Ni fer, ni ok, je krivica tebi in boli, a žal druge poti ni. Tebi nikoli ni treba njima dokazati kako je v resnici, ne izgubljaj energije več za razlago.

Živi svoje življenje, kot pravijo drugi, predelaj, odpusti, ne pozabi, ne pusti da te od znotraj razžre jeza in zamera, in isci stvari ki so lepe v lajfu. Enega imaš, imaš vpliv in si ti tista, ki delaš odločitve.

LP svo

Enako lahko napišem, da sta bila moj oče in mati prav taka kot tvoja dva. Še vedno sta takšna kot sta. Oče alkoholik, mati ga veselo podpira, vmes se smili sama sebi. Kje sem bila jaz? Prezrta. Ko se zadnji denar v mesecu zapravi za liter vina in ne mleka, ki ga prav tako zmanjka. Ko zmanjka denarja za šolsko malico, plačilo računov… In ko vse prepire poslušaš, gledaš od malega zraven in si samo želiš, da bi lahko kaj naredil, pa ne gre. Enkrat se sovražita, potem držita skupaj kot rit in srajca. V glavnem ni bilo lepo odraščati z njima.
Pa vseeno ju pogrešam včasih, pogrešam skrb, iskreno vprašanje kako si, kako ti gre. Pa tega ni odkar ju jaz ne kličem. Tudi jaz sem prekinila stike zaradi stoprve prelomljene obljube, nezanesljivosti, gledanja samo na lastne interese. Boljše se počutim, a še vedno se počutim tako sama, kot vse otroštvo.

Tudi jaz. Hvala za prispevek. Si še boljše povedala kot jaz.

Ali se s temi občutki kdaj sprijaznimo, ali res lahko to predelamo, odmislimo, pozabimo in nas to ne boli več? Ali je to res mogoče?
Jaz si ne predstavljam, da bi si lahko prisegla in se v resnici za vse večne čase odpovedala oziroma starše pozabila – fizično že, psihično pa ne vem, če sem tega sposobna, ker nisem kamen, nisem iz jekla. Ne vem, mogoče sem premehka, mogoče sem idealist, samo enostavno ne verjamem da sem zmožna pozabiti za vedno. Tako kot si rekla, še vedno jih bom pogrešala, še vedno mi bodo v mislih, še vedno me bo kaj spomnilo na njih…. še vedno me bo večina prijateljev spraševala kako kaj moja familija ipd. Hočeš, nočeš, vpeta sem v sistem, če mi je prav ali ne.
Ali res lahko pridem do trenutka, ko me misel na njih, pogovor o njih, ne boli več….
Ali se res lahko sprijaznim, da moji starši niso tisto kar bi jaz potrebovala, mi ne bodo dali objema kakršnega potrebujem ker sem njihov otrok…. Ali lahko vse to kar pogrešam nadomestim? Ali pa naj se sprijaznim, da teh občutkov nikoli ne bom poznala?

V resnici ne pogrešaš njiju ( to, kako sta ravnala v resnici s teboj) temveč iluzijo ( to, kako bi morala ravnati s teboj) in v tebi je povsem normlano upanje, da se bo nekoč zgodil čudež in se bo vse skupaj vsaj malo spremenilo. Večinoma tašnih čudežev ni. Kako se boš s tem spoprijela je odvisno od tebe. Se boš oklepala hrepenj, neuresničljivih iluzij ali se boš sprejela situacijo takšno kot je, odžaovala izgubo iluzije in to, da nikoli nisi imela in verjetno ne boš imela stašre, kot bi jih morala imeti in začela graditi in živeti svoje življenje s tem, kar imaš in iz tega odnesla najbolje. Prej kot boš to naredila, prej bo tvoje življenje čedalje bolj polno kvalitetnih, zdravih odnosov tudi z ljudmi, ki ti bodo lahko vsaj deloma nadomestili tisto, kar bi ti morali dati starši,

Nisi edina, takšnih zgodb kot je tvoja je izjemno veliko, le da se o tem ne govori in potem misliš, da si samo ti tisti, ki nisi imel tistega, kar bi otrok moral imeti. In potem je občutek izgube, drugačnosti in osamljenosti še večji.

GittaAna

Veliko nas je takih, vendar eni smo to dojeli šele, ko smo imeli enake partnerje. Prav je da izraziš bes, jezo in žalost, kajti te stvari bodo pomagale očistiti tebe a žal verjetno nikoli ne bo tako kot si mi želimo , kot je rekla GittaAna. Bolje je, da nimaš nobenih pričakovanj. Sama sem imela prevelika tudi po tem , ko sem dojela, kaj se dogaja a s tem sem samo še bolj škodovala sebi. Zaživi svoje življenje s tistimi, ki te imajo radi in nikoli ne pozabi imeti rada sama sebe, Prišli bodo trenutki, ko boš opazila tudi pri njih dobre spremembe a to so včasih tiste pasti, ki nam jih postavljajo, posebno takrat kadar od nas kaj pričakujejo, včasih samo bližino v kateri nas bodo spet poškodovali.
Veš po nekaj letih sem dojela, da sploh nisem opazila, kaj mi je dal Bog, ko sem morala na silo od njih………neomejeno MIRU, ogromno LJUBEZNI, nove PRILOŽNOSTI in nove LJUDI ki me imajo resnično RADI. Ko gledam nazaj me, še vedno me stisne pri srcu, potočim solze in se zahvalim, da bodo moji otroci živeli drugače in bolje smo če jim bom jaz pokazala da se da.

Otrok v meni
Bodi pogumna in ne pozabi IMEJ SE RADA.

Verjetno se moraš sprijazniti enkrat, drugače ne vem sploh kaj lahko narediš? Razen če te bolj upoštevajo. Mene moja starša ne upoštevata in tako pač je, nima smisla ju idealizirat.
Oddaljenost mi dobro dene, prinaša mi več miru, čeprav sem včasih žalostna zaradi tega, a upam, da bo sčasoma bolje. Zdaj najbolj me boli ta občutek, da se starša zavedata kako mi škodujeta, koliko me boli in bi lahko pokazala več čustev, bila bolj prisotna v mojem življenju, z več zanesljivosti vsaj zdaj ko sem odrasla in imam svojo družino, pa tega ni. Lahko bi- pa nočeta, ne znata? Še vedno sta okupirana sama s sabo, izgovarjata se tako in drugače. Vedno je kaj drugega. Tega mi je dovolj, ne znam več normalno reagirati na vedno nova razočaranja in ker to potem negativno vpliva name in me dela depresivno, sem raje stran od njiju, tako in drugače. Saj pozabiš jih ne, zakaj bi jih. A sem na en način pomirjena, da tako pač je. Ker spremenit ju ne morem, lahko pa se tako vsaj obvarujem slabih občutkov in razočaranj, ki mi jih povzročata. Predvsem je to mati, ki sem jo do pred kratkim še pojmovala kot kolikor tolikor normalno. A nikoli ni bila in ne bo. NA vprašanja drugih ljudi pa pač odgovorim s floskulo, da sta starša dobro, kaj več pa od takih vprašanj itak večina ne pričakuje.
Očitno nas je res več na tak način prizadetih od staršev, pa me je vedno zanimalo kako ste to predelali, rešili, kako ste s tako popotnico krmarili skozi življenje? Jaz včasih težko, priznam, celo ko vidim pri drugih, kako ljubeče in skrbne starše imajo. Sem mislila, da bo z odraslostjo boljše, a ni. Žalosti me tudi, da vsega tega nekateri, ki imajo običajne starše, ne razumejo.

Tudi jaz iščem načine in se poskušam znebiti tega bremena. To čustveno breme je tako veliko, da se mi včasih zdi da se mi bo zmešalo. Velikokrat si rečem, da bi verjetno lažje prebolela in preživela, če bi bila onadva bolana – si bi to tako razložila, bi to lažje sprejela. Bi najdla nek izgovor s katerim bi se pomirila in ne bi občutila krivde. Sam kaj hudiča, ko sta popolnoma normalna, samo pač brez čustev, zagrenjena. To se mi zdi kot prometna nesreča: če jo povzroči trezen voznik, ga ne obosjamo. Ko pa jo povzroči pijan voznik, bi ga najraje vsi ubili.

Zakaj se jaz počutim krivo za to kakšni so oni in za to kar sem od njih dobila? Zakaj se jaz počutim krivo ker sem prekinila stike z njimi, čeprav vem da je to nujno potrebno, da sploh lahko preživim? To so vprašanja s katerimi se tudi ukvarjam? Kako se obraniti pred napadi in očitki okolice, drugih in tistih, ki ne morejo razumeti mojega položaja?

Tudi sama iščem načine da si olajšam to breme. . Včasih se mi zdi, da bi najraje vsem rekla, da sta moja starša mrtva in me nobeden več ne bi spraševal po njih. Včasih si zaželim spremeniti ime in priimek, in rečt da sem odraščala v sirotišnici…. Kolikorat si zaželim, da ne bi bila moja starša, res. Nikoli prej nisem kaj takšnega pomislila, samo zdaj ko sem odrasla in doživljam od njih vse te neumnosti, si pa prav želim da ne bi bila njihova. Ker ne želim biti kot oni in se zavedam, da bom točno takšna postala, če bom še naprej imela opravka z njimi… Toliko si želim biti drugačna od njih, toliko si želim drugačnega življenja, da bi jih najraje zredirala… Ne vem kako bom sploh lahko sprejela dejstvo, da sta tako brez čustev, tako sebična… Verjetno me je strah, da bi prevzela te njihove lastnosti in je zato težko sprejeti to kar je.

Ne vem…tudi jaz bi rada vedela kako si pomagati? Kako stopiti ven iz tega začaranega kroga? Kako sprejeti resnico in kako se sprijazniti s tem da v bistvu nikoli ne bom imela staršev in nikoli ne bom občutila da sem pri njih zaželena, da nikoli v matični družini ne bom sprejeta takšna kot sem? Iščem načine in formule….

Žal smo vpeti v sistem, ki idealizir starše in zahteva od nas, da spoštujemo starše ne glede na to kakšni so. Ko pa prideš ven med normalne ljudi pa si ti čuden, ker pri normalnih ljudeh so odnosi korektni in starši in otroci med seboj niso skregani, se ne sovražijo. Ko pa odraščaš z alkoholikom, v nasilju pa drugega kot negativo ne doživljaš. V tem zrasteš in se ti zažre v kožo. Traja kar nekaj let da se zaveš v kakšnem strupenem okolju si zrasel in kako si bil vzgojen. Ko odrasteš in prideš med normalne ljudi te potem vsi čuden gledajo, češ s teboj nekaj ni vredu. Seveda ni, če pa namesto objema dobiš usnjen pas čez hrbet. Kolikorat nisem mogla hoditi od bolečin, ko sem bila najstnica, kje mi je blo do druženja s sovrstniki. Ne samo da mi je bilo prepovedano, da bi sploh imela družbo in prijateljice, mi velikokrat tudi ni bilo do tega, ker me je vse bolelo da velikorat na riti nisem mogla sedeti. Pa toliko klofut sem dobila, da me je bilo sram ven iti med ljudi ker se mi je zdelo da bodo vsi takoj videli, da sem bila tepena…. Vse česar se spomnim kako sem bila čist v strahu in v napetosti, ko je bil čas da pride domov. A ni to žalostno…. Komaj sem čakala da gre kam, kolikokrat nisem želela domov zato ker je on bil doma. Kar naprej en strah, ena napetost, ena trema, stres…. in tako od rojstva živiš v stresu….v strahu

Ko mi pridejo spomini in ko se spomnim vsega tega mi gre kar na bruhanje. Resnično mi začne iti na bruhanje in sovražim že samo misel, da sta onadva moja starša…..

Kako se s tem vsem sprijazniti in kako s tem živeti? Ali je to sploh mogoče….

Ne bom nikoli pozabila kako sem vsakič ko me je toliko bolelo in ko sem se začela jokati, foter prišel zraven in se mi posmehoval ker sem se jokala. Tudi jokati se nisem smela ko sem bila na smrt pretepena….. Mati pa je samo gledala in bila tiho. Nikoli ni ene stvari naredila. Niti potolažila me ni nikoli….

Ja spomnim se kako je, ko te mama izda. Te ne potolaži. Se obrne stran, te ignorira.
Zelo živi so včasih ti spomini ko malo pobrskaš. V rani mladosti sem z mamo sočustvovala, jo tolažila zaradi pijanega očeta, očeta pa obsojala. Sčasoma sem zasovražila oba in tako ostala sama. Ampak saj ne moreš imeti normalen odnos hčerka-mati z žensko, ki vsak vikend prenaša udarce, zmerjanje, kričanje, poniževanje, potem se pa v ponedeljek zjutraj obnaša kot da tega ni bilo. Ali pač-a bi morala? Bala sem se, da bi potem postala takšna kot ona. Prijateljev tudi jaz nisem imela, verjetno tudi zaradi vse tiste sramote v majhnem kraju, ker me je bilo sram kakšne starše imam.
Poskušam si razumsko odgovoriti da drugače ne znata moja starša. A včasih to pozabim in potem me boli kako sama sem na svetu. Partner tega ne razume, ker ima drugačne starše. Malo mi je v pomoč, potem me spet obsoja.
Dolgo časa sploh nisem želela otrok, saj sem se bala, da bi bila ista kot moja mati. Zdaj me v življenju na trenutke ovirajo občutki brezvrednosti, depresije, tudi jeze.

Kako živeti s tem? Verjetno je treba sprejeti kar je bilo in poskušati svoje življenje izgraditi v novih temeljih.
Ampak res je tako kot praviš, spremlja te vsa zgodovina, sprašuješ se ali si normalen, ali te drugi imajo zato za čudnega… Še vedno me je pred drugimi sram za to kakšne starše imam. Ampak zdaj mi povzročata drugačne rane. Z distanco se jim poskušam izognit, a včasih ne gre.

Koliko ti je uspelo in kaj ti je uspelo?
Ali se je občutljivost na njih zmanjšala?
Ali te prizadanejo drugi ljudje, ki se podobno / enako obnašajo kot oni? Kako se postaviš v takšnih situacijah?
Ali imaš kakšne psihične težave, kot posledica vsega?

Meni se zdi, da me psiha ubija. Imam prav tko ene napade. Ponavadi sem Ok in dobro funkcioniram, sploh ko imam velik obveznosti in nimam časa za druge ali za razmišljanje o drugih. Takrat sem najmanj občutljiva in prizadeta. Takoj, ko imam kaj prostega časa, mi pa pride ven na površje: misli, besede drugih me spomnijo na kaj, ipd. Se mi zdi, da se kar naprej najde nekdo, ki me spomni, ki najde mojo bolno točko. In vračanje nazaj v normalo je naporno in boleče……. Izogibam se ljudi, ki kar naprej nekaj kritizirajo, taki ki imajo probleme sami s seboj in so brez občutka za druge. Se mi zdi, da sem sploh občutljiva, ko je v moji bližini kdo, ki me kar naprej ocenjuje, kritizira, mi kar naprej nekaj svojega vsiljuje.

Antidepresivi mi ne pomagajo. Sem že poskusila. S terapijami sem tudi poskusila pa se mi zdi, da samo bolj podžgejo vse skupaj. Se mi zdi, da mi terapije vrnejo vse tiste občutke, vsa dogajanja in potem spet padem v razmišljanja, premlevanja, zgubljam čas na preteklost. Velikokrat nimam moči, da bi se vrnila nazaj iz tega. Velikokrat ne najdem razloga da bi se še trudila…..ne najdem več smisla v vsem tem…. poti ven pa ti nobeden ne zna pokazati. Nobeden ti ne zna svetovati kako to za vseelej izničiti, kako s tem živeti, kako zmanjšati občutljivost….

Velikokrat se tudi vprašam zakaj sploh toliko debat o tem kako je treba nekaj razčistiti, kako je treba nekaj predelati. Včasih imam občutek, da je vse skupaj prenapihnjeno, da se borimo z mlini na veter. Dejstvo je, da so naši predniki takšni kot so, da smo mi prevzeli določene lastnosti in vzorce. Koliko pa lahko spremenimo, koliko smo spsoobno sploh glede na čas in prostor v katerem živimo, pa je tudi vprašanje. Včasih se mi di, da je danes toliko govora o tem kako se moramo spremeniti, sprejeti ipd. V resnici pa večina ljudi še kar naprej vleče preteklost za seboj, vzorce, si ne želi sprememb, se ne sprejema niti sprejema druge. Mi še vedno živimo v okolju ko kar naprej eni drugim govorimo: joj pa ta barva ti ne paše, pa ta frizura ti ne paše, pa ta obleka ti ne paše, pa kaj ti bo ta šola od tega se ne da živet, pa saj veš da ne maraš une zelenjave….itd.

Mislim pa da so najbolj srečni tisti, ki sploh ne vedo in se ne zavedajo, da so kdaj v preteklosti preživeli kaj težkega. Mislim, da najboljše in najbolj mirno živijo tisti, ki se sploh ne ukvarjajo s tem kakšni so, kakšni naj bi bili in kako se morajo nekaj spremeniti, se spoznati ipd. Tisti, ki ne dovolijo, da jim okolje in drugi govorijo kako je z njimi nekaj narobe. Občudujem tiste, ki so sposobni prezrti mišljenja in komentarje drugih.

Mislim, da se občutljivost na starše zmanjša najbolj, ko se z njimi ne ukvarjaš in živiš svoje življenje, z vsemi obveznostmi in pritiski. Ko jih ne kličeš in ne vabiš, ko ne hodiš do njih.
A enkrat se zaveš, da ti tudi drugi ljudje v bližini včasih povzročajo enake bolečine kot si jih doživljal v otroštvu. Se mi zdi, da kar radi rinemo v odnose, ki nas spomnijo na otroštvo.
Pri meni konkretno sem občutljiva na zapuščanje. Bojim se biti sama. Sedaj sicer že manj, ko sem pač to ozavestila in premlela, ampak včasih je prav težko, ko misliš, da sam ne zmoreš več. Verjetno to izhaja iz otroštva, ker vem, da sta me starša tudi puščala samo in sem takrat jokala. Občutka varnosti pa tako nisem imela nobenega z njima. In spet-manjka mi občutek varnosti pri partnerju.
Antidepresivi pri depresiji verjetno pomagajo, jaz nisem še zbrala poguma za to. Kako pa poteka terapija z antidepresivi-to verjetno predpiše samo psihiater ali kako? Zaprosiš zanje?
Svetovalno terapijo sem že obiskala, a na žalost brez večjega uspeha se mi zdi. Res je, da se ti vse vrne takrat, vsi občutki iz otroštva, da bi jih prepoznal in potem zavestno delal drugače v podobnih situacijah. A kaj, ko to dostikrat “pozabimo” ali se niti ne zavedamo, da nas nekaj spominja na odnose iz otroštva-le kako boš potem lahko pravilno reagiral? Vprašanje ali samo s spremembo obnašanja spremenimo sebe in odnose.
Zato sem malo nezaupljiva do terapevtov. In v kratkem času lahko gre kar precej denarja za njih.
Včasih so takšni ljudje, ki nič ne dajo na mnenje drugih in se ne ukvarjajo s sabo in pač samo živijo, preprosto rečeno plehki. In taki ljudje nimajo občutka za druge, mar jih je le lastno dobro. Poznam take ljudi in mi niso všeč ter mi ni do druženja z njimi.
Zdravo samozavestne ljudi pa tudi jaz občudujem. A takih je malo.

New Report

Close