Med.Over.Net

Mejna in narcistična osebnostna motnja - za svojce

Odgovarjajo: • dr. Leonida Zalokar, univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)

Je odnos z vašim bližnjim poln nenavadnih preobratov in nihanj? Se bojite nenadnih izbruhov jeze, neracionalnega obtoževanja, čustvenega izsiljevanja ali podobnih dejanj, s katerimi vas skuša bližnji prisiliti, da zadovoljite njegovim pričakovanjem. Ste vedno dežurni krivec za vse ali pa se počutite pretirano odgovorni za vašega bližnjega?
Potem obstaja možnost, da ima vaš bližnji značajske lastnosti mejne ali narcistične osebnostne motnje.
Forum je namenjen bližnjim in svojcem ter je nadgradnja strategij preživetja iz knjige Čustveni vampirji.

dr. Leonida Zalokar , univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)

Leonida Zalokar

Kako naprej... če sploh?

Default avatar

VsegaKriva

Pozdravljeni!

Naša/moja situacija je precej težka. Iščem rešitve za stvari, ki so in niso v moji domeni ter samo sebe skušam izpeljati iz luknje, v katero nas pelje moja mati. Mogoče kak nasvet kako ravnati v bodoče ali kako se distancirati, da vseeno obvarujem svojo družino.

Moja mama še ni 50. Od tega že skoraj 25 let trpi za depresijo in anksioznostjo, a s prebiranjem tega foruma in ostale literature sumim, da je klasični MOM. Zagotovo.

Vsa ta leta - kar se pač kot otrok spomnim - nas je s svojimi depresivnimi epizodami 'držala' v kotu. Sprva se spomnim, smo čepeli z njo v sobi in ure ter ure premlevali stvari, ki sploh niso držale. Kar si zapiči v glavo, to vsekakor je res - po njeno. Metala je žarnice, krilila z noži, skakala iz avta, hotela skočit v reko, pod vlak, a ji nikoli kao ni uspelo... ipd. Nikoli obžalovala niti ene same stvari, ki jo je naredila ali izrekla. A vedno je trdila, da ji nihče ne stoji ob strani. Kar se spomnim, nihče ni nikoli dovolj naredil za njo. A bog ne daj, da si jo povedal svoje mnenje oz jo označil za 'ne-ubogo'. S takim je zaključila za vse življenje, sovražnik do konca.
Z očetom sta nas ves čas trajanja zakona držala med seboj kot nek čustveni ščit - po prepiru se nam je najprej mama tožarila, kaj bi oče moral in moral in blabla, kasneje čez par dni še oče, v stilu ne morem več zdržati ipd. Kaj sta te dni v času njenih epizod imela za štirimi stenami spalnice, s sestrami ne vemo. In verjetno je najbolje, da tako tudi ostane. Oče pa tudi... ali je že bil prej tako čustveno zavrt ali je to šele postal skozi vsa ta leta. Ne vem.

Zaradi vseh teh zadev so ljudje čim manj prihajali k nam, zadnja leta skoraj več nihče. Ona seveda ničesar kriva. Seveda, kako boš pa depresivnemu človeku rekel, da je česa kriv??? Sedaj ko pogledam nazaj, nas je s tem vcepljenim občutkov krivde držala na povodcu.

Vmes je zbolela za rakom, to smo prebrodili. Lahko pa rečem, da je tisti čas žal bil še najbolj ok. Delala je na sebi in verjetno je bilo ok tudi zato, ker je bila vsa pozornost na njej. Vsa.

Zadnji 2 leti je groza. Sama sem se odselila že 3 leta nazaj, poročila in rodila. Sedaj na istem naslovu živi s svojo družino le še najmlajša, tasrednja se tudi že odselila. Ob tem se je ta njuna razpoka v zakonu in v njeni glavi samo še povečevala. Kar smo vedele, da se bo zgodilo. Konec leta je bila tudi hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici.

Sedaj se ločujeta. Vmes si je oče poiskal še prijateljico. Kako dolgo traja ne vem, samo pa izvedele prbl 2 meseca pred mamo. Zakaj ji nismo povedale me, je jasno. Borile smo se s tem kar fejst in pritiskale na očeta, da ji pove, kar je nato končno storil. In kakšno je sedaj stanje? Imeli smo družinski sestanek, kjer sta nam povedala, da se ločujeta in podobne stvari. Odkrit pogovor, ki pa je potekal preveč mirno, vsak kaj se tiče s strani mame. In nismo se zmotile. Mama je ... ne iz tega sveta. Seveda, jezna kot ris bi bila vsaka ženska - priznam, ampak ne priznava niti 1% možnosti, da je do tega privedla tudi njena paranoja in pritiski, manipulacije ipd. Ne. Sedaj jemlje ključe od avtov, dviguje denar iz očetovega računa... pa še to bi preživeli, če nam ne bi govorila vseh teh groznih stvari. Vse 3 hčere smo se odločile, da pač kaj se tiče ločitve ne bomo vtikovale, sta vseeno oba naša starša, a sedaj je to šlo predaleč. Zadosti mam poslušanja, česa vse oče ni naredil, kar bi po njenem mnenju moral, česa vse ni naredi xx... Ne zmorem več tega poslušati.
So letele tudi besede kot: j*** se in nasvidenje/ničesar ne boš dobila, naj ti ati zrihta, ampak njemu itak ne bo nič ostalo, ker ga bom obrala/dobila boš le (dediščina), če se boš primerno obnašala.... Ko jo vprašaš, kako si pa to popolno podporo ona predstavlja, da naj pove kako točno hoče, da se obnašamo do nje in ji pomagamo, pa ne ve. Prebledi.
Kot sta se zmenila, ji je oče kupil stanovanje do določene cene in ne, ni ji dovolj. Nove ploščice, novi avto.
Sestra, ki živi še doma, govori, da v vsakem stavku provocira, saj je mama še vedno doma. Vsak dan samo išče, kje bi lahko nekoga, ki ni ničesar kriv, obtožila vseh krivic, ki so jo kao doletele. Tudi v ločitvenih papirjih piše, da je nihče ni podpiral, ji pomagal... medtem pa, ko jo vprašaš, če ji res nismo, reče, da smo. Pa dobro... kdo je sedaj tu res 'nor'?

Zdaj pa me zanima... kdaj se to konča? Kdaj taka oseba neha? Če smo res tako slabo vedno delali z njo, da nas sedaj obtožuje svašta stvari? Ta občutek krivde je tako globoko vcepljen, da ne vem, če se ga bom kdaj otresla. Ne morem ji dati partnerske ljubezni, ki jo je celo življenje zahtevala od nas, ker je pač ni dobila od očeta in ji je tudi nisem dolžna. Ne morem ji dati tiste ljubezni, ki bi jo ji mogla dati starša, a sta delala ravno obratno. Ne morem in ne želim ji dati hinavske podpore s tem, da ji kimam v vsem kar naredi in se strinjam s stvarmi, ki mi parajo živce. Zadnje 3 mesece živim za to. Trpi moja hčerka, moj mož. Tako kot mi je rekel psihiater, ob sestanku, ko je bila hospitalizirana: Kot razumem, bi morale obstajali 3 XY - ena za službo, druga za hčerko in moža, tretja pa za mamo?? Ne. Nehajte.
Ne znam se izviti iz tega stanja. Oz trenutno se ne more nihče od naše družine. Terorizira nas konstantno. Odrezati do konca in živeti kot, da je ni? Vem pa, da bo nas, hčere, čez čas potrebovala. Zagotovo bo, ampak ji ne bomo mogle/ne bomo želele več pomagat. Že zaradi vsega s*****, ki ga povzroča sedaj.

Nikoli si nisem predstavljala, da bomo kdaj kot družina prišli tako daleč. Res sem žalostna in se sprašujem, če je s tako osebo sploh smiselno karkoli reševati. O tem, kakšne vzorce pa sta nam, otrokom, pustila s tem - predvsem pa ona - pa brezveze, da debatiramo... neoprostljivo.
Sorodne vsebine:
Default avatar

plejade45

Draga VsegaKriva,
iz starosti tvoje mame sklepam, da še nisi niti 30, pa sem se kar močno začudila, koliko modrosti je v tvojem zapisu. Sama sem čez 40, pa si glede toliko stvari še nisem čisto na jasnem (pri čemer je moja mama v primerjavi s tvojo skoraj ovčica)... Res kapo dol, kakorkoli se bo tvoja zgodba razpletla, si na dobri poti.
Žal imam občutek, da nekega "srečnega konca" za tvojo družino ni. Upam, da bo tvoja izkušnja drugačna, vendar se mi zdi, da si bila vzgojena (sprogramirana) z občutki dolžnosti in krivde, kar lahko pomeni, da si morda želiš enkrat v življenju slišati iskren hvala ter dobiti občutek, da je bil ves tvoj trud vsaj nečemu namenjen, prepoznan kot tak in je tvoj MOMster zadovoljen. Zaenkrat pri takih ljudeh reakcije hvaležnosti in priznanja še nisem doživela in morda ima smisel, da se s sestrami pripravite, da morda tudi pri vas mama ne bo nikoli zadovoljna ali hvaležna za karkoli.
Kar je meni pomagalo je:
1. spoznanje, da sem bila vzgojena z nadpovprečnim občutkom dolžnosti in krivde in da se otrok ne bi smelo tako vzgajati, zato tudi ta del moje "glave" zasluži, da mojega MOMsterja včasih iskreno pošlje k vragu;
2. knjiga Strupeni starši psihoterapevtke Suzan Forward. Knjiga je sama po sebi zakon, ampak meni je bila posebej dragoceno spoznanje, da ljudem, ki so z nami delali grdo, pa tega ne obžalujejo, NI treba odpustiti. Čisto OK je, da smo nanje jezni, ker si noben otrok ne zasluži takega *****;
3. moj otrok. Nekega dne se dojela, da za svojega škrata delam vse stvari, ki so bile moji mami taka muka in zaradi katerih sem ji toliko "dolžna". In veš kaj? Meni niso nikakršna muka in prav nič občutka pravice do posebnega tretmanja nimam za njih. Na kraj pameti mi ne bi prišlo mojega otroka kaznovati z užaljeno surlo, dramo in s tem, da mu dajem občutek, da me je razočaral z vsako figo, ki mi v tistem trenutku ni prav.
Tveganje, ki smo mu izpostavljene ženske, ki so odrasle z MOMsterji, je, da včasih prevzamemo negativne vzorce - po domače.... da reagiramo s čustvenim izsiljevanjem, ko nam kaj ni prav, namesto da bi neposredno povedale, kaj nas teži. Ko sem bila mlada, sem bila zelo nagnjena k temu in sem imela veliko srečo, da je moj takratni partner ta vzorec prepoznal in se z mano odkrito pogovoril. Od takrat delam, da bi to kar najbolj opustila, čeprav ne dam roke v ogenj za vsako svojo reakcijo. Upam, da ti nimaš te težave, za vsak primer se pa le opazuj....Ker veš kako se zadeva neha? Tako, da vsi ljudje spoznamo, da imamo moč dobiti kar želimo z neposrednostjo, odkritostjo in predvsem brez čustvenih igric. Tako naši mulčki ne bodo trpeli pod istimi vzorci, kot smo mi.
Za mamo boš vedno morala deloma skrbeti - skrb za starše je jedro naše družbe. Ampak morda ti bo knjiga Suzan Forward pomagala razviti strategije, kako to narediti brez čustvenega vpletanja. Ima nekaj super strategij, ostalo je pa stvar vaje in ponavljanja.
Tebi in tvoji mladi družini želim veliko sreče ter popolno prekinitev vseh teh negativnih vzorcev. Kot sem že rekla - iz modrosti tvojega zapisa me navdaja velik optimizem.
Default avatar

vzhajajoce sonce

Draga VsegaKriva,

odgovarjam iz izkušenj z NOM partnerjem, morda vam bo vseeno kaj uporabnega. Iz zapisanega lahko le rečem, da živite v dokaj nevzdržnih razmerah z vašo mamo. In otroci takšnih staršev res nimajo lahkega življenja - še huje pa je kot pravite ta občutek krivde, ki vas spremlja. Oz.da starš otroku vceplja občutek krivde je absurdno in neopravičljivo dejanje. In za povrh je to mama, ki naj bi bila tisti nežnejši del v družini in največja ljubeča opora otrokom.

Žal MOM, NOM nikoli ne odnehajo z njihovim neprimernim obnašanjem, obtoževanjem, čustveno manipulacijo (prevračanje krivde na vsakogar)... Odvisno kako boste odreagirali na njo, pa se lahko zadeve nekoliko omilijo (vsaj jaz imam takšno izkušnjo).

Kaj pomaga oz. kaj sem izkusila osebno kot pozitivno zame: osebo ignorirati- torej se obrniti in zadevo "preslišati". Ali osebi vse pritrditi: če te okrivi nečesa, ji pač rečeš "ja tako je, prav imaš, to sem naredila, ja zakaj pa ne...". Če gre debata še dalje, pa nadaljuješ tudi ti- seveda z istim pristopom, vse pritrdiš. Če začne oseba z očitki, kako si lahko takšna, pa rečeš zakaj pa ne, takšna pač sem in se nasmeješ.
Res je, da se tukaj v začetku počutiš nelagodno, ker veš, da to ni res v kar pritrjuješ. Vendar najdeš s tem tudi svoj notranji mir. In sčasoma se na takšno obnašanje navadiš. Osebi MOM, NOM vzameš s tem moč nad teboj in moč, da usmerja vse po njenem. Najlepše pa je spoznanje, ko uvidiš, da s takšnim tvojim ravnanjem zmaguješ nad osebo- ne gre tukaj za tekmovanje, ampak za tisti občutek, ko ostajaš na površju, prej pa te je ta oseba potlačila v dno in še nižje... Oz.bolje rečeno: osebe več ne hraniš- to je ključ za nekoliko mirnejše in znosnejše odnose. Nikakor pa seveda to ni kvaliteta življenja.

Ampak tukaj je potrebno biti zelo vztrajen. Ni dobro pokazati svoje jeze (oziroma le zelo redko- če jo redko dodajaš osebo MOM spet presenetiš), pokazati je treba tisti JA in nasmešek- torej strinjanje z vsem, ne oporekati. Oseba MOM se hrani ravno s tem, ko reagiraš- pa kakorkoli že.
Da ti je vseeno, če boš deležna kakšne dediščine ali ne, da ji pokažeš, da se ne bojiš prihodnosti in da veš poskrbeti za sebe. Če uspevaš tak pristop nekaj časa, potem MOM osebo iritiraš s svojim obnašanjem.

Vaše obnašanje- tisto standardno je potrebno torej spremeniti- obrniti čisto na glavo. Poiskusite kaj deluje, glejte jo v oči in spremljajte njeno obnašanje. Na obrazu MOM se neverjetno pozna določen izraz, ki tako rekoč pove: o kaj je pa zdaj to...kajti takšna oseba te ima v nulo naštudirano. Seveda so NOM, MOM osebe pravi kameleoni- spremenijo taktike na tekočem traku. A kot rečeno IRITACIJE ravno ne zmorejo. Tukaj se jim dokaj poruši sistem.

In najbolje se je sprijazniti z dejstvom, da mama ne bo ozdravela ali se čudežno popravila. Tega ne zmore in tudi vi ji ne boste mogli nikoli pomagati. Izobražujte se kot je zapisala predhodnica, da boste v bodoče kos njenim manipulacijam.

Bom podala še to osebno izkušnjo. Z izobraževanjem o motnji, z izobraževanjem o lastni osebnostni rasti mi je uspelo, da sedaj gledam na mojega NOM (s katerim se ločujem in se bom tudi odselila v kakšnem mesecu- sem v starosti vaših staršev) kot na bolno osebo. Opravila sem z jezo nanj, sprejela vse tako kot pač je. Ne želim mu nič žalega, ne poznam več občutka maščevanja. Mislim, da sem ga zares dokaj dobro spegledala in ko mi spet pride s kakšno manipulacijo, s katero se me dotakne, mu v obraz povem, da vem s čim sedaj manipulira. In takrat odneha- kot da bi mu nekaj vzelo dar govora. Neverjeten vpliv na njega ima ravno moje "spregledanje". S tem ga popolnoma ustavim. Morda uspe sčasoma to tudi vam. Ampak za to je potrebno izobraževanje, veliko čitanja kako se dejansko izvaja manipulacija, da jo sploh lahko prepoznate. Ko enkrat prepoznate vsaj nekaj osnovnih "vzorcev" pa vse kar steče. Čeprav za presenečanja MOM še vedno skrbi...

Iskreno iz srca vam želim, da vi in vaši sestri najdete pot v lepše in mirnejše življenje, seveda tudi vašemu očetu privoščim vse dobro. Vsekakor pa vam želim globokega spoznanja, da kot otrok ne nosite krivde za prav nič v maminem življenju.
Lp,
Default avatar

GittaAna

"kdaj se to konča? Kdaj taka oseba neha? Če smo res tako slabo vedno delali z njo, da nas sedaj obtožuje svašta stvari? "

Pri njej - nikoli. Pri tebi - ko se boš tako odločila.

Sama imam primerek matere nekaj podobnega tebi. Nikoli nič kriva poklicna Žrtev in Mučenica, ki je kar pomnima zase govorila, da bo ravnokar umrla ( kljub temu, da je počela res grde stvari) Ko sem bila majhna se je celo delala mrtvo, da bi mojem odzivu videla, če jo imam rada ( njene besede).

Nje torej ne moreš spremeniti, edina spremeba si lahko ti. Sama sem res veliko prebrala , se pogovarjala in na srečo na tej poti odkrila borderilne, da mi je končno postalo jasno zakaj gre. Da me ni sposobna imeti rada, da ni sposobna resnične človeške bližine, da sem zanjo ( tudi drugi) zgolj objetk, ki je vreden zgolj toliko, kolikor ga lahko uprabi v svojih dramah in da tega ali ni sposobna videti ali ji preprosto ni mar ali pa je zgolj zla.

Rešitev na koncu je bila, da sem prenehala sprejemati odgvornost zanjo , za njena čustvena in drugačna stanja in tudi za posledice njenih odločitev. Kot odrasla oseba je sama odgovorna zase in nimam niti pravice, da se vmešavam v njene odličtve. Prav tako pa sem kot odrasla odgovorna zase , zato moram poskrbeti, da mi ona ne škoduje.

Zame je ot pomenilo, da sem se res iskreno pogovorila sama s seboj, koliko stikov mi dejansko sploh znese, paše, kolikšna je količina, da me ne vrže iz tira, da je še zdravo zame. Potem sem jo o tem obvestila ( enkrat na teden , isti dan en telefonoski klic in vsake nekaj mesecev obisk) in se tega dosledno držala. Med tednom ji dobsedno nikoli nisem dvignila telefona , niti nisem pustila drugim, da vplivajo name, ko jih je izkoristila tako, da jim je rekla, naj mi rečejo, da jo moram poklicati in se z njo pogovarjala zgolj na določen dan.

Seveda je udarila z vsemi topovi , vključno z lažnim poskusom samomora ( sem samo klicala reševalce, da dela samomor (so jo odpeljali, v bolnici odkrili, da v resnici ni pojedla tablet, četudi še danes trdi, da jih je) in potem je bil mir s tem. Ker je dojela, da imajo njene besede , grožnje...itd posledice in da me ne more več držati z nenehnim namigovanjem, da si bo kaj storila, če ne bom počela vse tako, kot ji paše.

Krivda bo ne neglede na vse, kar boš o situcaiji vedela in razumela še vedno kdaj pa kdaj prisotna, ker si bila od majhnega vzgojena, dobesedno strenirana, da si ti odgovorna za njena stanja in se je to zažrlo globoko v tebe. Vendar, ko s tem v glavnem opraviš, se zlahka vsakič znova, ko te kaj prime opomniš, da gre zgolj za pogojevanj odziv iz tvoje strani in da to dejansko nima nič opraviti s teboj, oziroma ne sprejmeš več krivde nase. Če ti slučajno zdrsne in spet začneš čutiti neprimerne občutke krivde, potem bo že tvoja mati poskrbela s kakšnim ponovnim grdim , groznim dejanjem, da se boš spomnila, zakaj v resnici gre. Bolj boš "mehka" hitreje se bo spravila nate.

Torej, čimveč beri in se izobražuj ( v slovenščini tudi Če škripa med materjo in hčerko od Victorie Secunda) in nato razmisli, koliko dejansko lahko sploh sodeluješ v njenih dramah ( koliko ti je še prijtno, zrdavo zate, koliko še preneseš) in se tega potem dosledno drži. Na tvojem mestu bi poleg količine časa, preživete z njo, ki bi jo dobesedno zakoličila, postavila meje tudi kar se tiče njenega žaljenja tebe ali očeta. Povedala bi ji, da bom vsakič, ko bo to počela vstala in šla. In to bi nato dosledno počela. Pri njih gre zgolj s pogojevanjem ( nobena razlaga, dejstva ali karkoli drugega ne zaležejo) torej: Če boš naredila, rekla...to, bom jaz strila to. In če se tega dobesedno držiš, se začnejo po prvem razburjenju držati tudi oni. ( če seveda vmes ne popuščaš in jim tako daš vedeti, da se morajo zgolj dovolj dolgo truditi, pa te bodo spet dobili tam, kjer te hočejo)

Povej svojim bližnjim kaj boš naredila, da ti stojijo ob strani. Na začetku bo namreš še huje, da bo potem bolje. Pogovarjaj se to tem, kar se dogaja s tistimi, ki razumejo. Če lahko podjti k kakšnemu dobremu psihoterapvtu, da ti bo v tem vmesnem času stal ob strani. Pazi pri morebitni izbiri, malo je dobrih in ogromno jih ima težave kar se tiče reševanja odnosa s starši, saj je mit o tem, da so starši vedno dobri in da je mama pač mama in da ji moraš vse odpusiti...itd...še vedno močan pri nas in tak terapevt ti lahko naredi veliko dodatne škode. Če ne druga pa deli svoje izkušnje tukaj z nami, ker smo eni redki, ki vemo, o čem govoriš in ker imam tudi sami veliko podobnih izkušenj.

KOt sem rekla, ona bo do konca takšna kot je, s starostjo verjetno še hujša, zatorej vsaj ti začni živeti normalno zdravo življenje, drugače bo s seboj potegnila še tebe ( in sestre) in boste potonile vse.
GittaAna
Default avatar

Odbita

Najhuje je, ker moraš mejo držati ti. Dobra novica je, da si sedaj odrasla - ti in tvoje sestre. Ti gre za nenehno postavljanje meja, zato je fino povedati vnaprej...npr. vsaka sestra pride enkrat na mesec na obisk in kdaj, če ne more živezi sama, da ji boste zrihtale dom ipd. Postavljajte ji tudi druge meje: če se boš name se kdaj zadrla, pokličem policijo; ne objemak me ob rojstnih dnevih, ker mi to ne paše; imam svoje življenje; najdi si svoje prijatelje, to jaz nisem... Fino je, d ste s sestrami složne okoli tega in se še ve ne obtožujete med sabo. Ker ponavadi jim uspe tudi to. Veliko odločnosti in vse dobro želim.
Default avatar

GittaAna

Odbita to, da si za meje odgovorna ti in ne ona, je v bistvu odlična novica, ker to pomeni, da imaš ti niti v rokah :) . Predstavljaj si, da bi bile postavljanje meja odvisno zgolj od nje....

Včasih postavljanje meja narobe razumemo. Večina meni, da postavljamo mejo tistemu, ki za nas ni v redu, ki nam škodi, ki želi posegati v naše življenje. To nikoli ne deluje, ker ne moremo drugemu ukazovati kako nas se vee, še posebej momsterjem ne.

Meje postavljamo zase, oziroma sebi. Ni point v tem, kako se vede druga oseba, temveč do kod ji bomo to še dopustili, kaj je za nas še ok in kaj ne, kaj nam je povsem nesprejemljio, kaj ni več zdravo za nas, kaj nas preveč vrže iz tira....itd. Če rečem nekomu, da ne prenesem oziroma na dopustim, da se dere name in da se bom vsakič, ko bo to počel odstranila iz prostora, prekinila telefon...itd. je to drugače, kot če rečem ni prav, da se dereš, ne bi se smel dreti, ker s tem posegaš v drugega, mu zpoveduješ kako naj se vede in kako ne in ker lahko to on zlahka zanika, oziroma pride do zanikanja, dolgih in brezplodnih debat za odvračanje pozornosti.

Če pa rečem, jaz ne zmorem, jaz ne prenesem, mene prizadane pa je to moja izkušnja, moje čutenje, ki ga drugi ne more zanikati in oporekati ( ne more ti nekdo reči, da nisi žalosten, če si žalosten, lahko pa ti reče, da ni res, da se dere, da si samo ti preobčutljiv)

Pri postavljanju meja se v resnici bolj ukvarjaš s seboj, kot pa z drugim in s postavljanjem meja svojo usodo, počutje in vse ostalo spet vzameš v svoje roke.



Odbita je napisal/a:
Najhuje je, ker moraš mejo držati ti. Dobra novica je, da si sedaj odrasla - ti in tvoje sestre. Ti gre za nenehno postavljanje meja, zato je fino povedati vnaprej...npr. vsaka sestra pride enkrat na mesec na obisk in kdaj, če ne more živezi sama, da ji boste zrihtale dom ipd. Postavljajte ji tudi druge meje: če se boš name se kdaj zadrla, pokličem policijo; ne objemak me ob rojstnih dnevih, ker mi to ne paše; imam svoje življenje; najdi si svoje prijatelje, to jaz nisem... Fino je, d ste s sestrami složne okoli tega in se še ve ne obtožujete med sabo. Ker ponavadi jim uspe tudi to. Veliko odločnosti in vse dobro želim.
GittaAna
Default avatar

Odbita

Vsekakor, Gitta, se strinjam. To je stvar meja pri sebi. Je pa vseeno nujno, če tudi nasprotna stran ve... Dokler sem bila mlada in živela še doma, ni bilo dovolj, da sem samo zaklepala vrata. Morala sem tudi povedati, da jih bom zaklenila in zakaj, grdo gledati in niti slučajno biti prijazna, ker je to pomenilo, da me lahko jahajo. Obveščeni morajo biti o naših mejah in tudi o tem, kaj bo sledilo, če bodo čez te meje šli. Tudi klicabje policije ipd. Žal. In se tega držati. Oditi, ko je treba. Obiskovati, kolikor zdržiš. In če sploh obiskovati. Kakega popuščanja si jaz nisem nikoli mogla privoščiti. Oz. samo tehnično, brez pričakovanj Itak da si želiš normalnih staršev, družine, a če ni...ni. Računati ne smeš na nič, uvida ne bo, važno je res le to, kar storiš s sabo, kje so tvoje meje...recimo ali me lahko starš drži s kakimi zapuščinami ali sem prost teh idej ...ipd? To, da pa pri treh sestrah lahko računaš na to, da bo vsaj ena padla na skušnjavo biti bolj ljubljena od drugih, je tudi treba opozoriti. Zdržati je treba tudi kako tako razočaranje, če ti imaš uvid, drugi pa ne. Vedeti, da kregajo celo sorojence. Ko imaš zelo razpucano, tudi v tem primeru skrbiš le zase. No, jaz sem bila vseeno glasna zaradi bratov in sester. Žal.
Default avatar

VsegaKriva

Ja, to niso lahke stvari. Mi je pa lažje, da sem odkrila ta forum. Hjoj, koliko različnih zgodb. Res ne moreš vedeti, kaj se dogaja za 4 stenami in v glavi ljudi. Pa še res je bolje, da ne.

Plejade45, res je, stara sem 27 let. Mogoče kdaj premalo za vso to zmedo, a vsekakor preveč, da bi si dovolila (sploh pa sedaj s svojo družino) takšnega obnašanja.

Zadnja 3 leta, odkar ne živim več pri naših doma (kljub temu, da sem tudi prej živela skoraj 5 let v Lj), kar precej razmišljam o odnosih in kako spremeniti vzorce, da obvarujem svoje otroke. Seveda, ni težava samo pri naših, ki mi je dala misliti, tudi tu, kje smo sedaj (pri tastu in tašči) ni ravno vse bleščeče. Groza od odnosov in lahko rečem, da sem se tudi tu precej naučila. Predvsem kako se postaviti zase. Tega prej nisem znala. Ampak na tem področju mi je 'odklenkalo'. Vtikovanje v vzgojo, nepotrebne debate o najini gradnji (o kateri se tako mimogrede sploh ne pogovarjamo), komentarji o poroki in nenazadnje - soljenje pameti o moji mami. To je bila zadnja pika na i. Spet toliko o tem, kakšna mnenje ima okolica o takih ljudeh, tudi brez informacij. Groza! Sploh nismo nikoli govorili o stanju moje matere, a onadva meni, kako me je lahko sram - da smo 3 hčere in ji nobena noče pomagat, da je to treba na lepi način in blabla. Spet ta krivda... ki je ne bi smelo biti.

Sem ravno prebrala pri eni drugi odprti debati, da okolica res pričakuje, da je pa mama le mama, ne glede na vse. Sama sem mnenja, da spoštovanje ni primarna pravica starša, ki jo lahko kar tako zahteva. Ne, si ga je treba tudi prislužiti. In zaradi tega ne dovolim, da bi mi nekdo 'solil' pamet o tem, kako je treba mamo spoštovati in ravnati z njo oh-in-sploh, ona pa ti potem, kaj... skače po glavi?? Ne, enkrat je tega konec.

Strupene starše sem prebrala že 3krat, nazadnje sem bila tako 'predrzna', da sem knjigo dala prebrati tudi mami. Ne vem, če je razumela point tega dejanja. Mislim, da ne. No, sedaj sem si naročila svoj izvod in jo bom naštudirala do zadnje pike. Tako kot je bilo že rečeno, meje se postavljajo sedaj - postavljam jih jaz sama.

In hvala za ta komentar, GittaAna, je kar za natisnit in postavit na vidno mesto:
"kdaj se to konča? Kdaj taka oseba neha? Če smo res tako slabo vedno delali z njo, da nas sedaj obtožuje svašta stvari? "

Pri njej - nikoli. Pri tebi - ko se boš tako odločila.

In sem se. Sms enkrat na teden, obiski, ko bo sama izrazila željo - seveda samo pri njej. Največji izziv bo z obiskovanjem vnukinje. Uhuhu, tu pa sem levinja, prava! Se ne dam. Najprej bova midve uredile distanco in ko bom videla, da zdrži 15 min brez poniževanja očeta, mene, sester in negativnih komentarjev, takrat bom mogoče o kakem obisku še premislila. Ostalo odpade. In tu ji bo najtežje. Da razjasnim, nisem podpornik odtegovanja stikov, ampak mislim, da v tem primeru ni druge možnosti. Dokler ne bo začela upoštevati mojih meja, ne bo nič. To ji bom tudi jasno povedala ob naslednjem pogovoru, če bo sploh prišlo do njega. Bogve.

S sestrami se dosti dosti pogovarjamo o tem. Različne smo si, a vseeno podobne. Razočarane smo bile že neštetokrat nad temi odnosi, tudi sedaj ni nobene razlike. Prvo je prekipelo najmlajši, potem meni in nazadnje še tasrednji. Kako bo katera opravila s temi občutki, ki jih imamo, ne vem. Vsaka po svoje. Sama sem si zato postavila kar visok zid, ki pa vem, da ni ok že zaradi drugih odnosov. Sem pa mnenja, da naj vsaka naredi po svoji vesti in toliko koliko misli, da zmore. Prepričana pa sem, da ne zdržiš dolgo v tem up-down občutkih, kot da si na bungee jumpingu. Na dolgi rok ne. Zato me je malo strah... ne zaradi odnosa mama-srednja hči, ampak zaradi sestre same. Ranljiva je bolj kot sva ostali dve in mislim, da se bo težko sprijaznila, da je mama pač taka. Da ne glede na to, kako ji bo hotela pomagati, da ne bo nič iz tega. Postaviti zase se ve, upam, da bo sprevidela, da je to potrebno tudi v tem odnosu.

Ločitev ni najhujša možna stvar, ki se nam je kot družini zgodila. A po vsem tem, ko enkrat mame več ne bo na tem naslovu... se za nas, hčere, komaj začenja 'pekel'. Hotela bo nas v življenju, pod takšnimi in drugačnimi pogoji, ne ve pa, da jih imamo tudi me. Tega obdobja me je strah, malo pa tudi ne.
Default avatar

Pikicapolinčica

Vaša mama je pač bolana in se tako tudi obnaša , ker če bi bila zdrava bi se obnašala kot vi ali sestri in kdo drug . Vaši mami je še najtežje od vseh vas . Sprejeti morate dejstvo da je pokasirala nekaj kar ni hotela .Bolezen . Verjamem da ni prijetno vendar vas danes tukaj brez nje ne bi bilo , ravno tako vaših sestr . Vi boste mogoče pokasirali kaj drugega in tudi vi imate otroka . . Ljudi kot je vaša mama bi ljudje najraje potisnili na rob . Mogoče mama nima niti pravega niti ustreznega zdravljenja . Poišciti ji negovalko,družbo ali prijateljico ali pa jo kam vključite da se bo čutila koristna in sprejeta s tem bo tudi bolezen počasi splahnela . Kdor nima depresije ne razume z s čim vse ta lahko ponudi . Vaša mama bo pač to življenje morala odživeti tako kot vsi vstali .Pred vsem pa si zapomnite da ona ne nore kar tako nehati stem . Ta želja je bila v njej že davno pred vašo
Default avatar

jaz sem tudi mama

Verjetno sem stara približno toliko kot tvoja mama ... Ti povem nekaj, mogoče ti bo pomagalo pri spraševanju svoje vesti. Sem odrasla, samostojna oseba, pri teh letih še mlada, polno aktivna. Imam seveda probleme, ki jih rešujem sama in ob podpori partnerja, prijateljev, nikakor pa ne na plečih otrok. Če kaj, so obveščeni, če se želijo pogovarjat o tem, se pogovarjamo, v nobenem primeru pa niso oni glavni dejavnik pri mojih problemih, bi rekla, da sem predvsem sama. Obratno ne velja: moji otroci se lahko kadarkoli obrnejo name in pričakujejo mojo pomoč in podporo. So malo mlajši od tebe, ampak tudi ti bi kot sveže pečena žena, sveže pečena mama verjetno še kako potrebovala kak mamin nasvet, podporo, spodbudno besedo. Mislim, da je dolžnost staršev, da otrokom nudijo podporo pri prehodu v svet odraslosti, čeprav so otroci že zaposleni, samostojni. To so vendarle zelo veliki koraki. Govorim o podpori, pomoči, ne o prevzemanju največjega dela bremena. To je pa njihova naloga. Tako kot moram največje breme svojih težav prevzeti jaz sama. Velja tudi za tvojo mamo.
Moja mama je bila vse življenje depresivna in nas je otroke čustveno izsiljevala. Ni bilo tako hudo kot pri tebi, pa vsem se je smilila, ker je imela težko mladost, težko življenje, veliko tragedij ... Nihče, niti mi, je ni videl kot čustvene izsiljevalke, čeprav je to bila. Oče jo je imel rad vse življenje, do njene smrti, pa zdaj vidim, da kaj prida ni mogel imeti od nje, ker je bila ves čas nezadovoljna, zaverovana samo vase, v svoje probleme, za nas je naredila tisto, kar je bilo nujno: torej prala, kuhala, pospravljala, hodila na govorilne ure. Stalno obujala stare zamere, stare zgodbe, ko je kaj "nastradala" ... Stokrat eno in isto. Formalno je bilo vse b.p., čustveno smo bili brez mame, oče je pa itak cele dneve delal, ko je bil doma, je pa hotel imeti mir. Mene je uspešno izsiljevala do smrti, šele po njeni smrti sem pravzaprav ugotovila, kaj je počela. Pa da ne boš mislila, da je bilo to, kar smo otroci vse delali za njo, v očeh drugih ljudi dovolj. Ne, bilo je veliko očitkov, da nismo skrbeli zanjo. Aja, a bi morali ostati brez svojih družin, partnerjev, otrok, in paziti nanjo, da bi jedla, da se ne bi filala z zdravili, da bi hodila k zdravniku, da bi počivala, spala, se gibala? To ne bi bil nekajmesečni projekt, to bi bil vseživljenjski projekt. Najstarejši, brat, je malo po njej, pesimistično naravnan, negativen, melanholičen. Ker je moški, ga je očitno manj obremenjevala, najmlajša sestra je pa že pred dolgo časa prekinila stike z njo, nekaj sta se sporekli. Tako sem ostala več ali manj samo jaz, brat bolj za tehnične stvari.

Postavi si mejo. Tvoja prva dolžnost zdaj je tvoja družina, mož, otroci, imaš zahteven projekt gradnje hiše. Če se tastu in tašči zdi, da se ne trudiš dovolj za mamo, naj izvolita onadva priskočit na pomoč. Pri 27 se lahko živa zakoplješ, pa še ne vem, če bo dovolj za tvojo mamo. Potihoma moram čestitati tvojemu očetu, da je zmogel ta korak, dovolj mlad je še, da lahko srečno živi dlje, kot je bil nesrečen s tvojo mamo. Napiši si nekam, koliko časa in energije imaš odveč in na voljo za mamo. Zapomni si, da je ona kot komar, sesala bo, dokler je ne boš frcnila proč. Sama sebi moraš biti na prvem mestu, poskrbeti moraš najprej zase, za svoje zdravje in notranji mir, sicer ne boš koristila ne sebi, ne svojim najbližjim. Jaz se nisem niti zavedala, kaj se mi dogaja, ker je bilo tako celo življenje. Tudi ti se mogoče ne bi, če ne bi eskaliralo do psihiatričnega zdravljenja. Upam, da boš zmogla postaviti meje in se jih držati. Res ti to želim.
Default avatar

HOP

Pikicapolincica, osebno vidim v vasem komentarju golo "nabijanje" obcutka krivde...
Lp
Default avatar

GittaAna

Pozdravljena Pikicapolončica!

Vaše sporočilo mi daje misliti, da verjetno niste imeli nikoli opraviti z nekom, ki ima znake osebnostne motnje ali pa je to tako blizu vas, da so se vaši obramni mehanizmi tako zelo okrepili, da ste začeli racionalizirati ( iskati kakršnekoli razumne razloge) neracionalno oziroma nezdravo vedenje.

Depresija je nekaj, osebnostne motnje so nekaj drugega ( res pa je, da je depresija lahko pridružena osebnostnim motnjam). Reči, da "bolezen" opravičuje mamino vedenje in da jo to odvezuje vsakršne odgovrnosti zase in posledice svojega vedenja je ne samo nesmiselno temveč tudi škodljivo za takšno mamo in še bolj za njene bližnje in predvsem najslabša možnost, če želiš kakršno koli zdravo rešitev.

Takšni ljudje namreč ne želijo prevzeti odgovornosti in jo nenehoma prelagajo na druge , drugi so tisti, ki jih morajo osrečiti ali karkoli drugega - dejstvo pa je, da te nihče drug ne more osrečiti ali nekaj, kar bi moral narediti sam, narediti namesto sebe, zato bodo vedno nesrečni, ne glede na to kakšno vse pomoč bodo dobili od ostalih. Običajno svoje otroke že od majhnega naredijo za svoje skrbnike oziroma tiste, ki so odgovorni za počutje, vedenje matere iz njih naredijo čustvene sužnje in če se otrok temu nezravemu scenariju ne upre, potem je velika verjetnost, da bo tudi otrok končal hudo poškodovan ali celo z istim vedenjem.

Reči, jaz sem bolan in lahko počnem karkoli mi paše in se ne bom spemenil, moji bližnji pa se morajo temu ukloniti je v primeru osebnostnih motenj tako, kot če bi imel sladkorno bolezen in ne bi želel spremeniti svojega načina življenja ( prehrano in ostalo) in bi odklanjal pomoč ( zdravila, pregledi) vendar bi zahteval od svojih otrok, da skrbijo zate in posledice neodgovornega vedenja.

Da se ne morejo spremeniti ni res, je pa težje zanje. Vsakič, ko se počutijo ogroženi, oziroma, da bodo izgubili nekaj, kar jim je res pomembno, se zlahka in hitro spremenijo v karkoli je potrebno, da dobijo nazaj, tisto, kar jim grozi, da bo izgubljeno. IN tudi storijo, kar je potrebno. Torej vedo, kaj je treba in tudi kako. Vendar v trenutku, ko to dobijo, se kar naenkrat ne "zmorejo več spremenijati" in začnejo s starimi vzorci, zato je večina teh sprememb bolj ali manj v fuknciji manipulacije. Torej, spremenijo se lahko, če si seveda želijo oziroma imajo dovolj močan motiv. Žal to običano ni dobrobit njihovih otrok, temveč zgolj njihove lastne , običajno trenutne potrebe.

Biti mama ( ali oče) ti še ne da bianko pravico, da lahko s svojim otrokom počneš karkoli hočeš oziroma, da ga besedno, čustveno, fizično ali celo spolno zlorabljaš, kar vse je pogost primer pri starših z osebnostnimi motnjami. In vsak otrok ( kot tudi odrasli) ima pravico, da takšno zlorabljanje odkloni in če to pomeni, da prekine stike oziroma ne skače tako, kot takšen starš narekuje , je prav in zdravo, da to naredi zase, kot tudi za takšnega starša, saj je tako vsak minimalna možnost, da bo takšen starš morda kaj naredil, ozioroma si poiskal pomoč. Vendar je res minimalna, ker se večina takšnih staršev ni sposobna vživljati v nikogar drugega, kot zgolj vase in svoje potrebe.

Če boste opazovali vse otroke tukaj in drugje, ki imajo takšne starše boste videli, da bi storili vse, kar je le možno, da bi lahko pomagali svojih staršem in večinoma to počnejo ali so počneli tudi čez meje, ko je za njih še zdravo. Vendar tak starš tako ali tako ni z ničemer zadovoljen, zahteva vedno več, tudi na račun otroka, odklanja vsakršno pravo pomoč ( ker bi to pomenilo, da morajo prevzeti odgornost zase, namesto, da jo prelagajo na druge) in ne glede na to, kaj vse ponujaš, koliko se trudš v resnici zgolj poslabšuješ situacijo tako sebi, kot tudi takšenmu staršu, za katerega je še manjša verjetnost, da bi si poiskal pomoč.

Ni ga hujšega, kot dojeti, da tvojemu staršu v resnici ni mar zate in da te je pripravljen s teboj zlahka manipulirati, ti celo škodovati, zgolj za svojo lastno korist. Osebe z osebnostno motnjo imajo pogosto veliko težavo z empatijo, to je vživljanjem, sočutjem do drugega, zato je vsaj za otroke nujno ,da so vsaj oni zavedajo posledic, ki jih takšen starš pušča na otroku, da so vsaj oni sočutni do sebe in da naredijo nekaj, da ta začarani krog prekinejo. In ta nekaj je ponavadi to, da takšnemu staršu postaviš jasne in neprebojne meje ( ne glede na izpade ) in se, če ne delujejo, povsem odmaknejo stran.

Če otroka rodiš si mu roditelj, če želiš postati še dober starš oziroma mama ali oče, potem se moraš tako tudi vesti. Zato so otroci rojeni takšnim stašrem sicer res lahko hvaležni za življenje ( če boste vprašali njih vam bo mnogo od njih povedalo, da bi raje videlo, da se sploh ne bi rodilo v takšno družino) , vendar nimajo v primeru, da jih starš zlorablja ( ne glede na to ali gre za bolezen ali kaj drugega ) nobene odgovornosti do svojega starša oziroma imajo dolžnost do sebe, da se iz takšnega razmerja umaknejo, da naredijo vse, da tega več ne prihaja Vsaj mora prevezti odgovornost zase, drugače tako ali tako ne gre.

Pikicapolinčica je napisal/a:
Vaša mama je pač bolana in se tako tudi obnaša , ker če bi bila zdrava bi se obnašala kot vi ali sestri in kdo drug . Vaši mami je še najtežje od vseh vas . Sprejeti morate dejstvo da je pokasirala nekaj kar ni hotela .Bolezen . Verjamem da ni prijetno vendar vas danes tukaj brez nje ne bi bilo , ravno tako vaših sestr . Vi boste mogoče pokasirali kaj drugega in tudi vi imate otroka . . Ljudi kot je vaša mama bi ljudje najraje potisnili na rob . Mogoče mama nima niti pravega niti ustreznega zdravljenja . Poišciti ji negovalko,družbo ali prijateljico ali pa jo kam vključite da se bo čutila koristna in sprejeta s tem bo tudi bolezen počasi splahnela . Kdor nima depresije ne razume z s čim vse ta lahko ponudi . Vaša mama bo pač to življenje morala odživeti tako kot vsi vstali .Pred vsem pa si zapomnite da ona ne nore kar tako nehati stem . Ta želja je bila v njej že davno pred vašo
GittaAna
Default avatar

HOP

Tipicna manipulativna izjava:
"Verjamem, da ni prijetno vendar vas danes tukaj brez nje ne bi bilo, ravno tako vaših sestr.."
Ja, in?? Nas pac ne bi bilo.. A zato ker me je nekdo spocel, rodil, mu moram biti hvalezen?!? Takih in podobnih fraz sem se naposlusal tekom zivljenja. Ne morem cesa takega vec prenasat. Priznam, to mi dvigne se kako pritisk do nebes.. Spominjam se maminih izjav v stilu : " mama je samo ena", "toliko sem pretrpela zate"(tezka nosecnost), itd.. Obcutki ob poslusanju takih izjav so bili tako zelo mucni, krivda, zalost, nemoc..
Default avatar

Leonida Zalokar

Pikicapolončica, vaša priporočila so olje na ogenj pri obravnavanju mejne osebnostne motnje in kažejo na izrazito nepoznavanje narave te motnje. Ko imamo pred seboj MOM, moramo ravnati po istih principih in načelih, ki so dokazano učinkoviti in so bili na tem forumu že pogosto navedeni- ne glede na to, ali imamo pred seboj lastno mamo, brata, sestro ipd. Naj vas ne ovira paradigma katoliške vzgoje o "Spoštuj očeta in mater" (torej brezpogojno,op.a.) ki je še danes močno zakoreninjena v naših dušah - in nam onemogoča zdravo kritičnost in distanco do lastnih staršev, sploh pa je pojem MAME en velik tabu in je bogokletno o materah karkoli slabega reči, niti misliti....V luči te ideologije in tabuizma sta slaba vest in krivda tesni spremljevalki slovenskega naroda, že historično gledanega kot ponižnega in hlapčevskega. Vzgojenega k poslušnosti, ponižnosti, uklanjanju drugim, služenju drugim. Skrbeti zase, za svoje potrebe se je pojmovalo in deklariralo kot sebičnost, egocentrizem.....kar vse je popolnoma ustrezalo vladajoči kliki. In ji še vedno. Danes dobro vemo, da če ne bomo sami dobro poskrbeli zase (seveda ne na račun drugih) in s tem posledično za svoje duševnoi zdravje, smo na poti samouničenja, bolezni, životarjenja. Nevredno življenja,ki ga okusimo samo enkrat. Za odrasle osebe z MOM in NOM ni nikakršnega opravičila za njihovo ravnanje - v luči diagnoze jih lahko zgolj razumemo, opravičuje pa jih ne, saj so kot odrasle osebe odgovorne za svoja ravnanja, najmanj kar se od njih lahko pričakuje/zahteva je, da si poiščejo pomoč in naučijo živeti tako, da ne škodijo drugim s svojimi manipulacijami, čustvenim izsiljevanjem, raznimi zlorabami.... Socialno sprejemljivega vedenja se da naučiti - ni pa nujno, da bodo tem občutili empatijo, čustveno zadovoljstvo. Običajno teh kapacitet nimajo razvitih. Na nas je, da neustreznemu vedenju do nas postavimo zelo jasno in nediskutabilno mejo, česa ne dovolimo in ne bomo dovoljevali. Materi, bratu, sinu, možu, ženi, šefu, tujcu - ni važno v kakšnem odnosu smo do posameznika. Velja za vse enako. Vemo tudi, da si vse mame ne zaslužijo imena MAMA. Verjemite, lasje nam gredo pokonci,ko poslušamo zgodbe zlorabljanih in trpinčenih otrok - ženske brez čustev, hladne, brezbrižne, manipulativne, zahrbtne, zlorabljajoče, skratka izredno patološke. Ženske z resnimi osebnostnimi motnjami, ki rojevajo otroke. V tuji literaturi najdemo veliko prispevkov o borderline materah in mučni dolgotrajni podvrženosti otrok tovrstni vzgoji, ki pri otrocih seveda ne mine brez posledic - dlje ko so v odnosu z moteno materjo, hujše in težje so posledice. Nikar se ne sprenevedajmo, seveda tudi pri nas obstaja isti problem, saj ne živimo v nedotakljivem mehurčku - vzgoja otrok z borederline materami in očeti z NOM, saj je prevalenca osebnostnih motenj v populaciji po navedbi WHO (Svetovna zdravstvena organizacija) več kot 10%. Zato se je potrebno iz patološkega primeža odtrgati takoj,ko se tega ozavestimo. Če le uspe, brez slabe vesti in občutkov krivde - če pa se pojavijo, jih le vzdržite in se jim ne prepustite, ne podležite. Vsekakor bodo ščasoma minili, vi pa boste zdravo zadihali.

Srečno in pogum - Leonida
Default avatar

VsegaKriva

Naj vam povem, kako sedaj izgleda nase zivljenje. Ravno zato me komentarji, da je mama ena sama ipd me ganejo vec.
Mama se je prbl mesec dni nazaj odselila. Oce ji je v roku enega dne moral placati stanovanje, ker mu je v prico drugih ljudi grozila, da ga bo ubila. Moral ravno ne, a ne zmore priti iz tega njenega primeza. Ne se. No, v tem casu sem se ji ponudila, da ji pridem pomagat pripravljat za selitev. Seveda, ne, ker ona rabi drugo pomoc. Sem ji rekla, da naj me poklice, ce bi se rada pogovarjala - ne, ker je ona bolana, ona ona, in da naj se j.... ter nasvidenje. Taki nacin pogovora imamo sedaj. Na dan zena pa se ji je totalno odpeljalo. Najprej je sestri sredi trgovine grozila, da nas bo vse spravila s sveta, nato je isto ponovila se ocetu, ki ji je prisel popravljat se neke stvari v stanovanje. Med tem je bila tudi ze rahlo nasilna, klofute, tudi skoraj grizenje. Na koncu pa je privihrela se tja, kje dela ocetova prijateljica in imela izpade tam.
Dela v vrtcu, ki ga obiskujeta moja in sestrina hci. Sedaj se hodi k njima v igralnico jokat, v prico drugih otrok. Vzgojiteljica je zavrnila moznost, da jo odstrani, ker pac... mama je ena sama. Da otroci lahko imajo stik z babico ipd. Kam to pelje?????
Bula je tudi tako pogumna, da je prisla na praznovanje rd mojega moza. Pa saj, ne recem... ampak res ni bilo potrebno se jokat mojemu tastu in tasci, ki se hranita z nesreco drugih in kako je uboga in kako me naj bo sram. Midve s sestro sva sedele 2m stran, ona pa tam razlagala kako podpiramo kur*irja. Resno???? Izjavila je celo, da je prisla zato, ker ve, da je iz te bajte midva ne moreva vrect, ker ni najina. Nastudirano do zadnje pike.
Torej.... zivimo tako: v strahu in sramu. Veste kako to gre? Vsakic, ko zazvoni telefon, nam adrenalin kar nasiba, ker ne vemo kaj hudica se pa sedaj SPET dogaja. Pise smse, da zivljenje vec nima smisla, a moznosti odhoda k dr zavraca. Tako naj zivimo? Kako dolgo? Kdaj bo prevzela odgovornost za sebe?
Smo bile tudi v stiku s psihoterapetko in psihiatrom. Oba se strinjata, da ji ni pomoci, ce sama ne poskrbi zase. In spet... kako dolgo nas bo krivda drzala? Dolznost? Upam, da ne vec dolgo, ker tako to ne gre.
Default avatar

Odbita

Na koncu prosiš vse svetnike in matere božje, da vzamejo njih ali tebe. Beri recimo "Telo ima spomin". (O krivdi..)
Default avatar

SeVednoOptimist

not easy...

pa vendar...to bo počela, ker tako ravnanje prinese nek uspeh...mogoče vas na 10 km voha, da vas je strah in se ji splača :-)

skratka...če ste tam 99,9 % prepričani da ste skušali narediti in pomagati, pa se ni dalo, sedaj preprosto ne reagiraš, premišljuješ o čem drugem. Greš na tečaj o krivdi, dolžnosti in odgovornosti.. bereš...samo ne ji dajati feedbacka nazaj...ker če do zdaj ni bilo drugače, če so odzivi nesrmani in prestopajo meje, potem je jasno, da jih boste držali edinole vi, ona že ne.

lp SVO
Default avatar

Ocean

VsegaKriva
Lepo te je brati. Veš zakaj? Ker si dokaz, da vsem MOM mamam le ne uspe uničiti svojih otrok...
Imam pa vprašanje zate. Se ti zdi, da bi bilo zate in sestre bolje, če bi se oče ločil, ko ste bile še male? Kako bi gledale nanj danes in takrat? Sprašujem, ker sem v opisu tvoje mame in ravnanj prepoznal svojo ženo. Vztrajam v tem odnosu, ki je nevzdržen izključno zaradih otrok. Eden še v vrtcu drugi v prvi triadi. Sem se pa odločil, da je tega dovolj. Ko je dojela, da mislim resno je bila cela paleta. Od grozenj kako me bo uničila, do maske največje prijaznosti... In seveda takojšnje hude nediagnosticirane bolezni... :)
Default avatar

SeVednoOptimist

@Ocean,
verjamem da ti ni lahko, ti se moras odločiti, in v tej zadevi si sam. Njej je ok, njej ni do spremembe. Torej, odločitev in odgovornost je samo tvoja.

iskal sem eno temo, upam da se bo videlo - prav na temo očetov in copat. pa ne tistih za obut.
Moški smo tu postavljeni v hecno situacijo - bezi ali ostani in bodi tiho. kot da vmesne poti ni, a pogosto je res nemogoča.

viewtopic.php?f=465&t=8930556&p=8939709 ... h#p8939709

No in zdaj - tak oče pred 25 leti, kaj naj naredi? oče ki mu ni vseeno za svoje otroke, ve pa, da je kar se vsega skupnega tiče, "my way or the highway" - otroci pa so tudi skupni, torej ali boš delal po mojem ali pa tam so vrata, otroke obdržim jaz, neizrečena grožnja pri tem pa je, izvedena neštetokrat že, sledi totalna negativna kampanja in moj opis tebe kot ničvrednega bo prevladal; ve, da je večina očetov v okolici res neodgovornih in csd (še zdaj) menijo, da matere itak ne morejo biti drugega kot ljubeče, torej če se izpostavi in sodišču, csd ali drugim institucijam pove, da je dober oče, ampak da je z ženo nekaj narobe, hmmmm... kdo bi mu takrat verjel - razen sosedov, ki pa so bili takrat tiho, danes se oglašajo meni, da kako je bilo to njeno ravnanje napačno... kdo? kdo, če pa bi žena zagnala tako negativno kampanjo, kot jo zganja še sedaj, samo da zdaj ni nič več važno, ker sva otroka odrasla... in enako sem čutila sama, kdo mi bo verjel. pri 16 sem že poklicala na en telefon za mladostnike v stiski pri enem csd in prvo vprašanje je bilo, ja kaj pa oče - tako obtožujoče že v štartu, da sem zamrznila, ker je bilo slišat, da mi ne bi verjeli, da ja, oče se bori. točno to je bilo slišat v tistem stavku, ja a je kar copata ali je pobegnil pred odgovornostjo.

tle sem jaz videl, kako otrok gleda na take zadeve, in tudi taka spoznanja so vplivala na mojo odločitev zapustiti tak toksicen odnos, ki dela slabo meni, otroku, njej pa je ok. Saj tam pri njej je itak ze vse prazno in pokvarjeno, tako da vec kot to ne more iti narobe. Potem pa malo računaš in tehtaš, se postavljaš v čevlje takega otroka - kaj me bo vprašala moja hčerka, ko bo stara 16 let in ji mama iz ne vem katerega razloga ne bo dovolila na rojstni dan, ki je btw cisto ok dogodek. ALi ji bom lažje razložil, če bom ravno čistil hišo in ji rekel, da moram samo še cunje obesiti, potem se bova pa mogoče lahko pogovorila, "če bo mami dobre volje"?

vse to je zame kot en šah na dolgi rok, brez dram, brez sega, samo vlečenje mirnih potez in čakanje na rezultat.
srečno SVO
aja, zdaj me je odklenila iz shrambe :-)
Default avatar

VsegaKriva

Ocean, ne vem kaj naj recem. Vecino casa sem mislila, da je oce pac nepogumen, da se ne zna postavit zase, a sedaj vidim zakaj. Ce je tako ravnala z njim v casu zakona, potem mu ni bilo lahko. Niti priblizno. Hudo mi je, ker razumem situacijo in vidim, da je obratna situacija tudi mogoca (zenska pritiska na moskega, ne samo moski na zensko). Kaka kriza to mora biti za samopodobo moskega, ki bi v druzini ‘naj veljal’ za mogocnega, me je kar strah razmisljat. Upam, da pri vas ni prislo tako dalec in da se vseeno drzite. Ko razmisljam, ce bi bilo bolje, ce bi to naredil ze prej - roko na srce, ne vem. Ze zdaj vcasih tezko razumem stvari, priznam pa, da verjetno tega ne bi razumela, ko sem bila mlajsa. Verjetno tudi zato, ker bi najverjetneje zivela z mamo, ki pa nikoli ne pove ene pozitivne stvari o ocetu. Vem, da bi bila podoba oceta se slabsa. Ceprav vam povem nekaj.... sama sem iz totalnega nerazumevanja prisla do stanja vsaj delnega socutja. Ne predstavljam ziveti toliko let v custvenem zaporu. Mogoce mi je to jasno sedaj toliko bolj, ko imam sama druzino.
Ko so vmes se otroci, vse to dobi druge razseznosti. Nasa mama preko nas dobesedno provocira oceta. Ve, da ga bo tako najbolj prizadela. In to se sedaj, ko smo porocene zenske, mame. Da prezivis kaj takega, moras biti mocna oseba. Kapo dol vsem, ki to ze so in ki to se bodo dali skozi. Otroci si zasluzijo oba starsa srecna, skupaj ali la loceno. Kaj drugega tezko komentiram, ker ne vem, kako grozno mora biti v taksni situaciji.
Sama pa sem ze kontaktirala psihoterapevtko. Imam dober obcutek.