Forum: Mejna in narcistična osebnostna motnja - za svojce

Je odnos z vašim bližnjim poln nenavadnih preobratov in nihanj? Se bojite nenadnih izbruhov jeze, neracionalnega obtoževanja, čustvenega izsiljevanja ali podobnih dejanj, s katerimi vas skuša bližnji prisiliti, da zadovoljite njegovim pričakovanjem. Ste vedno dežurni krivec za vse ali pa se počutite pretirano odgovorni za vašega bližnjega?
Potem obstaja možnost, da ima vaš bližnji značajske lastnosti mejne ali narcistične osebnostne motnje.
Forum je namenjen bližnjim in svojcem ter je nadgradnja strategij preživetja iz knjige Čustveni vampirji.

Uspelo mi je - socialna izolacija, apatija in samodestrukcija

Odgovori Nova tema
Default avatar hermit 6 Feb 2018 20:08

Živjo. Sem fant srednjih dvajsetih let.

Po napornem, psihično in fizično obremenjenem otroštvu doma, nasilja v šoli, izdaj s strani prijateljev in nasplošnem pomanjkanju ljubezni - mi je uspela moja ideja, ki se mi je porodila nekje pri 11ih letih - do konca življenja bom sam, odrinjen na rob, socialno izoliran in pozabljen od sveta. Vsa nadaljna leta sem podzavestno sabotiral vsakršne odnose, ki bi jih lahko imel, iskal izgovor za izgovorom. Seveda so bili vmes poskusi vzpostavitve stika, zaljubljenost, a do česarkoli resnega ni prišlo. Obstajam, blodim od doma do službe in nazaj, TV sem že desetletje nazaj prenehal gledati, prav tako ne berem več novic, saj se mi zdi vse brezveze in brez pomena. Občasno sem prebral kak psihološki ali pa zgodovinski roman, to pa je to. Poskusil sem nekaj vrst droge, a se mi zdijo brezveze. Prav tako nimam nobenih socialnih kompetenc - brez humorja, ambicij, želja. Edini cilj, ki ga je imam, je da plačam položnice, sem sit ter pridem iz dneva v dan. Ne, nisem si pustil dolgih las, brade in nohtov, ali dal tetovirati, pircinge po telesu... Če me vidite na ulici, sem kot vi. Navaden. Prazen. Hodeči mrtvec. Kot mali Tantadruj, le čakam, da končno umrem in se to neha. Karkoli sem vmes poskušal spremenit, vse uničim, tako ali drugače. Stari otroški prijatelji imajo svoja življenja in se nobenemu nočem vsiljevati v socialni krog. Ko se poskusim na koga navezati, me takoj spreleti misel, da me bo tudi ta izdal, zasmehoval za hrbtom (nič čudnega). Edini socialni stik, ki ga imam, je moj doktor, h kateremu parkrat letno hodim, ko se mi pojavi kakšna bolezen, kakšen sodelavec, s katerimi sem zmožen le dialoga v smislu: Dober dan, kako si? In seveda obvezen odgovor: super - saj je karkoli drugega prepovedano. S starši, sosedi in znanci, ki so nad menoj vedno zganjali teror, se nikoli nisem in ne morem tudi v prihodnje razumeti. Varčujem, da bi spremenil karkoli, a z mojo plačo ne dobim niti kredita. Poleg tega je tu vedno tisti zloben glas v glavi, ki je ostal od otroštva: Nič nisi vreden, pankrt, bolje, da bi te vrgli v zabojnik za smeti... Poskusil sem s terapijami, a žal nič več ne funkcionira. Iz mene je nastal patetik, kakršne sem že od vedno preziral - klošar. Le s to razliko, da imam streho nad glavo, ter delam v mizernih razmerah, ter seveda tudi tam hlapčevsko prenašam vse, kar se mi vrže pred oči... Mogoče sem nekje vmes pobral kakšen dodaten kompleks. Nisem dovolj močan, da bi kaj res spremenil, nisem dovolj močan, da bi odšel v neznano, nisem dovolj močan, da bi se postavil zase. Poskusil sem z različnimi hobiji, delom, skrbjo za druge, glasbo, knjigami, filmi, seminarji, a nič ne spremeni moje notranjosti. Prazno življenje. Zguba. Hvalabogu, da nimam nobene, ki bi me morala prenašat, no saj več kot očitno je ne bo in si je niti ne zaslužim. Samomor mi je izpod časti, tja se nočem spustit, ker mogoče nekje v meni še vedno tli majhen plamen, ki upa, da bo kaj drugače. Vem, vrtim se v ciklih. Zakaj ne morem biti "normalen", da me nekaj veseli, se ukvarjam s tem in pozabim na krut svet okoli sebe, živim v neki iluziji varnosti in ljubezni. Mogoče tudi preveč take forume, kot je MON, prebiram. Dolga leta. Ne maram hipokracije, ki se kaže povsod, preračunljivosti, a hkrati se bojim, da sem sam ravno tak.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar chagall 6 Feb 2018 20:29

Veš, lahko, da se ne bo nič spremenilo, a vendar si rekel svoj prvi NE. In to je potrditev zate. Morda je to v tem trenutku vse, kar imaš, pa je vseeno dragoceno.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Januar24 6 Feb 2018 20:30

Hermit...
Pod tvojim pisanjem cutim globokega cloveka. To je soocenje samega s seboj. Ne vem koliko nas je tu, ki bi bolj sposobni tako resnicnega uvida vase, v svoje zivljenje in priznati na glas svoje tezave.
Poskusi dobiti kaksnega dobrega psihoterapevta, ki ti bo pomagal ponovno odkriti, da si dober clovek. Vem, da to stane, a poskusi in imej trdno vero in vizijo, da ti bo uspelo
..pa zelo dobro pises..

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Januar24 6 Feb 2018 20:37

In ves, odlocitev, ki si jo sprejel pri 11 letih, lahko danes spremenis. Zavestno spremenis. Zavrzi jo in si v srce polozi novo: vsi moji odnosi so cudoviti. Rad imam ljudi, ki prihajajo v moje zivljenje.
Imej to vedno v mislih noc in dan.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar eden1 7 Feb 2018 00:33

Pozdravljen,

Mislim, da se imaš zelo rad, da pa si obupal nad okolico. Enostavno nič ne pričakuješ, ker niti ničesar nočeš.
Morda pa poizkusi z nečem novim/starim. Spomni se malo otroštva, kaj te je veselilo, kaj si rad počel, morda kaj si rad ustvarjal. Vedi, da je v tebi zagotovo nekje tista bit, tista iskra veselja, samo žal ta spi. Nekako jo boš moral prebuditi. Morda je eden od načinov to, da zopet v sebi prebudiš otroka in si s tem vrneš tisto iskro. Potem pa z majhnimi koraki naprej po svoji poti.

Hvala, ker si delil to zgodbo z nami.

Srečno!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar chagall 7 Feb 2018 08:57

Človek celo življenje išče čustveno izpolnjenost. Ker jo nikdar nismo dobili ali pa je bila na silo odtegnjena, imamo spomin nanjo, a je ne najdemo.
Potem jo iščemo celo življenje. Ker vemo, da je vir življenja. Tam, kjer bi morala domovati, domuje grozljiva praznina. Jo skušamo nadomestiti, pa ne gre. Z dopovedovanjem, da ni tako, skušamo še kakšen krog Dantejevega pekla.
Pot pa je dolga in mučna. Tu ne pomaga noben coaching in nobena ezoterična histerija.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Odmev 7 Feb 2018 14:13

Hermit, pozdravljen!
Vse se zgodi z določenim razlogom in zagotovo se je zgodilo tudi to tvoje pisanje. Iskreno in neprizanesljivo si opisal svojo nemoč in temo v kateri si se znašel in iz katere ne vidiš izhoda. Ne zavedamo se, da pisati o svoji nemoči, v bistvu pomeni našo veliko notranjo moč. Zato ti kljub nezavidljivemu stanju, v katerem si se znašel, iskreno čestitam. Lahko bi ostal popolna zguba (kot si napisal!), zadrogiran luzer ali karkoli drugega, pa nisi… Pišeš, izražaš sebe in se boriš… Zelo dobro je to!

To, da te popolnoma razumem, še ne pomeni, da je pot iz tvoje črne luknje lahka. Za vse, ki nas je v otroštvu kakorkoli življenje zaznamovalo, pot vsekakor ni lahka. Lahkih rešitev ni, vendar pot ven vsekakor obstaja. Že s tem, ko se zavedaš svoje realnosti, si veliko naredil. Ko smo na dnu, je edina rešitev to, ali potonemo ali pa se od dna odženemo…

Ustavila sem se ob tvojem stavku: »Samomor mi je izpod časti, tja se nočem spustit, ker mogoče nekje v meni še vedno tli majhen plamen, ki upa, da bo kaj drugače. Vem, vrtim se v ciklih. Zakaj ne morem biti "normalen", da me nekaj veseli, se ukvarjam s tem in pozabim na krut svet okoli sebe, živim v neki iluziji varnosti in ljubezni…« Mislim, da to kar pišeš ni nobena iluzija in da v tebi obstaja še dovolj zdravega (varnosti in ljubezni!), da se iz svojega dna lahko odrineš.

Recepta, kako priti ven iz tvoje črne luknje, enostavno nimam. Kako bi jaz ravnala, če bi bila na tvojem mestu?

Ljudje smo odnosna bitja in potrebujemo eden drugega in ljudi. Razumem te, da te je življenje zaznamovalo do te mere, da nikomur več ne zaupaš, nikomur ne verjameš in se ne upaš nanj nasloniti, se navezati, prijateljevati... Prva pot zate pa vidim ravno v tem, da najdeš sredino, kjer boš smel biti to kar si, vključno s svojo iskrenostjo, nemočjo in problemi, ki te tarejo…

Če bi bila na tvojem mestu bi za pomoč zaprosila na primer eno od skupin anonimnih alkoholikov ali skupino za pomoč odraslih otrok alkoholikov, oz. Al Anon, to je skupino za pomoč družin alkoholikov... Pa s tem niti slučajno ne mislim, da naj bi bil alkoholik. Vzrok pri tem ni pomemben, pomembno je, da so problemi, ki jih doživljaš ti, podobni…

V tovrstnih samopomočnih skupinah lahko najdejo svoje mesto tudi ljudje s podobnimi problemi, v katerih si se znašel ti. Tovrstne skupine so razširjene po vsem svetu in tudi v Sloveniji. Tu se gre za dokaj uspešno zdravljenje ljudi, z ljudmi, saj skupine delajo po določenih pravilih. Človek v stiski, pa lahko med njimi najde »nadomestno družino« in prijatelje, ki mu kažejo pot kako naprej… Ta oblika zdravljenja je v bistvu najcenejša in tudi zainteresirana oseba si lahko pri tem sama kar največ pomaga… Pripenjam par linkov, kaj več boš našel sam:

http://odnos.org/skupinska-terapija/sku ... koholikov/
http://www.al-anon.si/index.php
http://www.infomosa.si/pomoc/
http://nacoaslovenija.blogspot.si/

Pri tem sem se spomnila tudi na intervju z nekdanjim in ozdravljenim odvisnikom Branetom Miličevićem, ki ga ponovno prilagam.
http://studio12.si/medsebojni-odnosi/pi ... es-od-dna/

Take zgodbe me vedno znova močno navdihujejo in nam sporočajo, da rešitev JE, le če se človek odloči zanjo. Vsekakor, če bi bila na tvojem mestu, bi šla k Branetu Miličeviću na razgovor. To je eden od »preizkušenih bratov«, ki bi ti zagotovo znal dati kakšno spodbudo in ti svetovati.
Toliko iz moje strani. Na tebi je sedaj, da sam kaj pokreneš. Vesela bom, če boš poročal o svoji prvih korakih k spremembi. Pa SREČNO! Odmev

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar GittaAna 7 Feb 2018 15:02

Pozdravljen Hermit!
Ker sem v otroštvu in tudi kasneje doživela marsikaj, se mi zdi, da lahko precej dobro razumem, o čem govoriš, četudi se ne moreš nikoli zares do konca postaviti v kožo drugega.

Kadar dlje časa in od več ljudi doživljaš razne vrste zlorab ( verbalne, fizične, pihsične, emocionalne..) potem se nekaj v tebi spremeni. Če želiš preživeti, ne da bi se ti zmešalo ali ne da bi se vrgel pod prvi vlak, potem moraš v sebi razviti obrambne mehanizme. Še posebej je to pomemno v otroštvu, ko te vse še dosti bolj prizadane in rani, saj kot odrasel lažje razumeš, da je tisti na drugi strani, ki ti želi škodovati bolnik, medtem ko se pri otroku pojmi sveta šele postavljajo in ne zna razločevati ali je tisto, kar mu tak bolnik govori ali mu počne res in prav ali ne. Je kriv on ali bolnik..itd.

Eden od najbolj pogostih obrambnih mehanizmov je disociacija, ko se preprosto popolnoma izklopiš. Čustveni del sebe povsem anasteziraš in svet opazuješ kot nekakšen film. Če situacija, kjer se moraš izklopiti, da nekako preživiš traja dolgo časa, lahko disociacija postane nekakšen del tvoje osebnost, v sebi nekako otopiš, od vsega si odmaknjen, nič zares ne čutiš, nič te ne spravlja v navdušenje, vse se ti zdi enako razbarvano..itd.

To ne pomeni, da čustev, veselja, želja, hrepenenja, strasti, ranljvosti, občutljivosti...nimaš več v sebi, temveč, da so "zaklenjeni" globoko v tebi , oviti v obrambni mehanizem disociacije oziroma otopelosti.

Iz tega se da, vendar precej težko, najlažje z dobrim terapevtom, ki te zna voditi . Pri nas je dobrih izjemno malo, zato to, da si s kom poskusil pa ni šlo, ne pomeni, da si brezupen primer, zna biti da je brezupen kar psihoterapevt. Če k nekomu hodiš in ni po nekaj mesecih nobenega konkretnega premika ( četudi majhnega) potem je res bolje, da poskusiš še kje drugje.

Lahko se tega lotiš tudi sam, vendar je takšna pot daljša, težja in hitreje spet zdrsneš v staro stanje, četudi ti uspe oživiti omrtvičene dele samega sebe. Bistvo vsega pa je, da se vrneš spet nazaj, se spomniš, kaj se je dogajalo in prevdsem, kaj si ti takrat čutil, kaj se je v tebi dogajalo in tokrat kot odrasel tistega malega otroka takrat sam, kot odrasel potolažiš, mu daš vedeti, da ni nič kriv, da ga imaš rad..itd. Vendar zna biti takšna "samoterapija" precej naporna, morda tudi škodljiva, če nimaš dovolj znanja in samodiscipline, da se v ekstremno čustvenih ali ekstremno disociranih situacijah zaveš, da to nisi v resnici ti, da je to zgolj določeno stanje, v katerem si.

Morda bi bilo dobro poskusiti tudi z EFT tehniko ( imaš kar nekaj literature, tudi na you tube, priporočam pa vsaj nekaj urno začetno delavnico pri Piki Rainer, da potem lahko delaš naprej kar sam) http://www.eft-slovenija.si/index.php/k ... metode-eft

Bistvo tapkanja je, da čutiš, kar čutiš ( četudi ne čutiš nič) in to "iztapkaš" . Na prvi pogled totalno ubrisana tehnika, za katero se ti zdi, da ne more delovati, vendar je postala priznana tudi v stroki potem, ko so odkrili, da odlično deluje pri vietnamskih vojnih veteranih s hudim postravmatskim stresom, pri katerih niso delovala niti zdravila, niti terapija.

Bistvo je, da to lahko počneš sam, potem, ko se naučiš nekaj osnov in da se ti ni niti treba vračati v preteklost, iskati kakšna čustva ...itd, temveč se ukvarjaš in transformiraš zgolj tisto, s čimer imaš v tistem trenutku težavo - lahko tudi to, da ne čutiš nič, da se ti vse zdi sivo...itd. in te tehnika sama pelje do tam, ko se stvari začnejo mehčati.

Toliko na kratko, bom pa vesela, če boš ostal z nami in kdaj še kakšno rekel :)

GittaAna

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar jabravo 7 Feb 2018 21:40

Ej človek, tudi služba je nekaj, tudi če "mizerna". Pomeni, da si v resnici resen, sposoben in misliš na sedanjost in prihodnost. Ne vem, koliko ti ostane prostega časa, ampak mogoče ga poskusi nekako strukturirati, kot bi bil služba. Recimo da pol ure porabiš za socialno anti-izolacijo, pol ure za anti-apatijo in pol ure za anti-samodestrukcijo. Skratka da delaš na teh zadevah. Kako, pa najbolje veš sam zase. Sem bila podobnem položaju (mogoče), pa namesto da bi gradila okoli tega, sem dala odpoved. Ampak zdaj je boljše (pa tudi službo imam spet).

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Leonida Zalokar 7 Feb 2018 22:25

Pozdravljen, Hermit. Žalostna otroška zgodba, ki usodno zaznamuje odraslost. V strokovni literaturi lahko preberemo, da so temelji otrokove osebnosti postavleni zelo zgodaj - do tretjega, najkasneje do sedmega leta starosti. Terorija osebnosti transakcijske analize analogno opisuje življenski skript vsakega posameznika - v psihodinamiki družinskega življenja so otrokom s strani nezrelih, neodgovornih, patoloških staršev dodeljene različne vloge - žrtve, mučenca, grešnega kozla, krivca za vse, strelovod za starševske frustracije ipd., kar je tlakovanje življenjskega skripta PORAŽENCA. V isti družini je lahko drugi sorojenec mali bog, občudovan, podpiran......Po tem skriptu se potem v odraslosti tudi vedemo - dokler ne ozavestimo, da to niso naše odločitve, želje, potrebe....da le izpolnjujemo zahteve nekoga drugega, da imajo drugi nekaj od tega, da smo zgube. Potrebno je verjeti in se zavedati, da imamo scenarij in režijo lastnega življenja v svojih rokah - morda ste že srečali oziroma poznali starše, ki lastnim otrokom ne privoščijo uspeha, sreče in zadovoljstva in jih potiskajo v vlogo zgub, nevrednežev, nesposobnežev in slabičev? In so na svoje otroke ljubosumni, neprivoščljivi....nase jih vežejo z različnimi patološkimi mehanizmi in jim onemogočajo odrasti - ker to koristi njim. V knjigi Strupeni starši je ameriška psihoterapevtka Susan Forward pod drobnogled vzela odnose med starši in otroki. Ta odnos je temelj, na katerem gradimo odnose z drugimi ljudmi in predvsem lastno osebnost.
Strupeni starši so tisti starši, ki so svoje otroke pretepali, zanemarjali, spolno zlorabljali, obremenjevali s krivdo ali so bili do njih preveč zaščitniški. S takim ravnanjem so zastrupili odnose s svojimi otroki. Prizadeti otroci čutijo, da so nevredni ljubezni, nepomembni in nesposobni in predvsem negotovi. Ko odrastejo, se njihove težave stopnjujejo, zato iščejo, a le redko najdejo, izhod iz začaranega kroga krivde in samoobtoževanj.
Avtorica nam v prvem delu nazorno predstavi, kako se različni strupeni starši vedejo do otrok. Osredotočeni so le na svoje težave, ki so jim jih največkrat povzročili njihovi starši: zato ne opazijo ne besednega in telesnega nasilja,s katerim kaznujejo otroke, ne nasilja in manipulacij, ki so jih beli deležni v otroštvu in jih prenašajo na otroke.
V drugem delu atorica svetuje, kako prekiniti ta strupeni krog, kako izstopiti in zaživeti bolj zdravo brez strupenega ravnanja v odnosih.
Knjiga razkriva najbolj občutljiva in najbolj pomembna področja človeških odnosov, o katerih se tisočletja sploh ni govorilo. Vsakomur ponuja jasne, uporabne in učinkovite rešitve.

Knjiga Rojeni za zmago pa odlično opisuje določen skript in možnosti spreminjanja le-tega. Iz povzetka:

Dr. Muriel James in dr. Dorothy Jongeward trdno verjameta, da ljudje nismo v celoti prepuščeni na milost in nemilost podedovanim lastnostim ali okolju. Oboje lahko spremenimo. Vsakdo ima možnost postati zmagovalec, kar pomeni biti avtentičen, odziven in izpolnjen človek. Rojeni za zmago je mednarodna uspešnica, ki s pomočjo dognanj transakcijske analize in gestalt terapije odkriva življenjske skripte, po katerih živimo, ter manipulativne vloge in pogosto škodljive psihološke igre, ki jih nezavedno igramo vsak dan. V knjigi so razloženi psihološki vpogledi, s katerimi se zavemo zmožnosti za usmerjanje lastnega življenja, za sprejemanje odločitev, za razvijanje etičnega sistema ter za izboljšanje razumevanja odnosov s starši, z otroki, s partnerjem, prijatelji, doma in na delovnem mestu. Če si želite imeti več nadzora nad svojim življenjem, delati bolj učinkovito in srečno ljubiti, potem vam bo knjiga Rojeni za zmago pomagala do vpogleda in do samozavesti rojenega zmagovalca, ne da bi zaradi te zmage nekdo drug izgubil. Od zgube do zmagovalca!

Pridružujem se "jabravu", ki je v vašem postu prepoznal resnost in sposobnost - tudi sama namreč na osnovi vašega razmišljanja menim, da ste na poti spreminjanja skripta, ki ni v skladu z vašo pravo naravo - naravo zmagovalca. Le začeti morate verjeti, da ste res le vi sam odločevalec svoje usode, zmagovalec! Srečno, Leonida

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar bromi 8 Feb 2018 02:54

Lupinice---
smo samo vsakodnevno tavajoče lupinice, ki komajda opravimo tekoče dogodke (služba, trgovina ipd).
Boleče otroštvo, kruta puberteta, vsemogoče represije, ko hočeš malo zacveteti, pa te okolica takoj zatolče nazaj v zemljo.
Stara sem 41 let, delam od 15. leta uradno imam 7 let delovne dobe. 2016 sem delala preko javnih del v SVZ, 2017 delam v proizvodnji za minimalca preko servisa z zamolčano izobrazbo, težka fizična dela.
Zatorej sem lupinica. Izobražena, razgledana (ne gledam poročil ali trač revij), zanima me svet, razumem kakih 5 jezikov-ampak človeka pa ne spustim blizu.
Imam sina, z njim sva se v mukah izvila iz mučnega družinskega okolja, postal je odrastel, se zaposlil-super fant, ne glede na vse, jaz pa vsak dan kaj rečem ali naredim, da bi ga odvrnila od sebe. Naj že gre enkrat.
Naj gre tudi on, tako kot sem odgnala vse ostale ljudi okoli sebe.

Moja zgodba, da veš, da nisi edini. Sej je, sej se najde, pa se da. Pa tudi, če bo to ena marjetica al pa mavrica...Veverička v parku. Brezplačni webinarji, sprehodi...Če lahko jaz, lahko tudi ti!!!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar hermit 8 Feb 2018 16:36

Hvala vsem za pozitivne odgovore ter vašo podporo.

Zahvaljujem se vam za podano literaturo, ki sem jo uvrstil na bodoči seznam knjig, ki jih še moram prebrati. Vsakdanjik je naporen, a če mi je namenjeno, upam, da se izvlečem iz te godlje, v kateri sem pristal. Če bo vse po sreči, bo do konca drugega leta na voljo vsaj nekaj težko privarčevanih sredstev, da si privoščim izselitev, oz. da se tudi mentalno osvobodim verig, ki me vežejo v sedanje stanje. V glavi imam namreč vgrajeno to misel hlapčevanja, da sem dolžan ostati doma in biti celo življenje v podrejenem položaju, saj drugače sledi "kazen", brez osebnih zahtev, želja, saj; ali je to ali ono predrago, ali neumno, vse kar si želim, je nepomembno, ugovarjanje in dvomljenje ni dovoljeno ... Nekje vmes sem se očitno izgubil, saj tudi danes vidim, da si mnogokrat ne upam dopustiti možnosti izbire, ali izboljšanja situacije. Dovolj imam tega stanja, zdaj je čas, da mislim nase - a to mi ne bo uspelo, če se mentalno in fizično ne odtujim od družine in okolice, ki mi je hotela zatreti - to pa pomeni konkretni upor proti vsemu, kar mi je bilo vcepljeno v glavo. Čaka me še ogromno dela na socialnem izražanju do ljudi, medsebojnih odnosov, ... Bolje pozno, kot nikoli, mar ne?

Hvala še enkrat za vašo podporo, pomeni mi več, kot se lahko izrazim.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar GittaAna 8 Feb 2018 17:25

Hermit, sedaj še bolje razumem zakaj se počutiš čisto zamrznjenega in otopelega. Če si že vse življenje v takšni situaciji, potem je povsem normalno, da odklopiš čimveč čustev in ostalega, da sploh preživiš.

V takem primeru je res nujno, da čimprej odideš, da se bo megla okoli tebe sploh začela raztaplajti. Sama ne bi čakal ni dneva več, kot je potrebno. Če imaš službo imaš tudi dovolj za kkašno malo gansonjero ali karkoli, četudi sobico. Vse je boljše, kot živeti v neznostnih razmerah. To ti lahko potrdi marisidko tukaj, ki je odšel brez vsega in v totalno neznano in vsi pravijo ( pravimo) da se je šele potem, ko smo bili zares stran začel pravi proces zdravljenja. IN to sam od sebe, ker se še zavedali nismo, kako strupeno je vplivalo takšno okolje na nas.

Če si res zelo zapleten v to okolje in je res tako nezdravo, kot praviš, potem je najbolje, da za nekaj časa povsem odrežeš. Obvestiš, da potrebuješ čas in prostor zase in da nekaj časa ne želiš nobenih stikov. In potem ne odgovarjaš na njihove klice, pritiske, pisma in če te že kje ujamejo ponavljaš kot pokvarjena plošč..Žal mi je, da sem vas razburil, vendar potrebujem nekaj časa čisto zase in ponovaljam, nič ne razlagaj , ker se bo to sprevrglo v neskončne debate, žaljenje, manipuliranje..itd. Poleg tega nisi nikomur na tem svetu dolžan prav ničesar razlagati.

Upam, da ti bo uspelo tako ali drugače.

GittaAna

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar david1897 9 Feb 2018 12:41

zdravo hermit, če želiš se mi javi imava veliko skupnega. Srečno!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar GittaAna 10 Feb 2018 18:09

Prikaži citatdavid1897 je napisal/a:
zdravo hermit, če želiš se mi javi imava veliko skupnega. Srečno!
Zadebna komunikacija je mozna zgolj med tistimi, ki so se v forum registrirali. Priporocam tudi drugace, ker lazje sledite temi.

GittaAna

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar MojGmejljetz1tz2tz3 13 Feb 2018 17:58

Stari js sm kopija tebe. Ko bi js napisal, tako tocno si napisal da sm sam sebe najdu v temu, tocno tak sm in zdaj vem zakaj sm tak ko si to napisal. E, daj me kontaktiraj, glej nick.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar sfjs 13 Feb 2018 21:05

Tudi jaz se izogibam 'ljubezni, iskanju tega' ker ljudje bi radi samo izrabljali..

Priporočam ti net stran SEmaforum kjer lahko spoznaš nove ljudi za izlete, druženje, potovanja ali karkoli, veliko ljudi ga uporablja.

Odrasel si če boš ob novih poznanstvih mel odprt odnos boš prijazen bođš dobil nove prijatelje, to naredi najprej..
Kasneje ko dobiš ok družbo se loti iskanja partnerja (le če si boš želel).

Srečno:)

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar djhifj 13 Feb 2018 21:09

bromi zate:

mi je zelo hudo blo prebrati tvoje sporočilo,
tudi jaz v vzgoji iščem delo a ne vidim prihodnosti..
Grozno je.. zapreš se vase in ne pustiš nikogar blizu.
Sej to je država kriva, vse je šlo v.. brez besed.
Kaj pa tujina, najbrž bi takim ljudem kot smo mi prav prišla kkšna menjava okolja?:)
Včasih bi se mogli samo vreči v novo, neznano preveč razmišljamo..
To:)

Srečno!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh