Pozdravljeni vsi skupaj!

Marsikaj se mi je v življenju že zgodilo, ampak vedno sem stvari rešil, se iz napak nekaj naučil in na koncu se je vse skupaj dobro končalo. Ponavadi sem še bil prevelik pesimist in stvari dejansko niso bile tako hude, kot so se zdele meni. Ampak tokrat resnično ne vidim rešitve. Gre za mojo partnerko, za katero menim, da ima MOM. Jok, grožnje, drenje, laži o meni so postale take pogoste, da resnično ne zdržim več. Vse prijatelje je že naščuvala proti meni, ker ona je resnično najbolj boga, ker jaz ji delam svašta, itd. Takoj, ko pa začnem argumentirati neke stvari, se pa začne v hipu tako jokat, da jo sliši celotna soseska. In seveda kdo je kriv in tisti grdi? Normalno, da jaz kot moški. Dere se, da nič ne naredim, da so vsi boljši od mene in karkoli naredim ali se trudim je na koncu vedno isto. Naganja me od doma, da noče več bit z mano, v istem trenutku, ko pa bi se res odločil, da odidem pa začne grozit, da si bo kaj naredila, še bolj se dere, joče na ves glas, meni se bo zmešalo. Vse to poskušam prebrodit s športom, rekreacijo in si govorim, da bo že boljše, da mogoče sem pa res kaj naredil narobe in da ne bi rabil reči tega in onega,.. Stanovanje je njeno, v tistem trenutku, ko me nažene nimam iti nikamor, ne morem iti k staršem domov, ker tam je zgodba podobna. Bližam se štiridesetim in čutim, da nimam več moči se vsaki dan borit s psihopatom, se vedno znova spravljat k sebi, ure in ure preživet v športu zato, da se spravim k sebi. Telo mi več ne dopušča, mislil sem, da bom že nekako zmogel, da se bodo stvari uredile, ampak ne gre. Povedat tega ne morem nikomur, ker me je sram, doma mi povejo kakšen slabič sem, prijatelje tiste kar jih še imam moji problemi ne zanimajo, ko pa želim oditi me pa zaradi joka in vseh obtožb, tako peče vest, da kr obstanem kot kip. Zdi se mi, da sem kot suženj ujet v nekem prostoru in času in to sedaj že nekaj let. Predčasno prekinjen dopust, že tretja neprespana noč zapored zaradi kreganja in jokanja, ki traja tako dolgo dokler ne odreagiram. In to dejansko govorim o urah najedanja in navajanja novih laži in obračanja starih. In nikoli še ni občutila kančka krivde, čeprav grem skoraj direktno, brez spanja v službo in me zjutraj čakajo sestanki. Vsaki dan bolj čutim tesnobo v prsih in si resnično samo želim, da bi se to končalo, vseeno mi je za denar, stanovanja, samo, da bi mi mirno, civilizirano pustila oditi, da se lahko poberem in začnem znova. Ne rabim nikogar, imam službo, hobije, šport, samo, da me nekdo načrtno ne uničuje iz dneva v dan. Sicer se vedno znova nekako poberem, čeprav trpi služba, telo, glava, ampak bojim se, da se enkrat več ne bom. Prosim za kak nasvet ali vsaj za pozitivno misel, ker zadnji tedni so pa res hudi. Vsem ostalim sotrpinom pa, držite se.

Res mi je hudo, da moraš to preživljat. S tako osebo s katero ti živiš je za zdravit, samo se ne bo šla, spravila bo vse prej okoli sebe v bolnico. Kot praviš ti telo popušča, ker ni iz železa. Tudi jaz sem dolgo vztrajala v taki vezi, sicer ne s takimi skrajnostmi ampak sem se resnično trudila, da bi mi zakon uspel, pa se ni izšlo. Hodila sva na razne terapije, predavanja – imela sem občutek, da partner bolj zaradi tega, da ni bilo treba nič ukrepat. Potem se je pa norca delal, saj vidiš sva šla povsod pa ni nič bolje.Seveda se stvari same od sebe ne uredijo. Na koncu sem mislila, da se bo meni zmešalo, če bi še živela z njem naprej. Najbolj od vsega mi je pa hudo, ker sem tako dolgo vztrajala v zakonu. Otroci so največ pokasirali. Živeli so v slabem zgledu in jih čaka veliko dela! Ta forum sem šele pred kratkim odkrila in je ZLATA VREDEN.Hvala vsem, ki pišete in odgovarjate, da človek lažje ugotovi zakaj se mu to dogaja. Zdaj saj vem s čem sem se spopadala. Prej sploh nisem vedela kaj je to, ali sem sploš še normalna in nisem vedela ali se to dogaja samo meni.Pred 10 leti se ni o tem nič govorilo ali pisalo. Ugotovila sem, da se mi je podobna zgodba dogajala že doma, samo v drugi preobleki. Hvaležna sem, da nisem sebe čisto izgubila ali pa zbolela.
Želim ti vse dobro in pazi nase, kar je največ vredno.
Lp

Marjan, čimprej spokaj od nje stran, edino to ti je rešitev. Ne oziraj se na njeno jokanje, ti samo pojdi.
Pametno bi bilo, da si prebereš kakšno knjigo in greš do kakšnega terapevta.
Njej ni pomoči, pomagaj si sam, da ne bo še huje, ker taki ljudje se ne ozirajo na druge ampak so pomembni samo oni.
Srečno

Marjan star si cca 40 let, imaš zaposlitev in si torej lahko že danes začneš iskati stanovanje, sobico, karkoli, da se preseliš. Karkoli, četudi mala podsrešna ali kletna uta je bolje, kot to , kjer živiš sedaj. Šele ko boš nekaj časa stran od situacije, v kateri si sedaj , boš lahko nabral dovolj moči in dobil dovolj distance, da boš lahko zares uvidel, v kaj si padel.

Kar je najbolj pomembno, da se zaveš je, da nisi odgovoren za nikogar drugega, kot zgolj zase . Ne glede na to kakšno zgodovino imata je tudi ona odgovorna zgolj zase in mora ( tako kot ti ) nostiti posledice svojih dejanj. Torej, nisi dolžan poslušati , gledat in prenašat kar opisuješ, ne glede na to, kar naj bi domvnevno reklel, naredil ali ne naredil. To kar se njej dogaja je njena stvar, njena odgovornost in tudi ona je edina, ki lahko karkoli spremeni. Nič kar boš ti rekel ali storil ne bo vplivalo nanjo, ker ne more. Vsak sam izbira v vsakem trentuku kako bo nekaj videl, kako se bo odzval..itd.

Poleg tega je to, kar opisuješ že zelo bolezensko vedenje in bi ona verjetno potrebovala ne samo psihoaterapevta, temveč enega dobrega psihiatra, skuap s pametno diagnozo in terapijo. Če te bo ob tem zamikalo, da bi “sočustoval” z njo in bi začel razmišljati pa sej si ne more pomagat, sej je bolna, potem se čim prej zavej, da nisi strovnjak, ne moreš nuditi strokovne pomoči in da tudi v podporo in pomoč ji ne moreš biti, ker si pomoči verjetno ne želi ( vsaj take ne, ki b ji zares pomgala, ker je verjetno prepričana, da z njo ni nič narobe, da ima ona zgolj težave z drugimi) , pa tudi takšno podporo, kot bi jo ona potrebovala ( da bi jo nekdo spravil do strokovnjaka) verjetno ne bo sprejela. Takšni ljudje od vas zahtevajo, da podpirate njihovo bolezen, kar je škodljivo tako za njih ,kot za vas.

Ampak, kot sem že rekla, dokler se iz te situacije ne boš malo umkanil verjetno ne boš imel ne energije, ne volje, da bi vsaj sebe spravil v red ( nje ne moreš, tega nikoli ne pozabi, v red se lahko spravi samo sama). Zato pojdi še danes na internet ali po oglasnik in začni iskati sobe, stanvanja, karkoli, vsaj za prvo silo, dokler ne prideš k sebi in si potem začneš iskati tisto, kar si res želiš ( sedaj je verjeteno prvelika zmeda, da bi ti bilo jasno) in kaj bo dobro zate.

Če boš kaj našel ti prriporočam, da spokaš in greš, ne da bi bila zraven in ji tega prej sploh ne poveš. Sicer ne zagovarjam, da ljudje pobegnejo na tak način, vendar je tukaj še najbolj zdrav. Če to ne gre prosi kakšnega od tvojih prijateljev, zanancev, da ti pomaga. Prepričana sem, da glede na to, da verjetno poznajo situacijo, da ti bodo z veseljem pomagalli, da se končno rešiš tega odnosa.

GittaAna

Marjan 55!
Ukvarjaš se s športom in se rekreiraš. Zelo pohvalno. Zelo napačno pa je, da se rekreiraš zato, da lažje vzdržuješ v zatečenem stanju, ki res nikamor ne pelje… Vsekakor je prava rešitev v športu in daje upanje, da boš morda ravno s pomočjo športa lažje našel rešitev. Vendar tokrat išči rešitev s pomočjo športa predvsem ZA SEBE. Pot, po kateri stopa tvoja partnerica je izključno njena pot in izključno njena odločitev. Kot opisuješ, ni za lastno spremembo pripravljena prav ničesar storiti. Četudi je lahko posredi MOM, NOM ali še kakšen drugi odklon, je problem v tem, ko jo ti s svojim vedenjem in ravnanjem nezavedno samo še bolj podpiraš v njenem skrajno destruktivnem ravnanju. V tej hudi soodvisnosti mora pač nekdo “spreči” in iti svojo pot, ker je v obratnem primeru tak način življenja za oba usoden.

Ker nič ne omenjaš otrok, domnevam, da jih nimata. Če o tem prav sklepam, je problem zate (oziroma za oba!) bistveno lažji, kot če bi bili tu še otroci. Ravno v tem tudi ne vidim nobenega tehtnega razloga, zakaj ne ukrepaš in nekaj storiš… V taki “dvojini” je nemogoče iti naprej, ker med vama kot pišeš, ni nobenega tvornega dialoga, ki bi vaju za las premaknil naprej.

Zato spoštuj svoje zdravje in vse aktivnosti (vključno s službo!), ki si jih uspel ohraniti ob vsem tem. Sedaj je na tebi, da se o tem čimbolj izobražuješ ali si celo poiščeš pravega terapevta. Poskušaj odmisliti kaj se bo s partnerico dogajalo in res čimprej ukrepaj predvsem zase. Po svoje je zelo dobro, da izgubljaš upanje in da ne moreš več naprej. Ni ga denarja, da bi vstrajala samo en dan v takem brlogu. Lp Odmev

Ojla!

Izgleda, da je tvoja ženska tipičen “borderline”.
Čimprej se odseli in boš videl, da se boš kmalu mnogo bolje počutil, že po nekaj dneh, še nekaj mesecev pa bo trajalo, da boš v celoti dojel situacijo in boš gledal na to kot na najbolj noro in neverjetno stvar, ki se ti je zgodila v življenju.

Bodi močaj in zaupaj le sebi. Sploh je ne poslušaj, da ne bo manipulirala s tabo. Čeprav bo vsem vse povedala, ampak to bo samo njej v škodo.

Drži se in ne zapadi v past prepirov in vrtiljaka. Skoči dol.

Srečno

Marjan lep pozdrav,ko sem prebral tvojo zgodbo sem videl da nisem edini ki ima taksne tezave z partnerko in tako kot si rekel,komu to povedat komu to zaupat.Na koncu spoznavam da sem se popolnoma unicil tu zraven in ne vem vec kako naprej,tezko je ko nekoga resnicno ljubis in mu ne mores pomagat,lep pozdrav in drzi se.

MR!
Mogoče bi bilo smiselno, da si za začetek preberete naslednje:

http://med.over.net/forum5/read.php?465,10793961

Pa morda pobrskate še po ostalih vsebinah na forumu, saj se vsebine na nek način ponavljajoknjigo in so si zelo podobne in hkrati zelo poučne. Zelo dobra je tudi knjiga: “Ne stopajte več po prstih” in še marsikaj bi se našlo. “Kdor išče, ta najde”, pravijo. Pa SREČNO! Lp Odmev

Pozdravljeni, Marjanova zgodba je podobna moji, z nekaj razlikami, npr. ni me metala iz stanovanja, raje je sama odšla iz stanovanja, navadno za nekaj ur. Bila je zelo zvesta, pripadnost je bila na prvem mestu. Čustveni vihar skoraj vsak dan, če nisem bil jaz povod, je bil to kateri izmed bližnjih sorodnikov. Vsi so bili proti njej, razen ljudje, ki se podrejajo drugim. Po tem, ko sem izvedel za motnjo imenovano MOM, mi je vse veliko bolj jasno, čeprav dvomim, da bo moja nekdanja punca kdaj pristala na to, da se potrdi ali ovrže moja domneva. Zelo bi ji rad pomagal, zelo verjetno se mi zdi, da bi zdravljenje motnje izboljšalo kvaliteto njenega življenja in tudi njenih bližnjih.
Sicer pa sem svojo zgodbo opisal že na forumu https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=6&t=11044353

Zakaj potrebujete potrditev oziroma diagnozo? Če se nekdo vede tako, da vam ali njemu škodi je to narobe in je treba nekaj storiti, ne glede na to, kako temu rečete.

Nisem še slišala za koga od momovcev, da bi priznal, da ima mom ( tudi, če si jim s strokovno literaturo dokazoval) . Če že, so to zgolj uporabili , da so se lahko še lažje vedli , tako kot se vedejo , saj so diagnozo uporabili za izgovor. Jaz sem pač tak, ker…..Jaz tega ne morem, ker.

Poleg tega nimate pravice, niti ne morete nekomu vsiliti svoje videnje sveta. Edino, kar lahko tu storite je, da se zazrete vase in vsaj vi pri sebi poštimiate stvari. Lahko, da se bo zgodilo, da se bo zaradi vaših sprememb na bolje tudi ona odločila za spremembe, večja verjetnost pa je, da se ne bo. In ne morete jo prisiliti.

Edino orodje za spremembe, ki ga imate ste vi sami . Preusmerite pozornost z njo in najprej pri sebi pokukajte, zakaj ste se sploh znašli v takšni situaciji, kaj vam je v njej všeč in česa ne marate, je še zdravo ostati, sem dolžen ostati …itd.

Vsi na tem forumu, ki so to storili pripovedujejo ( prriporočam brati stare maile tukaj, res dobre stvari) da so se potem , ko so se soočili sami s seboj stvari začele same od sebe premikat. Ni pa lahka pot in včasih imaš res poln kufer, zakaj se moraš s tem sploh ukvarjat. Jaz sem večinoma razrešila in ogromno pridobila, ker sem se morala veliko stvari naučiti, da sem to obvaladala. Slabega ni več, to dobro, kar sem pridobila , pa je ostalo. Jaz imam sedaj tiosčkrat bolj kvalitetno življenje, kot sem ga imela in če pogledam okoli sebe, tudi bolj, kot mnogo drugih ljudi. Tako v meni, kot zunaj mene.

GittaAna