Najdi forum

naš pudelj

Tole najbrž ne bo vsem všeč, pa bom vseeno napisala, ker ne vem več, kaj naj naredim. Imamo pudlja, psičko, scrkljano in živahno. Ampak. Meni ne gre. Ne potegne mi. Nisem groba do nje, skrbim za njeno prehrano in zdravje, ampak enostavno je ne morem imeti tako rada, kot bi si ubogi kuža zaslužil. Iskreno povedano – na živce mi gre. Prej sem imela bernardinca, še vedno ga pogrešam in ni dneva, da ne bi pomislila na mojega krasnega, velikega psa. Žal ga nimam več. Res sva se imela rada, bil je čudovit pes, miren, prijazen, vse sem ga naučila z lepo besedo, imel je krasen značaj. Tale mali črn vragec pa mi para živce. Ob pogledu na prejšnjega psa sem se vedno nasmehnila, ga počohala, se poigrala, uživala sem ob njegovi prisotnosti, ob tem pudlju pa mi ne gre in ne gre. Ne čutim nobenega veselja, pripadnosti do nje. Zame je to že preveč. Vsem je strašno simpatična, luškana, saj je, ampak ne zame. Kupili smo jo, ker je majhna, nezahtevna za stanovanje. Izkazalo se je, da je bil moj bernardinec z 70 kg bolj nezahteven, čeprav ga je bilo za pol kuhinje in mu je izpadala dlaka. Pa kaj. Ta mala zverca me moti. Nimam želje po njeni bližini, nobenega veselja do božanja, nič. Zelo je samosvoja. Na lep način sem jo poskusila vzgojiti, jo naučiti osnove, pa ne gre. Na grob način pa z njo ne bom delala, še z nobenim psom nisem in je to proti mojim načelom. Zbirčna je pri jedi, če se počuti preveč domačo, vse poserje, kot bi bila ona ta glavna. Veterinar je potrdil mojo teorijo – je popolnoma zdrava, ampak, če ji dovolimo spati na fotelju, se ji zdi, da si lahko vse dovoli, da je ona princesa, mi smo pa tisti, ki jo moramo strežti. Prestavili smo jo v hodnik, pa je nehala kakat, ker zdaj ve, da je pes in da se mora tako tudi obnašat. Nisem neizkušena na tem področju, moj veliki prijatelj je bil naučen, vzgojen – poleg brez povodca, sedi, prostor, sem, počakaj, prinesi, vse to in še več. Ampak tega hudička črnega ne morem naučiti nič. Vse bi po svoje. Kaj naj naredim=? Namesto, da bi me pes spravil v dobro voljo, kot me je prejšnji, me tale živcira. Ne morem več.

Koliko je stara?

Oprosti,ampak če je niste znali vzgojiti, je odgovornost na vaši strani!Ni važno če ima pes 70kg ali pa 2kg-pri obeh velja hirarhija in doslednost…
Tudi če oddate to psičko in si poiščete novega bernandinca; bo ista situacija…Ne iščite in ne primerjajte novega pasjega člana s prejšnjim,ker v večini primerov se izkaže za polom-kar se je jasno pokazalo pri vas.
Psa,ki ste ga imeli ne bo več nazaj-to se zavedajte in nehajte ,,cincati,, in se posvetite mali psički,za katero ste odgovorni – vi ste se odločili zanjo,ne ona za vas…
Ja, je oster odgovor, vendar vas ne mislim ujčkati,da ste ubogi,da razumem vašo bolečino,…
Tudi mi smo 1 leto in 5 dni nazaj ostali brez starejše psičke,boli še zdaj kot hudič,vendar je ni več in četudi bi še tako rada je ne bo nazaj nikoli.Da bi pa sedaj malo primerjala z njo (stara bo 10mesecev) …bi jo pa lahko oddala 5 mesecev nazaj,oz.se sploh ne bi odločila zanjo..
LP,Maja

nova
Uredništvo priporoča

No nas starejsi je star 5 let, je cudovit kuza. Lusten, ogromen a ga sploh ne opazis razen, ce te spotakne z dolgimi nogami, prijazen, ucen in nasploh super pes v vseh pogledih.
Mlajsi je star 10 mesecv, je ena mala driska tecna, kar naprej nam je za ritjo tezave imamo z osnovnimi (!) ukazi, tricetrt casa je pod nogami in v napoto, ker stalno tisci v cloveka.
Vecino casa mi kri pije s to neznosno navezanostjo, a, ko greva na sprehod vidi samo mene, se ne oddaljuje, razmislja kaj bi rada od njega, me gleda, opazuje, sledi,..Starejsi nikdar ni bil tak, je totalen egoist in, ko so njegove potrebe izpolnjene sam po sebi ne isce kontakta z mano.
Ce bi mu dala sanso bi usel in nikdar ne bi prisel nazaj in to je tudi njegova edina hiba.
No 5 let se ze dajemo z njim, ga vozimo s sabo po svetu, ima opravljen bbh izpit,…pa se je treba delat z njim.
Tako pac je, enako nas caka pri mlajsem oz. ze izvajava nonstop.
Nacin pa ni lep ali grd ampak tak, ki ima pri psu maksimalen efekt. Pri starejsem hrana (pogojno), pri mlajsem vsaka oblika naklonjenosti.
Ce povzamem, nasa mala driska je veliko bolj ucljiva kot nas ata, kar pa ne pomeni, da boste imeli celo zivljenje nevzgojeno scene, ce boste le delali na tem.
Pa se to, raje isci kaj kuza zna, kaj zmore in kaksne so njegove pozitivne lastnosti, ne gledat samo slabih, saj jih ima vsak.

Mmaja,

znam vzgojiti psa. O tem vem veliko. Moti me to, da tele male tečke ne morem vzgojiti. Poskušala sem na vse načine, jo vzgajala, učila, hvalila, vse, kar se da in kakor je prav. Saj ni moj prvi pes, do zdaj še nisem imela tako zateženega značaja, vsi moji psi so bili vzgojeni, socializirani. Zato se ne čutim 100% odgovorno, da je naša kuža taka. Taka pač je, ampak take jaz ne morem imet. Zavedam se, da smo se mi odločili za njo, zavedam se, da je pes takšen, kot ga vzgojiš. Še pri nobenem mi ni spodletelo, razen pri njej.Tako.

Stara je 2 leti. JO KDO HOČE??????

Poznam njene dobre strani. Nežna je, družabna, živahna, rada se crklja, vse to je ok. Poskusila sem že na vse načine, se prilagajala njenemu značaju in odzivanju, pa nič. Vse po svoje. Če lepo rečem – Stella, prostor, me trapasto gleda. Ko dvignem glas, šele po 5-6. besedi gre na prostor. Če sva zunaj, ko jo odpnem, leti in na nobeno prigovarjanje ali klicanje ne reagira. Gre po svoje in pride, ko se ji zazdi. Noben pes mi to ni delal. In ne bom priznala, da psa ne znam vzgojiti. Nočem pa imeti psa, ki me bo ubogal samo takrat, ko se nanj zaderem. To nočem. Ga raje nimam.

V glavnem, psička je primerna za nekoga, ki se ne bo obremenjeval s tem, koliko uboga in zakaj ne, pač pa jo bo nosil v naročju. Jaz je ne bom. zanjo bi bil ograjen vrt, nič komande in spanje na kavču. Jaz to ne zmorem več.

Mislite si, kar hočete, lahko me kregate, ampak poskusite razumeti, vseeno. Hvala.

Pudelj ni za življenje na vrtu, ampak za aktivno preživljanje časa s skrbnikom. Prav tako to ni pes za vlačenje po naročju.
Bo treba užgat druge metode učenja, predvsem poiskat motivacijo.
In se zavedat, da je pudelj pri 2-eh letih psihično še mladič in je tako treba tudi delat z njim. In seveda popolnoma drug karakter kot bernardinec. Ja, madona, a se pred nakupom nisi nič pozanimala?
Predvsem pa ne vsakega zafuranega psa tlačit nekomu drugemu. Ni fer ne do psa ne do novih lastnikov.

Oprosti,ampak psa ne znaš vzgajat,ne na njej primeren način! V bistvu je potrebno prevzgojiti tebe.Bodi samokritična in priznaj…
Najprej poskusi res vse, potem pa oddajaj psa; vendar pa nisi niti na začetku.

Sama osebno sem mnenja,da se da prevzgojiti vsakega psa,samo način motiviranja ki bi ustrezal je potrebno najti; definitivno težje je z vodnikom….Govorim ti iz lastnih izkušenj.Moja druga,starejša psička je sedaj stara 5 let; zaradi njenega karakterja (določena odstopanja v vedenju ,pomanjkanje mojih izkušenj-pa sem rasla s peseki), mojih pogledov kako naj bi ona funkcionirala v našem soobivanju in nepravilnim načinom vzgajanja (v bistu je primeren način za psa z milim karakterjem);me je sram napisati,ampak sva se dajali kar nekaj časa in verjemi,da še tako naporen pudelj ni nič v primerjavi z napornim bokserjem…in ko ti pasji inštruktor reče,da je ta pes prenaporen zanj?? Vendar sva preživeli…Pri nas so pomagale (in še vedno pomagajo) določene metode ,za katere si nikoli ne bi mislila da delujejo- ker sem razmišljala po človeško; če pa želiš uspešno sobivanje s hiperaktivci (brez želje po skakanju/metanju čez okno psa/sebe) moraš razmišljati po pasje.Npr. hirarhija je jasna- ni najprej pes, potem pa vodnik (pri vas pa je ravno tako); vodnik določa kdaj se bomo igrali-ne pa ko pes prinese igračo in repka (to prezreš); čas igre ne traja v nedogled,da pes utrujen pade po tleh-ravno,ko postane zanimivo,se neha; pri igri z drugimi psi je isto,ne v nedogled,čas določa vodnik; v bistvu odkrila toplo vodo…Prevzgoja je trajala res dolgo,to žal ni čez noč,vendar je uspelo-še vedno traja,vendar zdaj vsaj odreagiram pravilno; ne predstavljam pa si da bi odnehala pri 2 letih…in naprtila svojo odgovornost nekomu drugemu.In se znebila pasjega družinskega člana, ker ne ustreza mojim predstavam,ker se nisem potrudila…In da bi zamujala soobivanje s takšno kot je sedaj,zamujanje njenih značilnosti,dojemanje; je bilo in je vredno vse tisto kar smo dali čez.
Premisli…

Pudel pri dveh letih ni psihično mladič, ampak je to pač zdrav in pravi pudel, živahen in otročji ostane do pozne starosti. Pudel, ki je pravi pudel ima točno tak značaj – otročji in je to tudi želeno! Yo, tuki si mimo trešla!

Dejstvo je, da svoje pudlice ne znaš vzgojit. Pudili so izredno intilegentni in aktivni psi, zelo zelo učljivi. Naučijo se tudi, da boš ti rekla 6,7 preden se splača ubogat. Naučijo se tudi kravžlat živce, če drugače ne dobijo pozornosti itd.

Pojdi s punco v šolo in začni s prevzgojo. Še vedno žaluješ za svojim starim psom in tej črnuhiji ne daješ možnosti, da bi ti res zlezla pod kožo.

Spoznaj jo! Vzemi si čas. Boš videla, kakšen kolega zna biti pudel.

curlysue

enaka zgodba se odgaja tudi meni, pred 4 leti mi je pri 16 letih poginil moj črni (zlati) kužek, in še vedno ga noooorrro pogrešam, ker mi ga nov kljub temu da je prejšnemu po izgledu kar malo podoben (karakterno seveda popolnoma drugačen) ne mora nadomsetiti. Sprijaznila sm se da je moj prejšni kužek odšel za večno.
Kljub temu da sem predvsem včasih ogromno energije vlagala v njegovo učenje ni bilo nobenega učinka, on enostavno dela vse po svoje in ne sliši nič. Tako da sedaj sm se zadovoljila s tem da ga dam na povodec in greva na sprehod, to je vse—on po svoje vohlja okoli in se zame sploh ne zmeni, pa lahko okoli njega laufam s hrano ali igračo pa ni nič.

Ja težko je to!!

Psi itak morajo bit na povodcu, tako da se ni pretirano za sekirat. Odnos pa le vzpostavi… Ga tudi jaz težko po tistih, ki so odšli…

Joj, kako ste me ozmerjali, rabila sem pa samo malo vzpodbudnih besed in razumevanja. Jaz se ne čutim zrelo za prevzgojo – pri 41. letih in po najmanj 15. letih vzgajanja psov in življenja z njimi. Vem tudi, kaj je hiearhija in vse to. Iščem motivacijo, način, ukvarjam se s tem psom še preveč, da bi ja šlo, ne gre za to, da sem jo pa zdaj kar spustila iz rok in jo bom nekomu probala vrinit. Samo pojamrat sem hotela. Vse, kar ste mi svetovali, poskušam že kar nekaj časa, pa nič. NIČ. Vem, da je inteligentna, pred nakupom sem se pozanimala o tej pasmi, celo pri dr.Vidicu, ki ima sam pudljico, veliko sem zvedela, se pripravila. Pa kar naredim, ne zagrabi. Nič. Tako daleč je prišlo, da mi gre že na živce. Izgubljam veselje, voljo in ljubezen do nje, to si pa ne zasluži, to vem. Pa ne morem več drugače misliti. Zame je pretežka. No, zdaj me pa lahko naprej kregate…..

Kako mi je tale tema uletela, a škoda, ker tega nisem prebrala takrat.
Zame so pudlji vseh velikosti najboljši psi, kar je pasem.
Takoj bi jo vzela!

New Report

Close