kupim shih-tzuja
Svetujem vam posvojitev manjšega psička iz kakšnega zavetišča. Pasemski psi so niso zastonj, zakaj si lahko preberete tukaj:
http://www.mojpes.net/modules/news/article.php?storyid=1265
Če nimate denarja za pasemskega psa (to so samo taki z rodovnikom), pojdite v zavetišče in izberite takšnega, ki bo ustrezal vašemu okusu. sigurno bo vsaj toliko shih-tzuja kot nek pes, ki vam ga bodo prodali kot čistokrvnega brez rodovnika.
To dvoje se izključuje, pasma brez rodovnika namreč ne obstaja. Želite si torej mešanca; ker imajo ljudje na splošno slab odnos do živali, jih je po zavetiščih žal polno, zato najbolje naredite, če se odpravite tja. Še prej pri sebi preverite, ali imate vse pogoje za psa. Vprašajte se tudi, zakaj vas je pritegnil ravno ši cu – ali sploh poznate pasmo in njene značilnosti, da si ga tako želite? Če vas je pritegnil samo zaradi videza, to ne bo dobra izbira. Skratka, važen je karakter, dobro zavetišče pa vam tega opiše pri vsakem svojem varovancu.
V odgovor vsem, ki mi svetujete naj vzamem psička iz zavetišča naj povem, da je to lažje reči kot storiti, ker takšnih malih psičkov ni ravno veliko v zavetiščih – kolikor sem lahko preiskala ponudbo na netu. Ne morem pa sedaj potovati od enega do drugega in iskati nekaj majhnega in kosmatega – kakršnega si želimo doma. Pregledala sem tudi zgodovino že oddanih psičkov, pa tudi med njimi ni bilo veliko takšnih. Pravzaprav nam je vseeno katere pasme je, le, da je majhen, kosmat in prijazne narave. Všeč nam je shih-tzu in zato sem napisala, da takšnega iščemo. Ni pa pogoj, prav z veseljem bi sprejeli tudi mešančka, če bi le ustrezal opisu. Enega takšnega že imamo doma. Rešili smo ga iz “zavetišča” in imamo ga zelo radi. Vendar je velik in čuva našo hišo. Sedaj pa si želimo še takšnega za cartlat – tudi za v hišo. Naš pes bi ga sprejel, če bi bil to mladiček ali mlad kuža. Že tako je navajen drugih živali, celo hrano deli z šestimi mucami.
Prav rada bi kupila hčerki za 10. rojstni dan psička z rodovnikom, žal pa trenutno nismo zmožni takšnega stroška za žival.Tisti na netu, ki so po 100 in 200 evrov pa so mi sumljivi. Sicer brez rodovnika, a je njihov izvor vprašljiv. In nikakor ne želim potem gledati živali, ki jo vzljubiš- bolne in morda celo umirati zaradi ne vem kakšnih bolezni. Veliko sem prebrala te dni o vsem tem in zato res ne vem kaj naj storim.rada bi nam izpolnila željo, cele plače ne miorem dati za takšnega psička, v zavetiščih jih pa ni.Zato sem prosila za kakšen nasvet – ali, če bi kdo poznal koga, ki ima takšne male kužke in jih odda ali proda.
Vidim naslednje možnosti:
1) pričnete varčevati za rodovniškega shih-tzuja
Spodaj dodajam seznam slovenskih psarn, kjer vzrejajo to pasmo. Pozanimajte se o leglih, cenah in rezervirajte psa v leglu, ko boste privarčevali zanj.
Hčeri za rojstni dan kupite kakšno knjigo o psih, nakup psa (in kasneje vzgoja, skrb in nega – ta pasma ima za nego zelo zahtevno dlako) pa naj postane “družinski projekt”.
2) sledite objavam o psih, ki iščejo dom (večina zavetišč ima spletne strani); obiskujte zavetišča v času, ko lahko sprehajate pse; naredili boste nekaj dobrega, boste v stiku s psi in morda prav na ta način najdete psa, ki bo postal vaš novi družinski član
3) posvojite katerega izmed odraslih psov, ki jih ljudje neprestano oddajajo zaradi pomanjkanja časa
V vmesnem času pa s hčero preštudirajte vse o pasmi, negi, prehrani, vzgoji, zdravju, pričnite počasi nakupovati opremo za psa… In nato bo vaš pes, za katerega varčujete (ali ga boste pač posvojili) že skoraj v novem domu 🙂
P.s.: Kratek opis pasme Shih-tzu, s povezavo na debato na forumu itd.:
tasmanski vrag ti je zelo lepo napisala; ne hitite, res – saj človek družinskega člana za naslednjih 15 let ne kupuje kot štruce kruha, od danes na jutri 🙂
Glede “pomanjkanja” psov, kakršnega si želite, v zavetiščih: kot je rekla že tasmanski vrag, spremljajte objave. Tudi rodovniškega šicuja namreč ne boste mogli dobiti kar takoj – na legla pri pravih vzrediteljih se vsekakor čaka. Zato, če ne potrebujete nujno pasemskega psa, lahko čakate tudi na primernega psička iz zavetišča – čakati in vmes zbirati informacije, denar ter vse ostalo, kar je potrebno za psa, je dobro v vsakem primeru.
Pa še to: začetna kupnina za rodovniškega psa znese približno leto dni oskrbe takega psa. Zato izgovor o premali plači za kupnino nekako ni najbolj na mestu – eno leto lahko dajete vsak mesec na stran to, kar bi sicer dali mesečno za oskrbo psa. Če vam ne znese, vam namreč tudi kasnejši stroški ne bodo – stroški za psa pa niso tako nizki. Sploh, če pride do kakšnih poškodb in je potrebna bolj zakomplicirana veterinarska pomoč; takrat je včasih treba imeti na računu tudi večkratni znesek prvotne kupnine.
Pa še to: upoštevajte, da se živih bitij ne kupuje za darila, tako kot se to dela s predmeti. Izbira živega bitja, ki bo družinski član 15 let, ni enaka kupovanju torte ali plišaste živali. Če bi že ravno radi prav na tisti dan kupili hčerki nekaj v zvezi s psom, ji lahko podarite kakšno knjigo, recimo Psi za telebane je ena takih super, ali pa Govorimo po pasje. Ali pa povodec, in naj do nabave pravega psa vsako jutro recimo ob šestih naredi z njim en sprehod do konca ulice in nazaj 🙂 (trening za jutra, ko bo treba psa vsak dan vozit lulat :)))
Ravno pred par dnevi so v zavetišču Horjul oddali šicuja.
In ta ni prvi; že pred časom so ravno tako iskali nov, primeren dom še za enega. Torej se občasno le najde kakšen. Živali itak niso najprimernejše darilo. Kot so že svetovali drugi – najprej knjiga, nato tehten premislek, sledi varčevanje in na koncu nakup.
HVALA vsem za nasvete in opozorila. Naj pa povem, da nismo takšni nevedneži kot se morda zdi na prvi pogled. Že dolgo imamo pri hiši psa, kot sem že napisala zgoraj in z njim smo zelo zadovoljni. Pes ni nikoli na verigi ali pesjaku, saj imamo hišo na samoti ob travnikih in gozdu. Našem psu se zelo dobro godi in niti malo nima pasjega življenja. Hči ima že kar nekaj literature o psih in dobro pozna pasme, prav tako kot jaz. Ravno zato si želimo shitzuja ali lhasota, saj njun karakter ustreza tistemu kar si želimo. In to je – prijetno bitje za cartlanje, nego in skrb. Bitje, ki bi ga lahko vzeli s seboj na izlete in ki bi bival z nami v hiši. Naš veliki pes namreč ne more biti v stanovanju, pač pa le v spodnjih prostorih. Tudi ga ne moreš vzeti v naročje….itd.
Tako, da tale nakup ni tako nepremišljen. Mislim, da bi bilo vsem lepo. Bom pa danes preklicala vsa zavetišča in poskusila stopiti v vrsto za kakšnega malega koštrunčka. Prav rada bi imela kužka iz azila, vendar pa je vprašanje kakšnega karakterja bi bil takšen pes. Bomo videli. In nisem ena tistih, ki bi kupila žival otroku za rojstni dan namesto plišaste igrače. Obe dobro veva, da to pomeni odgovornost, delo in stroške za najmanj deset let. tako, da ni treba metati vse, ki si želimo psička v isti koš. Vseeno pa hvala za vaše odgovore in trud.
mamica s hčerjo 🙂 lepo, da ste vestni skrbniki in da opozorila, ki smo jih našteli, že upoštevate. Vedeti moraš, da je to javni forum, ki ga bere veliko ljudi, tudi takih, ki ravnajo povsem kontra od vas, zato je vsako opozorilo zelo na mestu, pa četudi potem izvemo, da gre za ljudi, ki vse to že izvajajo. Opozarjali smo pa zato, ker ste navedli, da so psički z rodovnikom za vas predragi. Če boste upoštevali to, kar smo vam napisali v zvezi s pasmami in povezanostjo z rodovniki ter kako izbrati pasemskega ali zavetiškega psa, ste lahko drugim za zgled, kako se kupuje živo bitje.
Hvala ti Katjuska za te besede. res upam, da se nam posreči najti kužeka za našo družino, ki nam bo lepšal življenje, prav tako kot mi njemu. Tu pa cena ni pomembna. Verjemi, da če bi trenutno zmogla dovolj denarja, bi našla tisto kar si želimo, a, da nekomu psičku izkažeš nežnost in skrb, ni potrebno, da je tisti z rodovnikom, pomembno je le, da je zdrav in pravega karakterja. če ga bom našla v azilu, pa še toliko bolje.
Hvala še enkrat.
Točno tako, mamica 🙂 vsak kuža si zasluži nežnost in skrb. Prav zaradi skrbi za zdravje, pa tudi za vašo denarnico, koneckoncev, smo svetovali, da iz izbora povsem izključite pasemskega psa brez rodovnika. Ne glede na to, kje bi ga kupili – prek bolhe ali prek informacij od ust do ust. Samo temu se ognite, pa boste povsem na pravi poti.
Aja mogoče še nekaj: če se boste odločili za pasemskega (to je, rodovniškega) šicuja ali lhasa apso, naj vam bo vodilo pri izbiri dobrega vzreditelja tudi dejstvo, da vesten vzreditelj želi spremljati svoje pse po oddaji pa vse do njihove smrti. Bolj ko vas bo preverjal, kakšni lastniki ste, bolje bo, saj če želi svojim psom dobro, želi vedet, ali gredo v dobre roke. Pravi vzreditelj vam bo ob kakršnih koli težavah tudi vselej na voljo za nasvet, morda tudi za kakšno varstvo med dopusti. Velikokrat se zgodi, da si kupci tako pridobijo novega prijatelja za vse življenje. Enako velja tudi za dobra zavetišča, recimo horjulsko.
LP in srečno, pa ni za kaj.
Pozdravljeni!
Če pogledate na stran zavetišča Horjul, boste videli, da iščejo dom kar nekaj kosmatincem.
Sicer pa, kot pravite ste preštudirali veliko o pasmah, potem veste, da je edini način, da bo shih-tzu res imel značilnosti te pasme (tako vizualne kot karakterne) ta, da privarčujete za rodovniškega psa.
Če pa v bistvu iščete predvsem prijaznega, crkljivega, kosamatega psa (in ni tako pomembno, da je prav shih-tzu) pa ga boste verjetno brez problema našli psa med temi, ki iščejo dom.
Uspešno iskanje novega pasjega člana 🙂
Pozdravljeni,
No, jaz pa sem lastnica shih-tzuja. Naš Sunny ima 3 leta. Kupili smo ga z rodovnikom, res so dragi ampak izredno ljubki. In res potrebujejo ogromno nege, sploh ko so še mlajši, tam do enega leta. Največji problem je dlaka, ker imajo 2 vrsti – podlanko in vrhnjo dlako. Je velik srček. Predno smo ga dobili, smo hodili ogledovat mamico in ostale 3 bratce-sestrce. Čakali smo ga kot, dojenčka iz porodnišnice. Z njim smo potem tudi hodili na razstave, ga česali (5 ur), da je bil pripravljen.
Sedaj ga redno strižemo in je zato tudi pol manj dela. Splača se privarčevat denar in ga kupiti. Jaz sem to željo izpolnila hčeri, ki je to čakala 15 let. Ni nam žal.
Imejte radi svoje živali,
pozdravček
Pa kaj vam ni jasno? Ženska NE ŽELI RODOVNIKA ampak psička!
Ni ji pomembno, da se bo hvalila s papirji, ne bo hodila na rastave, ne bo se prčila s psom – imela ga bo rada.
pOZNAM OGROMNOM ZGODB ZELO LEPIH, ZDRAVIH, DOLGO ŽIVEČIH PSOV, KI NISO IMELI RODOVNIKA, BILI SO ” DVORIŠČNA REJA – DVEH PODOBNIH KUŽKOV, KI SO JIH IMELI LASTNIKI RADI IN SO JIM POISKALI DOBER DOM!Pa poznam tudi kako zgodbo rodovniškega, ki je imel uzpahnjene kolke in ni mogel več tekmovati v agilitiju, kljub zelo priznaim staršem, pa boksarja, ki je imel srčno napako in poginil star štiri mesece, kljub krasnim papirjem, pa nemškega ovčarja, ki je imel epilepsijo in so lastniki zelo trpeli ob njem, kljub dobro izbranemu leglu. Nehajte širiti enostransko propagando in se šopiriti s svojimi papirji!
Tudi taki smo na svetu, ki imamo živali radi, ki nam je pomembno, da so na toplem, da so vzgojeni – kar marsikateri rodovniški ni! , so zdravi( mnogfokrat bolj kot rodovniški, ki se “izrodijo -kolki, srčne napake, rak)pa tudi to je normalnio, bolezen mislim – saj tudi ljudjre zbolevamo, a ne? Pa naj se ne bi več razmnoževali, ker je nekdo imel v družini neko bolzen…ali kaj?,da so nam za družbo in v nas vzbujajo pozitivna čustva, zato bi jih naj imeli!!
Ja, kot je zapisal ok0, bo kar držalo. Želimo psička, pa naj bo rodovniški, ali ne, res raje bi imela nerodovniškega. Da je le pasma poznana, da veš kakšen značaj lahko pričakuješ in je dovolj. Razumem tiste, ki mi predlagajo rodovniškega psa, vendar se sprašujem kakšno garancijo bi mi ponudili prodajalci teh, če kuža zboli ali celo podleže? Bi v tem primeru dobila vrnjeno kupnino? Seveda ne.
Ker ne nameravam s kužkom hoditi na razstave ali tekmovanja, niti se ne nameravam ukvarjati s vzrejo, saj za to nimam dovolj znanja, niti časa – je resnično rodovnik nepomemben. če prav razumem rodovnik, to pomeni, da je pasma čista, da so torej znani predniki. Vendar ali to pomeni tudi, da je kuža brez dednih bolezni? Te pač pripadajo posameznim pasmam različno in rodovnik jim tega ne more spremeniti, kaj ne? če bi torej našla psička mešančka recimo maltežančka s višavcem ali shitzujem, bi bilo zame to povsem v redu. Tako bi kljub nečisti pasmi vedela, kaj lahko pričakujem od njegovega značaja….še vedno. In zame je to najpomembnejše.
Doma imam mešančka srednje rasti starega 7 let, ki nam čuva hišo, torej se prosto giba okrog hiše, spi pa v garaži. Nikoli ni na verigi in nikamor ne uide. Do sedaj še ni bil nikoli bolan. Je pravi srček, vendar ravno zato, ker ni navajen povodca, ga ne moremo vzeti s sabo na izlet ali na morje. Imam tudi 5 muck, s katerimi naš pes lepo sobiva in jih celo čuva.
Želimo pa torej še nekaj majhnega za v stanovanje, psička, ki bi šel z nami kamorkoli, psička, ki bi bil tudi družba moji hčeri. Nega dolge dlake ni problem, niti ne kopanje, saj smo tega vajeni, ker ima tudi naš Runč dolgo dlako, ki jo prav tako češemo. Kopamo ga sedaj zunaj, prej pa smo ga morala v kadi, ko smo bili doma še v bloku. In to nam nikoli ni bilo odveč.
Zato se točno zavedam koliko dela prinaša s sabo takšen majhen dolgodlaki kuža. In to je vse. Kot je napisal ok0 – želimo le psička, pa naj bo pasemski ali ne in za rodovnik ne zmorem plačati od 500 evrov naprej.
In zaradi vsega naštetega niti ne nameravam varčevati zanj, ker mi rodovnik resnično ni pomemben. Ljubezen in lepo pasje življenje lahko nudimo tudi ostalim kužkom. Kar se tiče pa bolezni, pa kot rečeno, rodovnik ne zagotavlja, da teh ni.
Glej, ce kuza nima rodovnika potem ni pasemski. In ce pricakujes dolocen karakter, bo treba psa pac kupit pri vzreditelju, ki ti bo znal povedat kaksen karakter imata starsa in kaj je v tistih 8 do 10 tednih, kar je pri njih, pokazal mladicek. Upam, da ne pricakujes od nekoga, ki pari svojo lustno psicko z lustnim sosedovim psickom, da ti bo znal povedati kaj o karakterju. To je smesno. Poleg tega pa pri nepasemskih psih ne mores vedeti, ce si paril sestro z bratom ali kaj podobnega, ker so psi brez papirjev.
Kar se tice garancije. Sprasujes, ce ti bo vzreditelj dal garancijo. Do neke mere, ja. To je odvisno tako od vzreditelja kot pasme. Recimo, nekateri vracajo del kupnine, ce ima pes potrjeno recimo hujso displazijo, ali katero od drugih “bolezni”, ki jih pri mladicku ni bilo videti.
Sicujem na vzrejnih pregledih pregledajo pogacice in oci. Torej gre v vzrejo le pes ali psica, ki sta negativna. Ves kaj se dostikrat zgodi s psi, ki vzrejnega ne opravijo? Z njimi stepajo nerodovniske mladice. Katero leglo je torej bolj varno kar se tice bolezni? Tisto, katerih starsa imata opravljen vzrejni pregled ali tisto katerih starsa ga nimata?
Preberi si na spletu kaj o bolezni imenovani PRA. Doma imamo slepo psico s to boleznijo. Pri vzreditelju, ki to testira, se to ne more zgoditi, kajne?
Poleg tega imam se enega psa s celo kopico tezav, ki so po mnenju dveh veterinarjev nekatere delno podedovane (podeduje se nagnjenost k bolezni), nekatere sigurno podedovane, delno pa so posledica slabega imunskega sistema. Ne mama, ne oce, ne mladici v zivljenju niso bili cepljeni ali razglisteni, do 8 tedna so ziveli bogve kako. Drugi dve psici, rodovniska od vzreditelja kot se šika in pa popolna mesanka, sta zdravi.
Nikogar ne zelim prepricati, da so rodovniski psi blazno fajn in zdravi in krasni….Tudi med vzreditelji je cel kup goljufov, vendar sem mnenja, da z nekaj vlozenega casa najdes taksnega, ki mu gre zaupati. Nenazadnje, lahko vprasas tudi tukaj, pa ti bomo svetovali kam se obrniti.
Poleg tega pa toliko mesanckov caka nove domove po zavetiscih, da je zame zelo sporno kupovati prav tako mesancke, ki so podobni neki pasmi. lp
Pasemske značilnosti kot so izgled in karakter (npr. maltežana, nemškega bokserja, shih-tzuja) so rezultat dolgoletne kontrolirane vzreje, kjer so vzrejno dovoljenje dobili samo psi, ki so lastnostim, ki jih za pasmo želimo, ustrezali in so opravili vzrejni pregled (ki je za vsako pasmo drugačen in vsebuje izključevanje psov, pri katerih je izražena katera izmed dednih bolezni, ki se znotraj pasme znajo pojavljati – pri pasmah kot je na primer zalti prinašalec je tako zelo pomembno stanje kolkov psice in psa, ki ju želimo pariti).
Rodovnik je torej “samo papir”, s katerim vzreditelj “dokazuje”, da je paril svojo psico določene pasme, ki značilostim ustreza tako dobro (na podlagi vzrejnega pregleda), da z veliko gostovostvo pričakujemo, da jim bodo tudi mladiči (tako po izgledu in karakterju). Seveda je ob tem pomembo še, da vzreditel dobro poskrbi za brejo psico, da primerno hrani mladiče, da jih cepi po programu, razglisti, razbolha in socializira. Vse te reči bi dober vzreditelj moral zagotoviti, to pa je tudi razlog za tako visoko ceno pasemskih psov (vsa hrana, zdravila, cepiva, sredstva proti zajedavcem, vzrejni pregled, slikanja npr. kolkov, testi vida in sluha (različno od pasme do pasme), cena skoka in ne nazanje, čas ki ga je vzreditelj posvetil vašemu psu pred oddajo).
Rodovniški pes priznanega in preverjenega vzreditelja je prav to, o čemer pišete: zagotavlja, da gre za mladiča znane pasme, pri katerem lahko pričakujemo tako vizualen kot karakterne pasmske značilnosti.
T.i. “pasemski psi brez rodovnika” so toliko bolj poceni od tistih z rodovniških (in edinih, ki so pasemski) razvno zato, ker nimajo opravljenega ničesar od tega – ne vzrejnega pregleda, večinoma niso cepljeni, razglisteni, socializirani, primerno hranjeni itd. (med drugim gre morda gre prav za pse, ki so zaradi izražene npr. bolezni izločeni iz vzreje ali pa so že parjeni psi potomci staršev, ki vzrejnim merilom niso ustrezali). Kup takšnih psov izvira tudi iz puppy mills-ov (večinoma slovaških ali madžarskih), kjer psice do smrti kotijo vsaj dve legli letno v nemogočih pogojiv, mladiči pa so nato nelegalno prepeljani do trgovca – prehitro vzreti iz legla, necepljeni, lačni, večina jih umre že nekje med kotitvijo in prevozom, nekateri pa v prvih parih dneh po prihodu k novemu lastniku (velikokrat za pasjo kugo, torej je jasno, kakšne morajo biti razmere). Mnogokrat se takšni psi sicer prodajajo s ponarejenimi rodovniki, zato dodajam – vzreditelj mora biti preverjen (če niste prepričani, kontaktiraje Kinološko zvezo Slovenije), pravljice o tem, da lahko istega psa kupite z rodovnikom ali brez ali da gre za zadnjega psa v leglu, ki ni dobil rodovnika, jasno nakazujejo, da psa ne kupujete pri vzreditelju ampak pri predprodajalcu ali dvoriščnem rejcu.
Pisanje je malo dolgo, ampak upam, da je prav zato dovolj natančno odgovorilo na vaše povpraševanje po psu.
P.s.: Se pa kljub rodovniku noben pes ne skozi socializiran in navajen povodca – dober vzreditelj bo opravil svoj del tega dela, nadaljevati morate pa vi (vzgoja od prvega dne prihoda v vaš dom, pasja šola, igranje z drugimi psi, učenje odpoklica itd.).