Imam en veeeeelik problem :'( .
Živim v stanoavnju. In potem starša pravita, da to ni za psa, da je to mučenje. Potem pravita, da pes ni za na morje, da kako ga bomo vozili in to… Ampak jezi me to, ker sploh ni tak velik problem pri nas! Imamo pogoje… Ampak moji starši mislijo, da ne vem… Ne razumem jih!!
Že od nekdaj sem si želela psa, že od vedno!
Ko sem bila jaz še dojenček, so imeli psa – nemškega ovčarja. Živel je le 2 leti, ker je imel srčno bolezen bila je dedna. Imel je rodovnik, ne vem kako so jih lahko prevarali :'( …

No kako naj jim dopovem, da če je pes v stanovanju, da to ni mučenje?!
Prosim pomagajte mi, ker si ga tako zelo želim imeti!! Tako močno, najbolj na svetu, že od malih nog! Že tako sem preveč osamljena in mi je večkrat dolgčas, pes bi mi ravno prav prišel, lahko bi z njim agility trenirala, ga peljala na raztave… Joj samo, če pomislim, če bi imela psa, se mi zdi vse veliko svetlejše.

PROSIM POMAGAJTE, RES SI ŽELIM PSA, NAAAAAJBOLJ NA SVETU!!!!!

Ok ti povem mojo zgodbo. Moji starši pravijo, da težim za psa od kar znam govoriti. In ker živimo v bloku, je bil predvsem moj oče striktno proti, da pes pač ni za v bolk in pika. To je mučenje, pes je za ven, za v naravo, rabi sprehode. Mamo je spet skrbelo polno drugih stvari, kdo bo to čistil, polno bo dlak po stanovanju, hranil, vozil k veterinarju, kdo bo zanj skrbel ko gremo na dopust. Pa je padla obljuba dobimo psa ko se preselimo. Ja in smo se res selili iz enega bloka v drugega, jaz pa sem seveda strašno navijala za psa. Pa so rekli ne, to je bilo mišljeno, ko se bomo preselili v hiši. Ja seveda, kod jih bo pa čakal celo življenje. :))

No in potem pri mojih 18-ih je padla odločitev, (ker sem fantu noro težila, da hočem psa:)), da je govoril z mojo mami in se zmenil, da če pač ne bo šlo ga bo vzel on. Oči je bil še vedno proti! Ampak smo psa vseeno pripeljali domov. Danes… si nihče v moji familiji ne zna predstavljati kakšno je bilo življenje brez Smarta, kaj smo prej počeli, med vikendom, ko imamo sedaj redne izlete. Tudi odnosi v familiji so se definitivno izboljšali, človek kar ne more verjeti. Hranjenje, kopane, igranje, šolnje.. imam na skrbi jaz. Porazdelimo pasi sprehode. Ubistvu, jih imam na skrbi jaz, ampak ga oči zeeeeeeloooo rad pelje, tako da… se kadar kar grebeva, kdo ga bo peljal:)
Do sedaj je šel vedno in povsod z mano, razen en teden, ko sem letovala v Tuniziji me je počakal doma. Pa so se imeli prav fino.

Torej obljubi, da boš za psa skrbela. Pojdite na “izlet” v kakšno zavetišče in ko bosta starša videla tiste žalostne oči, se ne bosta mogla vpreti. Dobro razmisli če si za psa sposobna skrbeti, koliko časa na dan bi mu lahko posvečala, da si preračunaš, da ne boš staršema naložila dodatnega bremena. … Pokaži odgovornost! Povej jima da boš 3x na dan hodila na sprehod, sedaj brez psa, potem z psom. Če boš zdržala en mesec, v lepem in slabem vremenu, ob približno isti uri, enkrat jima bo že jasno da je to res tvoja velika želja.

Če želiš kakšno določeno pasmo o njej čim več preberi, pokaži staršema slike, počasi počasi ju pripravljaj na to, in jima povej vse dobre lastnosti te pasme. Kasneje pridejo tudi morebitne slabe, na vrsto. Toliko, da se omehčata:))

Veliko sreče!

LP nina

Vsak dan vstani 2 uri prej kot imaš šolo. Vzemi povodec in se sprehajaj 1 uro. Nato pridi domov in se stuširaj, preobleči, pojej zajtrk, pripravi se za šolo. Iz šole pridi direktno domov, vzemi povodec, se pojdi sprehajat za eno uro. Nato 1 uro pospravljaj stanovanje (ekvivalentno času, ki ga boš porabila za nego psa in igro ter hranjenje). Naredi domače naloge, uči se. Nato pol ure pomivaš posodo (ekvivalentno času priprave hrane za psa ali nego), TV odpade, pride večer, ponovno greš na sprehod s povodcem za cca 1 uro, ko prideš domov pomiješ tla (recimo, da si predstavljaš, da je zunaj blato, ki ga je pes zanesel v stanovanje). Ko boš to delala najmanj 14 dni z vednostjo staršev, se pogovorite o nakupu psa.
Aja, vikendi niso več čas za žuriranje – tempo se ponavlja, ker imaš doma “navideznega” psa.

Lp, Yo

Masha, pes v stanovanju ni nobeno mučenje, če: se redno in dovolj ukvarjaš z njim (sprehodi, vzgoja – tudi doma, agility je tudi super …); ga redno in primerno hraniš in neguješ; si pripravljena na dodatno čiščenje in pospravljanje stanovanja; si pripravljena ostati doma, namesto iti na počitnice tja, kamor pes ne sme, če nimaš zanj primernega varstva; če zmoreš palčati stroške, ki jih pes prinese – od rednih za hrano, opremo, cepljenja … do ev. večjih v primeru bolezni (ali če so jih voljni plačevati starši); pa še kaj se najde, dolžnosti in obveznosti, ki jih prevzameš s psom, je veliko, izpolnjevati pa jih moraš 10 do 15 let! Pogovori se s starši, pa se zmenite za “poskusno dobo” – najmanj mesec dni počni vse, kar bi bilo treba, če bi imela psa – hodi na sprehode, pomivaj tla, čisti sedežno … verjemi, da dela ne zmanjka! Če boš ti videla, da si temu kos in ti ni nadležno, starši pa, da si dovolj resna in odgovorna, se boste za psa že zmenili.
Kar veliko nas ima pse v stanovanjih – jaz tudi – in smo zadovoljni tako ljudje kot psi. Saj se pes zlaufa zunaj (kjer pa je, takole mimogrede, treba seveda tudi počistiti za njim, ko se pokaka – torej nikoli na sprehod brez vrečk), doma pa drema, se cartlja, malce nagaja, predvsem pa je pri ljudeh, ki jih ima rad.
Pa še nekaj: upoštevaj vse ugovore, ki jih imata starša. Če se motita, ju ne prepričuj z besedami, ampak jima z dejanji dokaži, da nimata prav.
Želim ti, da bi se dobro odločili – ali za psa, ali pa za to, da psa še nekaj časa nimate.
Lp, Breda

Hvala vsem za pomoč!
Ampak problem je še en, moji straši oz. oči je proti psu, mami nima kaj tok proti, toda oči! Sploh se noče o tem pogovarjat! Ko jaz začnem, “oči joj zakaj ne bi imeli psa?” in podobno. In se že odmika temu!! Ne vem kako naj začnem! Jaz ne vem, če ga bom kdaj lahko sploh prepričala, da pes v stanovanju – to ni mučenje! Vedno govori, če bi živeli v hiši bi imeli psa. Ne vem zakaj, saj važno je, da imaš psa rad in da mu nudiš svojo ljubezen do njega, ne pa prostor in te bedarije.
Glede sprehodov pri nas ni nooooben problem. Oči je reku itak, da ga bo on zjutri peljal ven, ker vstane že zelo zgodaj. Jaz bi ga pa med dnevom peljala, ko pridem iz šole, kar je zame najbolje, da se malo razgibam in potem proti večeru da si pretegnem noge po vsem učenju. To bi bilo tooook dobr zame, časa imam veliko in ves ta čas bi porabila za psa! Nič več dolgčasa… Joj to bi blo tooook fajn, če bi mi le dovolili. Moj stric je velik ljubitelj psov (ima tudi psa) in z njim sva se eno popoldne samo o psih pogovarjala in o pogojih in res bi ga lahko imela! Ne vem doma imamo popolnoma dovolj prostora za psa, nimamo nobene živali razen malega glodalca… Ne razumem zakaj mi ga ne dovolijo imet! Samo zaradi stanovanja in počitnic. Veliko ljudi je, ki imajo psa in ne komplicirajo tok, le moj oči! Noben nima toliko problemov, kot jih moj oči predvideva, ne vem zakaj take bedarije gode. Sicer je velik ljubitelj psov, ker smo ga tudi imeli že, ko sem bila jaz še dojenček, toda nismo imeli sreče :'((( pa tudi v atriju smo živeli, toda stanovanje je bilo pa manjše kot tole sedaj! Čisto isto in zelo so se navezali nanj, ne vem zakaj tega ne bi ponovili.
Sedaj že ene 2 leti nisem omenila psa, ker sem že obupala sedaj bom pa spet težila!! Ampak itak ne pomaga… Zgleda bo imela psa, šele takrat ko bom živela v SVOJEM stanovanju :'(( … žalostno. Ko bi se le lahko pogovorili o tem, ampak nič vsi se odmikajo pa še vedno ne odneham, potem pa rečejo naj že neham s temi psi. To mi živce požre!!!
Aja, moj oči pravi, da ČE bi imeli psa, bi imeli nemškega ovčarja! Od te pasme se ne odmakne, samo tega bi imel…
Aja potem pa je še nekaj, kar jih moti, da bi pes lajal in da bi se stanovalci pritoževali in bi ga morali oddati. Vsakič nekaj najdejo, ko kočno vidijo da sprehodi niso problem, so počitnice itd. Odmikajo se vsem tem! Pa jim vedno pravim, da bom za psa JAZ skrbela!!! Ampak ne prime…

heheheh v tvoji zgodbi se popolnoma najdem. Pri nas je blo tako, da ko smo prepričali mami, in ko je bil pes enkrat doma, je bilo prvi mesec ali dva stalno pritoževanje, oh pa dlake, pa kremplji, pa laja, pa stalno nori, itd.

Danes kot sem že rekla je vse drugače. Mogoče mogoče mogoče, bi tudi tebi uspelo, če bi z mami naštimali zaroto proti očiju;))) Pri nas je 100% delovalo! 🙂

LP nina

Masha, po tvojih postih sklepam, da si mlad deklič. Če to drži, bodi prepričana, da za nemškega ovčarja ne bi skrbela ti – ne bi mogla! Če nisi ravno Pika Nogavička, je NO zate mnogo premočan! Kar predstavljaj si: drobno dekle pelje na sprehod osem mesecev starega nemškega ovčarja, ki na drugi strani ceste zagleda mačko … Pes je še ravno prav mlad, da njegova ubogljivost šepa, pa že ravno prav star, da je presneto močan, kot bi mignil, sta oba pod avtom! Kaj pa, če so v resnici to tisti pomisleki in strahovi, ki jih ima tvoj oče? Če ve, da sam nima časa skrbeti za psa, ti pa temu ne moreš biti kos? Mislim, da bi se morala s starši resno in v miru pogovoriti – pa ne “težit” za psa, pomenit bi se morali o razlogih za in proti.
Lp, Breda

Breda, haha stara sem 14 let! 😛
Nisem tako mala, mala punčka 😉
Oči me pozna, ve da lahko kontroliram psa, moj stic ima bradatega škotskega ovčarja, dobro veš da je to precej velik, močan pes, še posebej pa tale mrcina, ki jo ima moj stic. Vedno, ko sem tam ga peljem na sprehod, čeprav ko vidi motor laja in hoče teči za njim, ampak ga zaustavim, ampak je res močam. Ravno, ko nepričakujem, da me bo potegnil me tko potegne, da zletim za njim. Hehe! Ampak drugač ni problemov, glede tega, res najmanjši problem…

En dan bom pa res šla do njiju in jo prosila, če bi se malo pogovorili o tem.. Če bosta spet rekla, da težim bodo pa moji živčki padli na dan. 😀

sem mamica, ki imam doma dve pubertetnici in psičko…
še pred dvemi leti nisem hotela slišati nič o psu..da je preveč dlak, da je treba kuhat, da nimamo časa,…pa dopusti…
Pa se stvari obrnejo..
veš, pri nas so mene dobili na to finto: gremo samo pogledat mladičke.. in ko jih vidiš ni več poti nazaj…saj ne da ti to priporočam samo vedi, da je tako…
tara je zdaj naš družinski član..in moram priznati da preveč časa porabimo zanjo..
vsi v družini smo nori nanjo… izleti so postali nekako bolj zanimivi…s puncami imamo skupno temo pogovora, kar je v vaših letih zelo redko…tara je balzam za družino..vprašaj mamo in očeta kdaj sta se nazadnje sprehajala po lunini mesečini? pa ti in oči? gresta na sprehod, se pomenita…
itd

želim ti da bi starše prepričala samo pazi da boš izbrala sebi primerno pasmo….pa da boš dobila zdravega psa…

pri meni je bilo točno tako kot pri nini.
samo, da jaz živim v hiši :-p
drugače pa sem mamici (ona je bila proti) po emailu pošiljala razne slikce malih in velikih kužkov. oči je rekel, da bo on naredil pesjak, če ga dobimo. potem, ko sem pa že skoraj obupala, je mami enega večera rekla: eva, zakaj pa mi res nebi imeli kužka. in tko smo se pol odločl.

probi ju prepričat tko: pros nekoga, ki živi blizu tebe, če lahko za nekaj časa tebi prepusti psa. ne, da bi stranoval pri vas, ti samo skrbi zanj.
potem k bos nekaj časa to počela bosta starša videla da si sposobna skrbet za psa. in to bo to.
velik sreče 🙂

Masha, sem res mislila, da si kako leto ali dve mlajša, čeprav tudi pri štirinajstih še nisi ravno priletna mamka …
Pa še iz prakse: beardie je živahna žverca in zna pošteno potegniti, se pa tudi slučajno ne more primerjati s kakim večjim psom. Lahko verjameš, ga (oz. jo) imam, pa tudi kaj večjega sem že imela “na nitki” – NO, ki se zaleti, me vrže kot nič (nisem niti majcena, niti suhcena), bradica pa samo razjezi … .Beardiju oz. psu te velikosti (moči) si kos, o tem ne dvomim.
Lp, Breda

Masha kako pasmo pa hočeš?

Pozdravljena,

imam kolega, kjer sta si njegova hčerka in žena zaželela psa. On ni bil preveč navdušen nad tem. Ko so ga dobili, sem jih kakšno leto velikokrat srečal skupaj na sprehodu. Če pogledam sedaj, kdo je tisti, ki vedno ob 5h zjutraj in ob 9h zvečer pelje psa ven: on. Popoldan še vidiš kakšno od žensk s psom, drugače pa je to breme ostalo na kolegu. Saj mu ni težko, samo gospa ali gospodična pa bi tudi lahko kdaj bolj zgodaj vstali, se ti ne zdi? Pri meni je podobno, vedno ga zjutraj jaz peljem ven, samo pri nas sem bil jaz tisti, ki sem ga pripeljal domov.

Masha** popolnoma te razumem. Bila sem na istem.
Jaz sem vedno hotela NO, pa so bili starši striktno proti. Češ, da sem premajhna (11 let) kar sem takrat nedvomno bila(!), pa dlake, pa sosedje,….. . Ker pa sem težila in težila in vse obljubila kako bom vse pospravljala itd, mi je na koncu le uspelo. Ampak to je trajalo….. Srečo sem imela, da je bila babica na moji strani, tako da sta na njeno prigovarjanje popustila. Tako so mi za 11 roj. dan kupili psa. Ni bil ravno NO, ampak toy pudelj. Še danes 14 let kasneje se spomnim kaj mi je rekel ko smo kužiko pripeljali domov. Z žugajočim prstom proti meni je rekel: “Zdaj pa glej, da boš naredila vse kar si oblubila!!!”
Tudi z naseldnjim psom je bilo podobno. Tokrat sem hotela dalmatinca. Zgodba se je ponovila. Dlake, sosedje, stroški, pa dva psa….. pa sem ga dobila na to finto. Se veliko učim, faks mi ne dela težav, ves čas samo sedim bi mi rekreacija prav prišla, pes te prisili iti ven, ni ti treba plačat rekracije…. In je spet popustil. Ta psica nam je pa v stanovanju naredila ogromno škode! Meni je vedno težil in mi naprej metal kaj mi je bilo treba tega psa, pa kako je bil neumen, da je popustil…. V gozdu na sprehodu se je pa hvalil z njo in nemalokrat smo ga zalotili zgodaj zjutraj, ko jo je k sebi stiskal, se pogovarjal z njo… ko nas je pa opazil pa tisto: kaj se zdaj tlke sliniš pejt na prostor.

Malo sem se preveč razpisala, ampak hotela sem povedat to, da se na koncu večina ljudi omehča. In prepričana sem, da se bo tvoj oče tudi. Mogoče bi probala isto finto (gibanje, uspeh v šoli…) kaj preberi o pozitivnih učinkih živali na ljudi. In začni pogovor na način: ej, a si vedel, da pri vseh bolnikih ki božajo živali umiri pritisk, so bolj mirni, prej ozdravijo…. in da imajo v tujini take skupine ljudi, ki hodijo s svojimi živalmi v bolnice,…. pa da so otroci s multiplo sklerozo ki so jahali in božali konje bolezen počasneje napredovala…… ali pa s čim podobnim kaj si je on kot otrok želel…. Ampak vedi pa, da bodi pri obljubljanju kaj vse boš pospravila in naredila realna. In potem to, ko ti bosta kupila psa, res delaj.

Veliko uspeha pri prepričevanju.
LP

Čao

Strinjam se, da je kuža obveznost – velika, vendar je pa tudi veselje veliko.

Masha, poskusi narediti tako kot ti je svetovala Yo, ker je čas, ki ga boš potrebovala za psa res približno enak . Med tem časom se pozanimaj o pasmi, ki si jo želiš.

Obstaja pa še ena varianta… to sem naredila jaz, ko sem bila stara nekje 9-10 let. Sosedi so iemli mladičke, in sem se dogovorila z njimi, da sem odnesla enega mladička domov ”pokazat”. Ta mladiček je potem ostal kar za vedno pri nas :). Kdo bi se pa lahko uprl tistemu nedolžnemu obrazku :).

Zavedati se moraš, da je treba kužata ven peljat ne glede na to kakšno je vreme zunaj- neznosna vročina, sneg, veter, blato, dež…. 365 dni na leto, minimalno 3x na dan, nekje cca 10-15 let. Če se tega zavedaš in si to pripravljena delat (ne samo kako leto ali dve) potem si na pravi poti.

Pa pripravi se, da boš tudi ti prispevala kak tolar za kužka (iz žepnine, počitniškega dela,…).

Pa še nekaj… psi se navadijo na bioritem, ki jim ga določimo MI, glede na naš življenski slog. Nikjer ne piše, da mora kuža it ven ob 5ih zjutraj. Tyra gre prvič ven okoli 6:30 (ko sem dopoldne v službi). ko sem popoldne pa nekje okoli 7ih ali najkasneje do 7:30. Psa od moje mame gresta prvič ven šele okoli 8:30.

Veliko sreče pri prepričevanju! 🙂

ups… zgornji post je napisala _Tyra_, to je pa tako, če ne pišeš na svojem računalniku 🙂 🙂 🙂

Masha, nikakor ne dvomim v tvojo velikoooo zeljo po psu. VENDAR pa ti toplo priporocam, da si se enkrat podrobno preberes Yo-jin mail. In zares dobro premislis, ce je tvoja ljubezen do psov tako velika in si sama tako odgovorna, da bos 10-15 let skrbela VSAK dan in v vsakem vremenu za svojega psa. Zal vreme ni vedno naklonjeno pohajkovanju naokrog in se moras zavedati, da je potrebno kljub npr.nevihtam, snegu ali pa stopinjam npr. – 5 ali -10 pod niclo (torej ko razmere niso idealne) najmanj 3x dnevno brezpogojno oditi s psom ven. In -hopla!- ko se vrnes nazaj v stanovanje te caka najprej cedenje in krtacenje psa. Pomivanja tal pa ja tudi ne mores naprtiti mami?!
Torej…. sobivanje in sozitje s psom je krasna stvar; osebno mislim da ena najlepsih, ki se ti lahko zgodijo v zivljenju; vendar pa se moras zavedati, da ni pa vse med in mleko, ki se cedita. Zato lahko recem, da zastopim tvojega oceta, ki je po tvojem skepticen in “tecen”. 😉 Vendar pa po nasvetu Yo-jinega maila dokazi starsem, da je tvoja ljubezen in hkrati odgovornost, ki pride skupaj s psom, dovolj velika…
Srecno!

Masha,

Psa sem dobila za rojstni dan, ko sem bila stara 12 let. Ker sem ga dobila jaz sem morala seveda jaz skrbeti za psa in ne moji starši. To ti povem zelo odkrito. Ker smo živeli v bloku sem mogla psa peljati ven ni isto kot če živiš v hiši in psa spustiš enostavno ven. Pred šolo sem mogla psa peljati ven, po šoli ven, ko sem se vrnila sem mogla poribati tla (vzgoja strogega očeta- edino pravilno), sledijo-naloge-učenje. Spet peljati psa ven. Ga nahraniti in tako naprej in tako naprej. Vse kar so starši naredili je to da so kupili hrano. Ob vikendih ni bilo pohajanja ker pes je mogel it ven zgodaj zjutraj. In tako naprej celih 11 let. Dokler je bil pes živ.

Zato ti povem kot ti je povedala že Yo, je žal to čista resnica, da pes ni samo občasna igračka ampak ogromna obveznost.

DOBRO PREMISLI!!!

LP čebelica

Pri nas je bil, ko sem bila otrok, za psa strog NE!!! Pa sta imela moja starša oba zelo rada živali (in sem dobila muco, ni šlo za to, da ne bi bila smela imeti živali, lahko, ampak tako, za katero otrok lahko vsaj pretežno sam skrbi). Prvega psa sem si kupila (in tudi zaslužila zanj, z inštrukcijami ob študiju) pri dvajsetih. Takrat pa mama ni niti malo ugovarjala, je bila z vsemi štirimi za. Danes, ko imam pse zares že zelo dolgo, lahko rečem, da je bilo 1000% prav tako!
Lp, Breda

Masha, še nekaj bi ti svetovala. Pojdi v kakšno od zavetišč in vozi ven pse. Tako boš najbolje videla, za kakšnega psa si resnično dovolj močna (fizično) in pa, koliko “traparij” preneseš (psihično) :-)))

Glede NO ga resnično ne moreš primerjati z bradico, že sama teža je čisto druga, potem pa sam temperament in karakter psa.

Ravno zato ti pravim, da preizkusi tudi to, ker te videz psa lahko zavede. Imam psičko, ki je visoka samo 54cm in psa, ki je visok 63cm, pa ti z zagotovostjo zatrdim, da niti psice ne boš zadržala, kaj šele psa. Ker ju jaz komaj, pa sem takih “oslov” navajena!

Yo