Trenutno imam papigo nimfico, katero sem kupila pri rejcu. Kot pravijo, je pri teh papigah težko ugotoviti spol, ko so še zelo mlade. No jaz sem si želela samčka vendar se je po 3 mesecih izkazalo da je samička. Imam jo zelo rada, problem pa je v tem, da sem jo kupila z namenom, da jo kaj naučim, predvsem govoriti. Redko katera samica pa to zmore.
Zato sem sedaj v dilemi, ker razmišljam da bi jo zamenjala za samčka skobčevke (naj bi bile zelo dovzetne za učenje).
Ima morda kdo od vas izkušnje z nimfico in/ali s skobčevko?
Prosim, če mi kaj napišete iz lastnih izkušenj, ker knjige sem že več ali manj preštudirala.
Kaj naj naredim, naj jo zamenjam ali ne?
Hvala za odgovor. LP. Ariela

Tudi jaz imam nimfo in me zanima, kako si ugotovila, da je samička. Tudi jaz sem kupila samca, pa nisem več prepričana.
Vseeno pa bo ostal pri nas, ne glede na spol. Smo se ga že preveč navadili vsi skupaj. Bi kar nekaj manjkalo, če mi ne bi bilo treba vsak dan sesati po stanovanju, hi, hi..

Živjo!
Pri mladih nimficah je spol zelo težko ugotoviti. To je nekje do 3 meseca starosti. Samček pa se od samičke razlikuje po tem, da žvižga, da ima bolj rumeno glavo in bolj izrazita rdeče-oranžna lička.
Samička pa ne žvižga. Kako bi rekla temu, piska in če je prestrašena ali če se česa ustraši, piha. Samček pa ne.
Izkušen rejec pa spol lahko ugotovi tudi z otipom kosti, nekje na zadnejm delu teleščka.
Če imaš originalno sivo nimfo, boš spol lažje ugotovila. Jaz imam biserno oz. perla nimfo pri katerih in še pri raznih mutacijah veliko težje ugotoviš spol.
Ste jo že kaj naučili, koliko pa je stara?
LP. Ariela

Naša nimfa naj bi bil samček, saj ima lepo oranžna lička. Žvižga,poje, vendar tudi piha, če se ustraši. A je potem samček ali samica ?

Star je pol leta, do sedaj smo ga naučili 2 besedi. Ravno včeraj smo mu montirali
gugalnico, pa se ne upa nanjo.

Kako si naučila nimfo , da ne kaka kadar je izven kletke oz. da gre to naredit v kletko ?

Lp,Kaja

Veš, meni je vsak rejec drugače povedal kakšne so razlike med spoloma, tako da lahko to glede pihanja ne drži. Čisto zagotovo pač tega ne morem trdit. Če pa vaša nimfica žvižga, je zagotovo samec.
Kar pa se tiče kakanja zunaj kletke mislim, da ni rešitve. Tudi meni pusti kakce vsepovsod. Kaj hočemo, tako pač je. Pospravljanje nam ne uide, a ne?
Na kakšen način pa ste učili nimfico govoriti in koliko je bil star, ko ste ga dobili?
LP. Ariela

Imava samičko nimfo – perlo. Pri tej se težko loči spol, ampak naš “samček” nese jajčka, pa tudi govoriti zna. Imava tudi dva samca standarda skopčovko in sta zelo prijazena do dame. Eden jo rad hrani, lahko pa je tudi pravi mali vragec.Zanj pa bi prej rekla da je punca saj ne zna nehati govoriti, tudi če je tema ali pa ga pokrijeva. Nisva ga nikoli učila govoriti, besede pa se hitro zapomni in jih kmalu ponavlja. Z drugim, ki sva ga imela najprej pa sva se zelo trudila da bi se naučil govoriti, pa mu ne gre ampak se pa zelo neuspešno trudi.
Jaz mislim, da spol pri govorenju nima zelo velikega pomena saj se samička tudi zna naučiti govoriti. Prijatelj je hotel skobčevko ki bi govorila, pa je imel 4 samčke in se neuspešno trudil z njimi, peta pa je bila samička in je sploh ni učil govoriti, pa je spregovorila sama in sedaj veliko govori.

LP
Mojca

Ko smo ga dobili je bil star 2 meseca. Vsakodnevno smo mu ponavljali njegovo ime(Moki) in potem ga je en dan lepo povedal. Druga beseda pa je hčerino ime.
Kadar se počuti osamljenega , izgovarja svoje ime in hoče opozoriti nase.

Žvižganje je sicer težko definirati – naš spušča toliko različnih glasov, da ne znam ločiti kaj bi bilo žvižganje, kaj petje, kaj cviljenje, pa tuljenje ….

LP,Kaja

Hvala za odgovor. Tudi jaz sem imela že kar nekaj papig, pa pri vsaki smolo.
Prva je bila tudi biserna nimfica, za katero je bilo rečeno da je samec pa ni bil in že od vsega začetka je čepela na tleh in pihala. Bala se je vsakega razen mene. Preteklo je 9 mesecev, spremenilo pa se ni nič. Zelo stežka sem jo zamenjala za vzhodno rozelo. Ta samček je bil poglavje zase. Na vsakega je ”krakal” in enostavno se ni in ni hotel prilagoditi. Vztrajala sem 4 mesece. Spet nič. No in še enkrat sem kupila nimfico-spet samička. Ne vem več kaj naj naredim, naj jo obdržim ali naj poskusim s skobčevko, tokrat zadnjič?
Zanima pa me ali vaša nimfica kaj močno maha s krili v kletki? Kaj naj bi to pomenilo?
LP. Ariela

Naš Filip je star že dve leti in še ni spregovoril niti ene besede, čeprav smo se kar precej trudili. Očitno še vedno premalo. Je pa zelo razckrkljan in se zelo rad boža in čoha. V glavnem je spuščen, tako da nam kaka povsod. Mislim, da se tu ne da nič storiti. Ima pa tudi to lepo navado, da se v kletki postavi na glavo in frfota, kot bi ga najel.

Moj prvi papagaj je bil skobčevka in sicer standard. Bil je samček in govoril je kot ubrisan. Resnično je bil zelo nadarjen. Najraje imajo Š, Č in Ž oziroma jih tudi najlepše izgovorijo.

Sedaj imam tudi samčka skobčevko in govornih organov zgleda nima tako dobro razvitih, saj zna reči le svoje ime, pa “živio”, “priden” in pa (najnovejša pridobitev) “ptiček”. Pa je star že tri leta. Je pa zelo prijazen in tudi scrkljan.

Ariela, jaz menim, da boš s skobčevko zelo zadovoljna. Itak pa je njen značaj odvisen od vzgoje.

Janja

P.S.: me prav pomirja, ko berem, da imajo drugi tudi probleme s “kakanjem”. 🙂

Ko bi se vsaj moja papiga naučila kakšne besede. Se res sprašujem, če se samo mojih papagajčkov drži smola. Vam kar zavidam (čeprav je to grdo).
Upam, da to zmorejo tudi samičke nimfice!
Veš, zanima pa me, kdaj je vaša skobčevka začela govorit, pri kolkih mesecih?
Lep pozdrav.

Ariela

P.S.: ja to kakanje, da pa o pospravljanju, pometanju in sesanju sploh ne govorim (imam ga v svoji sobi).

Pa ne zamenjat nimfe samo zato, ker ne govori, smrc. So zelo udomacljive in ti lahko prinesejo veliko veselja. Moras pa se z njimi ukvarjati. Da bi nimfa govorila, se nisem slisala, skobcevke pa so zelo dobri govorci. Nimfe se lahko tako scrkla, da se prav naslonijo nate in se ti pustijo cohat. Cist te vzamejo za svojga. Imela sem skupaj skobcevko in nimfo, pa sta se dobro razumeli. Tud z mano. Ko je skobcevka umrla, je bila nimfa precej manj aktivna. Izgledala je potrto.
Najlazje pa spol pri pticih ugotovis tako (ce nisi seveda expert), da pocakas, da izleze jajca (ce je samica). Izlegla pa jih bo le takrat, ko bo imela dobro okolje (varno) z veliko minerali (predvsem kalcij, ki ga dobi v sipini kosti ali jajcni lupini). Ce bos nastimala valilnico, se toliko bolje, ni pa nujno. V roku treh mesecev bo sigurno samica izvalila jajce, mislim, da ne valijo le poleti, ko menjajo perje. To je eno tako laicno ugotavljanje spola, vendar kar dela. Nimfe niso zahtevne za gojitev, tako da bo, ce je samica, jajce sigurno znesla.
Na psihologiji je nekdo pred priblizno tremi leti delal diplomo o ucenju pri zivalih. Delal je na skobcevki. Kupil jo je pri rejcu, se zelo mlado. V treh tednih, se mi zdi, jo je naucil dati veliko palcko v veliko skatlo, malo palcko v malo skatlo in se nekaj drugih spretnosti. Kako jo je to ucil, pa je opisano v diplomski nalogi, ce te kaj vec o tem zanima. Tudi na netu sem nasla kar nekaj priporocil, kako nauciti papagaje govort. Gre pa predvsem za veliko mero potrpezljivosti in ponavljanja enih in istih besed. LP, Petra

Ariela, moj prvi papagajček je spregovoril nekako, če se prav spomnim, po treh mesecih. Prej je, saj veš, potekalo obdobje prilagajanja na okolje in ljudi. Ko že nisem več vedela, kaj naj ga naučim, ker se je tako hitro učil, mi je nekdo za štos rekel, naj ga naučim reči “tritispč peklenščkov” in, ne boš verjela, tega se je tudi naučil in je povedal tako razločno, da so se vsi, ki so ga slišali, samo smejali. Lotil se je tudi vsega, saj je med obiski iz štamprla, ki je ravno njegove velikosti, poskusil tudi šnops. Seveda mu, hvala Bogu, ni ugajal. Kot manjši je plezal tudi skozi prazno rolo od toaletnega papirja.

Moj zdajšnji papagajček je, kot že rečeno, precej precej redkobeseden. Je pa zato resnično najprijaznejše bitje na svetu. Trenutno se je zaril meni v vrat in spi, saj je zadnji mesec nekaj bolan. Peljala sem ga k veterinarju in po antibiotikih so ugotovili, da mu zgleda primanjkuje joda (kljub hrani, ki naj bi ga, kakor je napisano na škatli, tudi vsebovala!!!). In revček sedaj samo spi in je tudi shujšal. NO ja, zdaj je mogoče že drugi dan za malenkost bolje. Oživi pa v hipu, ko se postavi kakšna hrana na mizo ali pa še sploh kokice. Na njih je pa čisto nor, kar skače v njih.

Drugače pa: ali so vaše papige tudi pravi “nudložeri”? Pa špageti, pa riž…? Pa parmezan? Skratka, s krožnika je itak zmeraj vse najboljše. Moja prijateljica je nekoč imela psa, ki je pojedel tudi čebulo, samo, da si mu jo dal iz roke.

Janja

P.S.: Ah ja, ravno pred eno uro sem pometla stanovanje.

Sorči, napisano bi moralo biti “tritisoč peklenščkov”. 🙂

Uff, verjetno ti je precej popestril dan. Jaz imam to nimfico šele 2 meseca. Sprva mu je bilo ime TOTO, no sedaj se je pa spremenil v Toti ali pa v Totiko. Zelo rada se čoha po glavici, za na prst pa se še ni opogumila. Tudi semenje mi vzame iz roke. Iz kletke pa jo zaenkrat spustim bolj redko, ker se je enkrat kar zaletavala sem in tja in ko že več ni mogla leteti, se je kar spustila na tla. Kaj vem, mogoče se je česa ustrašila, čeprav je ni nihče lovil ali karkoli drugega.
Verjetno še rabi nekaj časa.
LP. Ariela

P.S.: No včasih tudi pride dan, ko človek ne more zaspati. Kljub temu, da sem pokrila kletko, še zmeraj čivka. Imaš morda poleg papagajčka še kakšno drugo žival? Jaz imam še psa in ribice.

Naš Filip obvezno prileti k meni, ko se vsedemo h kosilu. Zelo je zadovoljen z rižem, testeninami, krompirjem. Obožuje tudi sir, sploh če je stopljen v toplem sendviču. Pa prepečenec, čips, palčke, arašidi, lešniki, orehi. Niti poskusiti pa noče sadja, pa tudi zelena solata mu je bolj za zabavo, da jo raztrga, medtem ko mu zeleni listi pri rožah zelo odgovarjajo.
Poleg vode pa je najboljša pijača pivo, kjer pa ga je treba spoditi, ker drugače bi umrl od zastrupitve z alkoholom.
Zelo rad se tudi tušira in sicer kar v kopalnici na tuš kabini. Kakšna je potem kopalnica, pa ne bi govorila.

Jaz imam doma skobčevko samčka star je 5 let.Pri samcih se ogotovi spol po nosu.Samičke imajo modre barve kljunčke samčki pa brazbarvne….al pa je lih obratno ne vem točno bi mogla ptiča pogledat pa se mi zdaj ne ljudi hodit tja.
Moj ptič je poosebljena lenoba je zelo plašen ker ga je takrat ko smo ga kupovali prodajalka spravila kar v eno majhno škatlico (se ni mogel premikati) in ga nato spustila v kletko.Dolgo časa je kot nor letal po kletki če je le kdo prišel zraven.Potem se je počasi unesel.Ni govora da bi kaj govoril.Pusti se vzeti na roko božati itd. Enkrat poleti čez dnevno sobo pa naredi zasilen pristanek saj je na robu smrti…tko hitr diha….v glavnem brez kondicije.Je samo semena solato in jabolka.Pije pa vodo.Ves čas čivka še posebej koo zasliši da teče voda v kuhinji….Umivati se ne pusti…skratka u dnevni sobi je le za okras.
LP
JULIJANA

Se opravičujem, ker se nisem tako dolgo oglasila. Ja, Ariela, imam (tudi) dve ribici – zlata krapa. Psa pa si že dolgo želim.

Danes je moj papagajček umrl. Ves ta čas sem brala vaše prispevke, ki so prihajali na moj mail, pa nisem imela moči, da bi odgovorila. In tudi časa ne za ničesar drugega, saj sem v zadnjih dveh tednih zanemarila vsa druga opravila. Cele dneve sem se ukvarjala z njim. Revež je počasi in vztrajno hiral. Vzrok? V bistvu ga še ne poznam. Začelo se je okoli novega leta, ko je malo več spal in ko sva takrat prvič obiskala veterinarja, je rekel, da je prehlajen, istočasno pa se je skubil, in mu je dal antibiotik. Veterinar je tisti dan (4. januarja) rekel tudi, da je drugače zelo lep in mišičast. Bil je pravi letalec, kletko pa sem mu ves čas puščala odprto, razen, kadar smo imeli odprta balkonska vrata. Tisti čas je počasi nehal obiskovati določene točke v stanovanju. Prej je recimo vsako jutro čez celo stanovanje priletel v mojo sobo in začel skakati po meni, pri čemer me je motilo le to, da je bila njegova prebava mnogo hitrejša od človeške. Zaradi teh, drugače zelo prijetnih, jutranjih obiskov in bujenja sem morala pričeti v toplejših mesecih zaradi odprtega okna v moji sobi žal tudi zapirati vrata. Ali pa sem ga z zaprto kletko dala spati kar k moji postelji na tla. Pa je vseeno poskušal čez dan priti v mojo sobo, če je le imel priliko. Počasi, nedolgo nazaj, pa se je to nehalo. Vedno je letal za mano po stanovanju, ali pa se nosil, potem pa je delal vragolije v kopalnici, še posebej, ko sem se tuširala ali pa si s kremo mazala obraz – takrat mi je priletel na glavo, se zataknil z nogami za lase, obvisel z glavo navzdol kot netopir ter me gledal v oči in se igral z mojim nosom.

Potem se je po moje nekje konec januarja začelo dogajati, da je sredi poti do kletke omagal in je pristal na tleh. Kar je bilo za njega zelo čudno. Ko sem ga zopet odpeljala k veterinarju, je spet dobil antibiotik, čez en teden pa jod, saj je imel povečano govšo. Revežu je namreč že kak teden dni pred tem enkrat iz kljuna priteklo kar precej sluzi. Spal je vedno pogosteje. Pa je imel le 4 leta. Tako se je zgodilo, da je z zadnjimi močmi priletel od kletke do mene (ki sem sedela za računalnikom) ali pa je mizo komaj dosegel in potem splezal name ter se mi zaril za vrat v lase, kjer je nadaljeval s spanjem. Če pa je bil lačen, nazaj do kletke ni več zmogel in je padel na tla. Pričel se je skrivati tudi za hladilnik.

Ker se mi je vse skupaj, kljub zdravilom, zdelo čudno, poleg tega pa je vedno bolj hujšal, da se mu je prsnica že zelo čutila, sem se potrudila preko vez priti do bolj izkušenega veterinarja. In kaj sem izvedela? Da ima samo 10% možnosti za preživetje in še v tem primeru bi zdravljenje trajalo 3-4 mesece (kar sploh ni predstavljalo problema) – s kasnejšimi posledicami na zdravje. Kakšnimi, sem lahko samo ugibala. S svojimi 31 grami je dobil označbo, da je kot Dachauvec in da je zelo čudno, da sploh še živi in da kak glas od sebe. Revček je vedno manj jedel in ko sem mislila, da je, je mnogokrat le prebiral semena in ven izbiral le tista dolga (ne spoznam se ravno na vrste in imena semen) – menda nejodirana. Ker sem že pri prejšnjem obisku povedala, da ima črno blato, pa žal ni bilo odziva, sem tokrat to zoper ponovila in rečeno mi je bilo, da mora biti nekje zgoraj poln krvi in da ima očitno ob pomanjkanju joda še ulkus na želodcu. Ker pa je bil tako shiran, mu injekcije niso mogli dati, zato so mi v četrtek pred 14-imi dnevi rekli, naj ga samo pitam in pitam, da se zredi in da še dodatno ne shira in če bo preživel tiste 4 dni do ponedeljka, bo dobil injekcijo joda. Kaj pa infuzija? Rečeno mi je bilo, da mora ptiček sam jesti, saj je v primeru infuzije, ko se z njo konča, konec z njim, ker njegovo črevo ni več sposobno delati. Kaj hujšega! Tisti ponedeljek sem komaj čakala. In si ogledovala prav vse njegovo blato. Počasi ni bilo več ves čas črno, s čemer sem pričela dobivati upanje.

V ponedeljek sva prispela v ambulanto. Ko so ga tehtali, sem samo molila, a tehtnica je pokazala žal nespremenjeno stanje. Veterinarka se je vseeno odločila za injekcijo joda. Pri čemer me je opozorila, da se včasih zgodi, da ptički zaradi povišanega adrenalina (se pravi: zaradi strahu) kolabirajo. In se ne zbudijo več. V tistem trenutku mi ga je bilo tako težko dati iz rok. A fant je injekcijo prestal. Kakor takoj zatem še 2 injekciji glukoze. Potem pa je revežu še izpraznila golšo, polno sluzi. In mi poleg joda dala za domov še ranital ter glokozo. Odšla sva z opozorilom, naj čimveč je, pri čemer je že prej dobil neko visokoenergetsko tekočo hrano čokoladnega okusa. Katere pa žal ni maral in revež je imel od čokolade pod vratom tako zlepljeno perje, da ga je ves čas neznansko srbelo. Naročeno nama je bilo, da prihajava naslednje tri dni vsak dan – če sem prav razumela, po injekcijo. Toda v ponedeljek popoldne je bil kar naenkrat toliko boljši, da sem bila prepričana, da bo ozdravel. Tako sva naslednji dan tudi prišla v ambulanto, kjer je tudi veterinar videl, da je mnogo bolj živahen, ter naju naročil šele čez 3 dni – v petek. Žal pa sem ga morala že v sredo popoldne pripeljati nazaj na izpraznjenje zopet polne golše. Potem je bilo do petka v redu, jedel je kar precej, stanje se ni slabšalo, tudi govoril mi je že spet ter se ob popoldnevih z veseljem sončil pred oknom. Edino takrat ni bil napihnjen oziroma nasršen in tako se je videlo, kako je bilo to bitje zares suho. Najraje pa je zaspal za mojim vratom. Tako je tudi petkov pregled potekal brez posebnosti in naročena sva bila zopet ta ponedeljek. V soboto sem mu tudi zamenjala hrano z bolj kvalitetno, mu kupila vitamine… Ves čas pa ga je srbela tista presneta čokolada na njegovem perju in se je venomer drgnil ob mojo roko, da bi ga praskala. Enkrat sem se potem celo lotila razlepljanja njegovega perja, pri čemer sem mu nekaj pereščkov tudi odpulila, čeprav mi je bilo rečeno, da bomo to naredili raje potem, ko bo “zopet” zdrav. Toda srbelo ga je žal premočno.

V nedeljo pa je, verjetno zaradi nemoči, padel iz enega svojih priljubljenih punktov -kuhinjske pipe, kjer je imel luksuzno “talno ogrevanje” – v umivalnik. Takrat se mu je moralo nekaj zgoditi. Cel dan ni hotel nič jesti, samo grel se je v mojih rokah in nemočno gledal, še zamižati ni mogel – ali pa ni hotel. Tisti dan sem bila prepričana, da bo še pred nočjo umrl. Toda preživel je noč. Naslednji dan sem v ambulanti povedala, da je padel s pipe in da se bojim, da si je kaj zlomil, saj ga je od takrat zanašalo v levo in izgubljal je ravnotežje. Toda bilo je ugotovoljeno nespremenjeno stanje, kljub zopet upadli teži za približno pol grama. Pa sem takrat vseeno vedela, da stanje ni “nespremenjeno”, da je mnogo slabše. Potem so naju naročili šele v petek (ki ga še ni), z obrazložitvijo, da mora resnično veliko jesti petkrat na dan, da bodo lahko šele čez 14 dni pričeli z zdravljenjem oziroma s postavljanjem diagnoze. Pri čemer smo mu do nadaljnjega ukinili jod in ranital. Tisti dan je zvečer zopet precej pojedel – kot da ne bi videl hrane že mesec dni. V torek pa ni mogel več. Ni jedel. Še riža, ki ga je imel najraje, ni povohal, pač pa je glavo žalostno obrnil stran. Ironično je bilo to, da njegovo blato ni bilo več črno. In da golše ni imel več povečane. Tako sem bila včeraj zopet zatrdno prepričana, da bo še tisti dan umrl. In vsi drugi z menoj. A ob polnoči se je spomnil in šel do hrane. Pri čemer sem ga morala podpirati, ker ni mogel stati in ga je zanašalo naprej na glavo. Dvakrat je kavsnil. In zaspal. Zopet dvakrat kavsnil. In zaspal. Z odprtimi očmi. Ko sem mu po brizgi dajala glukozo, se je branil. Vendar je bil po pol ure mučnega hranjenja toliko boljši, da je, sicer komaj, zlezel k meni in pri meni zaspal. Končno z zaprtimi očmi. V tistem hipu me je preblisnilo prepričanje, da bo noč preživel. Čeprav nisem našla za to nobenega razumnega razloga. In jo tudi je. Ob moji postelji. Pokrit med dvema toplima plastenkama, polnima vode. In vsakič, ko sem ga ponoči pogledala, je odprl eno oko in me pogledal nazaj.

Danes zjutraj se je skobacal s plastenk in ko sem odprla vratca kletke, se je zaril v mojo dlan ter tako počival pri meni kakšne pol ure. Zdaj mi je žal za to, da ga nisem obdržala pri sebi še dlje. Do konca. Pač pa sem odšla na predavanja. Ko sem se vrnila, je bil mrtev. Ležal je preko steklenic, torej revež ni umrl v spanju. Prejšnji dan, ko je bil čisto brez moči, me je neverjetno glasno poklical, ko sem le za pol minute odšla od njega stran. Kje je zbral to moč, mi ni jasno. Nekje na tem forumu je Inka zapisala: “Bilo je grozno peljati jih na injekcijo, a se bolj grozno poslusati njihovo mjavkanje, ker niso mogli jesti in so bili lacni.” Ja, bilo ga je grozno gledati, ko je hooooteeeel jesti, pa ,Bog ve, zakaj, ni mogel. Bilo ga je grozno držati v rokah čisto nemočnega in mu po brizgi v kljun dajati glukozo. Ko se včeraj niti upirati ni več mogel. Ko je danes le tiščal zaprt kljun in je vse teklo mimo njega. Ko nisem več vedela, ali je prav, da ga pustim in ga ne mučim s hrano, ali pa naj ga posiljujem z njo. Ko se niti praskati ni mogel več zaradi strjene glukoze na njegovem perju, pač pa se mi je le nemočno prepustil, da sem ga rahlo praskala in mu s tem vsaj malo olajšala vse skupaj. Bilo mi je grozno pri srcu, ko sem mu pred dvema dnevoma začela govoriti, da mu pustim, da odide, naj se reši. Veterinar je rekel, da je resnični borec. Toda počasi sem si začela želeti, da to ne bi bil. Da me ne bi ves čas le nemo in nemočno gledal in si utiral le pot do moje roke, kamor bi se lahko skril, da mu ne bi srce tako neusmiljeno delalo. Nisem si več želela njegove borbe le na račun tega, ker sem ga želela imeti še vedno pri sebi. Ni bilo vredno. Pri čemer sploh nisem vedela, koliko in če trpi, če ga kaj boli. Ni jokal. V vsem tem času sem ga slišala le ene parkrat čisto tiho pojamrati, klical pa me je še vedno precej močno. Mogoče je težko razumeti, vendar sva resnično bila zaljubjena drug v drugega.

Popoldne sem ga nesla na veterino, da ga secirajo. Pred 14-imi dnevi je veterinarka rekla, da je pri 31-ih gramih kot Dachauvec. Kaj bo rekla sedaj, ko in če ga bo videla. Ko sem zadnje tri dni v rokah držala živega mrliča z močno voljo in ljubeznijo do mene. Ki kdo ve zakaj ni hotel ali pa mogel umreti. Mogoče prav zaradi mene.

Te dni me bodo veterinarji poklicali in mi povedali, čemu je hiral. Mogoče bo to pomagalo, da bom pri mojem morebitnem naslednjem papagaju pri kakšni stvari bolj pazljiva. Ja, kupila si bom novega papagaja, vendar v mojem srcu absolutno še ni prostora zanj. Ker se trenutno bojim, da bi ga kar zasovražila. Ker je “moral” Lumpi umreti, da mu je naredil prostor pri nas.

Imam močan občutek, da je ta “kronološki” sestavek nenavadno dolg za ta forum. Naj bo to v spomin na mojega Lumpija. Morala sem nekaj napisati, ker je ob teh urah neizmerno težko, ko se podzavestno med delom oziram na mesto, kjer je bila kletka. Ko razmišljam, da je ponavadi, ko mi je bilo hudo, prišel k meni. Sedaj pa mi je hudo “zaradi njega”. In njega ni. Pa sem popoldne mislila, da bo vse skupaj lažje. Ko sem prišla popoldne domov, sem se za dve uri zamotila z delom, da se bom ja skulirala, ko ga bom nesla na veterino. Pa sem morala pred veterinarjem kura zopet jokati. Vem, da je zdaj odrešen, vendar so spomini in občutek izgube le premočni.

Hvala, ker sem lahko vse to tu zapisala.

Simona, ne dajaj mu sira, sploh ne topljenega. Ne dajaj mu slanih arašidov, sploh pa ne čipsa. Vse to lahko pripelje do ulkusa. Oziroma se prej raje posvetuj z veterinarjem. Tudi jaz sem v časopisu prebrala, da lahko jedo sir in sem mu ga tudi s pridom dajala, saj ga je oboževal, sploh parmezan, potem pa mi je veterinar povedal, da ga ne sme jesti. Pa je bilo očitno že prepozno. Tudi moj Lumpi je imel najraje moj krožnik. In je padel včasih tudi v paradižnikovo juho. In očitno je vse to pripeljalo do današnjega stanja. Sicer pa bomo videli, kaj bo pokazala obdukcija. Sploh pa mu kupuj le kvalitetno hrano. Menda so v Bon Amiju našli pesticide in so tako bila svoj čas cela legla v Sloveniji neplodna. Tako mi je bilo razloženo. V soboto sem mu kupila priporočano mi hrano in sicer od firme HAGEN. In nisem mogla verjeti, kako ta semena dišijo, ker česa takega sploh nisem bila vajena. Menda so eni najboljših vitaminov PRIME. Oboje sem kupila v BTC-ju v hali A in sicer v spodnji kletni etaži, tam, kjer so nekoč imeli kačo. Resnično je hrana, poleg ljubezni, pri ptičku najpomembnejši dejavnik.

Rada bi se zahvalila veterinarju, ker mi danes po vsem tem zdravljenju ni nič več zaračunal. Res pa bi jim v tamkajšnji klinični ambulanti tudi predlagala, naj nekje dobijo donatorja za novo tehtnico, saj je tehtanje živali na tam obstoječi resnični podvig. To morate videti.

Hvala in oprostite za dolgovezenje.

Janja

a

Janja živjo!
Ko sem to prebrala, me ja kar stisnilo pri srcu. Verjamem, da ti je zelo hudo. tudi, ko je bila moja psička bolna in je bolj slabo kazalo, sem bila zelo zelo žalostna. Na srečo je z njo sedaj vse v redu.
Veš, pa sem se kljub vsemu odločila in sem zamenjala nimfico za skobčevko. Vseeno mi je bilo težko, ker sem se v 4 mesecih precej navezala na njo. Sedaj imam samčka skobčevko olivno zelene barve (ki je ravno pokukal iz gnezda). Ravno zaradi tega sem mu dala ime Kivi. Imam ga skoraj en teden in najraje je na leseni gugalnici, ki ima tudi zvončke.
Upam, da te nisem s tem kaj preveč razžalostila. Kar pa se pri tebi glede novega papagajčka tiče, pa bi ti svetovala, da ga kupi čimprej. Pa ne da ga vzameš kot ”nadomestnega”, ker to nikoli ne bo mogel biti. Vsak je svojevrsten in en sam. Pomagal pa ti bo lažje preboleti izgubo in te nadalje razveseljevati.
Če ti bo še kaj težko pa kar piši ali pa tudi kar tako.
Lepo se imej.
Ariela