KAko prepričati starše za psa!
Stara sem 11 let in si strašno želim dobiti mopsa!
Starša bi mi z veseljem kupila psa a je težava da živimo v hiši kjer sta tudi moja mama in dedi in teta.
Nimamo dovolj prostora a ga bi lahko dobili. Težava je da imamo premajhen avto da bi vanj dali pasjo kletko in težava so tudi stopnice ki so zelo moderno lepe a zelo štoraste za psa. Največja težava je to da bi bil pes ves dan do enih ali dveh sam doma.
Veliko se moram učiti a kaj bo to spremenilo nasljednje leto ko se bom morala učiti 3 krat več kot letos. Starša mi bi ga dovolila dobiti v 7. razredu.
Trudim se se pozanimam učim od njih in še zmeraj ga nimam.
Nimam nobenih bratov ali sester a zato si želim imeti mopsa saj je prijazen, miroljuben in družaben pes.
Jaz bi cele dneve med poletnimi počitnicami se z njim družila in vsi prijatelji bi se z nama igrali.
PROSIM VAS VSE KI STE TO PREBRALI PROSIM NAPIŠITE NEKAJ RAZLOGOV ZAKAJ BI JAST DOBILA PSA IN RAZLOŽITE KAJ V ŽIVLJENJU SE VAM JE SPREMENILO KO STE ZAČUTILI TO POVEZANOST MED VAMI Z PSOM. ČE MI VSPE VAM SPOROČIM.
Starše ne moreš prepričati, ampak morajo tudi oni biti enostavno za. Tudi moja hčerka si je zelo želela psa za svoj 10. rojstni dan, ker pa sem bila tudi jaz za, ga je dobila. Veš pes ne zahteva samo hrane in sprehode, ampak še veliko drugega, zlasti, če zboli in takrat morajo enostavno vskočiti starši in ti pomagati. Tudi, če greste na dopust ni vedno enostavno psa vzeti s sabo. Mi smo imeli stare starše, ki so hčerki psa tudi kupili za rojstni dan, vedno so z veseljem vzkočili, kot varuška. Tudi finančno, pes kar veliko stane. Res pa je, da ti tudi neizmerno veliko da, ljubezni in prijateljstva. Zato kar pogumno pogovarjaj se s starši in imejte v mislih tudi alternativno rešitev za čas, ko pes ne bo mogel z vami.
Moji starši so vsekakor proti. Mama mi teži, da je ona dobila psa šele pri 13-ih ( jaz jih mam 11).A še prej je mela papigo, mačke,… In pol meni govori da ne bomo meli psa (in mi ne dovoli niti ribic!)
Očka ne ve ali naj se strinja z mamo ali z mano.
Dobro. Na moji strani so:bratec in sestrična (in živimo v isti hiši)
Živimo v hiši in imamo vrt.
Problem je, da imamo majhnega otroka (2 leti) in mamo mučijo dlake.
In mama pravi, da ČE bomo meli psa,NE BOMO imeli ČIVAVE (ker se mami zdi kot PODGANA) Zato…
…ali obstaja kaka pasma psa ki je primerna tudi za majhne otroke (2 leti) in je hkrati primerna za začetnika. LEPO PROSIM ZA ODGOVOR.
P.S.: vsak dan hodimo na sprehode in mene ne moti kažin, ki ga lahko naredi pes.
Vidim, da ti je resnično veliko do psička. Ne vem, če ti bo kdo lahko pomagal, ampak moraš sama prepričat mamo, drugi očitno so že, kot pišeš. Moja hči je dobila psičko za 10. rojstni dan, tako, da nisi nič premajhna in za psička lahko skrbiš. Seveda pa so s psičkom tudi stroški za hrano, veterinarja, opremo in še kaj. Zakaj bi bil otrok, ki ga omenjaš in je star 2 leti ovira, mi ni jasno. Mali psički se zelo razumejo z otroki. To sem videla pri nas, če smo imeli obiske in so prišli mali otroci in so se ukvarjali z našo psičko, včasih kar malo grobo za moje pojme. Bila je zelo potrpežljiva in sem jo včasih jaz umaknila, da je bil potem mir. Glede pasme je pa problem, če mama ne mara čivave, no tudi meni ta pasma ni najbolj všeč. Imajo jo sosedje, pa stalno laja, za vsak list, ki ga obrne veter laja. Ne vem, morda je taka le ta psička. Morda bi prišel v poštev kakšen terrer? To, da je kuža malo sam, pa sploh ni problem. Naša je kar veliko spala, tudi, ko smo bili doma in če imate vrt je pa sploh super za psička. Držim pesti zate, da se še očka postavi na tvojo stran.
Živijo!
Imam eno veliko težavo.😢 Zelo si želim psa pa ne vem katero pasmo bi imela. Živimo v hiši in imamo vrt ter tudi bazen.
Starša sta za,samo da bo srednje velik in družaben ter družinski (zaradi moje 3 letne sestrice).
Tu,kjer živimo je tudi gozd, poleti je zelo vroče, pozimi je včasih (ampak RES VČASIH) čisto malo snega.
Prosim če ima kdo kakšen nasvet pri izbiri pasme naj prosim napiše, vesela bom vsake pomoči.
Lp, Zalika
Če res želiš, da ti pomagamo pri izbiri pasme, boš morala povedati kar precej drugačne podatke o sebi in vaši družini, kot pa si jih napisala. Kje živite, kako veliko hišo in vrt (z bazenom) imate, kakšne so zimske in letne temperature in koliko so stari člani družine NI POMEMBNO.
Pomembno je:
Zakaj točno si želiš psa?
Kako si predstavljaš, da boš skrbela za psa?
Koliko časa dnevno in kdaj v v dnevu se boš lahko posvetila psu?
Kakšne potrebe ima pes po tvojem razmišljanju (kolikokrat mora ven, koliko časa mora trajati sprehod, kolikokrat na dan pes je, kdaj in zakaj ob tej uri …)?
Kje bi bil pes nastanjen?
Katere pripomočke imaš namen kupiti za psa? S čigavim denarjem? Je tvoja žepnina dovolj velika?
Koliko denarja si pripravljena dati za psa? Imaš predstavo o tem, koliko pasmeski pes stane? To so psi od 500 eu in več. Veš, kako delujejo zavetišča?
Si pripravljena sprejeti in razumeti zavrnitev prodaje/posvojitve psa, če bi te skrbnik psa označil kot neprimerno? Ali bi se užaljena duvala?
Koliko časa na dan mu boš naslednjih 15 let posvetila?
Kam bo šel pes, ko boš menjala osnovno za srednjo šolo? Boš pripravljena odpovedati se določeni srednji šoli, ki bi jo lahko obiskovala samo, če bi živela v internatu, pa to zaradi psa ni mogoče? Boš v tem primeru ostala doma in se šolala na drugi manj želeni srednji šoli, da boš lahko poskrbela za psa? Ali ga boš pustila staršem na grbi? Ali pa ga boš takrat prodala/oddala drugim?
Kdo bo plačal stroške (poleg osnovnih tudi nepredvidene kot so visoki stroški veterinarja? Kolegica je imela letos 500 eu samo plačilo operacije, ker si je pes zlomil nogo. Kje so ostali pregledi, rentgen .. ipd
Kdo bo skrbel za psa, ko boš v šoli v naravi, cel dan odsotna?
Se boš odpovedala glasbeni šoli in drugim zahtevnim dejavnsotim in krožkom?
Si že kaj slišala, kako se psa NE kupuje oz. se ne sme kupovati?
A veš, kako se psa navaja na novo okolje? Kako se uči mladiča?
Veš koliko časa dnevno boš morala porabiti za učenje in trening psa? Imaš toliko časa?
Kdo bo imel psa 24 ur na dan pod nadzorom? Predvidevam, da ima tvoja mami dovolj dela s tabo in sestro. Otroci sami s psom ne smejo biti. Imajo tvoji starši toliko časa in energije?
Boš svojo sestro in svoje starše učila, kako se pravilno ravna s psom?
Imaš denar in čas, da boš šla s psom v pasjo šolo? Pri tvoji starosti ne verjamem, da imaš dovolj znanja in izkušenj, da bi psa lahko sama brez pomoči strokovnjaka pravilno vzgojila (da ne bo moteč za starše, tebe, sestrico in sosede).
Ko boš odgovorila na ta vprašanja, se pa lahko začneva pogovarjati naprej o primernih pasmah za tebe in tvojo družino. Tudi staršema povej, da nimata pojma o tem, kako se psa posvaja oz. kupuje. Velikost psa in podatek, da mora biti pes primeren 3 letnemu otroku, jasno povesta, da tvoja starša nimata pojma v kakšen projekt se podajata. Pes je projekt in je super projekt, če se ga pametno lotiš in si pred odločitvijo za nakup psa prebereš ogromno literature. Tudi tiste, ki ti ni všeč. Zato bi te prosila, da mi odgovoriš na vsa zghornja vprašanja, potem pa lahko začneva razmišljati o pasmi.
Draga pasja prehrana,
najprej ti povem, da sta moja mama in oče že imela psa, ko sta bila otroka (mama fox teriera, oče labradorca).
Naj ti odgovorim:
Psa si želim ker dostikrat nimam kaj delati, psu se bi posvečali cel dan (ker mama dela popoldan in je zjutraj doma).
Jaz bi se psu lahko posvečala vsak dan ko pridem iz šole (okoli 2.30), torej bi imela cel popoldan čas za psa, zjutraj, ko pridem iz šole in zvečer bi ga peljala na sprehod, pes bi bil nastajen ali v moji sobi ali v dnevni, priprabljena sem se odpovedati določeni srednji šoli, zavrnitvi ker nisem primerna za določenega psa in niti podrazno ga nebi prodala/oddala, stroške so pripravljeni plačati starši, če bi bila odsotna bi za psa skrbela moja mama. Imamo dovolj energije, časa, denarja, prostora.
In sem sama že naučila sosedinega psa raznih stvari; sedi, prostor,…
Prebrala sem vse knjige o psih, ki jih imajo v knjižnjici, gledala sem ogromno oddaj o psih,…
Lp, Zalika
Najprej se opravičujem za pozen odgovor. Trenutno vsake par dni sem pokukam, ker imam zelo malo časa. Tvoj prvi post na žalost kaže na zelo slabo predstavo o tem, kaj pomeni pes. No, te pa moram pohvaliti za tvoj odgovor. To je pa zdaj nekaj čisto drugega in sem z veseljem prebrala tvoj odgovor. Sicer ti moram še par stvari pojasniti, ampak imam dobro mnenje o tvoji skrbi za bodočega ljubljenčka 🙂 In verjamem, da se boš skupaj s starši še bolj potrudila.
Imeti psa v otroštvu ni isto, kot imeti psa kot odrasel odgovoren lastnik. Tako, da bosta tvoja starša glede psa šele začetnika. Je pa dobro, da imata že vsaj nekaj izkušenj. Vidim, da ste o nekaterih zadevah že razmislili. Če se starša strinjata, da bosta prevzela skrb za psa nase, ko ti ne boš doma oz. zmožna, je to lepo in odgovorno. Pes potrebuje najmanj tri, še bolje pa štiri sprehode dnevno. Poleg tega pa vsakodnevno aktivno ukvarjanje. Ampak ne na način, da bi to bilo všeč tebi, predvsem mora ta aktivnost ustrezati potrebam psa. Vsaj en sprehod na dan pa ne sme biti zgolj opravljanje potrebe (lulanje in kakanje). Ampak mora biti to razgibavanje in igra na prostem. V slabem vremenu je tega veliko manj oz. se izvaja notri, ob lepem pa mora biti tega ogromno.
Tvoj odgovor, da si želiš psa, ker nimaš ničesar za delati, je sicer neprimeren. Verjamem pa, da želiš s tem povedati, da bi rada svoj prosti čas usmerila v neko organizirano dejavnost, kar skrb za psa sigurno je. V šoli (pa potem v srednji) bo vedno več učenja in domačih nalog. Tudi druženje s prijatelji in kasneje druženje s kakšnim fantom boš morala všteti v popoldanske “aktivnosti”. To ne pomeni, da psa zaradi tega ne moreš imeti, je pa treba vedeti, da včasih ne bo lahko uskladiti vsega. Kot že rečeno, pes je odgovornost in moraš najti čas zanj tudi takrat, ko je tvoj urnik zelo natrpan in imaš vsega preveč. Psi niso igrače, da bi počel z njimi nekaj, ko imaš preveč časa in jih potem odložiš stran. Hkrati moraš vedeti, da psi niso prijatelji ali zavezniki, ampak so bili v zgodovini najprej kot delovna pomoč. Zato psa imeti pomeni, da poznaš vse njegove potrebe. K temu spada tudi potreba po delu. Da poznaš in znaš prepoznati pasje potrebe glede dela in mu te zagotoviti. Kar nekaj psov lahko zaposliš zgolj z igro. Nekatere pasme pa potrebujejo tudi umsko delo. Osnove kot so sedi, tačka … so super, vendar moraš to nadgrajevati. Zato ti toplo priporočam, da greš s psom v pasjo šolo. Ko ga boš dobila, seveda. Pred tremi leti smo imeli v pasji šoli enega 12-letnega fanta s psičko boxerko. Sta bila super team. Moraš vedeti, da je psa potrebno vzgajati, ne samo učiti trikcev. Sicer pes postane nevrotičen ali prezahteven in moteč, to pa se kaj kmalu izkaže kot nelepo vedenje. Če imaš pa doma majhne otroke (kot je tvoja sestrica), je pa to lahko tudi nevarno. Bolje se je pametno izogniti težavam, kot pa jih urejati, ko že nastanejo. Moraš pa se zavedati, da znanje iz knjig lahko hitro postane nepomembno, ko poskusiš prebrano teorijo uporabiti v praksi. Sploh, ker je vsak pes zase posameznik, ki ni nujno točno po opisu. Tudi znotraj ene pasme obstajajo kar precejšnje razlike med psi v karakterju.
Me veseli, da sta starša pripravljena pomagati tako finančno kot drugače. To pomeni, da boste skupaj naredili en fajn projekt. In upam, da vas bo psiček samo še bolj povezal kot družino.
Zdaj pa še nekaj besed o nakupu. Ker mi žal nisi odgovorila, ali veš, kako se psa odgovorno kupuje, bi ti rada položila na srce, da se odločiš med tremi možnostmi. Dve najpogostejši sta: nakup pasemskega psa ali posvojitev iz zavetišča. Pri nakupu pasemskega psa morate s starši paziti, da ima pes veljaven rodovnik, ki je izdan s strani kinološke zveze Slovenije. Predvsem pa pazi, da psa ne kupuješ preko interneta! Ko kupuješ rodovniškega psa, je dobro oditi na kakšno pasjo razstavo, kjer lahko spoznaš vzreditelje. Če ti do tega ni, lahko poiščeš kontakte vzrediteljev na internetni strani Kinološke zveze Slovenije in z njimi stopiš v stik preko telefona. Pred nakupom je dobro opraviti pogovor z različnimi vzreditelji ene pasme. Ob kontaktu z njimi moraš preveriti rodovnike (ti bosta mami in ati pomagala). Sam rodovnik še ni zagotovilo za kar koli, edino zagotovilo, ki ti jo rodovnik da, je zagotovilo, da imaš psa točno te pasme in da ni nobene druge poleg vmešane. Če pa rodovnik psa in njegovih staršev preveriš za dve tri generacije nazaj, pa se lahko izogneš tudi slabim kombinacijam. S tem se lahko izogneš nekaterim dednim boleznim. No, upam, da razumeš, da 100% zagotovila za recimo zdravje itak ni na tem svetu. Rodovniški psi stanejo kar precej. Med cenejšimi so labradorci, zlati prenašalci, nemški ovčarji … Druga možnost je posvojitev iz zavetišča. Ena zavetišča v Sloveniji so malo boljša kot druga. Javno tukaj ne bom izpostavljala, lahko pa si vzameš čas in malo prebereš na forumih okrog te tematike. In si pridobiš splošno sliko, katera so boljša in katera ne tako. Pri posvojitvi navadno plačaš nek simbolični prispevek. Moje priporočilo bi bilo, da si tudi tukaj vzameš čas s starši in se temeljito pogovorite z oskrbniki zavetišča. Ter posvojite psa tam, kjer vam o sami živali (prejšnje bivanje, najdba, psihično stanje in karakter živali) znajo zelo izčrpno povedati.
Nakup psa je možen preko interneta, preko nekaterih trgovin, drugih spletnih oglasov … To so psi, ki so podobni nekim pasmam. Ponavadi jih celo označijo kot pasemske pse. Prodajalci teh ubogih živali jih nazivajo kot čistokrvne pse brez rodovnikov. Taki psi ne obstajajo. Pasemski psi so samo tisti z rodovniki. Trenutno sodelujem s tremi družinami, ki so take pse kupili. Vse tri družine so imele celo srečo, da so njihovi psi preživeli. Kajti mnogo psov iz teh “prodaj” pogine najkasneje v roku 2-3 mesecev. Večinoma še prej. Če so imeli srečo, da so njihovi psi preživeli, so pa žal imeli vsi nesrečo v tem, da so njihovi čistokrvni psi zrasli v vse drugo kot to, za kar so jih prodajalci oglaševali. Sedaj imamo pitbula v velikosti doge, ši-tzuja podobnega eni od lovskih pasem in maltežančka, ki je zrastel v neko mešanico med višavskim terierjem in še nečim. Poleg tega imajo vsi trije psi čisto drug karakter kot bi ga naj imeli glede na “pasmo”. In verjemi, da je ogromna razlika med maltežanom in višavskim terierijem, čeprav sta si zelo podobna na pogled (majhna in bela). Poleg tega pa gre pri prodaji takih psov še za to, da psi prihajajo iz neprimernih razmer, pogosto imajo hude psihične težave, ki jih lahko odpraviš samo s pomočjo strokovnjaka (šolanega pasjega behaviorista). Samo omenim, da imamo v Sloveniji le eno tako šolo (Bajka), licenco pa lahko pridobiš samo v tujini – v Sloveniji se tak strokovnjak ne more izšolati.
Tretja možnost je nakup odraslega pasemskega psa (z rodovnikom). Ampak je to zelo redko možno, ker pasemske pse obdržijo lastniki do smrti psa. Taki psi so malo cenejši kot mladiči iste pasme. Tudi za tebe je lažje, ker jih ni potrebno hraniti večkrat na dan. Ponavadi so tudi že naučeni na notranjo čistočo in so delno vzgojeni.
Glede pasem. Še vedno te ne poznam dovolj, zato boš dobila “domačo nalogo”. Nič težkega. Sebi moraš odgovoriti: Koliko prehojenih km na dan se ti zdi, da ni preveč zate. Imaš raje bolj umirjeno crtlanje ali se ukvarjaš s športom (velja tudi rolanje in kolesarjenje). Imaš rada plavanje in vodne aktivnosti ali ne. Si pripravljena na učenje pasjih športov ali drugih pasjih dejavnosti ali ti je dovolj samo učenje določenih ukazov. Koliko časa za nego dlake imaš (in da se ti da). Majhni, družabni psi z nekaj “lažje” zahtevnosti so recimo Coton de tulear. Po mojem mnenju celo bolj kot maltežančki. So pa zelo dragi. Če bi raje večjega, potem bi bil kak labradorec ali zlati prinašalec. Glede na to, da ima ati izkušnje z labradorcem, bi bilo zanj verjetno super, če bi si sedaj vi kot družina omislili še enega labradorca. Ampak seveda si dva labradorca nista enaka. Tudi pudlji so zanimivi in lakeland terier. Ampak pri vseh terierjih moraš vedeti, da se bo z njimi potrebno umsko veliko ukvarjati. Tudi z labradorci. Pravzaprav pri vseh delovnih pasmah je potrebno poskrbeti, da ima pes dovolj učne spodbude. Kot taki (zahtevni) so tudi border collie in avstralski ovčar. Ti potrebujejo pošteno več gibanja kot kakšen labradorec ali zlati prinašalec. Toliko o pasmah. Je pa to zelo hiter pregled in zelo na kratko. Še vedno pa velja, da si odgovori na vprašanja, potem pa se s starši pogovorite, katera pasma vam kot družini ustreza. Preberi si o vsaki pasmi vsaj nekaj člankov in opisov, nato pa glede na opis pasme izberi sebi primernega. Če je to prezahtevno, pa obisk v zavetišču ne bo odveč.
Glede sestrice nasploh: pes, ki bi bil “za otroke” ne obstaja. Imeti psa pomeni, da ga imaš vedno pod kontrolo (24/h na dan pod 100% kontrolo). In da ga ne puščaš samega z otroci mlajšimi od 16 let. Torej tvoji starši morajo imeti psa ves čas pod nadzorom, ter ga naučiti, da je sestrica del vaše družine in da se pes ne sme obnašati pokroviteljsko do nje. Prav tako kot ne do tebe. To namreč psi radi počnejo v prisotnosti malih otrok.
Pa za konec še en kratek nasvet, da bo tvoja učiteljica slovenščine še bolj vesela. “Ne bi” se vedno piše narazen 😉 Če boš imela pa še kakšno vprašanje, pa kar napiši. Jaz dostikrat berem tale forum. Pa še dve forumašici tukaj imata tudi zelo dobre nasvete.
Jaz predlagam Cavalier King Charles Spaniela. So zeeeelo prijazni, dobro se razumejo z drugimi ljubljenčki in so zelo prilagodljivi, zelo družabni, igrivi… Sicer je velik 30-34cm ampak mislim da velikost glede na to da imate hišo ni ovira. Zelo prijazen je tudi z majhnimi otroci in je nasploh super! Prosim oglej si to pasmo!