Med.Over.Net

Motnje hranjenja

Tisti ki ste premagali anoreksijo - kaj vam je pomagalo?

Default avatar

krpica

Pozdravljeni

vse tiste, ki ste uspešno premagali anoreksijo, bodisi da ste kot starši osebe z anoreksijo ali pa ste sami šli čez ta proces, vesela bom vsakega vašega nasveta.


Kaj je tisto kar je naredilo premik v vas, da ste želeli okrevati.

Ko sem hčerko soočila, da se nahaja fazi anorksije tega ne prizna in vse skupaj zanika, čeprav je že izubila menstruacijo (poudraja le pomen zdrave prehrane, šteje kalorije)

kaj je bilo vam v pomoč?

hvala in lp
Default avatar

canonlms

Moja sestra je imela anoreksija v najstniških letih. Starša sta se tega zavedela sele, ko so drugi opozorili na njeno koscenost. Za izgubo menstruacije sta izvedela kasneje. Sta pa se pravi cas jo dala hospitalizirat, dokler je bila se mladoletna.
Default avatar

mamamotnjehranjenja

Sem mama 20letne hčerke, ki ima motnje hranjenja. Te so naš sopotnik že več let. Z vami lahko podelim svoje izkušnje. Predlagam začetni kontakt na [email protected]

Lep dan
Default avatar

Shinegirl4

V devetih letih borbe sem sprobala vse možne terapije - od visokih koncentracij antidepresovov, vedenjsko - kognitivnih terapij, 2x hospitalizacijo, avtogeni trening in alternativne metode (bioresonanca, ajurveda), da sem končno odkrila nekaj, kar me je spravilo na pot k sebi in me tja tudi pripeljalo - medicinska hipnoza. Toplo priporočam, vsaj poskusit je treba. Vsak mora najti nekaj zase in jaz sem našla terapijo s hipnoterapijo, vztrajala in si s pomočjo komunikacije s svojo podzavestjo počasi nazaj umirila in uredila življenje. Tudi mene zanima, kaj je pomagalo ostalim? Sama totalno odsvetujem jemanje zdravil, meni niso popolnoma nič pomagala. samo še bolj so fizično zmedla moje telo, zaradi številnih neželenih in izjemno motečih stranskih učinkov.
Default avatar

maja-b

Sem mama dekleta, ki se je uspešno izvleklo iz motenj hranjenja. Sodelovala je cela družina. Sama sem zelo hitro ugotovila, kaj se dogaja, se pogovarjala z njo, jo spodbujala k zdravljenju, obiskovali smo psihoterapevtko, bila je hospitalizirana, jemala prozac...vse to je zaleglo samo toliko, da se je pač nekaj dogajalo v to smer. Nič pa ni zares pomagalo, dokler ni sama ugotovila, da se res hoče pozdravit. Dokler ni našla nečesa, kar ima zares rada in kar ji je bilo motiv, da si je rekla: dosti je. Ni pa bilo čez noč. Veliko ukvarjanja s sabo je bilo potrebnega, veliko razčiščevanja s svojo psiho in preteklostjo, predvsem z bolečimi dogodki, ki so zaznamovali njeno osebnost. Pred kratkim je o tem napisala knjigo. Več ne bom povedala, da ne boste rekli, da delam reklamo.