Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Psihologija in psihiatrija Motnje hranjenja PROSIM HITRO POMOC glede prisilne hospitalizacije mladoletnih in nasvete na splosno

PROSIM HITRO POMOC glede prisilne hospitalizacije mladoletnih in nasvete na splosno

Evo bom hitra oer je stvar taka: stara sem 16 let in sem od decembra pač preveč shujšala, nekaj časa sem hujšala le takoda sem manj jedla in pač manj sladkarij pa tega potem pa sem kakšna dva meseca, vsaj marca in aprila je bilo najhuje, ko nisem zaužila skoraj nič OH in maščobe sem dobila le v oresckih in mlecnih izdelkih. Kaksen teden je bilo najhuje ko sem bila le na sadju in zelenjavi ter jogurtih in ovsenih kosmicih, a sem videla da imam vedno manj energije in zacela spet pocasi uvajat hrano nazaj. So pa medtem zaceli opazati ze drugi in mami me je na koncu peljala k dohtarci. Ta mi je dala en al dva tedna casa in ker ni blo bols sm mogla u lj pediatricnega. Tm so mi isto dal en teden drugace ostanem tam. in je bilo bolje sem se malo zredila. Potem je dva tedna ni bilo a sem morala potem nazaj in tehtnica je pokazala manj, pol kg vec od zacetne teze tam (39,8), pokazalo je 40,4. In takoj vsa panika in vse “sranje”, prisilna hospitalizacija. Problem je da sem jaz sama pri sebi že zdavnaj razscistila s tem, saj se hocem nazaj zrediti na neko “normalno tezo”. In ko sem doma delala na tem (jedla sem za 3 in pač vse to) in se je najprej lepo poznalo (takrat ko je pokazal da so sle kg gor) tudi mami je opazila da nimam vec tako zelo uvelih rok. A ker sem s hrano dobila energijo in ker je bila cokolada na dnevnem redu sem imela ful energije in sem hodila tect (za spristitev) in delala neke vaje za rit, noge, trebuh ker sem hotela dobiti kg tudi s misicno maso in ne le speh. Zgleda da sem zato v teh 2 tednih nazaj shujsala ampak vseeno nerazumem.
Kile niso vse! Važno je moje počutje, moje razmišljanje, ki je normalno. Ker vem kako sem se pocutila takrat ko sem hujsala in zdaj. Tam pa vsi paniko. Tudi po oblekah sem opazila da so mi bolj tesne a jih to ne zanima. Samo te presnete kile, najraje bi izbrisala vse tehtnice na tem svetu. Drugače naj povem da imam tek normalen in rada jem se posebej ce je dobro, ne jem le mesa, saj sem vegetarijanka a zdaj v tem casu izjemoma jem ribe.
Danes je bil zadni dan sole. Vceraj sem se prepricala mami naj mi pusti se zadnji dan s sosolci, potem pa me je pripeljala sem. Ne zdrzim vec tukaj! Rada bi sla ven, v druzbo, toliko nacrtov imam pa mi ne pustijo. Bojim se da mi bojo s tem da me gledajo kako jem ceprav s hranjenjem nimam tezav unicili vse. Saj doma se lahko isto zredim. Samo da bi doma pojedla npr kos kruha z npr medom (ker mi je DOBRO) in v normalnem okolju, tu pa npr kruh z marmelado (tega ne maram) in s tem da bi to tu pojedla samo zato ker MORAM bi mi naredi se kaksen odpor do hrane. Sicer mi morajo narediti se neke preiskave zaradi kostne gostote, ki ni prenizka, kot so oni pricakovali, ampak previsoka. Ampak zdaj te 3 dni itak ne bo preiskav in me imajo brezeze zaprto tu v sobi; samo in osamljeno med 4 stenami, medtem ko drugi uzivajo v pocitnicah. Rada bi sla samo DOMOV, da dokazem mami in drugim da sem se sposobna zrediti in jesti to kar hocejo tudi doma v normalnem okolju, kjer vsaj ne bi bila osamljena in da bi videli da sem ok in da lahko uzivam pocitnice. Tu bom drugace padla v depresijo zaradi tega in si vse samo se unicila. poskusa sem prepricati mami da me odpelje domov za teh par dni ko ne bo preiskav pa me ni hotela. A jaz ne bom zdrzala tukaj! Kaj naj storim? Tu drugace vsak zdravnik in sestra pravijo drugace. Eden zdravnik je rekel da torek in mi ze vlil upanje, potem pa ie prisla moja zdravnica ki pa pravi da casivno sploh ni doloceno in da grem po preiskavah v oddelek na psihiatrijo kjer so pa tiste res shirane s 30kg a jaz tega ne rabim ce sem OK! In da bi me domov zaceli, ce bi me, spuscati pocasi, da bi me najprej zredili in potem MOGOCE le sa kak vikend domov in tako naprej. Ampak jaz bi rada samo da naredijo te preiskave ki jih morajo, mogoce da ta vikend se nekako vzdrzim tukaj in jem pac to kar mi dajo tu oni potem pa grem domov in se itak vozim potem redno nazaj na kontrole. Ker VEM zase da zmorem, ampak za to potrebujem svoje domace okolje, druzino, prijatelje, psa, hobije, morje, vse nacrte ki jih imam za poletje.. ne pa tega v cimer sem zdaj zaprta. Tukaj nisem se niti en dan pa se pocutim kot zapornik ki je po krivici zaprt v samici.
Okej, vem da moje pismo ni tako kratko kot sem hotela da bi bilo a vseeno vas prosim za odgovore, saj se mi bo drugace tukaj zmesalo.
Ali imam kot 16 letnica zavrniti vse to skupaj? Drugace lahko starsi kadarkoli podpisejo da grem predcasno domov? Ce se npr ne bi strinjali da me premestijo v psihiatrijo, bi lahko zavrnili?
Kako je tu z odhodi domov? Bi se moj nacin dalo izpeljati? Prosim za pomoc, hvala in LP
P.S.
Visoka sem le 154 cm in moja trenutna teza od danes zjutraj je 40kg (torej ne spadam med tiste “ta hude”, imam le malo prenizko tezo, ki pa ni tako kriticno prenizka da bi me morali imeti zaprto. Aja pa mami se boji da doma ne bi jedla tako kot jem tu (pač npr pohan krompir, ki ga doma naj ne bi ker mi ni sploh dober, tu pa bi ga ker ga pac moram). Naj povem le se to da ona ni videla mojih obilnih kosil ki sem jih imela doma, ker je takrat se ni bilo domov, videla je vecinoma le zajrtke s katerimi se pa strinja da so obilni)
SAMO SE NEKAJ:
Kako je v teh bolnicah z vodo in pitjem? Tu nesmem piti vode sploh, le sladkan caj, ki pa me ne odzeja in bom v tej zatohli sobi dehidrirala. Pa glede hrane so mi rekli da naj bi pojedla glavni obrok v 15 min. A ni to malo prehitro tudi za “normalne” ljudi? Vsaj ene 20 minut mislim da je en spodoben cas.. Drugace pa sem pojedla vse kar so mi dali + še dodatno eno lučko 😉

Pozdravljena,

verjamem, da se počutiš kakor, da si v pasti iz katere ni izhoda. Najbrž se ti zdi, da te nihče ne posluša, ti ne verjame glede besed, ki jih izrečeš. Kadar nam nekdo odvzame svobodo resnično nikoli ni prijetno, četudi to naredijo v tvojo korist.
Res ti najbrž ni lahko, ko moraš jesti, piti, početi, kar ti oni določijo, vendar je v bolnišnici sistem žal takšen, po drugi strani pa za marsikoga dobro, da je. Pravilo, ki velja na oddelkih, kjer skušajo pomagati pri okrevanju od motenj hranjenja je, da dokler ne dosežeš določene teže, ki je nek minimum, ki ga postavijo oni, ne moreš ven. To je pravilo bolnišnice in najbrž pri tebi ne bo nobena izjema. Kar se tiče tekočine – čaj, ki ga omenjaš, je to najbrž zato, ker veliko deklet s pitjem vode, napolni želodec in potem manj poje. Voda pa seveda ni hranilna snov s katero bi človek lahko nahranil organe in telo, je pa res nujno potrebna za odžejanje. Vendar tudi čaj zadostuje, je pa res, da lahko potreba po vodi ostane. Strinjam se s teboj, da voda najbolj odžeja človeka, vendar je to preventivni postopek, ki so ga vpeljali ravno zato, da dekleta ne bi “goljufala” pri hrani, če se lahko tako izrazim. In veliko deklet to počne. Omenjaš, da imajo različni zdravniki, različna mnenja. To res drži, saj toliko kolikor je ljudi na tem svetu, je tudi različnih mnenj in poskusov, kako se kakšne stvari lotiti. Posledica tega je, da se najbrž počutiš zmedeno. Nikomur ni preveč všeč ali sploh všeč kadar nam kdo določa kaj moramo početi, še posebej, če se počutimo sposobni o sebi odločati sami. Vendar, dokler si v bolnišnici bo moralo biti tako kot rečejo oni in teh pravil se ne da spremeniti, veljajo za vse in zdravniki odločajo o tem, kaj bo kdo počel, jedel, pil, kdaj bo šel domov, sprejel obiske, ipd. In to verjamem je lahko resnično hudo. Glede na situacijo imaš dve možnosti. Ena je, da se upiraš in skušaš povedati kako ti vidiš sebe, vendar žal najbrž ne bo pomagalo – vsaj ne v takšni meri kot bi si želela ti. Druga možnost je, da sodeluješ, skušaš početi v bolnišnici stvari, ki jih lahko počneš in, ko prideš ven, boš spet lahko odločala o sebi in sprjemala svoje odločitve sama. Nekaj pa je zagotovo. Če so se starši odločili, da bodo namesto tebe sprejeli odločitev, da greš k zdravniku in ostaneš v bolnišnici, je najbrž res nekaj hudo narobe s tvojim zdravstvenim stanjem. Lahko je tudi, da si pri njih izgubila zaupanje in si ga boš morala znova pridobiti – jim pokazati, da znaš skrbeti zase in si ne boš škodovala. Dokler nisi polnoletna starši lažje odločajo o tebi, ko si enkrat polnoletna te pravice več nimajo, razen, če bi na sodišču dokazali, da je bolje, da se ti odvzame poslovna sposobnost in oni skrbijo zate, dokler ne ozdraviš. Vendar je to zapleten postopek – poslovne sposobnosti ne odvzamejo kar vsakemu. O tem odloča potem sodišče, ki premisli vse možnosti in posluša vse vpletene strani.
Sebi lahko v tem času, ko si v bolnišnici, skušaj krajšati čas kolikor lahko. Kaj rada počneš, ko si doma? Bereš, rešuješ križanke, si na internetu – klepetaš na FB s prijatelji? Ni lahko med poletjem biti zaprt, še posebej, ko si se najbrž res veselila počitnic. Vendar, da ne boš zgubila živcev, si skušaj zapolniti čas, ki ga imaš s stvarmi, ki te veselijo, pa jih glede na kraj, kjer si lahko počneš. Mogoče te lahko obišče tudi kakšna prijateljica, prijatelj, da ti krajša čas. Ali pa kaj kreativno ustvarjaš. Razmisli. Glede reda v bolnišnici ne moreš odločati, lahko pa odločaš o tem, kaj boš naredila s časom, ko si notri, kako ga boš izkoristila, da ti bo kar najhitreje minil.
Želim ti vse dobro.

Tatjana

Skoraj ne morem verjeti, da tako rekoč identične stavke izgovarja moja hči, ki je trenutno na pediatrični en teden na zdravljenju, sedaj še na odprtem oddelku. In včasih mi že kar zmanjka komentarjev na njene take izjave. Sedaj čaka na premestitev na psihiatrični oddelek. Vsi trdno upamo, da se bo izkopala iz te more.
Lep pozdrav

Tatjana Rezec Stibilj

New Report

Close