Najdi forum

pa taki psihiatri

Pozdravljeni.
Sicer ne boleham ne za anoreksijo ne za bulimijo, a imam vseeno motnjo hranjenja. Vsi imamo slabo izkušnjo da smo našli kaj v hrani, kar tja ne spada. Meni se je to večkrat zgodilo, saj sem prav natančno prebrskala vso hrano, ki sem jo dobila na krožnik. V zaporedju več let pa se je to prerastlo v odpor do hrane, ki si jo ne pripravim sama. Ta odpor se je pokazal tudi s tem, da mi je obrnilo želodec. Pa sem začela jesti samo tisto kar si pripravim sama. V družbi sem se izgovarjala da ne bom jedla ker imam želodčne težave in podobno. Tudi v službi sem imela zaradi tega težave, zato sem zaprosila osebno zdravnico za pomoč. Napotila me je k psihiatru, tam pa šok. Najprej me je obtožil, da so to moje muhe, da sem izbirčna in da so težave le kaprice. Saj tudi on ne je gosenic pa zato še ne pomeni da je bolan. Povedala sem mu da zame to res ni bolezen da pa je motnja, ki bi se jo rada rešila, in mi to predstavlja težavo. Z cinično opazko kaj bi pač rada, da me lahko napotijo k psihoterapevtu, a ne verjame v pomoč. Opozorila sem ga da mi res ni lahko, je potem se pač izgovoril da v svoji 20 letni praksi ne pozna primera oz. da so to le kaprice.
Želela se napisati le to, da mi ni bilo prijetno ko ti psihiater specialist obtoži da si izbirčen in ti ne zna niti svetovati kam s takšnimi težavami. Zdaj rabim novo napotnico in upam da me ne bodo spet gledali kot razvajenega otroka. Še vedno verjamem da ni samo tale forum edina opcija za razumevanje in pomoč.
Hvala za

Pozdravljena “Samotni jedec”,

žal mi je, da si ob iskanju pomoči naletela na nerazumevajočega psihiatra. Na žalost tudi v okviru strokovne pomoči, niso vsi ljudje v redu, vendar to ne pomeni, da razmišljajo ali ravnajo vsi tako, kot je ravnala oseba s katero si imela ti grenko izkušnjo. Resnično upam, da ti ne bo zmanjakalo poguma in energije za iskanje pomoči zase.
Glede na to, kar si ti opisala kot motnjo s katero se srečuješ in te ovira pri vsakdanjem funkcioniranju, bi rekla, da psihiater mogoče niti ni pravi naslov zate. Tako razmišljam namreč zato, ker psihiatri predvsem predpisujejo zdravila. V kolikor bi bila tesnobna, depresivna, imela motnje razpoloženja ali kaj podobnega, seveda pojdi k psihiatru. Takrat ti lahko predpiše zdravila, s kateremi bi ta občutja lahko obvladovala, seveda pa bi ti zraven v vsakem primeru predlagala še terapevtsko delo na sebi. Vendar kolikor razumem, gre pri tebi za željo raziskati kaj to motnjo, ki se kaže pri tebi sproža, da ne moreš ravnati drugače. Psihiater ne izvaja psihoterapije, lahko ponudi največ 10 min. pogovora, vendar to ni nikoli dovolj. Najboljše bi bilo, da resno razmisliš o psihoterapiji, ali pa o obisku psihologa. Za psihoterapije ne potrebuješ napotnice, je pa plačljiva seveda, vendar je tudi ta del zelo različen od kraja, osebe, ki jo izvaja, dogovora,… Psiholog pa te sprejme na podlagi napotnice in je potem tudi brezplačno. Strinjam se s teboj, da te motnja ovira in prav je, da iščeš pomoč zase. Prepričana sem, da boš našla osebo, ki ti bo znala prisluhniti. Je pa res, da je včasih žal potrebno več časa, da takšno osebo najdemo. Zagotovo pa obstaja. Kar pogumno.

Lepo pozdravljena,

Tatjana

Samotni jezdec,podajama si roko. Tudi jaz imam strah oz.gravž jesti pri drugih.Strah imam,da najdem las in verjela ali ne to se mi tudi vedno zgodi,da ga najdem in potem baj baj hrana za celi dan. Enostavno ne morem več jest in na bruhaje mi gre še celi dan,ampak vem da imam to paniko pred lasmi v hrani že od malega.

New Report

Close