Prenajedla sem se – spet
Dober večer,
prenajedla sem se. spet. Pa sem si rekla da ne bom nikoli več. Prejšno soboto sem s hrano nekako ”proslavila” začetek počitnic, tako da sem odprla veliko čokolado, ki sem jo 2 tedna šparala za ta dogodek. Pred tem dogodkom sem poskušala čim bolj zdravo jesti, da bi lahko pa en dan pojedla nekaj sladkega. (čeprav je tudi vmes padla kakšna pregreha, a to v bistvu zaradi družbe, ker te potem itak vsi grdo gledajo če kdo speče piškote pa jih potem nočeš niti poskusiti..)
In ja, pojem skoraj polovico čokolade, potem mi je bilo dovolj, a sem pač želela še malo.. pa sem pojedla še eno malo načeto čokolado in potem še nekaj tiste taveče. Potem pa seveda – slaba vest in občutek slabosti. Šla sem na wc in po 10ih poskusih končno bruhala. Sicer nimam bulimije, saj sem to naredila spet po zelo dolgem času.. včasih sem imela neke motnje a sem kmalu nehala s tem, ko sem opazila da mi teče kri..
No in pač – danes sem se spet prenajedla. Tale teden sem se nekako odpovedovala vsem božičnim dobrotam, shranjevala čokolade ki so prihajale a nobene odprla. Pa sem si rekla da bom pa danes pojedla malo sladoleda. To je šlo, samo ena skodelica. Težave so se začele zvečer.
Pojedla sem najprej piškote, oreške, neke orehove rezine, 4 koščke čokolade (vsaj temu sem se malo uprla, namreč prinesla sem si jih 8), zraven pa seveda še kozarec mleka..
In spet mi je bilo slabo, a sem šla še po en jabuk, da bi pojedla vsaj nekaj zdravega. In pest lanenih semen ki naj bi pospeševali prebavo, a jih nisem pojedla kaj dosti.. Spet me je zamikalo bruhat, a nemorem. A obstaja še kakšna prva pomoč takoj po tem ko si se prenažrl?
Kako se sploh ustaviti? Cel teden jem zdravo, tudi če grem ven se trudim pojesti čim manj nezdravega, ko pa si en večer rezerviram za sladki večer pa se prenajem. 🙁
Rada bi shujšala še nekaj kg, a tako mislim da mi ne bo šlo.. kakršna koli pomoč zaželjena 🙂
Pozdravljena,
odločitev, da spremeniš pri sebi težave s hranjenjem je pomembna, ne bo pa rešila problema in sicer, da s hrano kompenziraš nekaj s čimer se drugače v tem trenutku ne moreš soočiti. Najboljša oblika za reševanje MH je pomoč in sicer psihoterapevtska ali svetovanje, kjer boš ob podpori in v varnem prostoru raziskovala kaj se dogaja, da ne zmoreš hrani reči ne oz. imeti običajnih obrokov.
Ne gre za to, da se ti ne bi odločila oz., da nisi mislila resno. Dejstvo je, da potrebuješ pomoč, smernice, odkrivanje kaj ti hrana prinese, kaj dobiš s tem, da se prenaješ in kaj bi se zgodilo, če se ne bi. In seveda kaj narediti z vsem tem, ko pride na dan. In zato potrebuješ pomoč. Poišči si jo.
Vse dobro,
Tatjana
Zdravo,
še ena s podobno težavo. S hudo preveliko telesno težo sem se borila kot otrok in ko sem vstopila v puberteto, mi je pod zdravniškim nadzorom uspelo shujšati na ‘normalno težo.’ To pomeni, da sem bila še vedno malo buckasta, ampak ne več toliko, da bi to ljudi motilo oz.da bi me zaradi tega zafrkavali, tako kot so me v otroštvu. Je pa motilo mene. Ker nadzora nisem več potrebovala, sem začela sama preizkušati razne diete – z ozirom na to, da sem se več kot eno leto mučila, hodila na preglede in jedla predpisano hrano, vse to (po mojem mnenju) ni imelo smisla, če zdaj ne grem do konca in dosežem postave, ki sem si jo vedno želela. Uspelo mi je, sedaj imam 18 let in v najboljših časih, tj. letos poleti, sem prišla do točke, ko sem pri 178 cm tehtala 55 kg. Ta teža je zame super, ker sovražim kakršne koli obline na telesu in če ne vidim vsaj malo kosti, izgubim polovico svoje samozavesti. Načini, ki sem jih uporabljala, sicer niso bili najbolj zdravi – pretiravala sem s telovadbo, po več tednov sem jedla samo nizkokaloričen zajtrk in večerjo, vmes pa nič; navadila sem se, da si ne sladkam skoraj ničesar in tako dalje. Vendar nikoli nisem šla čez mejo. Me pa skrbi, da se bo to zgodilo zdaj. Po koncu poletja sem namreč odšla na dopust in si tam popolnoma uničila svoje stroge prehranjevalne navade. Bila sem z družbo, v kateri se je ves čas kuhalo, pripravljalo prigrizke, kupovalo slaščice … v malo manj kot treh tednih sem se uspela zrediti za 4kg. Bila sem obupana – toliko dela za sanjsko težo, sedaj pa sem spet na teži, s katero se niti najmanj ne počutim dobro. Uničila sem si tudi prebavo, ki je bila prej navajena predelovati male količine hrane, in od zdravnice dobila odvajala. Tukaj se je začelo: ker sem obupno panična, da se teh odvečnih 4 kg ne bom nikoli znebila, stradam (precej bolj striktno kot poleti, od časa do časa imam celo le en obrok dnevno) in izmenično zlorabljam odvajala. Čez teden gre super in kilogrami se seveda kar topijo, potem pa za vikend popustim in se nabašem, pri tem pa pretiravam čisto podobno kot punca, ki je težavo opisovala zgoraj. Čisto vseeno je, kaj je v omari, pa če je to čokolada, toast, piškoti, krekerji, kosmiči… pojedla bom vse, v nemogočih kombinacijah in enormnih količinah. Lahko si mislite, da je moj trud čez teden zato zaman.
Nimam psihičnih težav, ki bi lahko vplivale na motnje hranjenja; sem zelo stabilna, uspešna in delovna, zato ne vem, kje bi iskala globlji vzrok, ki ga ponavadi omenjate in ga je potrebno najti, če se želiš znebiti obsesivnega vedenja v zvezi s hrano. Poleg tega ne vem, kaj naj naredim, da se bom na zdrav način znebila teh odvečnih 4 kg, ob tem pa ne bom zapadla ne v pretirano stradanje ne v prenajedanje – in svojo ‘srečno težo’ obdržala.
Pozdravljena,
prenajedanje, ki se ga poslužiš med vikendi je posledica stradanja med tednom, poleg tega pa je to tipično za motnje hranjenja. Dejansko tu ne gre za pomanjkanje volje, ker imaš te več kot dovolj, le da je usmerjena v reduciranje telesne teže. Prenajedanje, stradanje, misli, ki jih opisuješ, strah pred pridobitvijo telesne teže, nizka teža, ki jo imaš še sedaj, vse to so resni znaki, da si globoko v tej bolezni. Stvari, ki se jih sprašuješ so značilne za motnje hranjenja. Nezadovoljstvo s telesom je ravno tako lahko vzrok za to bolezen. Izkušnja, ki si jo imela kot otrok, da so te vrstniki zbadali zaradi teže, bi lahko bila dovolj, da si danes v tem začaranem krogu. Vendar tu ni le vprašanje vzroka, temveč ali si ti želiš okrevanja. Zdrav način, ki ga omenjaš je dolgotrajna pot. Gre za raziskovanje kaj ti stradanje prinese dobrega (kar ti vidiš kot dobro v tem, tvoje počutje, kako takrat gledaš nase,…) in ali lahko to dobiš na kakšen drugačen način. Ni enega recepta, ki bi deloval, da bi lahko rekla to delaj in bolje ti bo. Gre za individualen pristop v terapiji, kjer terapevt raziskuje skupaj s teboj kakšne so tvoje potrebe, želje in kako bi jih lahko ti zadovoljila. Ni čarobne palčke s pomočjo katere bi se ti že danes počutila bolje. Tudi nisi kar naenkrat zapadla v stradanje, to je bil proces in najbrž traja sedaj že nekaj let. Potreben bo čas in odločitev, da prideš ven iz tega začaranega kroga. Da bi se to lahko zgodilo bo potrebna tudi odločitev, da si želiš s tem prenehati in si poiskati pomoč. Dokler boš videla kot edino dobro možnost zase stradanje, ti nihče ne bo mogel zares pomagati. Vendar se lahko rešiš iz tega ven, vprašanje pa je, če si sploh želiš pomoči pri tem sedaj?
Vse dobro,
Tatjana
Balerina.
Pri 55 kg in 178 cm je tvoj ITM 17,5, pri 59 pa 18,5, kar pomeni, da si še vseeno precej nizko.
Vse, kar opisuješ, je zelo tipično doživljanje za motnje hranjenja. Občutek, da si v redu takrat, samo ko se še vidijo kosti. Uspešnost, perfekcionizem… so zelo značilne za anoreksike. Žal so motnje hranjenja pogoje tudi s socialnim faktorjem- v današnji družbi se poveličuje vitkost. Močan otrok, ki so ga zafrkavali,tega ne pozabi- ta sram, ponižanje, jeza se vtisne globoko in se nato s tem stradanjem usmeri proti sebi, vse z željo, da bi bil sprejet, ljubljen… v tem svetu imeti preveč kg za tega “odraslega otroka” pomeni, da ne bo sprejet… telo se pa temu stradanju enkrat upre, ne zmore več, takrat se pa začne prenajedanje. Vem, da tega še ne želiš slišati, ampak ne hujšaj, ker si dejansko že zdaj presuha. Je težka pot iz tega ven, ampak si mlada, škoda je, da bi si uničila leta življenja z začaranim krogom prenajedanja, stradanja, kaznovanja svojega telesa na razne načine… poišči pomoč. Če tega še ne želiš, upam, da imaš vsaj kakšno prijateljico, zaupnika, ki mu lahko poveš kaj o tem. Ker res ni lahko biti tako sam v tem. Kontrola in izguba kontrole… iz dneva v dan.