Motnje hranjenja

Odgovarjajo: Ana Ziherl, dipl. soc. del.

anoreksija?

Default avatar

meme

Pozdravljeni,
16-letna hčerka je po našem mnenju anoreksična. Njen običajni jedilnik je bil do nedavnega 3 obroki dnevno, na primer zajtrk dva kosa kruha s čokoladnim namazom ali marmelado in bela kava, šolska kuhana malica dopoldan, okrog 17ih večerja jogurt, kosmiči, piškoti,čokolada, med obroki pa večkrat na dan sadje. Dnevno spije do pol litra tekočine, redko kdaj več in je ne moremo prepričati, da potrebuje več tekočine. Ker ima pri 162 cm malo 38 kg smo se odločili, da se mora potruditi in jesti več in smo uvedli med dopoldansko šolsko malico in večerjo še kosilo doma z nami, ob 15:30, večerjo ima pa ob 18:00. Med vikendi ko ni šolske malice je kosilo ob 12:00 in ob 18:00 kuhana večerja, vmes pa je sadje. Hči ima sicer vse znake anoreksije, edino kar mogoče odstopa je, da v dobri hrani uživa, sploh pa če so jedi nove . Rada je v dobrih restavracijah, rada peče pecivo, s tem da si ga potem ne privošči več kot en kos na dan in skrbno pazi da ga jemo tudi ostali.
V tem novem prehranjevalnem režimu smo uvedli tehtanje zjutraj in zvečer, težo si piše v zvezek, ravno tako si občasno napiše v zvezek kaj je do tistega dne pojedla po posameznih dnevih, kaj bi rada jedla v naslednjih dneh in potem iz tega sestavimo dnevne jedilnike za več dni vnaprej tako da vemo kaj bomo kuhali, kaj potrebujemo za kuho ipd.. Občasno iz tega kar zapiše sestavimo kak nov recept, ki si ga tudi zapišemo. Pred leti je tudi bila že tako suha pa smo potem z malo discipline in rednim tehtanjem prišli na 43 kg, od tam pa spet navzdol. Na sistematskem pregledu ji je zdravnica omenila da ima mogoče premalo kg ampak jo je ocenila kot elegantno, z manekensko postavo in ker je drugače zdrava ni videla potrebe, da bi nas opozorila na njeno težo.
Kar nas moti je to da vse težave pripisuje hrani, npr. če je utrujena je to zato ker je preveč pojedla, skoraj vedno jo po kosilu boli trebuh, kdaj ji gre na bruhanje itd., zdi se nam da išče izgovore, da ji ne bi bilo treba jesti. Opravili smo preiskave trebuha in je z njo vse v redu. Odkrili smo samo da je alergična na mleko in mlečne izdelke, ki smo jih nadomestili z sojinim mlekom in sojinimi izdelki (jogurti, smetana ipd.). Pri nakupovanju izbira jedi z malo maščobe, brez barvil in umetnih dodatkov, brez konzervansov, zelo skrbi da jemo zdravo hrano.
Do sebe je zelo zahtevna in ima za svojo bodočnost visoke cilje. Je izjemno inteligentna in nadpovprečno nadarjena zato je že od nekdaj v šoli oboževana s strani profesorjev in tudi zaradi tega ne preveč sprejeta s strani sošolcev. Sama sicer pravi da je to ne moti ampak ne bi ravno stavila na to. Nikoli se ni trudila biti enaka sovrstnikom, včasih se prav zabava, da se npr. obleče nekoliko drugače. Pogosto se pritožuje nad čemerkoli ji ravno pade na pamet in kdaj tudi ugotovi da je nesrečna zato ker mora živeti kjer živi in bi bila bolj srečna, če bi se preselili v drug kraj. Ob drugih prilikah, ko je z njo vse v redu, je kar dobrovoljna deklica, klepetava in radovedna.
Menimo, da bi potrebovala ustrezno pomoč, to je zdravljenje anoreksije. Poiskali smo tudi možnost selitve v drugi kraj, kjer si je dolgo želela živeti, kar jo pa zdaj ne veseli preveč ker se noče ponovno navajat na nove sošolce, ki je tako ali tako ne bodo marali.
Pri vsem skupaj smo v dvomih kaj naj naredimo, da bo prav in ji bo v pomoč zato me zanima kakšno je vaše mnenje?
ana sofia
Default avatar

Baali

Draga mama.

Sama sem bila leta žrtev anoreksije. Govorila bom iz lastne izkušnje. Največ kar lahko starši naredite za svojega otroka z anoreksijo je, da ga očistite vsake krivde. Ljudje, ki imajo motnje hranjenja se počutijo neznansko krive in odgovorne za vse kar se jim dogaja. Kolikokrat je vaša hči slišala besed "sama si kriva" ali pa "to se je zgodilo zato, ker si taka in taka..."? Hm, povprašajte jo o spolni zlorabi. Vem, da je to za starše izjemo težko slišat, vendar je prav mogoče, da je bila zlorabljena, pa se še sama tega ne zaveda. Saj vsi vemo, da spolna zloraba ne zajema le penetracije in spolnega akta, ampak tudi dotike in opolzko ogovarjanje. Dajte, povejte ji da je ok, da je lepa, da jo imate radi, da ji želite pomagati...pa ne zato, ker je presuha, ampak zato, ker z njo čutite. Vso stisko, ki jo ona nosi v sebi čutite, sicer se najbrž ne bi oglasili na ta forum. Ko bo pripravljena (predlagam, da je nikamor ne silite), se dogovorite za pogovor s kakšnim družinskim terapevtom. Uspeh je zagotovljen!

Lep pozdrav
Default avatar

TatjanaR

Spoštovani,

iz vašega pisma je razvidno, da si želite pomagati hčerki in da ste pozorni nanjo. Vaše domneve so pravilne. Vsi vaši opisi, podatki, ki ste jih navedli so tipični znaki anoreksije. Nizka teža, ki je res prenizka in ne razumem odločitve zdravnice, da jo še hvali ob tem. Pri anoreksiji je značilno, da se vse vrti okoli hrane - vsaka misel, in nezadovoljstvo s telesom je veliko. Nisem prepričana, če je tehtanje primerno, ker se pri tej bolezni že tako vse vrti okoli kg in hrane. Pozornost na zdravo hrano in na to, da pazi, da vsi jeste je tudi del tega - rade pripralvjajo hrano za druge, vidijo kako drugim tekne, same se jo le malo dotaknejo ali nič. Lahko tudi, če že je z vami, to skuša spraviti ven potem, ko niste zraven - pogosto telovadijo ali stojijo dolgo na mestu, ker že s tem trošijo kalorije, hodijo peš tja kamor bi lahko šle z avtom, na krožnik dajo nekaj drobtinic kakor, da so jedle ipd. To so dejstva, nočem vas strašiti.
Ste pozorni in to je dobro. Zavedate se, da problem je in to je dobro. Res pa je, da samo močna volja ne bo dovolj in resnično bi bilo najbolje, da poiščete skupaj pomoč. Skušajte najti miren trenutek in se usesti skupaj z njo. Ji povedati, da ste naredili že vse kar znate in kar je v vaši moči, da pa sami ne veste kako naprej in da potrebujete pomoč - tako vi zase, da boste vedeli kaj še lahko naredite in ona, ker ji vi ne morete pomagati. In ne dovolite, da vas prepriča, da bo že sama, ker ne bo. Sicer si mogoče res želi, da bi ji uspelo, vendar je to zahrbtna bolezen in res potrebuje spremljanje. In to je - strokovno pomoč. Imate več možnosti. Lahko se greste posvetovat na Klinični oddelek za mentalno zdravje, kjer dela ga. Karin Sernec. Pokličete lahko na Psihiatrično kliniko in vas prevežejo. Ona vam bo povedala kaj vse lahko ponudijo, katere oblike pomoči ali kam vam svetuje, da greste, če Ljubljana ni ravno kraj, ki bi bil blizu vašemu. Druga stvar pa je, da zase dobite več informacij. Najbolje bi bilo, da se vključite v skupino za samopomoč za svojce. na Ženski svetovlanici deluje takšna skupina. Vodja je Ana Ziherl. Lahko jih pokličete na tel. št. 01/25-11-602 ali pa preverite pri ga. Sernec, če mogoče tudi na KOMZ-u deluje ta skupina.
Vztrajajte na tem, da je pomoč potrebna. Zaupajte si. Toliko časa se že trudite, res date vse od sebe, ste razumevajoči in vse to kaže, da vam resnično ni vseeno za hčerko.
Iskrene čestitke za vso energijo in voljo, ki ste jo vložili v razumevanje te bolezni. verjamem, da vam ni bilo lahko. Več informacij boste zagotovo izvedeli od omenjenih oseb.
Kar se pa selitve tiče, menim, da je bolje, če počakate. težave bodo šle z vami kamorkoli se boste že preselili. Bolje je, da ostanete kjer ste in si poiščete pomoč ter nadaljujete s podporo hčerki kolikor lahko. Moram pa vam čestitati. resnično se trudite.

Vse dobro,

Tatjana
Default avatar

Maksimilijan

Ob branju zgornje zgodbe sem se odloč
Default avatar

meme

Spoštovani!

Najlepša hvala za odgovore. Moram dodati, da se hči zaveda svoje prenizke teže, zaveda se da je anoreksična in da bo prej ali slej potrebovala pomoč, če bova sami neuspešni. Veliko se o tem pogovarjava, včasih se mi zdi da še preveč.Pred tremi leti sva že šli skozi to in sva to hitro in uspešno odpravili sami ter imeli mir več kot dve leti, sedaj pa nam nekako ne gre.Iz reševanja te zadeve sva si zastavili dolgoročni cilj, ko bo vse to za nami bova lahko izdali kuharsko knjigo!
Drugače je hči resna in odgovorna deklica, v šoli so jo opredelili kot sončnega otroka. Vzgajala sem jo sama, ker je bil oče službeno odsoten, zelo sva si blizu in njene prijateljice ji pravijo, da bi tudi one imele tako mamo kot sem jaz. Od malega sem upoštevala njeno mnenje, ker je po mojem otrok čisto prava mala osebnost, ki se ji splača prisluhnit in upoštevat, če je smiselno. Vedno o vsem kar se tiče nje, nas, mene, okolja, razpravljava, vedno sem ji na razpolago za karkoli... ker tako ali tako bo nekoč odrasla, ustvarila si bo svoje življenje in jaz bom takrat nadoknadila ves prosti čas, ki ga sedaj posvečam njej. Zelo dobro ve, da ni sama kriva, da je anoreksična, ker sva o tem že govorili. Najbrž je splet različnih okoliščin širše družine, odsotnost očeta, pretirano postavljanje na piedestal s strani učiteljev in še kaj krivo, da se ji je to zgodilo, tudi o tem sva že govorili. Z možem imava včasih vtis, da jo je strah, da se ne bi meni kaj zgodilo hudega ali da bi zbolela, kar najbrž tudi ni v redu.
Popolnoma ji zaupamo in ona to ve, ker mi že od vedno vse zaupa, kar se ji dogaja in kar se ji plete po glavi, če ne zaradi drugega pa zato, da se posvetuje z mano ali da se nekomu zaupa. Pa tudi jaz ničesar ne skrivam pred njo.
Zanimivo je to, da v bistvu rada je raznolike jedi,brez problema poje zajtrk enak kot jaz, za kosilo enako porcijo kot midva z možem, problematična je večerja oz. kar poje po kosilu.
Kar se tiče njene zdravice predvidevam, da je ni zmotila njena teža, ker je že od rojstva bila specifična: po dolžini močno nad povprečjem, po teži pa močno pod povprečjem. Že v posvetovalnici za dojenčke so razpravljali ali je podhranjena ali ne, ampak ker je bila in je še vedno izredno zdrava in živahna, pa tudi zelo hitro je napredovala, so ocenili da je pač take konstitucije. Tudi njen oče je bil vedno zelo suh in je šele po 40-em letu pridobil nekaj kilogramov,pa tudi jaz sem do 40-ega leta kupovala zase otroško konfekcijo Je pa res, da nisva nikoli pazila kaj jeva.
Posvetovali se bomo z ljudmi, ki ste nam jih predlagali. Hči sanja, da bo po končani šoli študirala v tujini in želeli bi jo poslati v svet brez skrbi.
Najlepša hvala.
ana sofia
Default avatar

meme

Zanima me ali se v Sloveniji samo dr. Srnec ukvarja z anoreksijo? Namreč že pred tedni sem poskušala jo priklicat na zgoraj navedeno telefonsko številko, dokaj neprijazno osebje me je sicer prevezalo najbrž na njen telefon ampak brez uspeha. Takoj se ji tudi pisala na elektronski naslov, ki je naveden na spletni strani ustanove ravno tako brez uspeha. Medtem ko sem iskala še druge možnosti kako priti do nje sem našla podatek da je čakalna doba za njeno ambulanto 8 mesecev in za hospitalizacijo za motnje hranjenja 6 mesecev, kar pomeni da bi se zdravljenje začelo čez 14 mesecev, kar je bistveno predaleč. Ali obstoja kakšna zasebna ustanova, ki se s tem ukvarja, tam najbrž ne bo tako dolgih čakalnih vrst, vsaj ne 8 mesecev?
Hči sedaj normalno je, 4x dnevno, normalne porcije in je nekaj pridobila na teži.
Vnaprej hvala za odgovor.
ana sofia
Default avatar

Vesna_Mirt

Pozdravljeni!

Prišlo je do spremembe na forumu. Tatjana po novem odgovarja osebam z motnjo hranjenja, jaz (Vesna) pa odgovarjam staršem in drugim bližnjim osebam, ki iščejo pomoč za svoje bližnje, znance. Upam, da vam bom lahko tako v pomoč, kot vam je bila do sedaj Tatjana.

Iz vsega, kar ste napisala, je razvidno, da vas skrbi in da se trudite za hčerko in da ste veliko pripravljena zanjo narediti. Čestitam vam, da ste enkrat že skupaj uspeli, da je hči pridobila na teži, kar si predstavljam, da je moralo biti tudi za vas precej težko, vendar ste uspeli. Žal mi je, da se je zgodba ponovila, vendar pa jasno kaže na to, da so težave globlje, saj so motnje hranjenja samo nek zunanji pokazatelj globlje, notranje stiske. Kot ste sama opazila, sta v svetu vaše hčere nehote postala hrana in teža način izražanja za utrujenost, za neprijetne občutke, za stisko.

Za vse to, kar se dogaja, seveda niste krivi vi ali vaš mož in ni kriva vaša hči. Iz vsega, kar ste napisala je razvidno, da si želite samo najboljše za hči, vendar včasih se stvari zalomijo in vesela sem, da ste prevzela aktivno vlogo za njeno okrevanje, saj ji lahko ogromno pomagate, tako vi kot mož.

Glede na to, da je njena teža precej nizka, bi vam svetovala, da se obrnete najprej na zdravstveno ustanovo. V prvi fazi je pomembno, da je z njo fizično vse v redu, kar lahko preveri že osebna zdravnica (kri, elektroliti itd.).

Ponovno lahko poskusite na Enoti za motnje hranjenja, kjer se z motnjami hranjenja poleg ga. Karin Sernec ukvarja tudi ga. Nike Novak Vaca (tel. št. 01/587-49-00) in še kdo.

Lahko se obrnete tudi na Pediatrično kliniko, kjer imajo sicer uradno starostno mejo do 15 let, vendar mislim, da se je ne držijo tako strogo.

V času ko čakate na zdravstvo ali če vas vključijo le v mesečno spremljanje pri psihiatru po 15 minut, vam priporočam, da se vključite (še) v družinsko terapijo, v kateri se ne išče krivcev ali napak, temveč se skupaj išče ozadje motnje hranjenja, kaj je ta stiska, ki jo hčerino telo tako močno izraža, pa je ne zmore izgovoriti. Pri tem sta ji lahko z možem lahko v veliko oporo in zdi se mi škoda, da bi hči hodila individualno sama kam na terapijo, ko pa ji pri tem lahko pomagata kar oba z možem. Menim, da motnja hranjenja prizadene celotno družino, saj se ob vsem tem tudi vi verjetno soočate z nemočjo, krivdo, strahom, razočaranji, jezo, dvomi… skupaj boste lažje govorili o tej stiski in tako boste del stiske tudi lahko z možem prevzela s hčerinih ramen in ji jo pomagala nositi, ona pa bo lahko tako lažje kaj spravila v želodec, ko se bo skozi terapijo začela stiska »prebavljati«.

Sicer imamo družinsko terapijo (poleg individualne in skupinske) v Svetovalnici za motnje hranjenja MUZA, vendar ne sprejemamo deklet, ki imajo ITM pod 15 (vaša hči ga ima 14,5 pri 38 kg) in smatramo, da je pod to mejo najprej potrebna zdravstvena pomoč, ko pa se teža dvigne, pa sprejmemo tudi v terapijo.

Sprejeli pa vas bodo trenutno najkasneje do konca avgusta na Frančiškanskem družinskem inštitutu, kjer so terapije brezplačne. Na telefonski tajnici (01/200 67 60) pustite sporočilo in vas pokličejo nazaj. Obstajajo tudi drugi družinski centri po Sloveniji, ki pa so večinoma plačljivi in delajo tudi z motnjami hranjenja.

Lahko se tudi sami vključite v eno izmed podpornih ali terapevtskih skupin za starše. Če želite, vam lahko podam podrobnejše informacije.
Za ostale oblike pomoči si lahko na forumu pogledate pod rubriko Pomoč v različnih krajih v Sloveniji.

Vaši družini želim, da bi tokrat enkrat za vselej premagali motnjo hranjenja in da bo res lahko šla hči v svet brez skrbi.


Vse dobro,

Vesna Mirt Čampa
Svetovalnica za motnje hranjenja MUZA
Default avatar

Medeja25

Ko berem zgornje zgodbe, me stiska pri srcu in groza me je, ker je v ta začaran krog zapadla tudi moja nečakinja. Stara je 15 let, visoka 1,65 in ima 47 kilogramov. V zadnje pol leta je shujšala 8 kg, vendar tega najprej zaradi zimskih oblačil nismo opazili.

Če vrtim film nazaj, se je v zadnjem letu, pol leta zelo spremenila. V šoli ji gre super (glede na prejšnje težave), do staršev se lepo obnaša (prej je bila najstniško jezikava), doma pomaga, kuha, peče ipd.... Zanimivo, prej je bila izredno družabna in samozavestna, sedaj pa se je zaprla pred prijatelji, vsi so hinavci, kakor pravi, z redkimi ima stike, ven sploh ne gre več... Ob večerih se druži s starši, gledajo Tv, se pogovarjajo ipd...Željna je pogovora in pozornosti.

Najprej je zaupala meni, nato na moje prigovarjanje povedala tudi staršem. V prvi fazi je bruhala, torej bulimija, sedaj pa noče več jest! Veliko sva se pogovarjali, vendar razloga, zakaj to dela, ni(sva) našli. Pravi le, da ni zadovoljna s svojo podobo, da si ni všeč (vendar je resnično zelo čedno in postavno dekle...)

Sedaj je zgodba drugačna, noče več jesti! Tako kod Memina hčerka, je tudi moja nečakinja obsedena z zdarvo prehrano, vse nas opozarja, kaj je nezdravo, bere deklaracije, ne je ničesar z "E-ji". Obsedeno kuha, peče, vendar potem nič od tega ne poje, morda le žlico kosmičev z mlekom za zajtrk, 2 žlici juhe za kosilo, nato reče, da naslednji dan ne bo jedla nič. Zvečer obsedeno telovadi, teče, hodi na fitnes...

Večkrat se oglasi pri meni, skupaj kolesariva ipd...poleti vedno preživi z mano teden na morju. In tu sedaj moje vprašanje. Vem da moje nasvete sicer upošteva, vendar sem tu nemočna. Kaj lahko naredim (v pomoč njej in staršem)? Silit, da naj je, je najbrž ne smem? Kako jo prepričat, da naj zaužuje kaj, več? Če bo vse OK, gre z mano čez dobrih 14 dni na morje. Strah me je, kako bo, če ne bo hotela jest. In kaj naj naredim?

Nečakinja se popolnoma zaveda možnih posledic, prebira knjige na temo motenj v prehranjevanju, bere forume.... V tem tednu bo s starši obiskala osebno zdravnico, kjer naj bi dobili napotke za naprej. S sestro sva na vezi, se pogovarjava, tudi sama je prebrala vse možne linke na temo bulimije, anoreksije...

Vem, da njen ITM ni (še) kritičen, vendar je na dobri poti, da to postane.

Hvala za vaše mnenje, nasvet...
Default avatar

Vesna_Mirt

Spoštovana Medeja25,

vesela sem, da vam je nečakinja povedala za svojo težavo in na vašo pobudo še staršem. Kot kaže vam res zaupa in lahko pri vas najde oporo.

Dekleta po navadi res ne vedo, zakaj to počnejo. Sigurno pa tega ne počno zanalašč in si ne morejo pomagati.

Zdi se mi zelo dobra odločitev za obisk pri osebni zdravnici, ki bo preverila zdravstveno stanje in lahko vašo nečakinjo tudi kam napoti. Ali je že bila pri zdravnici? Kaj je povedala?

Pri dekletih z motnjo hranjenja je pogosto, da se izolirajo in prenehajo družiti s svojimi prijatelji. Poleg tega so zelo pridne v šoli in doma. Ob tem mene zgrozi, saj se ob tem vprašam, kam gre pa slaba volja, preizkušanje mej, razočaranja in nestrinjanja, ki so del sveta vsakega človeka, kaj šele odraščajočega dekleta? Oziroma kot ste sama opazila, kam je šla njena »najstniška jezikavost«, njena jeza? Kakor jaz opažam in si razložim je, da gre »boj« s starši, prijatelji, ostalimi ljudmi, v boj s samo sabo, v jezo nase in na svoje telo, na polje telesa in hrane. In na tem polju je edina žrtev lahko ona sama. Kako dobro bi bilo, ko bi lahko zopet postala »najstniško jezikava«. Zato bi priporočila strokovno pomoč, terapijo. Glede na to, da je nečakinja tako mlada, bi priporočila družinsko terapijo, ki jo imamo tudi na MUZI, saj sta ji oba starša ob tem lahko v veliko pomoč. Možna je vključitev tudi v individualno terapijo. Za ostale oblike pomoči si lahko pogledate pod rubriko Pomoč v različnih krajih po Sloveniji. Pomembno je, da čim prej dobi strokovno pomoč, saj se s tem izboljšajo tudi možnosti za okrevanje.

Sprašujete, kaj narediti, če ne bo hotela jesti? Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora in pri nekaterih dekletih lahko nekaj pomaga, pri drugih ne. Siljenje ima lahko kontra učinek in ustvari še večji odpor do hrane. Pomembna se mi zdi sočutna iskrenost in odkrit pogovor. Da jo skušate razumeti, da vam razloži, kako ji je. Dobro je vedeti, da je zanjo lahko zelo naporno in boleče jesti ter prebavljati hrano. Ter da ji poveste, da vas resno skrbi zanjo. Vendar vi je na žalost ne boste mogla pozdraviti, dekle potrebuje strokovno pomoč, vi ste ji pa že kot kaže v veliko oporo in to pomeni zelo veliko.

Omenila ste, da nečakinja obsedeno teče, telovadi… to je precej zaskrbljujoče in čisto preveč, glede na to, da ne je dovolj.

Motnje hranjenja so zelo kompleksna motnja, s katero se spopadajo ne samo dekle, ampak celotna družina, včasih celo širša družina kot v vašem primeru. Naporno, zahtevno in zastrašujoče pa je za vse skupaj. Zato se mi zdi zelo pomembno, da se tudi oba starša aktivno vključita v njeno okrevanje.

Za podporo, dileme in ostala vprašanja se lahko vi in starša vključite v podporno skupino za svojce, ki poteka tako v Svetovalnici za motnje hranjenja MUZA in na Ženski svetovalnici.

Dobro se mi zdi, da se nečakinja seznanja z motnjami hranjenja, vendar pa dekleta pogosto povedo, da vse vedo, kako naj bi jedle, kakšne nevarnosti so, vendar da kljub temu ne zmorejo prenehati stradati, bruhati… Pomeni da je motnja hranjenja globlja in bolj kompleksna, da zavedanje samo na racionalni ravni ni dovolj, pomembno je priti v stik z določenimi čutenji in potrebami, kar pa bo lažje ob strokovni pomoči.


Vse dobro vam, vaši nečakinji in njeni družini.

Vesna Mirt Čampa
Default avatar

GHSHSTHSR

Stara sem 14 let in imam 44kg visoka sem 167cm.Zelo rada bi se zredila za vsaj 4 kg . Pogosto imam tudi bolečine v rebrih.
Ali mi lahko kdo pove kako se zrediti in kaj je posledica bolečin v rebrih? hvala.
Default avatar

TatjanaR

Pozdravljena,

ker ne vem kaj je razlog za tako nizko kilažo, ti bom povedlaa par osnovnih stvari. Kilograme pridobimo, če jemo hrano, ki zadosti potrebam telesa - torej 5x na dan, po več obrokov, vse hranilne snovi - ogljikove hidrate, maščobe, beljakovine, vitamine in minerale. Glede na to, da si v OŠ, ste pri pouku najbrž jemali piramido, ki zajema hranila in kako jih jesti. Če aktero izmed teh hranil izključimo - po anvadi maščobe, ogljikove hidrate teža pada. Ali mogoče ne ješ katerega izmed teh živil?

Drugi razlog je lahko kakšna bolezen ščitnice ali hormonov in je posledica, da vse kar poješ se nič ne pozna in če začneš izgubljati težo ob vsej prehrani je to znak, da je nekaj anrobe in moraš k zdravniku. Si dala pogledati ščitnico, hormone, jetra ipd. pri zdravnici? Si imela kakšne preiskave?

Če gre pri tebi za težave z motnjami hrnajenja potem potrebuješ pomoč. Imaš mogoče težave s tem?

Zelo težko ti odgovorim na to vprašanje, ker nisem zdravnik, ne poznam ozadja tega, da imaš nizko težo. Največji nasvet, ki ti ga lahko dam je, da pojdi se posvetovat k zdravniku, če imaš motnje hranjenja pa tudi poišči strokovno pomoč. Dobro je, da se želiš zrediti, fino, da sama opazaš to. Bolečine v rebrih, ki jih omenjaš so tudi lahko posledica tega, da si tao suha - včasih potem pride do drgnjenja in to privede do bolečine - čisto laično povedano, vendar se tudi to lahko pozanimaš pri svojem zdravniku.

LP

Tatjana
Default avatar

HS

Pozdravljena GHSHSTHSR in tudi vse druge. :)
Sama sem imela tudi probleme s težo in poizkusila sem s prehranskimi dodatki. Res so mi pomagali. S tem namenom, da še komu drugemu pomagam iz teh težav, sem se odločila da se pridružim Herbalifu. Tam so mi sestavili jedilnik in mi svetovali katera prehranska dopolnila potrebujem; in moja teža ter počutje sta se bistveno izboljšala. In tudi ni trajalo dolgo. Lahko rečem da so se rezultati pokazali že po pribljižno enem mesecu.
Če kogarkoli zanima mu/ji bom posredovala kontaktne podatke in pojasnila še vse kar ga/jo o tem zanima.
Lp :)
Default avatar

TatjanaR

Pozdravljena, zaželeno je, da poveš kakšne so tvoje izkušnje z uporabo Herbalifa in kako ti je pomagal pri urejanju teže in prebave v boju z MH. Vendar pa nikakor ne podpiramo tega, da si na tem forumu kdorkoli skuša ustvariti tržno nišo.

lp

Tatjana Romih
Default avatar

HS

Razumem in spoštujem to, da tega ne podpiraš. Tudi sama ne maram usiljivih prodajalcev, ki mi hočejo na vsak način nekaj prodati..
Moje izkušnje: .. Pri meni je bilo tako, da sem najprej uporabljala izdelke GNLDja (podobno kot Herbalife). Takrat sem bila resnično na tleh. In ti izdelki so mi pomagali 'obrniti pamet', če se lahko tako izrazim. Cena je bila sicer visoka, vendar se je splačalo. To je bilo pred parimi leti. Zaživela sem naprej srečno življenje in se nisem več toliko obremenjevala z videzom, skratka nisem bila več z njim obsedena.. Ko pa se je čez nekaj let pojavil čas mature, sem si želela le najboljši uspeh in sem se za to zelo trudila, še posebno ker je imela moja šola omejitev vpisa. To je pripeljalo do stresa, nemoči, večino časa sem bila brez energije, tudi prebava ni bila več takšna kakršna bi morala biti (to me je še posebej motilo) itd.. Tako sem od prijateljice izvedela za Herbalife. Te izdelke je uporabljala že nekaj let njena družina. Najprej sem poizkusila le osnovno formulo in nisem mogla verjeti, da to dejansko deluje. Potem sem se odločila poizkusiti še druge izdelke za povečanje energije in izboljšanje prebave, ter tudi ker sem športnica za povečanje mišične mase; in se tudi pridružiti Herbalife teamu. Je učinkovalo? Je :) Seveda ti izdelki niso dovolj - povečala sem tudi vnos dnevne tekočine, jem veliko sadja in zelenjave.. Tudi študirat grem prehrano, ker me to resnično zanima, rada se učim o zdravem načinu življenja in zdravih prehrambenih navadah. Lahko rečem da sem postala že skoraj gurman, ker vedno znova in znova poizkušam nove recepte.. In čeprav nisem nikoli mislila, da lahko hrana pripomore k toliko boljšem življenju, sem ugotovila da je to res. Za tak študij sem se odločila tudi iz razloga ker rada pomagam in svetujem ljudem. Velikokrat me za nasvet povpraša tudi kakšna prijateljica.. In tudi v Herbalife sem pristopila zaradi tega razloga. Res je, in niti ne bom tega zanikala, da je vmes vpleten tudi denar. Hočem reči, da se moramo pripraviti za te izdelke odšteti nekaj denarja. Vendar meni ni žal niti enega centa. Ko tako pomislim, saj sem tudi za sladkarije (ki sem jih kot mlajša verjemite pojedla veliko preveč) odštela veliko denarja, pa še nič koristnega nisem od tega imela..
Tako da sem se odločila moje izkušnje deliti na temu forumu tudi z drugimi in morda mi uspe, da pomagam še komu..
Kako bi lahko izdelki pomagali dekletu, ki noče jesti? Veliko teh izdelkov je v obliki tablet (t.i. stisnjenk) in jih bo tako dekle veliko lažje zaužilo, saj se ne bo balo da se bo zaradi tega zredilo. S tem pa bo zaužila veliko pomembnih vitaminov, mineralov ipd. in se bo najverjetneje njeno počutje nekoliko izboljšalo. Potem imamo pa tukaj tudi Formulo 1 - shake, ki ga najdemo v tekoči obliki in po mojem mnenju ga bo tako dekle lažje zaužilo kot trdo hrano. Pa tudi nekaj bo za njo zanimivo, če ji rečete če bi poizkusila te dodatke, sestavilo bi se ji tudi jedilnik, in potem bi morda postala zainteresirana, ko boste gledali na to katera stisnjenka ob kateri uri ipd. Tako da bo morda čez nekaj časa opazila kako boljše se bo počutila in se morda začela zavedati, da je to kar dela iz svojega telesa, zelo narobe in nezdravo. Seveda pa ne morem ničesar obljubiti.. Je pa priporočen tudi pogovor z specializiranim zdravnikom, ker je pri zdravljenju takšne bolezni zelo pomemben dejavnik pogovarjanje, pogovarjanje in še enkrat pogovarjanje. Iz tega se bo tudi ugotovil vzrok zaradi katerega se je bolezen tudi pojavila. In, ko se bo ta vzrok odkril, se bo pot definitivno usmerila navzgor..
Lep pozdrav :)
Default avatar

7777a

ne vem, ne vem tile tableti pa to mi nič kaj prav ne deluje neki zdravo, če že greš študirat prehrano bi pa ja morala vedeti, da neki dodatki v obliki tablet in napitkov niso kj prav dobri za telo, mogoče na začetku, vendar pa ne vem kako to vpliva na dolgi rok...me zanima kj vse je zmešan tam notr da pol tk manipulirajo s folkom kao da ti pomaga, sj lahko da res, sam js tem sranjem od dodatkov ne verjamem, še kkšno škodo ti hudič prinese s seboj, čeprav izdelak ne poznam in prvič slišim zanj......pač moje mnenje
Default avatar

HS

Tudi jaz sem bila na začetku skeptična.. Moja prepričanja: Ja nekej tablet bom pojedla in spila shake pa bom imela kr več energije ipd., ja sigurno! .. Potem sem pa probala, ker jaz sem taka da moram neprestano poskušati nekaj novega.. :) Sicer pa jaz samo povem svoje izkušnje in nikokar v nič ne silim, saj spoštujem to da ima vsak svoje mnenje.. :)
Default avatar

meme

Mi še vedno bijemo bitko z anoreksijo, trenutno še vedno brez uspeha. Da ji ne bi trebalo na bolnišnično zdravljenje smo hčerki našli zasebno psihoterapevtko.Ampak hči se požvižga na to, kar se s terapevtko pogovarjata, obljubi ji vse, naredi pa ne nič in se potem zlaže, da se je držala navodil. Zato sem zdaj tudi jaz zraven na terapiji in hči je čisto hladnokrvno priznala, da nima nobenega namena se zredit pa naj ji obljubimo ali naredimo karkoli. Pripravljena se je odpovedat svojim ciljem in željam, samo da lahko v miru hujša naprej. Ko so jo v ambulanti stehtali in je pokazala tehtnica 39,5 kg je takoj preskočila par večerij, da je padla spet na njenih 38 kg. Izgovorov,da ne je je cel kup, do bolečin v trebuhu do je prezgodaj ali prepozno da bi jedla.... Pri tem pa skozi pazi da slučajno kdo v družini ne bi pojedel manj kot ona, ali pa da bi se več gibal kot ona ker samo ona lahko hujša, ostali se moramo zredit. Obenem je skozi utrujena, glava jo boli in s terapevtko jo prepričujemo, da brez hrane ne more imeti dovolj energije za vsakdanje delo ampak neuspešno. Opremili smo jo z raznimi prehranskimi dopolnili, ki so vsa končala v smeteh, jaz saj jih bom jedla, pa je samo embalažo odprla. Hudo je da jo njena šolska zdravnica hvali kako je zdrava in kako dobro kri ima,ima boljšo kri kot mama, kaj hočete ima pač manekensko postavo, suhi so bolj zdravi kot debeli ....
Ne vemo več kako naprej,nam se zdi položaj brezupen...hči pa zadovoljno hujša naprej. V zdravljenje je itak ne moremo prisiliti.
ana sofia
Default avatar

prlecka

Pozdravljeni

Pri prebiranju vaših postov sem se spomnila vsega kar smo mi dajali skoz kar nekaj let. Imam hčerko danes je stara 19 let. Pri rosnih 11 letih so se začele njene težave. Iz lepe deklice je postala suhljat deklič in to tja do 12 leta. Vsi smo to pripisovali rasti in pa njeni izbirčnosti. Izbrčna je že od rojstva no pa še danes. Tudi mi smo se večno ukvarjali s tem kaj je pojedla, koliko je pojedla. Kuhali smo kar je bilo njej po volji, se pogovarjali ipd. Vendar pa so bili to samo obliži na njene duševne rane, ki pa niso in niso hotele zaceliti. Naj povem, da je tudi ona nadpovprečno inteligentna, bila je zelo priljubljena pri učiteljih in vsepovsod najboljša, Seveda pa ni bila ravno priljubljena pri sošolcih.

Ko je bila stara petnajst let je situacija postala zelo resna. Poleg anoreksije so se začele še samopoškodbe. Takrat smo posebej obiskali njeno šolsko zdravnico. No zanimivo se tudi njej ni zdelo to ne vem kako hudo, prav tako pa jo ni skrbela nizka telesna teža moje hčerke (170/42), saj je bila drugače zdrava. No in takrat se je v meni in v možu nekaj premaknilo. Prvi korak je bil iskanje nove osebne zdravnice. Našli smo jo in veliko je pomagala. Hčer jo je nekako sprejela in velikokrat je šla tudi k njej na pogovor. Prav tako smo prosili za pomoč v šoli in tudi tam naleteli na gluha ušesa, saj so se bali za svoj ugled. Edina, ki nam je res pomagala je bila njena razredničarka. Še danes smo ji hvaležni za vse. Hčer je takrat tudi pristala in se vključila v skupino za pomoč pri MH in tam ji je bilo všeč. Naj povem, da je obiskovala tudi psihiatra. Po moje sicer ni bil slab, vendar pa ga ona nenako ni sprejela. Prav tako sva hodila midva z možem na skupinsko terapijo.

Če pogledam nazaj se je vse skupaj premaknilo z mrtve točke, ko smo se nehali ukvarjati s hrano in s tem kaj je pojedla in kaj ne. Res ni bilo lahko, ko sva ji povedala, da sva ji pri prehranjevanju pripravljena pomagati, vendar pa jo ne misliva več nadzirati in ji odmerjati obrokov. To se mora naučiti sama. Hkrati pa smo se začeli ukvarjati z drugimi stvarmi. Npr. z njenim občutkom, da nikoli nič ne naredi dovolj dobro, da ni uspešna ipd. No osnovno šolo je končala s samimi odličnimi ocenami in tudi nekaj državnimi priznanji. Dve leti je bilo res hudo. Potem so se stvari začele umirjati. Tudi samopoškodbe so počasi izzvenele, vendar ima na rokah trajne brazgotine, ki se po vsakem sončenju vidijo še bolj. Pa če sem čisto odkrita, sem jo na skrivaj še vedno nadzirala kaj poje, seveda kolikor sem lahko.Da ne govorim o tem kako mi je bilo vsakič ko sem ugotovila, da se je spet samopoškodovala. Le tega ji nikoli nisem dala vedeti. V redu je lahko rečem postalo šele nekje v četrtem letniku srednje šole.

Iz vašega zadnjega posta je razbrati, da ste nekako malo obupani. Vendar pa tako kot oseba, ki se zdravi za MH tako tudi njeni svojci potrebujejo obilo zunanje pomoči in podpore. Najhujše je gledati svojega otroka kako hira in si nemočen. Vendar pa nič ne gre s prisilo in naglico, saj to ste že zdavnaj ugotovili. Včasih stvari stojijo na mestu dolgo časa in se ne premaknejo. Nam, ki to gledamo se zdi da celo večnost. Prav tako obolelemu ne moremo pomagati, če si sam noče pomagati. Vendar pa, vsaj pri nas je bilo tako, da ko smo prestavili v nižjo prestavo in začeli z drugačnim pristopom je po kar dolgem času prišlo do rezultatov in izboljšanj. Zdravljenje se je premaknilo z mrtve točke.

Takšno je nekako moje videnje te stvari. Ni nujno, da je pri vas isto, saj je vsak človek svoj individum. Če pa vas mogoče še kaj zanima, kakšna izkušnja ali podobno vprašajte rada odgovorim, saj zelo dobro vem kaj preživljate.

Veliko sončka in sreče vam želim
Default avatar

Vesna_Mirt

Gospa Meme, pozdravljena!

Iz vašega pisma je razbrati, da se spopadate z obupom, nemočjo, ni videti izhoda. Vse to je del anoreksije. Predlagala bi vam, da vztrajate na terapiji s hčerko in pripeljete še moža. To, da je mož prisoten se mi zdi zelo pomembno. Borba z anoreksijo je zelo naporna, kar vi veste bolje kot jaz, saj to ravno sedaj živite. Vendar kar šteje je to, da vztrajate, da je prisoten tudi mož, ki je del te zgodbe in da imate vso podporo tudi vi, od moža in mogoče še kje drugje, v kakšni skupini za svojce. Govorite s psihoterapevtko o vseh teh občutjih, ki jih doživljate, tukaj ko postane najtežje, se dejansko terapija začne. Ko boli, ko je brezizhodno, ko je nevzdržno. Vi ste tista, ki lahko določena občutja drži zase ali tvegate in govorite tudi o najbolj bolečih ali celo »pregrešnih« mislih in občutjih. Npr. ali ste kaj jezna na svojo hči? Ali je hči kaj jezna na vas? Obe imata pravico do tega, vendar ali se da govoriti o tem? Ali se da govoriti o razočaranju, o vsem tem brezupu ipd.? Koliko se da vsa ta občutja tudi umestiti izven jezika skozi hrano in kilograme? Prepričevanje žal ne deluje, saj gre pri anoreksiji za globlje stvari, ni na kognitivni ravni, na ravni argumentov, kaj je dobro zanjo, saj to ona racionalno že ve. Gre se za to, kako ona doživlja sebe, kako vi doživljate sebe, kaj doživljate drug ob drugem, nenazadnje, kako doživljate terapevtko.

Obstaja pot ven, vendar ni bližnjic, žal. Vsako spreminjanje boli, boli vas, boli vašo hči in predvidevam, da boli tudi vašega moža. In odpor je del spreminjanja.

Predlagam vam, da se poleg terapije hči postavi v čakalno vrsto na Enoti za motnje hranjenja na CMZ-ju pri dr. Karin Sernec. Da imate varnostno mrežo, če se njena teža ne bo dvignila, da imate odprto možnost bolnišničnega zdravljenja. Če pa se bo teža dvignila, pa se lahko seveda še vedno premislite.

Predvsem pa bi vas povabila, da poskrbite zase, da si dovolite vzeti tisto kar potrebujete – počitek, sprehod, čas zase, kjer anoreksije ni, kjer se lahko oddahnete, mogoče s prijateljicami ali kaj podobnega. To je tista protiutež, ki jo nujno potrebujete in vi in vaša hči. Z besedami se ne da povedati, kako pomembno je sedaj v tem obdobju to, da se ne izčrpate.

Izjemno dobro se mi zdi, kako je opisala svojo zgodbo ga. Prlecka. Ko so se nehali pogovarjati o hrani, ko so prepustili hrano hčerki in ko so začeli govoriti o stvareh, ki so v ozadju, so se stvari premaknile z mrtve točke. Kako grozno težko je to narediti, ko te je na smrt strah za svojo hči, vendar hkrati, kako nujno je to. To je zame herojsko dejanje, ogromno energije in poguma je potrebnega, vendar kot kaže, se obrestuje. Ga. Prlecka, hvala vam za vašo zgodbo.


Meme, vam pa srečno in držim pesti!


Vesna

Moderatorji

Ana Ziherl , dipl. soc. del.
Ana Z.