Med.Over.Net

Motnje hranjenja

Odgovarjajo: Ana Ziherl, dipl. soc. del.

O različnih vrstah motenj hranjenja: bulimija, anoreksija in prenajedanje. Za vse, ki ne najdejo izhoda iz problemov prehranjevanja, za svojce, prijatelje in bližnje. Svetuje Ana Ziherl, univ. dipl. soc. del., svetovalka za področje motenj hranjenja iz društva Svetovalni svet.

[email protected]
http://www.svetovalni-svet.si
FB: http://www.facebook.com/MotnjeHranjenja/?ref=hl.

Ana Ziherl , dipl. soc. del.

Ana Z.

Okrevanje pri motnjah hranjenja

Default avatar

alergicna

Pozdravljeni,
stara sem 23 let in se bojim hrane.
Alergije sem imela celo življenje a nič življenje ogrožujočega. Pred 2 leti sem imela hude težave s prebavo, ki sem jih uspešno rešila z dieto (bila sem na nekaj bioresonančnem testiranju in nekaj terapijah). Takrat so mi ugotovili kandido in kar nekaj alergij, ki smo jih potem uspešno odpravili. Med dieto sem upoštevala navodila terapevta in je bilo ok, po zaključku terapij in diete pa se je začel ob hranjenju pojavljati strah, da bom dobila hudo alergično reakcijo in umrla. Nekaj časa sem imela tudi napade panike, ki pa sem se jih nekako naučila obvladovati in so se umirili. Kljub temu da se trudim, ne najdem poti ven. Strah me je jesti stvari, ki sem jih nekoč imela rada in zdi se mi, da sem se že sama prepričala, da jih ne maram. Kadar se poskušam soočit s strahom (pojem kaj, kar ni "varno"), še nekaj ur preverjam, če še enako diham, najhuje pa je to, da moram ta postopek kar nekajkrat ponovit, da to hrano spet štejem v "varno".
Naporno je. Grem v trgovino in ves čas berem sestavine, kamor grem, nesem hrano s seboj, tudi če imam migreno, ne vzamem nobenega zdravila... Zavedam se, da je moj strah povsem neutemeljen in si to ves čas ponavljam, ampak še kar je tu. Edini, ki ve za to, je moj fant, ki mi sicer stoji ob strani, ampak ne razume, zakaj kar ne začnem spet jest vsega povprek.
Je v Kranju kakšna skupina ali kdo, na kogar se lahko obrnem?
Default avatar

TatjanaR

Pozdravljeni,

verjamem, da vam ni lahko ob tem kar doživljate in kar ste doživeli. Vseeno pa menim, da ste izredno pogumni in da ste na pravi poti. Dobro je, da se zavedate, da vaši občutki niso povezani s fizičnim stanjem telesa danes. Temveč s tem kar je bilo. Čeprav verjamem, da zato ni nič manj neprijetno to kar doživljate.
Predlagala bi vam, da si poiščete psihološko pomoč. Ena izmed oblik pomoči je kognitivno vedenjska terapija, ki je dobro napredovala na tem področju. Sicer sami že kar nekaj veste, vendar bi bilo dobro, da imate poleg fanta še strokovno pomoč. Kognitivno vedenjska terapija pomaga ravno na področju s katerim se soočate vi (razni strahovi, panični napadi) in je uspešna. Naučite se lahko novih načinov kako si lahko še pomagate ob neprijetnih občutkih.
V Kranju se lahko obrnete na ZD Kranj - dispanzer za mentalno zdarvje - (Metka Kališnik Šavli, Staša Kušar, Metka Oštrek). Delajo s koncesijo. Telefon je 04-20-82-250 ali 04-20-82-252; mail: [email protected]; ali pa na Zavod za zdravstveno varstvo KR - Alenka Hafner (je brezplačno) [email protected]; 04-20-17-190

Več informacij lahko poiščete v rubriki kam po pomoč v Sloveniji (tam so za Kranj navedeni še drugi naslovi). Kaj več podatkov za Kranj bi vam mogoče vedela povedati vaša osebna zdravnica. Predlagam, da se obrnete tudi nanjo.

Lepo pozdravljeni,

Tatjana
Default avatar

vsajmalo

pozdravljena

v nobenem primeru, ga ne silit, oziroma dajat prevelik pomen njegovi hrani. Tudi jaz imam anoreksijo oz sem bolehala kar pet let, pa lahko povem da je že to velik napredek da sploh lahko ješ, predvsem pred drugimi ljudmi. Najbolj pa me spravi v zadrego ko se pojavi kakšen pametnjakovič in reče "ko sam tole boš pojedla, ali pa ko si tak suha, še huje je u kak si pa ti "debela". Prosim vse, ki tole berejo, da nikoli nikomur ne rečejo da je debel, če je ali če ni. Ker jaz vem v glavi da nisem imam namreč okoli 50kg visoka sem 174) ampak se še vedno potem pogledam in začnem tipat, a sem res debela al ne. To je zelo dolgotrajen proces zdravljenja, in bi prosila ljudi da se začnejo brigat sami zase.

hvala
Default avatar

Lela1616

Zanima me, ali si lahko poisces pomoc brez da bi starsi izvedeli, ce si mladoleten?
Default avatar

Ana Z.

Draga "Lela",
tudi ti si pristala med sporočili, ki so ostala dlje neodobrena,ker so se "skrila" -se globoko opravičujem.Če še vedno rabiš odgovor, je tu:
seveda lahko poiščeš pomoč tudi brez vednosti staršev,sploh v kateri od nevladnih organizacij, ki delujejo na tem področju.
Če si iz Lj. ali bližnje okolice, se lahko oglasiš na našem društvu Svetovalni svet, pa se domenimo, kaj in kako je možno glede na konkretno situacijo.

Seveda večinoma delamo na tem, da bi se povedalo tudi staršem, če si mlajša od 18,ampak odvisno od konkretne zgodbe, ne gremo preko tega,kar se domenimo. A prvo je, da ti, če trpiš za motnjo hranjenja, dobiš pomoč:).
S pozdravi,
Ana Ziherl
Default avatar

senjoriitaa

Pozdravljeni,
prebolevam restrikticni tip anoreksije. Obiskujem psihoterapijo pribl. 5 mesecev in mi še ni uspelo doseči stanja "brezskrbnosti", ko mi ne bi bilo treba razmišljati o teži, hrani in kako bom zaužito hrano "pokurila". Vedenje, ki ga za dosego tega cilja izvajam, je obsedena telovadba. Ali bi bilo po vašem mnenju najbolje abstinirati od nje in z njo nadaljevati, ko bi bila dosežena ciljna teža in bi se dosedanji "star program" v možganih zamenjal za novim?
Hvala za vaš odgovor!
Default avatar

Ana Z.

Draga "senioritta",
zanimivo mi je v tvojem pismu, kar se človeku večkrat zgodi: da ko postavimo vprašanje na glas oz. ga zapišemo in postavimo nekomu drugemu, v svojem razlaganju že skoraj podamo odgovor. V smislu, da kljub terapiji (ki niti ni tako dolga, glede na to, da je anoreksija resna zasvojenost, ki ponavadi terja dalj časa obiskovanja terapije in dela na okrevanju) še vedno tuhtaš, kako bi zaužito hrano pokurila in torej ne telovadiš za užitek ali kot skrb za zdravje in da se razmigaš, ampak zato, da se ne bi poznalo na teži, kar poješ.
In če imaš anoreksijo, je nujni del okrevanja tudi pridobivanje na teži. s telovado, sploh če je obsedena, pa pokuriš tisto, kar bi moralo pomagati pri zvišanju teže proti normalli.
Zato ti svetujem, d ase izogibaš telovadbi, dokler ne vidiš, da se teža zvišuje konstantno eno daljše obdobje, npr. 4-6 mesecev, če se da, dokler ni ITM vsaj 19, ali še več, pa ko te bo manj preganjala misel, da moraš ohranit prenizko težo.
Tačas pa počneš bolj sproščujoče, ali kreativne ali druge dejavnosti, ki ti dobro denejo, te veselijo, a ne predstavljajo kurjenja kalorij v takem obsegu kot obsedena telovadba. Če že čutiš, da ti zelo manjka telovadba, mogoče 1x na teden "malo pretegovanja, raztezanja" ali da si kot nagrado zato, da pridobiš toliko, da je ITM vsaj 18, da si dovoliš sprehode, ali kak manjši grič ali npr. 1x tedensko joga/pilates?
Ravno zaradi težav, ko se nek program, ki nam nagaja, oz. krati naše zdravje, spreminja v "naših možganih in vsakdanjem življenju", je psihoterapija še toliko bolj pomembna, da ne odnehamo oz. ne vztrajamo le z "železno disciplino". Saj nam pomaga bolje razumeti sebe in "spreminjati stare programe v naših možganih".
Srečno na poti okrevanja in lep pozdrav!
S pozdravi,
Ana Ziherl