Lep dan voščim vsem!
Prosim za pomoč pri dilemi, kako pomagati 6-letni hčerkici, da ne bo postala debeluška ali anoreksična osebnost.
Stara je torej komaj 6 let, visoka 125 cm in težka 38 kg, teža pa vztrajno počasi raste.
Ni mi jasno zakaj. Res je v ranem otroštvu pojedla morda nekoliko preveč sladkarij, saj smo jo razvajali, kot razvajamo radi otroke. In malokomu to tako škoduje, da bi bil zaradi tega debel. Če je pojedel malo čokoladico na dan ali vrečkico žele bonbonov, se tudi ni zredil kot pujsek. Večina otrok je veliko sladkarij, nekateri celo ogromno, pa so suhci. Torej, samo to verjetno ni razlog za njeno težo. Kar se tiče ostale hrane, ne je kruha, oz. ga mogoče poje v celem dnevu pol kosa. Ga že od nekdaj nima rada. Pri nas ne jemo mastne hrane. Krompir je na krožniku 1x tedensko. Testenine prav tako. Skratka, njena prehrana ni takšna, da bi lahko bila vzrok njeni prekomerni teži. Gibanja res v zimskem času ni toliko kot poleti, ko je veliko zunaj med otroki in na rolerjih ali kolesu, je pa smučala. Hodi v šolo, skratka, zdi se mi povsem normalno. Glede na vsakodnevni vnos hrane, ki se mi zdi včasih celo premajhen in nezadovoljiv glede na rast in razvoj, se moja hči vztrajno redi.
Zelo previdno bi rada dosegla zmanjšanje teže. Ne želim, da deklica dobi kompleks ali slabo vest.
Težko ji je vsakodnevno govoriti o teži in kaj je dobro zanjo, kaj pa ne. Tega pravzaprav takšen otrok niti ne bi smel poslušati…
Zato prosim vse, ki ste tu na tem forumu, da pomagate z nasvetom. Ali je možna tudi kakšna bolezen, oz nepravilno delovanje kakšne žleze ali hormonov? Tudi pri tako majhnem otroku? Mimogrede, bila je dvakrat operirana, pri enem letu za radikularno cisto pod brado, pri treh so ji morali odstraniti tonzile in žrelnico. Je možen kakšen vpliv zaradi tega na vse to?

Pozdravljeni,
omenjeni operaciji najverejtneje nimata posebne povezave z nagnjenostjo k debelosti. Hormonske težave pa so lahko v ozadju tudi pri tej starosti, zato mora težo spremljati tudi pediater, ki ob preseganju zgornje percentile glede na starost in višino otroka napoti tudi na ustrezne specialistične preglede.
sama prehrana je zelo pomembna, predvsem mi je padlo v oči, da otrok ne je redno najobičajnejših ogljikovih hidratov, kot so kruh, testenine, krompir. Primerne količine OH (najboljši so kompleksni OH: kruh, testenine iz polnovredne moke…) so pomembne in morajo predstavljati osnovni del vsakega obroka, sicer se lahko pojavi pretirana želja po hrani izven obrokov, ki je lahko za naraščanje teže posebej rizična. Enostanih sladkorjev pa res cim manj.

Pogovorite se z dekličino pediatrinjo, kakršno koli omejevanje vnosa sladkarij pa naj bo res čimbolj naravno in preprosto, brez obremenjevanja otroka.

Lep pozdrav.Imam hčer staro 16 let,ki mi pomeni vse na svetu…je zelo razuvajoča in ker sem zgodaj rodila se razumeva kot sestri.Gre se zato, da se bojim zanjo čedalje bolj..pred 2 leti je moj oče naredil samomor (imel jo je zelo rad ) tudi ona njega saj smo bili v isti hiši.Čez tri mesece je to naredil njen oče(( isto samomor samo nisva bila več poročena pa tudi kaj dosti stikov ni mela,vseeno pa jo je zelo prizadelo.Skoraj nikoli noče govorit o njima zadržuje v sebi..zadnje čase pa ji v šoli ne gre najbolje , pomagam ji kakor le morem z pogovorom( inštrukcije)vendar je padla v eno depresijo skoz je žalostna..včeraj ko se je skregala z mojo mami je tako jokala da se mi je paralo srce, še bol pa so me zabolele njene besede ko je rekla:zakaj sem spoh v tej hiši?nobenemu nič ne koristim:((.bojim se zanjo resno da ne bo zbolela,vem da ima v šoli zelo težko 2.letnik zdravstvene in sledi ji popravec.kao naj ji še bolje pomagam, ker jo imam tok rada da je nočem gledat žalostne.Prosim za hiter odgovor.Hvala lepa.

Spoštovana!

Glede na omenjeno družinsko situacijo vam svetujem, da takoj poiščete psihiatrično pomoč za hčerko. Najbolje specialista za samomore in žalovanje. Ko si bo malo opomogla pa tudi psihoterapevtsko pomoč.
Obstaja vzorec reševanja težav s samomorom. Depresija je lahko zgolj normalna faza žalovanja, lahko pa resno opozorilo za ukrepanje.

Sabinaa37, pozdravljena!

Najprej iskrene sožalje za izgubo vašega očeta ter bivšega moža!

Vaše napisano kaže na to, da vaša hči ni izžalovala izgube očeta in dedka, sedaj pa prihaja to na plano v obliki globoke žalosti, zaradi česar seveda tudi ne more dobro delati v šoli. Kot kaže, je hči sedaj pripravljena, da izžaluje, vendar ji je potrebno pri tem pomagati. Že izguba očeta sama po sebi je izjemno boleča in globoka izkušnja, še bolj boleče je, da si je oče sam vzel življenje, enako dedek. Poleg vsega tega, se je to zgodilo v zelo ranljivih letih vaše hčere, pri 14 letih. Verjamem, da je bil to zanjo šok in takrat ni zmogla o tem govoriti. Potrebno pa je o tem govoriti sedaj, sicer se lahko zgodi, da se bodo težave stopnjevale. Iz neizžalovane smrti lahko nastanejo hude težave, tako pri odraslih kakor pri otrocih. Če se nikoli ne soočimo s čustvi izgube, jeze, žalosti, obupa ipd., če bolečine ne izjočemo in se ne poslovimo od ljubljene osebe, ki si je sama vzela življenje in se soočito tudi s čustvi v povezavi s tem, da je oseba naredila samomor, se res lahko zgodi, da oseba zboli oziroma lahko psihično trpi dlje časa in na različnih področjih svojega življenja, ki na prvi pogled nimajo nobene povezave z izgubo osebe. To se že dogaja vaši hčerki, pri tam pa se tudi sprašujem, koliko ste si vi lahko dovolila, da izžalujete smrt svojega očeta. Žalost pri hčeri je tukaj dobro čustvo, pomeni, da se je proces žalovanja pričel, potrebno pa je žalost umestiti tam, kamor spada, v žalovanje za očetom in dedkom.

Pri tem vam bo v največjo pomoč psihoterapevt, ki vam bo pomagal ta naporen proces speljati z manj zapleti. Predlagam, da gresta na pogovor obe, vi in vaša hči. To je proces, ki si ga delita in hkrati je možnost, da ste hčerki v tem procesu v veliko oporo in se z njo povežete na drug, globlji način.

Vse dobro,

Vesna