neješč otrok

Pozdravljeni!

Hčerka je pri devetih letih zelo suha (26 kg, višina 136 cm). Lani je imela stalne glavobole in preiskava krvi je pokazalo pomanjkanje železa. Po terapiji in izboljšanim načinom prehranjevanja se je stanje povsem uredilo. Doma se še vedno veliko pogovarjamo o zdravem načinu prehranjevanja, o petih obrokih dnevno …, a ona, tako kot že ves čas, nima pravega zanimanja za hrano. Popolnoma pozabi, da je treba jesti. Pri skupnih obrokih poje minimalno, kljub temu, da ta družinska srečanja potekajo v čisto prijetnem vzdušju. No morda je to dovolj za njeno velikost želodca, a na malico pozabi, če jo ne opomniš.

Zdaj res ne vem, po eni strani si rečem, pač tako malo rabi, najbolje da jo ne opominjamo kar naprej, saj je sicer kar zdrava. Drugič me pa kar strah popade, ko vidim vsa njena rebra in tanke roke – kosti pokrite s kožo, takrat pa mislim, da smo premalo odgovorni.

Kaj svetujete?
Irena

Vsekakor nadaljevanje s cimbolj sproscenimi obroki. Naj hrane nikakor ne postane bojno polje in pazljivo locujte vse ostale trenutke blizine, pozornosti in skrbi od jedilne mize. Vzpodbuda naj bo neopazna.
Najboljsa prevencija motenj hranjenja je vzpodbujanje zaupanja, samospostovanja in samopodobe v otroke. Iskanje moznosti za samopotrditev, jasna pohavala, kadar je zasluzena.

hrana je seveda nujna in potrebna, narobe je le, kadar se vzpodbude in skrbi zacnejo in koncajo le pri hrani.

M Anderluh

Tudi moja hči ima 9 let in 30 kg ob isti višini kot vaša (136 cm). S hrano ni problemov, vendar pa hranjenju ne posvečamo posebne pozornosti (če kdo ni lačen, ni velikih debat, ne razglabljamo kar naprej o zdravi prehrani …). Pravite, da hči je petkrat na dan – tudi dve malici. Sama vem, da če bi otrok jedel malico ob vikendih (npr. ob 11. uri), ob 2. prav gotovo ne bi bil lačen. Tako je ponavadi med tednom, ko otroci jedo v šoli. Pojejo vso šolsko malico ob 10., vendar pa ob 1. še niso zelo lačni, zato kosila v šoli zelo malo pojedo. Doma bi potem jedli že ob 15. uri (dve uri po kosilu). Pet obrokov je mogoče preveč, razen če ni malica samo en kos sadja ali jogurt. Otroški želodec je hitro poln, posebej se pa otroci branijo hrane, če vidijo, da jih z njo silimo, da nam je veliko do tega, da vse pojedo ipd.

Spoštovani. Že skoraj 8 let poskušam reševati neješčnost svojega sina, a zaman. Začelo se je približno pri njegovih 2. letih, ko je zbolel za gnojno angino, bolezen pa se je vlekla cca. 14 dni. Moram povedati, da je pred to boleznijo otrok jedel vse, med njo in po njej pa se je vse okrog hrane obrnilo na glavo. Takšno stanje traja še danes, ko bo dopolnil že skoraj 10 let.

Otrok ima svojevrsten jedilnik, ki ga lahko preštejem na prste, nove hrane pa ne želi in ne želi poskušati. Če ga že prepričamo, ga v trenutku, ko jo zaužije, sili na bruhanje, zato nova pokušanja še posebej zavrača. Tudi če bi ga pustili stradati, dokler ne bi sprejel določene hrane, ne bi pomagalo, ker je raje lačen kot da bi jedel nekaj drugega od običajnega. Da je zadeva še bolj zapletena, tudi hrano, ki jo sprejme doma, drugje absolutno zavrača, saj je prepričan, da ne bo narejena tako kot doma oz. ne bo istega okusa. Tako drugje sprejme kvečjemu kos kruha (brez kakršnega koli namaza ali rezine klobase/sira) ali kupljene žitne čokoladne kroglice, pri čemer je prepričan, da bo hrana zagotovo takšnega okusa, kot ga pozna.

Otrok ne je nobenega sadja, nobene zelenjave, prav tako ne mara (nezdravih) jedi, ki jih večina otrok obožuje (pizza, hamburger, pomfri itn.). Sprejme samo določene, doma narejene jedi kot npr. piščančji zrezek, čisto juho, palačinko brez namaza, špagete s precejeno omako (ker če ni, bo eno žlico omake premleval najmanj 10 minut, nato pa jo izplunil, ker se mu upre do siljenja na bruhanje), koruzne žgance z belo kavo, to je pa več ali manj tudi vse. Enako je s pijačo, pije le vodo (kar je sicer v redu) in doma narejen kakav (drugje ga bo zavrnil).

Največja težava nastane v primeru, ko mora otrok v šolo v naravi, kjer ne sprejme nobene druge hrane razen kruha, kar otroka po nekaj dnevih trajajoče šole zelo izčrpa, nekateri sošolci pa se po vrhu iz njega zato še norčujejo. Otroku ne znam pomagati, nasvete o zdravi hrani sicer posluša, vendar situacije ne spremenijo. Na koga naj se obrnem? Prosim za pomoč.

Mati neješčega otroka, pozdravljeni!

Usmerila bi vas k otrokovemu zdravniku, da preveri njegovo splošno zdravstveno stanje. Ali je otrok podhranjen, kakšno kri ima ipd.

Nadalje bi vam predlagala, da se z možem (če ste poročena) pogovorita z družinskim terapevtom, da boste bolje razumela, kaj se dogaja, saj ima hrana velikokrat močan čustven pomen, kar lahko rezultira v težji obliki motnje hranjenja. Ne bi želela, da se to zgodi tudi vam. Ne želim vas strašiti, vendar se je dobro tega zavedati. Naj poudarim, da ne gre za to, da bi se vas učilo biti dobra mama, ker to že ste, drugače vas ne bi skrbelo. Gre se za to, da boste razumeli, kaj se dogaja. In znala usmeriti tok v drugo smer, v kateri boste vsi skupaj bolj pomirjeni.

Če ste iz Ljubljane, se lahko obrnete na Svetovalnico MUZA, sicer pa odtipkajte v iskalnik ZDT.SI, kjer boste našla seznam centrov družinskih terapevtov po Sloveniji.

Vse dobro,

Vesna