Najdi forum

hocem anoreksijo!!!

kaj bi dala da bi imela tako moc, da ne bi vec jedla…… ne pa da moram bruhat kar naprej, ker se mi ne da vec!!!!!!
pa mi je grdo ce je punca cisto suha do kosti… ampak obcutek, ko se znebis vse te odvecne mascobe, je pa bozanski, da bi clovek kar poletel……

vceraj je bila ena oddaja na tv o anoreksiji….. in kaj so naredili s tem????!!!!!
to, da zdaj mislim, da nisem se nicesar dosegla, ker imam pac toliko kil (47 kg !!!!!!!) pod 40 kil je pa sele uspeh!!!!!!!!!
no in hvala tej oddaji, da mi je dala malo moci, da bom upam tokrat shujsala!!!!!

adijo!

Bolezen je očitno pri vas ta trenutek še bistveno glasnejša od želje po normalnem življenju, ki ga ne obvladujejo misli na hrano in želje po hujšanju. Pogosto je tako mišljenje povezano z začetki bolezni, ko posledic vztrajanja v bolezni še ni dovolj, da bi pomagale ojačati glas po zdravju in življenju, ki je več od bitke s hrano in s samim seboj.
Pobrskajte po pismih drugih na forumu, da boste lažje razumeli, kaj pelje vztrajanje v bolezni.

M Brecelj Anderluh

shujševalne in prehrambene motnje imam že več kot 10 let. stara sem pa 29 let. intezivno pa bruham 4 leta.
vsak odgovor in nasvet, ki mi ga razni veliki terapevti dajejo že vsa ta leta, ne zaležejo NIČ. še vedno vztrajam pri svojem: “hočem hrano, hrana je smisel dneva, suho telo je pa smisel življenja….”

N E M O G O Č E se mi zdi, da bi lahko kar pozabila na hrano.

nevem zakaj omenjate začetke bolezni, ko sem pa v tem “dreku” že kar dolgo časa. torej se moram še bolj uničiti, da bom vsaj na tem področju nekaj dosegla in ne bom en “nevedni začetnik”.

zakaj naj bi gledala nazaj po forumu, če sem že vse take stvari, vključno s tem forumom, že večkrat prebrala?! in tisto kar pišejo “pacienti” mi je že skoraj vse znano in mi je enako….. kar pa odgovarjajo “strokovnjaki” je pa itak logično, pravilno, toda zelo nerazumevajoče.

dost mam vsega tega! naj se mi že raztrga želodec!!!

nova
Uredništvo priporoča

Ojla!

Glede na tvoja pisma bi rekla da si stara približno isto k jst-jst bom kmal 17.Tudi jst bruham in ti čist verjamem,da ti je že vsega zadosti;jst k se prenajem in pogledam tisto bedno školjko in vem,da si morm zdj tlačt ta prst v usta da ves šit spravim ven;mi gre total na živce…hkrati jo res sovražim,ob istem času pa se mi zdi,da mi edino to pomaga.
Sam jst mam res ful preveč kilogramov;zato ker sem se zredila med tem časom,ko sm poskušala ne bruhat.Fora pa je bla v tem,da vseno nism jedla normalno ampak se basala-zdej pa na žalost še kr oboje delam.
Čist te razumem!Jst tudi nism še nobenmu povedla in niti ne nameravam in ne vme kaj bom nrdila…včasih se mi vseeno zdi,da je še upanje zame..
Nobenmu ne nameravam povedat,tko kt ti..ker ne vidim pomena,je to moj problem.
Prebrala sem nasvet od ogspe Marije Brecelj ki je rekla naj se posvetuješ s starši.Sej to je verjetno razumsko najboljša razlaga za vse punce,ki smo bolane..ampak kaj ko je tko težko!
Jst ti ne znam dat nasveta;mogoče pa ti pomaga,da te nekdo razume in razume tvojo dilemo.Upam da boš ozdravla in ugotovila,da 40 kil ne bo rešlo rpoblema in da te to lhk vodi v smrt.
Ful je tudi žalsotno,da se jst zavedam vseh teh tveganj,pa da še sama isto počnem
Upam da je reštev za naju obe!
Čaw

Draga,
oproscam se, da sem primerjala vas nacin razmisljanja o bolezni s takim, ki po pravilu spremlja zacetke bulimicnega vedenja. Pogosto namrec vidimo, da privede bolezen sama po določenem času do močne želje po zdravju, čeprav je posamezniki še težko izrazijo, oz. ji še težje sledijo. Seveda so razlike velike, predvsem takrat, ko je prisotna tudi shujšanost, je bolezen velikokrat močnejša in dolgotrajnejša, želja po zdravju pa daleč.

Vem, da so stiske, ki jih prinaša bolezen, hude, življenje pa pogosto polno negativnih čustev do sebe in drugih in zaprto v začarani krog hrane in teže. Vendar pot ven je možna, čeprav je težka in je boj dolgotrajen. Zato pogosto ne gre brez pomoči strokovnjaka.
Odločitev za spremembo pa je vedno samo v vaših rokah.

V upanju, da bo želja po zdravju ob svojem času tudi pri vas premagala vdanost v bolezen,
Marija Brecelj Anderluh

Hej!
Res me spravi v jezo to jamranje mladih deklet.Kaj resnično več ne gre reševat težav drugače. Sploh pa, soočite se z izzivi, ali res mislite, da vam morajo drugi vse prinest na pladnju. Nehajte negovat te umazano neumne misli v vaših glavah in začni živet.Žal mogoče to ni sreča, da smo na tem svetu, vendar smo in se nehaj spraševati zakaj. Vpiši se v krožke, glasbeno šolo, plesne tečaje in se prenehaj družit z naivnicami, ki še sploh najdejo čas za tako neumne in hudobne misli, kot sem jih zasledila pri tebi.Jaz osebno sem ugotovila, da te težave povtročijo starši. vedno! Potrbno si je določit cilj, izobrazbo, denar in iti stran, na svoj mir.Sploh se ne sprašuj kako je mogoče, da so starši krivi, le pojdi stran in jih obišči le za nedeljsko kosilo. Pomoč si najdi pri drugih zdravih ljudeh in se imej lepo. Prenehaj s temi egofintami do sebe in drugih, ker mi parajo živce! LEP DAN!

bul_ano oprosti ampak to je ze bolano, zamisli se kaksna bos ko bos, ce bos prisla do meje 40 kilogramov?

Kdo pa ima rad zensko ki je zivi okostnjak?

Zamisli se malo nad svojo zeljo!

zivjo
sm dala skoz tako anoreksijo kot bulimijo, in verjemi zdaj ko gledam nazaj se mi vse skupaj zdi kruto, ker sem si precej unicla zdravje.
Veckrat se mi je med bruhanjem zgodilo, da sem zacela bruhati kri, ker se je ranil poziralnik, enkrat precej hudo. Pa mi ni nic pomagalo, sem še naprej bruhala, vcasih do onemoglost, tako da imam danes ful hude tezave s poziranjem, tekočina in hrana mi veckrat zaideta v sapnik, sicer pa imam tudi precejsnjo slabokrvnost, veliko sem bolna, anoreksija je bila sicer manj naporna, vendar saj ves okostnjak bit je ogabno, neprivlacno, zebe te obupno, utrujen si grozljivo, nic ne mores narediti, do nicesar ti ni, pa tudi družbo izgubis, ker enostavno ne gre, da se izogibas cisto vsaki kaloriji na vsakem koraku, zvecer gres ven pa pijes na primer radensko ali pa samo crno kavo brez kaplje mleka, sladkor pa je tako ali tako prepovedan. Ce ti je to vsec…
Sicer pa si tako ali tako samo ti tista, ki sama sebi pomaga, samo ti sama in ko se bos odločla, da je cas da prenehas z vsem skupaj, verjemi noben psihiater, niti nobena kolegica, niti starsi te ne bodo prepricali v to, da prenehas z bulimijo ali anoreksijo, res po svoje sta zelo mamljivi, ker lahko jes in bruhas, ob anoreksiji pa si “neznansko mocna”, ker se odpovedujes hrani. Sam vse skupaj je eno veliko sranje. Ne pravim ti, da prenehaj s tem, ker razumem, da ne bo slo na silo. Sama bos spoznala scasoma, da je svet veliko lepsi brez motnje hranjenja. Ampak rabila bos svoj cas, kot ga rabi vecina punc z anoreksijo oziroma bulimijo. Ne vem kaj naj ti recem, popolnoma te razumem, ker sem jaz podobno razmisljala, se danes imam probleme obcasno, a se z vso mocjo borim, bulimijo sem premagala, se vedno pa me vcasih mami anoreksicni vzorec obnasanja. Ampak se trudim, jem skoraj vse, kar se da normalno, pa je moja teza ves cas ista. Pa sem se bala, da se bom zredila, ce bom pojedla koscek zelenjave. Sam ni tako.

Je pa potreben čas, včasih veliko casa, da se lahko odreces motnji hranjenja. In vsem tisocim nacinom mesanja ta prave hrane, ki se da enkratno zbruhat.

Lp.

ej, imas skrajno neprimeren nacin odgovarjanja za take tezave. in mislim, da bolje, da nam ne pises, ce ti gre tako na zivce take vrste “jamranje”.
to ni nacin, ki bi lahko kakorkol pomagal!
in takega “nadiranja” jst ne maram. sem cist slabe volje in nikakor vec ne mislim nikomur vec razlagat svoje tezave!

Jaz sama sicer ne poznam teh bolezni, vsaj sama tega nisem nikoli počela. Verjamem, da ti je težko in bi se tudi sama rada rešila in normalno živela.
Težko ti dam nasvet, vendar je kakšna kila preveč bolje kot kakšna premalo.
Sprejmi se taka kot si in se imej rada. Ne razmišljaj o sebi, kakšna si na pogled, neguj si dušo. Ko boš zadovoljna sama s seboj ti bo lažje. Pusti okolico in njena merila,da so suhice moderne in lepe. NISO.

Ko sem bila jaz stara 18 let sem imela isto,bruhala sem tudi do 5krat na dan,počutila sem se obupno.Potem sem večkrat probala nehat in ni šlo,opazila sem da se počutim precej osamljeno,takrat sem se namreč odselila stran od staršev,bila sem prepuščena sama sebi,bila sem lena,hitro mi je bilo dolgčas in vsak trenutek sem razmišljala le o hrani.Po enem letu sem se dokončno odločila,da naredim temu konec, si najdla službo,ki mi je zapolnila veliko časa,šla sem za kelnarco in to mi je v trenutku pomagalo.Tam nisem imela časa jest,niti razmišljat o tem, ko sem prišla domov pa sem pač pojedla le toliko kot sem potrebovala.In končno sem se počutila kot človek,nič več nesamozavestna punca,ki se smili sama sebi.Torej punce,zamotite se s čim,ker lahko mi verjamete,da se boste s par kilami več veliko bolj počutile.Pa še to,zdaj jem normalno,tudi ne gledam kaj spravim v usta,pa imam 53kil pri 170cm višine.Tako težo imam od takrat,ko sem nehala o tem razmišljat in začela poslušat moje telo.

Ja meni pa ne pomaga dosti, če se s čim zamotim. Tisti trenutek ja, a slej ko prej bom sama s sabo, vsa zmedena pri sebi… Dan imam zelo razgiban in natrpan pa vseeno najdem čas za žretje in bruhanje. Veliko jem in veliko bruham. In hrana mi je največje VESELJE, bruhanje pa največji USPEH (pa čeprav sem uspešna še v mnogih drugih stvareh).
Redko se je že zgodilo, da sem imela dan, ko sem normalno človeško jedla. Takega dneva že dolgo ni bilo.

pozdravček,
D.

Nisem strokovnjak za motnje hranjenja ali za psihične motnje.

Ampak nekaj stvari bi pa vseeno povedal.
Ne razumem ljudi, ki vejo, da delajo narobe. Ne znajo pa drugega kot da se smislijo sami sebi. Naredijo pa nič, da bi bili sami s sabo zadovoljni.

Dokler se ti ne boš odločila, da hočeš ven iz začaranega kroga… Do takrat lahko prebereš vse nasvete, 100 forumov, obiščeš 1000 strokovnjakov… Pa ne bo nič pomagalo. Lahko greš v bolnico. Kjer te bojo prisilno filali s hrano. Če ne drugače po igli in boš pod stalnim nadzorom, da ne boš bruhala.

Ampak ko boš prišla domov. Boš sama odgovorna za svoja dejanja. Stara si 29 let. Se ti ne zdi, da bi bila lahko dovolj odgovorna sama zase in bi prste tlačila kam drugam kot v grlo?

Ko se boš odločila živeti in to kvalitetno. Potem vprašaj za nasvet strokovnjake. Dokler se misliš pa sama sebi smiliti… živeti patetično življenje in počasi ubijati še svoje zadnje moči… do takrat pa škoda mojih besed zate.

Adijo.

Pozdravljeni! Visoka sem 166 cm, težka pa 48 kg. In jaz hočem shujšati na 40 kg? Ves čas mislim na hrano, kalorije, maščobo, tehtanje… To je že res naporno! A hočem, hočem in še enkrat HOČEM shujšati, ko shujšaš, ko si zelooooooooo suh, takrat bi lahko človek kar poletel! Vem, da sem debela. Hočem v Stično! Ozirom nekam, kjer bi lahko shujšala. Jezi me, ker mi vsi govorijo, da nisem debela, da sem suha. Ja, pa še kaj, sama prijaznost, da me ne bi prizadeli. Potem pa je tukaj še moja vzornica. Emma Roberts. Ona je najlepša in takoooooooo suha. WAW! Hočem biti takšna kot ona! TO JE NAČIN ŽIVLJENJA!!!!

Lep pozdrav, odpišite mi prosim!

Živjo,

ne bom ti lagala, imaš resno težavo. Si zelo zbolela in imaš popolnoma napačno predstavo o sebi in svojem telesu. Si zbolela za anoreksijo in sedaj se vidiš debelo, čeprav nisi. Tvoja teža je zelo nizka in če še ne čutiš posledic svojih dejanj jih boš preko svojega telesa kmalu čutila. Nihče ti ne bo pomagal shujšati, ker nisi debela, kvečjemu bi bilo dobro za tebe in tvoje telo, da se zrediš. To je dejstvo, ki ga verjamem nočeš slišati in ga v tem trenutku najbrž ne moreš sprejeti.
Vem, da vse kar ti bom napisala ti bo doveč, ker še nisi pripravljena narediti koraka naprej in si pomagati. Če boš izgubila še dodatno kg, se ti bo zdravstveno stanje še poslabšalo – sklepam, da že sedaj nimaš menstruacije, se ti mogoče vrti, počutiš se zaenkrat najbrž odlično, je pa vprašanje kakšni so tvoji krvi izvidi, idr. Dejstvo je, da so posledice te bolezni res hude. Moraš pa to uvideti ti, drugače ti nihče ne bo mogel pomagati. Je pa dejstvo, da potrebuješ strokovno pomoč.

lp

Tatjana

Hvala za vaš odgovor. Ampak veste. Jaz nimam anoreksije, ker nisem suha. Sem čisto normalna. Tudi drugi rečejo, da sem “glih prou” :), tako da je prišlo do pomote. Menstruacijo imam na 3 mesece, pa še to samo po 2 dni. Jaz vem da sem debela! Zato pa bom shujšala. Seveda, zaradi tega pa me v šoli obrekujejo. Sigurno. In zato me povsod tako gledajo. Zaradi moje debelosti. 🙁

LP

Kot sem rekla, dokler ne boš hotela videti resnice je ne boš videla. Tvoja resnica je drugačna od drugih, vendar trenutno verjameš temu. Če pa se boš kdaj odločila za strokovno pomoč ti pri tem lahko pomagamo.

Želim ti vse dobro,

lp

Tatjana

Pozdravljeni! Spet se oglasam … Moram povedati… Poleti sem zelo shujsala, kot sem vam tudi pisala. Potem sem se spet zredila in bila normalna, zdaj pa imam pri visini 169 cm 52 kg,!!!!!!! Pocutim se obupno! Rada bi shujsala… In zdaj sem v treh dneh shujsala 2 kg in zelim se 5! Ker tako grozno debela kot sem… Vecinoma stradam, nic ne jem, pijem vodo in kaksne nizkokaloricne stvari. Ko gledam druge punce so vse tako suhe, jaz pa najdebelejsa med njimi. Ne vem s cim je to povezano, ampak mislim, da nikoli ne bom mogla drugace razmisljati. Vcasih pa pridejo dnevi, ko se sebi zdim lepa in suha, a potem spet grozno debela! Doma mi verjetno ne bi verjeli, ce bi jim to povedala, ker navzven delujem mocna in taka, kot da rada jem! O seveda rada jem, a kaj ko se vedno nadzorujem, vecinoma neuspesno! Zdaj bom zacela z resnim hujsanjem in se bom ustavila pri 44 kg! Lep pozdrav!

Pozdravljena,

žal mi je, da se ti to dogaja. Verjamem, da ti v svojem problemu ne vidiš problema, ne vidiš posledic svojih dejanj, vendar so in bodo še hujše. Najbrž boš delala s svojim telesom v skladu s svojo odločitvijo. Ne morem te podpreti pri tem, verjamem pa, da ti v tem trenutku ne zmoreš razmišljati drugače. Je pa dejstvo, da potrebuješ pomoč. Stradanje in prenajedanje, padanje telesne teže in dvigovanje le te, so del te bolezni, žal pa so posledice še mnogo hujše. Vedno lahko pišeš na ta forum, vendar se ne bomo mogli strinjati s tvojim ravnanjem do sebe, ki ga opisuješ zgoraj. Verjamem pa, da ti v tem ni lahko.
Resnično ti želim, da bi našla zaupanje vase in si poiskala pomoč.

Vse dobro ti želim,

Tatjana

Pozdravljeni! To ni problem, to je nacin zivljenja. Problem je v tem, da imam zadnja dva dni zelo rada jem in imam rada hrano, veliko jem, vecinoma nezdravo hrano. Zvecer pa obcutek krivde. Jutri spet zacnem z mojim obicajnim zivljenje. Voda, strad. … Je pa res, da sem zelo debela, vsi pa recejo, da sem ravno prav!!! A,pak jaz nocem biti ravno prav!!! Jaz hocem bit suha!!! Problem je, ker mi doma tudi ne verjamejo/ne bi mi sploh verjeli za moje tezave, ker sem tako debela…

New Report

Close