Najdi forum

9-letna hči ima anoreksijo

Imam hčerko staro 9 let, ki ima anoreksijo… ta mije tudi povedala psihatrinja (veliko znakov ima).

Noče stropiti na vago ( pred mano , niti pred psihiatrinjo), čudno se vede ( živčna, noče več oprijetih majčk in hlač, drži se grbasto). Za vsako hrano,ki jo da v usta vpraša “mami, kaj to redi?”, Sicer je, ampak zelo, zelo malo, naprimer zjutraj puding (kupljen), za malico mal kruha, ali mali sendvič, za koslilo 3 njoke , 4 pašte, 6 krompirjev itd. (vsekakor je premalo) , a ja zvečer pa kakšo nektarino, dokler je še bila…drugače nič. Velika je 143 in ima 27 kg…(tako pravi ona)..Izpisala sem jo iz plesne skupine, da ne bi pokurila še to kar poje,,, oz. vem da ji ne bi koristilo…

Kaj mi je storiti???

Vem… bolnica… rekli so.. odvisno od njenega sodelovanja…. ampak… mala je še… vsak se mi začudi… ko povem… kaj je z njo….

Hvala

Lana

Spostovana gospa,
najprej iskreno opravičilo za zamudo v odgovoru na vaša vprašanja. Edino, kar vam lahko svetujem je, da se čimprej povežete s katerim od strokovnjakov s področja motenj hranjenja pri otrocih, najlaže prek dekličine pediatrinje. Pomembno je, da se v razvoju bolezni ukrepa čimprej, ker je možnost ozdravljenja večja pri pravočasnem začetku zdravljenja. Če bo potrebno zdravljenje v bolnišnici, bo deklica morala v bolnico v Ljubljano. Čeprav je za vas to težko, je pomembno, da ji omagate, da se teža nadomesti čimprej in da se zmanjša možnost ponovitve bolezni. Prav tako je potrebno, da poskrbite tudi sama zase. To ve veliko staršev otrok z anoreksijo, kako pomembno je ostati zdrav in močan. Otrok vas bo potreboval, da bolezen premaga.

Ne obremenjujte se z razmišljanjih o krivdi za nastanek bolezni, zdaj je najpomembneje, da najdete ustrezno pomoč. Vzrokov ne poznamo niti strokovnjaki.

Z najlepšimi pozdravi,
Marija Anderluh

Hvala vam za odgovor.

Rada bi vam povedala, da je Lana začela nekaj več jesti (čeprav vem da to ni ravnovzpodbudno), saj še vedno noče na tehtnico, noče da jo objame, oz. taknempo telesu (ne vemzakaj,mogoče si misli res da je presuha), tudi ponoči , ko spi jo poskušam tko pri rebrih taknt, ampak takoj trzne…. ne morem verjeti…. Zmenile sva se da ko bom imela 32 kg, (sedaj jih ima ne vem 27, al28), da bolahko odšla na smučanje… to si želi… vendar vem… da bo prej poletje.. preden bo dosegla te kg… ampak se greva neko igrico… za katero ne vem če je ravno vredu…..

Nadalje bi vam rada povedala, da se sama tudi zdravim pri psihiatrinji in psihologinji v Sežani, zaradi odvajanja od Helexa…. Mož, oz. očka Lane je umrl ko je imela Lana 2 leti, ( to je pred 7 leti) , v 5 letih po srmti sem se z otrokoma (imam sina 17,5 let) 5 x (vsako leto) selila iz podnajemniškega stanovanja v podnajemniško, nakar sem pristala pred 3 leti doma pri bolanih starših, oče je imel taktra 80 let, mama pa 69 ( mama boluje za parkinsovo), vendar še vedno opravljala vse potrebe življenja sicer bolj počasi,,,, no oče mi je sedaj 19.11.2003 umrl, tako da smo ostali sami z mamo….

Glede svojega zdravljenja sem imela za oditi v bolnico za mentalno zdravljenje v Ljubljano, / v skupine/ vendar nisem imela kje pustiti otrok… in sem to odpovedala… j

Sedaj , ko premišljujem, da če gre moja Lana v bolnico, absolutno si želim , da bom zraven, drugače si ne predstavljam ( saj nima nobenega, prav nobenega razen mene), oddaljenost je tu velika ovira, zato sem premišljevala , da bi sedaj lahko odšla na zdravljenje v skupine in bi bila lahko tako poleg Lane in seveda pomagala bi s tem sebi in njej. Kaj menite? Ne predstavljam si, da jo pustim samo v Ljubljani, pa do jo vidim , 1 x na teden če… nikakorrrr

Kaj menite, prosim,?

Joj veliko bi vam lahko napisala, sam vem, da bi bilo preveč. Non stop živim s težavami.

Za sina bi vam omenila to, da me je njegov oče pustil samo , že ko sem ga nosila pod srecm… pol sem imela pa sodišče itd… da dans plačuje revno preživnino zanj ( nikoli ga ni videl) tako da tudi sine nima nobenega v življenju kot mene…. / no sorodstvo moža se je umaknilo, oglasijo se 1 x na leto ko ima Lana rojstni dan in to je vse/ , torej vsi trije smo sami na tem svetu… pa predstavljajte si kako mi je ko sem v taki situaciji, ko nujno potrebujem pomoč…. Prijatelji so.. sam veste, da namest mene ne morjo veliko narediti pri tej stvari….

No pa še neki, kar me je zelo prizadelo:

V tem tednu sva obiskali njeno zdravnico, ker jeimela Lana virozo, od kar ima anoreksijo, to je od marca letošnjega leta, nisva še bili pri njej, ker sem jo direkt k psihiatrinji peljala. Lana nikakor ne mara zdravnikov, to že od majhnega, boji se injekcij ipd…. zelo boji, ne vem zakaj…

No da povem naprej… ta zdravnica je moja kolegica že vrsto let in prav dobro pozna mojo situacijo…. zato me je toliko bolj prizadelo… ko sva bili v ambulanti in je začela kr skor nadirat, ko se Lana nihotela oditi stehtati,. Jaz sem prosila Lano pa dej no , pa kaj… sej ni problem se tehtat… pa tako , pa onako,,,, nakar zabrusi na grd način zdravnica… ja pa kaj si pustim tej šmrklji 9 letni ukazovat :….. srce mi je stisnilo…ko je to rekla….

Glejte nisem zdravnica, nisem psihologinja,,,,, vendar tolk kot sem prebrala in izvedela o tej bolezni…. vem da do ni način, kot ga je ona uporabila… in ne vem kako si je to dovolila. Še Lanina psihatrinja, mi je rekla, to bomo počasi, počasi dosegli…. prideva pa k njeni zdravnici (moji kolegici) po ne vem 2 letih , ona pa na tak način nastopi…. Kaj menite????

Dobro vem,da je Lana trmasta, da ima svoje muhe… kot vsak od nas, vemda je otrok, vem da ma samo mene… in to nekako upoštevam… ne mislim s tem, da ji dovolim vse… nikakor,…. verjetno pa tudi kako napako naredim.. kot vsak starš…..

No tako, sedaj sem pa zmedena… veliko misli imam po glavi….

Lepo prosim, povejte mi, če gre v bolnico, koliko sem lahko ob njej….ker res ne vem če ne morem biti, je ne bi dala not….

In odnos zdravnice … do anoreksične punče…..

PRAV LEP POZDRAV….

Hvala

Lina-mami

nova
Uredništvo priporoča

Draga mamica,
vidim, da vam je težko in da vas za vašo hčerko zelo skrbi. Še enkrat bi vam rada priporočila, da se s hčerko oglasite pri specialistih na pregled in pogovor o možnostih in o potrebi po bolnišničnem zdravljenju. Tam se lahko pogovorite tudi o možnostih obiskov. V vsakem primeru je pri zdravljenju otrok z anoreksijo izredno pomembno sodelovanje staršev. Še posebej zato, ker se otrok tudi po uspešnem zdravljenju vrača v domače okolje, kjer lahko starši izredno veliko pomagajo, da oseba ostane zdrava.
Glede konkretnih obiskov in njihove dolžine se boste morali pogovoriti z zdravniki na oddelku, ker se večinoma dogovarjajo o njih glede na vsakega posameznika, v smislu tega, kar je za zdravljenje samo najpomembejše.

Vsekakor bi bilo zelo pomembno, da bi se poskušala tudi vi spoprijeti s svojo odvisnostjo in najti ustrezno pomoč zase, tudi od tega je namreč odvisno, koliko boste lahko pomagala hčerki prekiniti z boleznijo in predvsem ostati zdrava. Boj z anoreksijo je težak tako za osebe, kot ali včasih še bolj pa tudi za njihove najbližje, zato resnično potrebujete veliko moči tudi vi sama.

V upanju, da boste uspeli do ustrezne pomoči čimprej, vas vepo pozdravljam,

Marija Anderluh

Draga g. dr. Marija Brecelj..

Poznooo sem pogledala vaše sporočilo…vendar iz srca Vam hvala za tak prijazen odgovor…

Bom se potrudila,,, zase in hčerko,,, tolikokrat sem se potrudila za druge,,, zdaj sva midve na vrsti.

Še enkrat hvala Vam..SREČNO.

Pozdrav

Jaz osebno mislim, da bi bilo zelo dobro in koristno, da bi vložili več svojega časa v svojo hčerko. To pomeni, da bi se pogovarjali z njo, jo poslušali in tudi poskušali razumeti tudi če bi se vam zdelo nekaj totlno neumnega, … Mogoče oz. prepričana sem, da bi s časom zagotovo vedeli zakaj zavrača hrano. Mogoče so vzrok časopisi kjer prikazujejo suhice, mogoče želi postati plesalka, manekenka in vidi uspeh v suhljatosti.

Mogoče je pa tudi razlog njeno življenje. Umrl ji je oče, dedek, babica bolana, vi se sami zdravite, …

Poskušajte jo razumeti in poslušajte jo to dela neverjetne rezultate in uspehe. Ampak sprva ne silite preveč v njo.

Veliko uspeha!!!

Vsak ima svoje izkusnje, ki so velikokrat vecvredne kot se tako dobronamerni nasveti.

Pozdravljeni
Tudi sama imam hčerko in sicer staro 10 let, za katero je zdravnik podal možnost, da ima anoreksijo. Sicer se trenutno zdravi za druge stvari, ampak me vseeno skrbi, da se bo potrdila anoreksija. Kar se tiče tehtanja, zaenkrat ni problema, mi pa odklanja hrano in prepričana je, da je predebela, čeprav tehta le 28 kg. Za vsak grižljaj se moram še posebej truditi. Svetovali so mi, naj sicer ne delam panike, ampak mene je vseeno strah in me skrbi. Po odkritem pogovoru s hčerko mi je obljubila, da se bo potrudila in poskusila jesti vsaj maolo tudi če ji ne gre. Upam, da nama bo uspelo.
Ker vem, kaj prestaja Lunina mama, globoko sočustvujem z njo in srčno upam, da bosta premagali tudi ta udarec življenja.
Srečno.

Pozdravljeni Nincy, če bi želeli o svoji izkušnji spregovoriti s kom, se lahko obrnete na Žensko svetovalnico, kjer poteka skupin za svojce. Na tej skupini deluje izkušnje kako so ravnali, občutke in skupaj iščejo nove možnosti, poudarek pa je na podpori, ki je v teh težkih trenutkih najpomembnejša.

Tel. št. ŽS je 01/25-11-602, Ana Ziherl je vodja skupine in svetovalka na področju motenj hranjenja.

V kolikor bi želeli kaj več o tem spregovoriti kar pišite.

Srečno,

tatjana

Pozdravljeni, sem 14 letna punca, ki je pri 12 prebolela anoreksijo. velika sem bila 160cm in imela 29,8kg. bila sem trmasta vendar sem s časoma ugotovila, da je tako še najbolje. sedaj sem velika 174cm in imam 54,6kg. moja postava je lepša in koža ima svojo barvo… vendar je vse OK…. zanima me samo če je zdaj moja teža vredu ali se še moram zrediti.. ?

Lani pa svetujem, da naj trmo pusti v šoli ali kje drugje…. svetujem vam tudi :
– pustite ji da pleše, saj ji boste tako pokazali, da jo imate še vedno radi in da želite da pridobi vsaj malo kg. VENDAR če ji boste dovolili plesati ji postavite pogoj, da mora več jesti oz. da se mora do določenega datuma zrediti za določeno količino kg.

ZANIMA ME ČE IMAM PRAV….??

odgovor na [email protected]

Pozdravljena Ančyka,

tvoja telesna teža je še vedno nekoliko nizka, kar se mi zdi veš tudi sama. Pravi pokazatelj ali je telo v ravnovesju je med drugim tudi menstruacija, ki pa ni nujno edini. Lahko si ti čisto zadovoljna s sabo, vendar mi povej, kako se sedaj prehranjuješ, kakšen je tvoj pogled na hrano danes?

Iskreno imaš vsaj 10 kg premalo. Kako se ti zdi, ko to prebereš – kaj se zgodi v tebi-tvoje misli?

Glede nasveta Lanini mami pa je moje mnenje nekoliko drugače. poudarila bi, da je pomembno, da ne gledamo otroka skozi bolezen. Da ohranimo zdrave meje, pravila, ne gledamo otroka kot to mu ni treba, ker je bogi, ker je bolan se tako obnaša. Ne glede na bolezen zelo dobro vedo kaj se sme in kaj se ne sme. Znajo pa dobro pritisniti na naše šibke točke. Torej, ne si dovoliti manipuliranja s strani otroka zaradi bolezni. Kar se tiče plesa bi pa jaz rekla tako. če je dovolj fizično močna, da ga zdrži, ji to daje zadovoljstvo in ne izgublja dodatnih kg bi ji ga pustila. Poudarek, da ne sme izgubiti dodatnih kg. V kolikor bi jih zgubila, pa naj v naprej ve, da bo imela prepoved plesati – da ji bodo jasna pravila.
Vedeti morate tudi, da pri anoreksiji npr. tehtanje ni problem, ker one uživajo, ko vidijo, da so kg isti, da se niso zredile ali še bolj, če gre teža dol. Tako, da previdno s tem. Najboljša varianta je strokovna pomoč – vključitev v skupino, svetovanje, bolnico, odvisno kaj je potrebno.
Kadar gre za mladoletno osebo, ki še ne zmore oceniti pomembnost zdravja, ker so v ospredju druge stvari, je toliko bolj pomembno, da starši stopite na stran zdravja – ne glede na trmo, ki se pri otroku pojavi zaradi zahteve po prehrani – da je. Pri postavljanju zahtev glede dviga kg sem sama nekoliko skeptična. To je dvorezen meč. Če je teža nizka je to seveda prva stvar, ki se je potrebno lotiti, ne pa zadnja. Vendar je najboljša rešitev oboje – delanje na hrani in svetovanje. V bistvu pri tem ne gre za hrano, gre za težave v ozadju hrane, kaj s tem rešujemo, če mu se izogibamo in je lažje jesti ali stradati kot se soočiti s problemom. Torej nujno oboje. Najboljši argument za dvig teže je seveda povezano kaj s čim kar ima rada. Če je teža nizk, da tudi hoditi ne more, pa bi rada plesala je dvig lahko pogoj, da začne spet plesati – vendar da jo tudi ohrani. Se pravi kot motivacijo za delo na sebi.
Žal ni enostavne rešitve.

Mene pa zanima, če imam 40 kg, visoka sem pa 154 cm, ali je to preveč? Sicer se prehranjujem zdravo, jem 3 obroke na dan in se izogibam jedem z veliko maščobe in sladkorja. Že vnaprej hvala za odgovor.

Draga Emma, tvoja kilaža je celo nekaj kg prenizka, vsaj 4 kg bi lahko imela več. Zaskrbljujoče je, da se izogibaš maščobam in sladkorjem-tudi te sestavine telo potrebuje, res pa da v zdravi meri, vendar ni zdravo, če jih popolnoma črtaš.
Zakaj misliš, da imaš preveč kg? Se ti zdi, da bi morala še shujšati?

lp

Najlepša hvala za odgovor. Na zdravniškem pregledu so mi rekli, da je moja teža zelo vredu in da nimam težav z ne prenizko in ne previsoko. Sicer sem stara 12 let, sem kar majhna, poleg tega treniram balet, kjer je večina deklet vitkejših od mene. Tudi učiteljica je že večkrat rekla, da moramo bolj paziti na težo, jaz pa vsakič dobim slabo vest. Sicer nisem še nikoli hujšala, tudi ne nameravam, saj vem, da se še razvijam in se mi bo postava gotovo preoblikovala, se bom tako rekoč “potegnila”. A kljub temu; moja najboljša prijateljica je težka približno 44 ali 45 kg, kot ste mi rekli, pa izgleda že – roko na srce – precej okrogla. Zanima me kaj vi mislite o tem, najbrž baletke pač moramo biti nekoliki presuhe, ampak res samo nekoliko. kar pa se tiče maščob so nam v šoli rekli, da jih dobimo dovolj že z oljem v solati, pa naprimer z ocvrtimi zadevami, sladrok dobimo z nekaterim sadjem, ki vsebuje veliko glukoze in fruktoze, tako da dodatnih sladkarij, razen ob priliki seveda, pač ne jem, niti jih ne pogrešam.
Lep pozdrav, Ema

ĆDraga Ema,
ker je kolegica odšla na dopust, ti jaz na kratko odgovarjam. Popolnoma se strnijam s Tatjano Romih, ki ti je že nekaj odgovarjala, glede na tvoje pisanje pa bi dodala: OK, če so ti pri zdravniku rekli, da je tvoja kilaža v redu, čeprav je precej nizka, takole na hitro rečeno.
Zanjo biti težave pri baletu, ker je toliko pritiskov k vitkosti – telo pa se pri deklicah v puberteti po svoje razvija in dobiva druge proporce.
Ne ga biksat s preveč “pazenja na težo” v tvojih letih – rasteš in se še razvijaš, poleg tega balet zahteva določeno moč in mišično maso, ki pa rabi nekaj hrane, kakor tudi normalno funkcioniranje telesa in tvoj razvoj. Mogoče je učiteljica nasplošno rekla, da pazite na težo, ampak – jaz bi ti rekla takole: če boš ti pri svoji teži in fizični aktivnosti še kaj zelo pazila na težo, da bo ja ostajala ista, obenem pa boš rasla, se zna zgodit, da se zaplete pri hrani – da boš ali pretirano hujšala, ali pa se bo izmenjevalo hujšanje in basanje s hrano.
Telo rabi različne sestavine hrane, tudi sladkorje in maščobe in kak sladoled ali rebrce čokolade niso nič hudega – celo za balerine ne. DA bi bilo sadje dovolj kot sladkarija – bi jaz rekla le v primeru, da ima človek preveč kilogramov, kar pa jih ti niti slučajno nimaš!

Sem Claudia in stara sem 13 let. Vsi okoli mene mislijo da sem presuha in imam anoreksijo. Zanima me še vaše mnenje. Imam 40 Kg in visoka sem 150 cm.

Živjo,
nikakor ni samo teža kriterij za anoreksijo. Če te skrbi, pojdi na pogovor k zdravnici, ali šolski svetovalki? Sicer pa – da ne ostanemo pri tem, mogoče si lahko vsja malo pomagaš že sama s temi vprašanji:
Si precej shujšala zadnje čase, mesece?
Si želiš še shujšati?
Se vidiš debelo, čeprav ti vsi govorijo, da si zelo suha?
Se skrivaš in izogibaš večini situacij, ki so povezane s hranjenjem in “nekoliko prikrivaš resnico” kar se tiče tega, koliko in kaj poješ?
So tvoji obroki precej manjši oz. manj kalorični kot od drugih?

Če si na večino vprašanj odgovorila DA, potem bi bilo dobro, da se resnično posvetuješ z odraslim, ki se ukvarja s področjem prehrane, ali zdravnico, saj je kar nekaj šans, da te mučijo motnje hranjenja ali pa motnje prehranjevanja (ki še niso odvisnost oz. so nekako bolj “blaga” oblika ali predstopnja motenj hranjenja, nikakor pa niso samo neka razvada, ki ne bi terjala pozornosti).

Javi se, če boš še kaj rabila – za morebitne naslove pomoči pa navedi, odkod si.

New Report

Close