Med.Over.Net

Motnje hranjenja

Odgovarjajo: Ana Ziherl, dipl. soc. del.

O različnih vrstah motenj hranjenja: bulimija, anoreksija in prenajedanje. Za vse, ki ne najdejo izhoda iz problemov prehranjevanja, za svojce, prijatelje in bližnje. Svetuje Ana Ziherl, univ. dipl. soc. del., svetovalka za področje motenj hranjenja iz društva Svetovalni svet.

[email protected]
http://www.svetovalni-svet.si
FB: http://www.facebook.com/MotnjeHranjenja/?ref=hl.

Ana Ziherl , dipl. soc. del.

Ana Z.

DOVOLJ prenajedanja! Pomagajmo si<3

Default avatar

natasa1144

Punce živjo ;) No, fajn bi bilo vidit, če se tudi kakšen fant opogumi, ker vem, da so tam zunaj. Ni človeka na tem planetu, ki se ne bi boril z notranjimi demoni. Zato, pogumno, spustite te demone iz sebe, ker si vsi zaslužimo odlično življenje! Kot pravi Bruno Simleša v njegovi res super knjigi Šola življenja, da moramo začet živeti ZDAJ in ne kot da je to samo generalka pred našim pravim življenjem, ki še prihaja!
Včeraj zvečer sem doživela nek KLIK v glavi, da imam dovolj! Že mesec dni je za mano, od kar sem si rekla, da imam dovolj diet in ugajanja vsem okoli sebe. Kot prvo se mi je odvalil kamen in sem zadihala kot že dolgo ne. Razumeti morate, da sem že od kar pomnim na dietah. Že od malega! Rada bi prišla do dna...no saj trenutno sm na dnu :/ ampak želim si razumet, zakaj sem se sploh pričela tolažit s hrano. Tko da, vsi ki imate isto ali podobno zgodbo pišite, ker si bomo samo tako pomagli.
No,da še dokončam za tisti včerajšnji KLIK. Po mesecu dni junka, me boli rama, postajam okorna, brez energije TOTALNO in brez kondicije. Prejšnji dan sem šla samo na sprehod v hrib in sem bila tako zadihana, kot da bi telovadila celo uro na polno! ;) Mislim in čutim da imam dovolj! Tako da sem v iskanju pomoči. Tako glede svetovanja o prehrani, fitnesu in srečanj o motnji prehrane. Danes je 1DAN, ko sem si pripravila hrano za malico v službi (da ne bodo samo čokoladice) in nameravam govoriti z osebo glede telovadbe. Poročam jutri kako je šlo ;) Se tipkamo. Lp,Nataša
Default avatar

natasa1144

Danes je že 3.dan! JUHUHU ;) Mogoče mali korakec za vas, ma zame je fullllllllll ;)
Po dolgem času sem se zbudila bolj naspano in motivirano, da mi bo tudi danes uspelo! Vsak dan posebej si poskušam zapolnit čas, da ne bi slučajno prišlo do brezpotrebnega nažiranja iz dolgočasja!
V ponedeljek me je strah premagal in se nisem zmenla za treninge. JOoooj ta strah! Kako nas paralizira! Sem pa včeraj končno zbrala pogum in šla na srečanje OA. Tisti, ki še ne poznate OA in kaj je to , si počekirajte na netu pod http://oa-slovenija.com/
Meni je pomagalo, ker ko slišiš podobne zgodbe, si nekak pomirjen, da nisi sam na tem svetu!
Ker pa vem kako je bilo meni, ker nisem nikogar poznala tam, ti z veseljem pomagam in greva skupaj. Piši mi ;)
Default avatar

natasa1144

Danes je 5.dan od tistega klika, da si želim spremeniti življenje in živeti na polno. Tako prehrana kot telovadba mi trenutno ne delata nobenih problemov. Hvaležna sem za prijateljico, s katero trenutno potelovadim čez teden. Bojim se tistega strahu, ki je v meni, da kaj pa bo tokrat drugače? Vsi, ki smo v tem začaranem krogu prenajedanja, me dobro razumete, da ta obdobja pridejo in gredo. Ampak tokrat sem se res usmerila v vsakodnevna dejanja, da se tudi čustveno izpopolnjujem. Vsakodnevno poskušam izlit svoja čustva ali sem na forumu ali kaki sotrpinski, za katere sem tudi hvaležna, da jih spoznavam! Skupaj nam je res lažje, tako da se ne zapirajte več vase in oddaljujte prijatelje od sebe, ker mislite da vas nihče ne razume. Vsak nosi svoja bremena v glavah, samo nočejo jih povedat na glas. Lep dan vsem, pa ne se ozirat toliko na vreme, ki ni nič krivo za naše slabo počutje ;)
Default avatar

natasa1144

Čakam da moderator objavi že prejšnja dva zapisa :(
Drugače sem ok, v 8.dnevu, ko si življenje vzemam v svoje roke! Danes grem še na eno skupinsko srečanje glede motenj hranjenja. Tako, da vam poročam ;)
Držite se, življenje je res lepo, ko ga enkrat res želiš živet s strastjo!
Lp,Nataša
Default avatar

natasa1144

Danes je 10.dan takoimenovane abstinence od prenajedanja s hrano. Že zjutraj sm vedla, da bo danes težak dan. Vsi tisti, ki pravite, da se zjutraj sami odločimo kako se bomo počutili čez dan.....ja ja...rada bi vas vidla čez dan ;)))))Sem tudi to prakticirala in s pozitivnimi afirmacijami, ko si govoriš, lepa si, srečna si in bla bla bla. Glejte sorry, to so preprosto laži, ki si jih govorimo. Dokler tega ne verjamemo nima smisla. Ko pa dejansko delamo vsakodnevne spremembe, je pa potem tudi lažje izgovorit kaj pozitivnega sebi. To je samo moje mnenje, ima pa vsak pravico do svojega seveda. Tako da rek: Fake it, till you make ti! Velja samo ob vsakodnevni akciji!
Da se vrnem na moje današje počutje: 'like crap' ;) Tako pač je, ne bom se več upirala temu občutku. Naučila sem se ga sprejeti, sam potem premagat željo, da bi se potolažila s hrano.....no to je pa f....... težko! Ker nisem nikoli govorila o svojih občutkih, sem se tokrat preusmerla ravno v to. Pisala sem punci,s katero se redno dopisujeva o najinih problemih, potem pa še kolegici, ki me pa vedno zna prebudit oziroma streznit iz tega občutka samopomilovanja. Kaj mi je svetovala? Da naj pomislim, kaj me tako matra, da čutim te negativne občutke kot jezo,samopomilovanje in podobno. In sem se spomnila ponedeljkovega srečanja (ženska posvetovalnica je super in jo res priporočam!) Ko me je socialna pedagoginja spraševala oziroma rekla, da si moram postavit termine, do kdaj bom našla službo in partnerja (kar si srčno želim)...me je totalno šokirala, ker vse tako pogojujem s težo in fizičnim izgledom. Povedala mi je tudi,da imam večina nerealnih ciljev....zato pa se lovim že 10let v krogu!!!! Mislim, da je to prišlo za mano in mi je danes prišlo na površje....ne pa da je zunaj dež, da zato se pa slabo počutim in bla bla bla.
No,ko sem ugotovila kaj me dejansko matra....takrat pa sem se mogla samo odločit. Ali se bom potolažila s hrano in tavala naprej ali si resnično želim spremembe na bolje! DA ŽELIM SI SPREMEMBE! Tako,da to je bil prvi korak, kjer sem sprostila tiste negativne občutke, seveda potem šla hitro nekaj pojest ;))) ampak zdrave hrane in sedaj vam pišem, ker vem da je veliko punc zunaj, ko se bojujete z istimi občutki, samo niste potem dovolj močne, da bi same premagale tega 'hudička' v sebi, ki nas hoče speljat s prave poti. Najdite si osebo, kateri si lahko 100% zaupate v teh trenutkih! Pomaga, verjemi!
Dejansko je šele pol dneva pred mano, ampak sem ponosna nase, da sem uspešno preživela prvo tako težjo preizkušnjo! Hvaležna sem za ta forum in za nova poznanstva ter za moje prijateljice <3
Se tipkamo ;)
Default avatar

natasa1144

11.dan. Ta abstinenca, predvsem od sladkorja je ubijajoča. Ne vem kaj naj drugega rečem. Pišem in mislim kaj bi sedaj vse pojedla!!! Seveda se poskušam zamotit, pijem dosti vode in podobno. Na vsake pol ure se moram spomnit, zakaj že to počnem? In če pomislim nazaj, sem že ob prvem ali drugem pomisleku, da danes mi pa ni treba hujšat, obupala in pojedla ogromno čokoladic, potem pa doma še dosti ostalega sranja! Ne vem, ali je bila to kazen, da sem kao taka zguba od človeka.....ne to so samo današji občutki, ker je resss kriza :))))) Vem, da sem se prvotno tolažila, ko je bilo doma stresno zaradi staršev. Potem je pa z leti to prešlo v navado in del vsakdana v določenih obdobjih. In sedaj to prekinit je pa res težko :( Se držim pokonci še s kančki moči, ki jih je v meni.....ampak RES HOČEM ŽIVET na polno, zato grem dalje! Držite se tudi vi, če meni uspeva, lahko tudi tebi!!!
Default avatar

natasa1144

15.DAN.
Ugotovila sem, kaj je bil poglavitni krivec za prejšnjitedenski nažiralni sindrom :) Resnično me je bilo že strah, da sem se spet prepustila občutkom prenajedanja. Res je, da sem pojedla več kot običajno, ampak sem se tokrat osredotičila samo na oreščke in sir ( to meni zapaše kadar imam požrešni dan). Ko sem prišla pa do misli, da grem v šoping junk hrane.....pa sem se ustavila! Tu je pri meni sedaj meja! Če grem tudi tokrat čez, nima več smisla!!!!! Tako da, ja sem v 15dnevu brez junk hrane!!!!! Juhuhu ;)))) Ja, krivec za občutke lakote je bil pa PMS! V soboto sem nepričakovano in predčasno dobila menstruacijo! Nikoli se je nisem tako razveselila, kot sem se jo v soboto! Oh ja ti hormončki, ki nam otežujejo že tako težke preizkušnje! Glavni krivec je hormon sreče oz serotonin. Nivo serotonina nam pade v tem PMS obdobju, zato pa zahrepenimo po hrani, ki so polne ogljikovih hidratov. Z njihovo pomočjo se nivo spet dvigne. Kako si še lahk pomagamo? V tem obdobju čimveč migat it na sonček in se obdat z ljudmi, ki te motivacijsko dvignejo! Evo mene, srečna sem da sem preživela vikend dokaj uspešno! Grem v nov teden polna motivacije, vsak dan posebej na bolje! Se tipkamo ;)
Default avatar

natasa1144

16.DAN
Ne vem ali je bila res luna kriva, da smo se vsi neki počutli brez neke prave energije! Ja defenitivno mrk,luna,menstra....hvala bogu da je mimo, ker danes sem fajn! Ne bom rekla odlično, ker ta občutek še pride ;) V glavnem, po včerajšnji skupinski svetovalnici, sem spet polna novih informacij, katere me motivirajo za naprej! Najbolj sem si pa zapolnila: Ko pride prva misel o prenajedanju, ji reci STOP! TO JE TO!!! Preusmeri misli, zaposli se, pokliči tebi zaupno osebo!!!! Resnično deluje! Mene je prejšnji teden res metalo zarad tega ker sem imela PMS! To obdobje je katastrofa za nas, ki želimo pazit pri prehrani! Ponosna sem nase, da nisem šla v trgovino kot ponavadi po celo vrečko junk hrane!!!!! Tako da je že 15.dan ;) Zastavila sem si cilj = 21dni brez junka. Ko bom prišla na prvi zastavljeni cilj, si bom postavila novega! Imam polno idej, posebej kar se tiče telovadbe. Včasih sem bila tako gibčna. Pogrešam to! Vse se da, tako da gremo dalje! Bodite lepo. Se tipkamo ;)
Default avatar

natasa1144

18DAN.
Včeraj sem 'padla' na polno! Že od kar mi je zadnjič eden omenil piškote Domačica, sem jih imela v mislih.No včeraj zvečer sem se jih šla kupit! Kaj zdaj? Ne, ne grem več na začetek, tako kot ponavadi. Danes zjutraj sem ustala, itak zabuhla, tečna sama sebi in šla na fitnes!!! Skoraj mi je ratalo slabo, toliko sem imela še hrane vsebi :/ Ko bi vedla, zakaj si to delam, bi bilo lažje. Mislila sem, da me preteklost še tako muči...ampak se počasi zavedam, da moram pustit preteklost za sabo in se osredotočit na tukaj in zdaj! Najlažje je iskat krivca v preteklosti, realnost pa je da sem JAZ odgovorna zase in svoje telo, da se tako počutim, kot se. Trebuh napihnjen, poln toksičnih plinov v črevesju, kot da me bo razneslo...Ni lep občutek in ne niso bili samo piškoti včeraj :( Ravno prejle sem razmišljala kako bom šla v trgovino po nove stvari.....zato sem raje preusmerila misli na ta forum, ki mi je kot dnevnik. Upam, da ga še kdo bere in vidi, da se še borim sama s sabo..TEŽKO JE! Je tam zunaj kaka punca, ki je šla čez to in mi bi znala svetovat??
Lepo bodite in poskrbite zase, ker telo je samo vaše in od nobenega drugega!
Default avatar

natasa1144

Kam se je pa ta zgubila??? Hehehhe še sem tu ;) Tistih 21dni je res že za mano in prav je tako, ker grem dalje! Včeraj sem končno zbrala pogum in se dobila z eno inštruktorico, s katero bom vadila parkrat tedensko. Danes prijetno utrujena in v sebi že malce pomirjena, da nisem več tam na dnu, kot sem bila v 18DNEVU ko sem nazadnje pisala! Osredotočena na VSAK DAN POSEBEJ in tokrat predvsem VERJAMEM DA ZMOREM! Ker bom selila svoj dnevnik na FB, vam sporočim pod katero ime bom, da mi boste lahko sledili še naprej.
Pa še en nasvet......usmerite vso energijo vase, na samospoznavanje, kaj si VI ŽELITE, ker je to vendar VAŠE ŽIVLJENJE. Torej, prenehajmo živet tuja življenja in se končno osredotočimo nase.
Vprašaj se : ALI SEM SREČNA? KAJ ME OSREČUJE in zakaj ne počnem teh stvari, ki sem si jih že tako dolgo želela? Ne oddelajmo življenja ampak ga poskušajmo ŽIVETI in DOŽIVETI LJUBEZEN!
Default avatar

zalaenadvatri

Hej, Nataša, res je bilo zanimivo (in navdihujoče) brati tvoje zapise! Tudi sama počenjam nekaj podobnega, čeprav so nekateri dnevi veliko boljši od drugih, ampak si zadajam majhne nalogice, ki jih uspešno izpolnjujem, kar mi vliva energijo, da mi bo uspelo! Zelo mi pomaga, da se ukvarjam s športom, saj to resnično pomaga pri stresu, poleg tega pa se še počutim, kot da nekaj počnem zase :) In odkar to počnem, se je tudi moj odnos do prenajedanja radikalno spremenil - še vedno jem, ampak ne več kar podolgičinpočez, ampak se zgolj zgodi, pa še takrat sem se sposobna ustaviti, ker mi enostavno ni všeč ta obupen občutek v želodcu, ko ne morem delati nič. Nimam sicer časa za skupine OA, sem pa zelo vesela, da sem našla tvoje zapise, ki potrjuje, da se da :) Hvala!!! ;)