Med.Over.Net

Motnje hranjenja

Odgovarjajo: Ana Ziherl, dipl. soc. del.

O različnih vrstah motenj hranjenja: bulimija, anoreksija in prenajedanje. Za vse, ki ne najdejo izhoda iz problemov prehranjevanja, za svojce, prijatelje in bližnje. Svetuje Ana Ziherl, univ. dipl. soc. del., svetovalka za področje motenj hranjenja iz društva Svetovalni svet.

[email protected]
http://www.svetovalni-svet.si
FB: http://www.facebook.com/MotnjeHranjenja/?ref=hl.

Ana Ziherl , dipl. soc. del.

Ana Z.

Kompulzivno prenajedanje- iščem sotrpine

Default avatar

tadkita

Pozdravljeni,
imam motnjo hranjenja- kompulzivno prenajedanje. Iščem ljudi z enakimi težavami za pisanje, spodbujanje.
LP
Default avatar

xdonnox

Živjo :) Evo mene.

Danes sem se tako slabo počutila, zelo sem bila žalostna zaradi neke situacije in potem sem šla seveda jest in do zdajle sem 'požrla' že 300 g Nutelle in huh kar nekaj kosov kruha :( Očitno bodo sledili še makaroni ter solata, ker ko imam enkrat neko misel v glavi ... kot da bi me prisilila, da moram to narediti, ne morem se kontrolirati.

Ampak nameravam končat to dvoletno zgodbo, ponavljanje iz dneva v dan, vedno je huje. Že tolikokrat sem rekla, da bo konec, pa se še kar nadaljuje. Sama sebi sem v napoto, sama sebi se gnusim, bolj občutim to, bolj se prenajedam.

Bo pa definitivno konec te agonije, ker želim SHUJŠAT, želim tisti občutek lahkote, praznega želodca, trebuha brez masti okoli, želim se spet pogledati v ogledalo in ...

Kako si pa ti? :)
Default avatar

xdonnox

Aja, te lahko samo vprašam, koliko si star/a (če želiš povedati)? :) Namreč, lahko ti predlagam nekaj stvari/strani, ki ti bodo v spodbudo ...
Default avatar

tadkita

hey. torej stara sem 24. nekako mi zadnje čase uspeva odmik od prenjedanja s presno prehrano in gibanjem. toda vsake tolko se zgodi....tudi danes se je. počutim se tako nemočno. zdržala sem 15 dni, kar je največ do sedaj...sedaj pa se je spet zgodilo... rada bi se rešila te agonije....
prosim za spodbudo ja :)
Default avatar

tadkita

Stara sem 24. Ja prosim za spodbudo. Kako pa se bos lotila spremembe? Meni pomaga presna prehrana in gibanje da vsaj malo obdrzujem tezo. Drugace pa sem do vceraj zdrzala 15 dni kar mi se NIKOLI ni uspelo. Tak da vsaj nekaj no. Drugac pa isto kot to... Sita tega sranja...
Default avatar

TatjanaR

Pozdravljena "Tadkita",

praviš, da potrebuješ vzpodbudo pri reševanju svojih težav s kompulzivnim prenajedanjem in super je, da iščeš načine kako bi to lahko rešila, žal pa odpovedovanje hrani ni rešitev. Ko se odrekaš kateremu koli živilu, v bistvu še bolj hrepeniš po njem. Rešitev ni v odpovedovanju hrani, ker potem še bolj hlepiš po njej in boš prej ali slej posegla po točno tistem živilu, ki si ga uvrstila med prepovedenega.
Motnje hranjenja so kot sem že večkrat napisala strategija preživetja. Hrana in ukvarjanje z njo je le zunanji dejavnik tega kar se dogaja znotraj človeka. V ozadju so običajno nerazrešene stiske, čustva in težave, za katere oseba ne pozna načina kako bi se z njimi spopadla. Vendar pa, ko fokus preusmeri na hrano, nekaj časa to lahko deluje (hrana pomiri, zmanjša napetost, sprosti, potolaži,....). Problem je, da traja to le krajši čas. Tudi presna hrana in gibanje sta le začasna rešitev, ki pa ne odpravita resničnega problema. Zato se tudi vedno znova ponavlja prenajedanje.
Si kdaj s kom govorila o težavah, ki jih imaš s prenajedanjem? Mogoče veš, kdaj imaš ti potrebo po tem, da se prenaješ? Kaj se takrat dogaja?
Praviš, da bi rada spremembo. Kakšno spremembo pa si želiš?

Tatjana
Default avatar

tadkita

Vem tudi sama sem veliko brala o tem. Res je da otrostvo ni bilo z rozicami postlano in da verjetnoto izvira od tam. Ponavadi se prenajedamko sem sama doma. Ponavadi ni nic narobe. Kar tak. Presna prehrana mi pomaga ker se dobro pocutim. Ce posezem po kaksni drugi hrani se be pocutim dobro in posezem tudi po vec. Ne morem pojest koscka cokolade ker pojem celo in potem tako dalje... In se zacne prenajedanje... Zato raje be posegam po taksni hrani Ki me premami. Presno kpmbiniram z beljakovinami. Sprememba Ki si jo zelim je da bi s tem koncala. Ker se ne pocutim dobro ko se prenajem tudi zredila sem se in to zmanjsuje mojo samoppdobo.
Default avatar

TatjanaR

Si kdaj poiskala strokovno pomoč ali razmišljala, da bi se kam vključila? Zelo realno vidiš svojo situacijo, kar je izredno dobro za vključitev v psihoterapijo in delo na sebi. Mi je pa na misel ob tvojih besedah prišla knjiga Pravila, kako normalno jesti od Karen R. Koenig. Mogoče boš kakšen odgovor zase našla tudi v tej knjigi, vsekakor pa te vzpodbujam k temu, da si poiščeš strokovno pomoč. Če bi rabila kakšne dodatne informacije glede tega, se lahko obrneš tudi name (lahko tudi preko zasebnega sporočila).

Lep pozdrav,

Tatjana
Default avatar

tadkita

Pozdravljeni,
oglašam se po dolgem času nekako prerojena. Prenajedala se nisem že več kot mesec dni. Izgubila sem tudi nekaj kilogramov. Začela sem športat, večinoma se prehranjujem presno in se dobro počutim. Tu in tam se pregrešim s kakšnim posladkom ampak vse v mejah normale. Začela sem se kontrolirat in tudi ko posežem po hrani, ki me vleče v prenajedanje se nekako skontroliram. Ni več občutka gnusa in prenapetega želodca. Ne morem reči da sem ozdravljena, mislim pa da sem na dobri poti. Pravijo, da kar te ne ubije te ojača in zdaj ko pogledam nazaj na obdobja prenajedanja se ne prepoznam. Na tiste dni imam zelo slabe spomine in si jih ne želim več. Bom se sproti javljala da vidite kako mi kaj gre. Še vedno trdim, da je vse v glavi in da se vse da če se hoče.

Pa lep pozdrav.
Default avatar

DobraVolja

Marsikdo misli, da trpijo za MH le mlade punce, pa ni tako. Težave imam že od malega, hodila sem v skupino za samopomoč, bilo je bolje, a čez leta je star problem ponovno izbruhnil. Težava je v tem, da terapevtom v Pomurju ne zaupam, a če mi priporočite koga res dobrega (na Ženski svetovalnici imajo pomanjkljive podatke), bom zelo vesela.

Čeprav so se mi težave ponovile, menim, da bi mi spet pomagalo sodelovanje v skupini za samopomoč. Ker jih v Pomurju ni ,si želim ustanoviti skupino in bi bilo lepo, če se mi oglasijo sotrpini. Hvala za pozornost!
Default avatar

Trobentica.

Hej :)

Tudi jaz sem ena izmed tistih :) Zadnje čase sem preizkušala vse načine, da bi se spravila iz tega, pa ne gre. Kljub temu mislim, da vsaka stvar prisustvuje k rešitvi in spoznavanje svojim misli, čustev, načinov prehranjevanja je velik korak k rešitvi :). Ker mi ni nič pomagalo, kadar sem se lotila stvari s strani hrane, sem prišla do zaključka, da moram storiti ravno obratno. Namesto da hrano postavljam še bolj v ospredje življenja s tem, da jo skušam odmakniti, moram postaviti v ospredje druge stvari. Stvari, ki me osrečujejo. Zaradi katerih sem ponosna nase. Zato skušam početi tisto, kar me veseli, se sprostiti in si vsak dan dati nekakšno nagrado, s čimer si pokažem, da sem ponosna nase ne glede na padce.

Verjamem, da bo delovalo, če le ne bom obupala ;) Ne vem, včasih se mi zdi, da zna človek tako dobro samega sebe prepričati v slabe misli ... Zakaj ne bi bilo enkrat obratno?

Lep dan vam želim ;)
Default avatar

kobom

Pozdravljeni,

po dnevih, mesecih, letih nenehnega razmišljanja o tem, da nisem zadovoljna v svojem telesu, iskanja idealne "diete" in vadbe ki jo bom uspela izvajati z veseljem in dnevno, strahom kako to vpliva na moje zdravje, držanja v ozadju, ker menim, da za v ospredje nisem primerna, zatiranja lastnih sanj želja, potreb, ker sem prepričana, da si ničesar ne zaslužim. Večna gonja po tem, da bi ugajala drugim in iskanjem potrditve, da moja debelost ne vpliva na moje življenje in življenje moje družine, zdravje in tako naprej, sem danes ugotovila, da spadam sem. Na področje motenj hranjenja.

Našla sem rešitev? Al pa še večji problem. Trenutno nimam pojma, ker sem tako zgubljena kot še nikoli. Vsak dan me vsepovsod spremljajo oglasi o raznoraznih vadbah, povsod srečujem recepte za zdrave obroke in nasvete za zdrav način življenja. To sem si povzročila sama, ker sem stricu Googlu dnevno zaupala vsa svoja vprašanja glede tega. Nisem prepričana, da v knjižnici sploh še obstaja literatura, ki je nisem prežvečila, ne verjamem, da obstaja avtor s katerim se ne bi vsaj delno strinjala. Po vseh prežvečeni literaturi, člankih, objavah, pogovorih s prijatelji, znanci, neznanci se imam za izvedenca zdravega načina življenja, a le ta se skriva za gmotami maščobe na vseh delih telesa.
Zjutraj ne jem, cel dan sprejemam sklepe kako bom od tega trenutka naprej zdravo živela, čez dan bodrim druge, ki jim preobrazbe uspevajo, zvečer pa se usedem in jem, jem, jem, jem. Vmes se odločim, da ne bom več, pa v istem trenutku brskam še za zadnjim obrokom. Vadba mi je muka, ker me je sram delat blamažo pred drugimi, ker me bolijo sklepi in ker nimam vzdržljivosti.
Grozno mi je gledati predvsem hčero, ki ji je začel rasti trebušček in v njej vidim sebe, vidim kakšne priložnosti sem imela, kaj vse bi lahko naredila zase pa nisem, ne želim, da bi šla po moji poti, ampak se zavedam, da jo s svojim načinom življenja točno na to pot usmerjam. Trenutno se hranim z energijo družine, z nečim, kar ni moje, kar mi ne pripada, le del tega sem. Zavedam se, da moram biti zadovoljna sama s sabo, da bom to energijo lahko dala tudi drugim.
Živim za prihodnost, oziroma še za prihodnost ne, za sanje kako bi bilo če bi...... ampak se bojim, da teh sanj ne bom nikoli uresničila.
Zanima me kako začeti, kako si postaviti cilj kako "nov način življenja" vkompinirati v vsakdan, kaj narediti takrat ko se počutiš tako prekleto samega, kje najti motivacijo, kako uresničiti svoje sanje. Potrebujem nekoga (ali več njih), ki me bo ne samo poslušal, ampak tudi razumel, ki me bo podpiral in bo hkrati tudi strog. Ali si zmoremo pomagat med sabo? Oziroma ali je katera že našla skupino v Ljubljani?
Default avatar

TatjanaR

Pozdravljeni "kobom",

Sprašujete se kako naprej?

Podporo, ki jo iščete lahko dobite preko strokovne pomoči (psihološko svetovanje, psihoterapija ali kot ste sama omenila skupine za samopomoč). Kje poiskati pomoč je odvisno tudi od tega kaj si lahko privoščite. Določeni programi so brezplačni, določeni imajo nek minimalen prispevek, spet drugi pa kar visoke cene. Če se boste odločila za takšno obliko pomoči, vam predlagam, da pobrskate tudi na internetu za podatki. Obstaja več možnosti in malo raziščite, da boste ugotovila katera vam najbolj ustreza. Če pa boste želela pa vam lahko nekaj kontaktov posredujem tudi jaz.
Mislim si, da vam ni bilo lahko opaziti kaj se dogaja s hčerko, dobro pa je da ste. Spodbujam vas, da si poiščete pomoč zase, potem boste lažje tudi z njo govorila o tem kako drugače poskrbite zase kot s hrano.

Vse dobro vam želim,

lp

Tatjana
Default avatar

podpora

Pozdravljeni,

nehote si priznam, ampak tudi jaz sem mnenja da imam motnjo kompulzivnega prenajedanja.
Imam prijateljico, ki se s tem spopada že 20 let. Rekla mi je, naj se obrnem na strokovno pomoč ampak glede na to da se poznam, vem da tega ne bom storila.
Tega mojega ''problema'' ne ve nihče razen te prijateljice (ki je sedaj ne bo 2 meseca in me ne more prepričati v nasprotno - naj si ne škodim) in ene druge prijateljice ki pa ... ne razume kaj se mi dogaja, povedala sem ji kakšna je moja situacija in ne ve mi pomagat, svetovat..
Trenutno sem spet v obdobju prenajedanja in ne vem kako naj grem iz tega začaranega kroga.
Naj omenim še to da sem že od majhnega buckasta - imam 170cm in 83 kil. že od zmeraj sem obremenjena s težo, sem tudi že shujšala (enkrat celo 7 kil v enem mesecu - ki sem jih seveda pridobila nazaj). Že od vedno se sekiram zaradi svojega zunanjega izgleda. Drugače sem aktivna na vseh področjih - že 2 leti hodim v fitnes, že od svojega sedmega leta se ukvarjam z glasbo, obiskujem faks (imam 22 let), poleg faksa še delam.
Ne vem točno kje se skriva razlog za moje izpade prenajedanja, ampak sklepam da se je to pojavilo zaradi sestre, ki je moje popolno nasprotje - suha, lahko poje karkoli pa se ji ne bo poznalo... no in vedno mi pravi kdaj mislim shujšat itd.
ampak glavni razlog pa se pomoje skriva na področju ljubezni. Popolnoma se zavedam da za srečo ne potrebujem partnerja ampak.. ne morem si pomagat, velikokrat se počutim osamljeno, kot da me nima nihče rad (to ni res, imam veliko prijateljov!). Vesela sem, ker imajo moje prijateljice fante, ampak ne morem si pomagat da jim ne bi zavidala. sprašujem se, zakaj mene nima nihče rad, zakaj nisem tudi jaz tako zelo pomembna za nekoga. drugače me pa imajo vsi radi, ker sem pridna, delavna itd. v ljubezni pa nimam in nimam sreče in mislim da se zaradi tega prenajedam, ker poskušam s hrano nadomestit to razočaranje.. končni rezultat pa je seveda ta, da se počutim kot drek (se opravičujem izrazu..).
Nočem si več tega početi ampak res ne vem kako naj se tega rešim.. prijateljica ki bi mi lahko svetovala trenutno ni prisotna, edina druga oseba ki sem ji to zaupala tega ne jemlje resno.. zaradi tega se v tem počutim zelo osamljena.. komurkoli drugemu to povedat mi je seveda nerodno ker nočem da bi me ljudje ''čudno'' gledali, ker to jemljem kot sramoto. nimam nekega normalnega odnosa s hrano, v družbi mi je vedno (in mi je tudi vedno bilo - še pred prenajedanjem) nerodno jest, ker imam negativno samopodobo... zdaj pa sem itak cela napihnjena in bi najraje bila sama doma, brez družbe.. da me noben ne vidi kakšen slon sem..
cele dneve se obremenjujem s tem kaj si počnem, kako bi to popravla... ampak ne najdem rešitve :/
Default avatar

tadkita

Pozdravljene,
Prav hudo mi je brat vase komentarje. Veliko nas je. Jaz se se drzim in zivljenje se je spremenilo na bolje. Ni vec skrivanja, obcutkov gnusa, otecenosti telesa. Lahko oblecem stare stvari ker sem shujsala. Kako mi je uspelo? Nehala sem se obremenjevat s tezo in drugimj. Sprejela sem samo sebe takšno kot sem. Nehala sem se smilit sama sebi, začela sportat in delat stvari ki me veselijo. Povem kar cutim in se ne pretvarjam vec. Sebe sem dala na prvo mesto. Sam sebe moras imet prvo radin gre. Res mi je grozno ko se spomnim tistega casa. Trajalo je vec kot leto dni, pproti koncu skoraj vsak dan ze. V enem mescu sem se toliko zredila da mi nobena stara obleka vec ni bila prav. Grozno res!
Vsem vam zelim da bi se uspele resit in zqzivet normalno.
Default avatar

DobraVolja

Povezava ne dela.

Bolj kot "izmenjava izkušenj, podpora" ipd. manjka naravnanost k dejanjem, da bi vsak lahko dobil učinkovito pomoč v svojem okolju. V resničnem, ne virtualnem. Govorjenja in pisanja je že tako preveč...
Moja objava je ostala povsem spregledana, nobenega odgovora nisem dobila, pomoči, namiga, nič. Še naprej ostajam brez pomoči. Slučajno sem danes po dolgem času spet tu in vidim, da je vseeno, če sem ali me sploh ni. ;
Default avatar

Zavedanje

Pozdravljena,
Ne bom te obremenjevala z mojo zgodbo, vendar je moj nasvet taksen.. najprej si na list papirja napisi kaj zelis od same sebe, kaj je dobro na tebi in kaj ne. In zacni delati postopoma na vseh tistih korakih, zaradi katerih nisi srecna. Nic na silo, sprva skupaj preziveti dan brez prenajedanja, bodi cim vec zunaj in se skusaj prve dni hrani izpogibati kolikor gre, tudi kadar bos mogoce cutila lakoto se ji skusaj upreti, reci ji ne. Verjami, da lahko hodis na pogovore k raznim skupinam ali samo k kaksnemu psihologu vendar vedi, da moras cez stvari sama. Tezko je, hudicevo tezko. Si pa moras sama dopovedati, da ti prenajeda je ne olajsa nicesar. Vem, da se morda tega ze zavedas in meni se zdi dober korak, da vsaj zavedanje je. Sedaj pa samo pocasi po korakih odpravljati v mozganih, da ti bo z samim prenajedanjem lazje. Sama sebe spodbujati, da zmores in da lahko to vse prestopis.