Članek je bil objavljen v majski številki revije Žarek dobrote:

ZGODBA S SREČNIM KONCEM

Pred nekaj dnevi smo na elektronski naslov našega Materinskega doma prejeli sporočilo, katerega smo se vse delavke iskreno razveselile. Še posebej zato, ker se je oglasila gospa Mojca, po petih letih odkar je uspešno zaključila program Materinskega doma.

Elisabeth Mittelstaedt v knjigi Večji kot moje sanje pravi, da ni hujše stvari kot če si brez ljubezni, brez namena, brez upanja in brez Boga. Ženske in matere, ki prihajajo v Materinski dom so največkrat brez vsega zgoraj naštetega. Ko pridejo k nam so čisto na tleh, saj prihajajo v najtežjih trenutkih v njihovem življenju. Vsaka pride s svojo zgodbo, svojo zgodovino. Zgodbo o dogodkih, velikih in majhnih, ki so jim spremenili življenje. Prav zato lahko rečem, da je bilo Mojci in njeni hčerki bivanje v Materinskem domu dobra šola za življenje in popotnica za naprej. Pri nas je dobila občutek varnosti, sprejetosti, topline in razumevanja. Dobila je dom v pravem pomenu besede. Postala je samostojna, neodvisna od drugih. Zgodba s srečnim koncem je dandanes že kar redkost, zato je prav, da jo delim tudi z vami.

»Spoštovana Lidija in ostale delavke Materinskega doma Škofljica!

Naprej vas lepo pozdravljam. Odločila sem se, da vam pišem, ker ste meni in moji hčerki Maji ogromno pomagali. Nikoli v življenju vas ne bom pozabila, prav tako ne vašega truda. Bili ste edini, ki ste mi pomagali in vedno se rada spomnim na vas.
Rešili ste me iz hude stiske, ko sem doživljala nasilje s strani fanta in njegove mame.

Opomogla sem si, dobila sem službo in nujno bivalno enoto, da lahko v miru živiva. Po treh letih sem dobila službo za nedoločen čas. Delam osem ur, samo dopoldne. Kmalu, ko sem odšla od vas sem začela delati. Ni mi problem delati, z veseljem hodim v službo, čeprav morava z Majo vstati ob peti uri, ker gre ona v šolo, v prvi razred, jaz pa na delo. Včasih Maja težko vstane, vem da je težko, da mora tako zgodaj vstati. Zdaj že razume kako in kaj, ker ve da ima samo mene, da ji pomagam in da skrbim zanjo. Imam tudi dobre sosede, ki mi pomagajo.

Ko sem odšla od vas, Majin oče ni nič naredil. Še vedno sem pri skrbi za otroka sama. Nič se ni dalo. Ko sem marca 2011 izgubila očeta, sem prekinila stike z bivšim partnerjem in celo njegovo družino. Verjemite bolje se počutim. Živim. Nisem več v strahu. Imava božji mir, ki ga nikoli v življenju nisva imeli. Vedno mi ostane nekaj denarja do naslednjega meseca. In se mi dobro izide do naslednjič. Resnično sem vam hvaležna in bi rada bila vedno z vami v stiku zato, ker mi veliko pomenite in ste mi ponudili roko in mi ogromno pomagali in stali ob strani v najtežjih dnevih v mojem življenju.

Majo imam zelo močno rada, ji pomagam in stojim ob strani po mojih najboljših močeh. Ni mi vseeno zanjo… Zelo sem vam hvaležna, da je pri meni že od prve sekunde njenega rojstva!
V lanskem letu, oktobra sem zaprosila za brezplačno pravno pomoč, da mi dodelijo odvetnika glede državne preživnine za Majo. Po nekaj dneh sem že dobila odvetnika. Tako, da bom tudi to speljala.

Stikov ne dovolim, zato ker Maji ni nikoli pomagal in ga ni zanimala. To sem uredila pri odvetniku. Sedaj je dobil dokumentacijo od CSD, da res sama skrbim za Majo in da so mi na CSD-ju pomagali in, da sem bila pri vas.

Rada vas imam zelo. Pošiljam vam slikico od Maje.

Enkrat vas bom prišla pogledat, vam še sporočim kdaj. Bodite pozdravljene v najinem imenu in lep-lep pozdrav. Maja in Mojca«

Ko je prišla v Materinski dom je bila stara 20 let, deklica nekaj mesecev. Prišla je na pobudo Centra za socilano delo. Le- ta ji je bil zadnja možnost pred ukrepom zaščite otroka, ker razmere v katerih so živeli niso bile primerne za zdrav otrokov razvoj. Največje težave so bile, da otrok ni pridobival na telesni teži, hudi prepiri v katere so bile vključene tudi klofute in težave partnerja z prepovedanimi drogami, česar pa si seveda ni priznal.

Spominjam se, kako smo strokovne delavke hranile otroka, ker so se Mojci zaradi obremenjenosti s hranjenjem roke tako tresle, da otrok ni hotel jesti od nje. Potrebne so bile stalne kontrole pediatra. Z materinsko ljubeznijo, vztrajnostjo, in učenjem v MD je dosegla tudi to, da je otrok lepo napredoval in ni bilo potrebno v bolnico.

Podpore s strani svoje družine ni imela. Ostarela starša sta živela daleč stran od nje, na podeželju, sestra v Avstriji, kjer si je ustvarila svojo družino. Nima časa za njene probleme. Vedno je poslušala le očitke češ, da si je sama kriva. Otroška in najstniška leta je zaradi alkoholizma in nasilja očeta preživela po zavodih. Dokončala je šolo s prilagojenim programom.

Ko je prišla v Materinski dom sva začrtali pot. Oblikovali sva individualni načrt pomoči, pri katerem je pomembno da izhajamo iz uporabnikovih potreb in njihove definicije problema, ter korakov za dosego ciljev. Le tako lahko ženska, mati oziroma uporabnica ohrani vpliv nad svojim življenjem. Jaz kot strokovna delavka pa svoj del prispevam h krepitvi moči. To pomeni, da sem njena zagovornica. Pomembno je, da se vzpostavi sodelujoč odnos, ki temelji na spoštovanju in zaupnosti.

Proti cilju sva korakali zelo počasi. Potrebovala je jasna, konkretna, večkratna navodila. Velikokrat tudi takšna, ki se nam zdijo samoumevna, in smo jih mi, kot otroci dobili v svojih družinah od staršev.

V Materinskem domu je bila kar nekajkrat na težki preizkušnji, ko ni vedela kaj naj stori. Na eni strani otrok in učenje materinstva, na drugi partner, ki jo je vabil nazaj in ji obljubljal rožnato življenje. Kar nekajkrat je imela spakirano, da odide nazaj k partnerju. K njemu je odhajala čez vikend in se običajno predčasno vsa razočarana, jezna in brez denarja vrnila nazaj. Glede te težave, odvisnosti od odnosov je potrebovala veliko razgovorov in svetovanja strokovnih delavk v Materinskem domu, da je prišla do uvida, da jo oče od otroka samo finančno izkorišča.

V vsej tej zgodbi je najpomembnejše to, da smo ji strokovne delavke znale prisluhniti, da smo čutile z njo in jo sprejele takšno kot je, brez moraliziranja. Ji dali priložnost, da se preizkusi kot mama in moč, da zmore sama. S trdim delom na osebnostni in duhovni ravni ji je to tudi uspelo.

Martina Lenarčič