Ne smem se maščevati! – Lidija Jerebic (članek)
Članek je bil objavljen v aprilski številki revije Žarek dobrote:
Ne smem se maščevati!
Soba je pripravljena. Na veliki mizi prt, poslikan z rožami, na njej torta, sok, slaščice. Matere z otroci so v pričakovanju, da pride še Ana. Nekoliko zamuja, a vreme je res slabo. Poslušamo glasbo in Ana pride s hčerkama, vsa zasopihana. Pospravila je še zadnjo prtljago. Zanjo so danes zadnji trenutki bivanja v materinskem domu. Poslavlja se od svojih kolegic in nas delavk. Rahlo otožen obraz ima, ki ga prikrivajo ličila.
Skoraj leto dni bivanja je stkalo mnoge vezi, bili so trenutki zaupanja, bolečin in strahu. Obupa. Veliko stvari je morala predelati. Kako in kam sama z dvema otrokoma, je pa tisto zadnje in najpomembnejše vprašanje, ki ga je vseskozi nosila v srcu. Usedem se zraven nje. Ko popijemo sok in ko rečemo par vremenskih, zbere Ana nekaj misli zahvale tako moji sodelavki, kakor meni in ostalim materam. Ob glasbi se pogovarjamo in zelo spontano, ne da bi pričakovala odgovor, jo vprašam: “No Ana, kaj pa je bilo tisto, za kar je bilo vredno živeti leto dni v materinskem domu?” Brez pomisleka odgovori: “Da se ne smem nikoli maščevati!” Za trenutek sva obe utihnili. In obujali spomine. Njeno mlado življenje je bilo polno strmih ovinkov. Vseh ni zvozila. Študij je končala. Se odselila od doma. A edini, ki mu je v življenju zaupala, je bil ta moški, s katerim ima dve deklici. On ločen, s stanovanjem v katerem sta živela. A sosed neusmiljen, stalne tožbe. Mož tega ni zdržal. Za dva otroka je že moral plačevati preživnino. Z novo, dosti mlajšo ženo spet dve deklici. Stanovanje še ni odplačano. Odvetnikom je dal že ogromno denarja. Da se je branil. “Ni opravičila” je večkrat ponovila. “Mora na zdravljenje!” A tega ni storil, zato je odšla. Mama jo ni nikoli poklicala. Zaradi tega moškega, tudi sestra ne. Same zamere in žalost.
“Spomnim se, nadaljuje, ko me je sošolka pripeljala v materinski dom. Po pogovoru sem šla v svojo sobo in zaprla vrata. Usedla sem se na posteljo in začela jokati. Kako nizko sem padla, da moram biti zdaj tu. Edina v družini, v rodbini, ki imam najvišjo izobrazbo, pa sem bila neko upanje, zdaj sem pristala tu, kjer sem. Brez vsega! Še posteljico ste mi dali, pa odejo, plenice in voziček za hčerko. In hrano, copate…” Poslušam! Tako nizko sem padla… je zvenelo v meni. Le zakaj tako razmišlja. Zame je materinski dom priložnost…, zanjo padec… Brala je moje misli in hitro dodala: “A danes ne mislim več tako. Visoko sem pristala. Kljub temu, da sem bila samo na denarni pomoči, mi je v tem času uspelo odplačati vse dolgove. Deklici imata vrtec. In od Občine sem dobila stanovanje. Bivši mož hodi na zdravljenje. Obeta se mi neko honorarno delo. Sprejela bom karkoli. Izobrazba pa, morda bom kdaj kasneje lahko delala v svojem poklicu. Možu sem že odpustila!” Sosedu še ne morem. Mami ne vem kdaj bom. Ko sem jo najbolj potrebovala, me je obsojala. A nikoli se ne bom maščevala, čeprav me je sram te rodbine. Sestra ima sina z očimom. Mami dvakrat poročena, spet ločena, brat v zaporu zaradi droge. V kakšni družini sem se rodila.
Čez nekaj dni grem na Kurešček. Po božjo pomoč. Spomnim se tudi na Ano, da bi zmogla nekoč tudi ona zaživeti v vsej polnosti, čeprav se je rodila v takšni družini. “Podajte si roke” zaslišim. In podam jo ženi pred menoj. Spoznali sva se! Obe starejši za več kot deset let. A obe sva vedeli, kje sva nekoč imeli težke pogovore. Tudi ona je bila nekoč brez vsega, kot Ana. Šla je iz rejniške družine v življenje, od tam v Materinski dom. Tokrat sva si segli v roke. Da bi zmogli odpuščati! Da bi bil mir v naši duši!
Kot nadaljevanje te zgodbe berem knjigo Večji kot moje sanje od Elisabet Mittelstaedt in se ustavim ob naslednjih besedah: “Gospod, to je neverjetno,” sem rekla. “Pet žensk je omenjenih v Jezusovem družinskem drevesu: Tamara, Rahaba, Ruta, Batšeba in Marija. Tri izmed njih (Tamara, Rahaba in Batšeba) so bile vključene v spolni greh in dve (Ruta in Rahaba) sta bili poganki, le Marija je bila ponižno in pobožno dekle, ki je delalo vse po predpisih.” Da! Tudi Jezus ni imel na zemlji družinskega drevesa brez napak. In Elisabeth piše naprej: “Vsi prihajamo iz grešnega kmetovalca Adama, pijanega mornarja Noeta in dedka Jakoba, ki je bil mojster prevar. Zakaj je Jezus vsem pokazal umazano perilo svoje družine? Jezus, ti me razumeš. Bil si na mojem mestu in ni te bilo sram govoriti o družinskih skrivnostih. Imela sem občutek, da mi Bog pravi, da naj se preneham oklepati čiste in popolne dediščine.” Jaz pa se bom trudila, da bom drugačna, boljša.
Lidija Jerebic