Najdi forum

Tudi jaz…rane se odpirajo

Zdravo,

pps: isto pismo pošiljam še enkrat, ker sem še nekaj stvari dopisala ..

Danes sem našla ta forum, taka stvar dolgo zori. Zame je pomemben korak. Pa zelo dobro poznam med.over.net, pa nikdar nisem tega foruma opazila, danes pa sem prav konkretno pogledala, če obstaja tudi forum s to tematiko.
Nekdo mi je pred časom rekel, da če se mi po glavi mota, da je bilo nekaj v zvezi z zlorabo, je to tudi bilo ..
Ampak v glavi imam itak neko meglo, nejasne spomine. Stara sem že 40 let.
Že 20 let pa se borim z propadlimi in neuspešnimi zvezami. Nobena ne uspe, vse kar je iz tega, so stalne izgube, zapuščanja ..
V mojem primarnem domu, je bil precej hud alkoholizem in s tem vem, da so povezane lahko vse vrste zlorabe.
In marsikaj je težko spregovoriti, sram in nelagodje, da bo kdo izvedel, da sem čudna, drugačna ..
Trenutno se spomnim dveh konkretnih zadev, ki me spremljajo že od nekdaj ;
v spolnosti sem vedno ustregla drugim, sebe nisem čutila. Potem sem bila velikokrat čisto povožena, da sem šla preko meje in sebe. Druga stran nikoli ni nič opazila, šele potem, ko sem zapadala v paniko, jok, sram. Nikoli nisem mogla z moškim doseči vrhunca, ker se mi je ob določeni stopnji vzburjenosti pojavila blokada, kot nek visok betonski zid, ki mi ni dovolil čez – izgubiti samokontrolo. Šele pred kratkim mi je z nekom uspelo, da sem ignorirala ta zid in na koncu celo prišla do vrhunca. Tisti moment sem se počutila s tem človekom zelo varna. V tem smislu se je nekoliko popravilo, tudi med spolnostjo precej čutim sebe in svoje občutke ter uživam. Ne obdržim pa nobenega razmerja in tudi tega je konec. Traja pa precej dolgo, da se v to spustim. V mladosti sem bila v razmerju, v katerem so bile tudi zlorabe in sem tudi ginekološko zelo zbolela. Zato sedaj potrebujem veliko časa, da toliko zaupam, da s pomočjo kondoma dopustim intimo. Na podlagi preteklih izkušenj, se bojim,da bi dobila od drugega spolno bolezen. Vendar, ko pride do določene stopnje bližine, postanem panična, se bojim zapustitve. Takrat ne morem razumsko razmišljati. Partnerju začnem očitati njegove napake, zaradi katerih ga bom verjetno izgubila. Ponavadi so tudi oni ranjeni v otroštvu in me zapustijo.
Pa še to, kar me je seveda tudi zelo sram, ampak verjamem, ta forum je anonimen in tudi drugi pišejo o svojih izkušnjah … torej … ko preberem kako vest o zlorabljanju otrok ali kak tak posnetek, se mi zbudi občutek vzburjenosti. Tega ne morem kontrolirati, kar zbudi se in vzburi me misel na spolnost z nemočnim. Seveda vsega tega nikoli nisem kaj udejanjala, ampak to se zgodi .. ta občutek .. in začarani krog je tu .. sram ..
Odkar pomnim, sem ljubezen zamenjevala z božanjem, crkljanjem. Vedno, kadar sem se s kom družila, sem pričela nekaj več čutiti, šele ko je prišlo do telesnega stika. Vse ostalo nekako nisem videla, samo intimni stiki in ko se bi božala ure dolgo, kot da sem punčka v naročju očka. Pa ne pravim, da me je oče zlorabil, ki je pil, ko sem bila otrok. Bolj se spomnim sestre .. Ko sem bila mlada in najstnica, sem čez vikende, ko sem hodila ven, pristala vedno z drugim moškim, ki sem mu pustila, da me je božal, pa še kaj in tudi jaz sem jim včasih počela kaj takega, kar se mi še zdaj gnusi, ko se spomnim in ne morem verjeti, da sem se tako poniževala. Seveda glede marsičesa je sedaj pri mojih letih vseeno bolje. Skozi mnoge grenke izkušnje se ne ponižujem več. Kar doživljam v spolnosti, je običajno lepo tudi meni, ampak vseeno imam občutek, da spolnost in odnose ne doživljam zdravo.

Hvaležna bom za kako besedo na moji začetni poti raziskovanja tega, kar mi onemogoča ustvariti partnerski odnos. In hvala, ker sem lahko iskrena. S kom pa naj govorim o tem? Tudi ljudje, ki so duhovno zelo napredovali, pa me skoraj malce čudno gledajo, če kdaj kaj spregovorim o tem..
Pozdrav

Pozdravljena!

Seveda ta forum obstaja že kar nekaj let. In mnogo različnih zgodb se je spisalo in bralo tekom let. Vse te zgodbe imajo isto vodilo; pomanjkanje ljubezni, pripadnosti, zaželjenosti v primarni družini. Ko pridemo v srednja leta ( peščica že prej ), začnemo brskati po svojih spominih ali pa se jih ” bolje ” zavedati, zaznavati. In takrat se obrnemo v svojo notranjost, svoje občutke, ki nas begajo ali burijo domišljijo že leta in leta.
Vesela sem, da se je še ena uporabnica oglasila in napisala del svoje zgodbe. Verjetno je zelo pomemben del samozavest, ki je ni ?
Zakaj je tako v tvojem partnerstvu, je potrebno poiskati odgovore v primarni družini ( kot si že sama ugotovila ). Povsem verjetno je, da deluješ na enak ” sistem ” kot je tvoja mama do tvojega očeta. Vzorec je prenesla nate, vede ali ne vede. V to se ne bom spuščala. Vrni se v čas svojega otroštva, naj spomini zopet pridejo na površje, kako ste bili kot družina? Kaj se je dogajalo? Je mama večinoma bila v strahu, žalosti, samoti, sramoti in tako naprej. Zakaj je to pomembno ? Predvsem zato, da ozavestiš svojo težavo, se z njo pogovoriš. Morda bi bilo priporočljivo tudi branje knjige, Strupeni starši in Pogum za okrevanje.
V omenjenih knjigah se boš zagotovo našla. To je šele začetek. Potrebno bo kar nekaj truda vložiti v sebe in v razrešitev svojih vzorcev. To seveda ne gre iz danes na jutri. Sčasoma boš lažje zadihala in tudi lažje funkcionirala v partnerstvu. Skozi dojemanje sebe, bo rasla tudi samozavest.

Upam, da sem vsaj malo razjasnila problem, ki te muči !

Srečno!

lp Maja - moderatorka na forumu za žrtve spolnih zlorab ~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~ Naj ti bo dan s soncem obsijan, z lepimi mislimi obdan in pozitivno naravnan ~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~

New Report

Close