Najdi forum

Pozdravljeni,

ne bi se spuščala v podrobnosti, zanimali bi me predvsem simptomi potlačene zlorabe. Česa se “spominjamo”, če se je morebitna zloraba dogajala, ko smo bili še dojenčki? Kakšen bi bil odnos do “tistega na drugi strani”? Mislim, da nisem doživela zlorabe, ker bi bila to zame pravzaprav lažja možnost (kar za žrtve zlorabe ni), nekakšno pojasnilo za vse, kar doživljam zdaj, a izvira iz nečesa drugega, česar ne znam/zmorem opredeliti, izraziti, nasloviti, ne upam okriviti, ker bi se na koncu jaz počutila najslabše, ko bi se stvari zopet vrnile v utečene tirnice. Govoriti, biti slišan, slišati priznanje, da imaš prav, da jim je žal, opravičilo, da niso vedeli. Potem se morajo oni smiliti tebi, svoje življenje moraš prilagoditi temu njihovemu občutku krivde, se v vsakem trenutku zavedati svoje nenormalnosti, s katero jim otežuješ zadeve, pri čemer ni prostora za tvojo jezo, tišino, mir. Morda sploh nimam podzavesti in je vse le ZDAJ. To je močan strah, ker se s sedanjostjo ne znam in/ali ne upam soočiti, ker sem sedaj velika in bi morala sama nekaj ukreniti. Preveč možnosti je, breme odločitve. Ne vem, po kateri poti naj grem. Vse instantne rešitve me navdajo z instantnim odporom. Je mogoče, da bi v stanju vinjenosti nekomu priznal zlorabo v času, ko so bil še dojenček, ne da bi se je “zares” spominjal? Opravičujem se za zmedenost pisanja. Strah me je, zelo me je strah, da se stvari lotevam na napačnem koncu, ker se bojim soočenja na tistem koncu, ki zares obstaja, ki se je zares zgodil. Bojim se, da bi nekomu storila krivico zaradi nečesa, česar ni storil, ker se ga bojim “napasti” glede stvari, ki jih je dejansko storil, ki so jih storili. Mislim, da večinoma mislite, da bi vam priznanje krivde, opravičilo prinesli olajšanje, vendar ravno s tem “tisti na drugi strani” onemogoči vsakršno olajšanje, ker vam odvzame pravico do jeze. Imate pravico do jeze, izkoristite jo, zanikanje je dobro, okrepi vas, ne sili vas v to, da bi odpuščali, ko v resnici še niste pripravljeni na odpuščenje. Ne, mislim, da nisem doživela zlorabe, vsaj ne spolne zlorabe, sem pa doživela zlorabo na drugačne načine, ki je ne morem zares predelati, ker mi dajejo denar in me sprašujejo, kdaj spet pridem, ali podajajo predloge, kdaj bi lahko oni spet prišli. Bodite hvaležni, ker “tisti na drugi strani” ne priznajo svoje krivde, se ne opravičijo, ne prosijo odpuščanja, ne pošiljajo sporočil. S tem bi bilo resnično težko živeti. Morda v mojem pisanju prepoznavate le nesmiselne blodnje, vendar vam lahko verjetno dolgoročno nudijo več olajšanja kot instantni nasveti, ki v prvem hipu sicer pomagajo, a ste že kmalu sami, tako zelo sami. Ne, mislim, da nisem doživela spolne zlorabe, zato ne smem oditi, ker bo mnogim preveč hudo, Čeprav jim ne bo hudo zaradi mene (ker niti ne vedo, kdo sem jaz), jim bo hudo zaradi tistega, kar si predstavljajo, da sem jaz. In to, za kar si predstavljajo, da sem jaz, vsaj deloma vpliva na njihovo dojemanje sebe. Ne, mislim, da nisem nikoli doživela spolne zlorabe. Me je pa strah, zelo strah, ker to najbrž pomeni, da nikoli ne bo olajšanja, vsaj ne takšnega, kakršnega popisujejo knjige, kakršnega opisujejo ljudje na tem forumu. Ničesar se ne spominjam in vsega se zelo dobro spominjam, vsega ne v smislu spolne zlorabe, ampak vsega. Najbolje bi bilo oditi, ampak zdaj ni več te možnosti, zdaj sem samo tukaj, vse moram sama, kar je morda dobro. Pozno je in zjutraj me čaka veliko dela, veliko nesmiselnega dela. In za svojo tesnobo in občutek, da bi morala biti nekje drugje, bom (zopet) krivila le sebe. Škoda, da ni leto 2011, ko bi se še dalo oditi. Zdaj ne maram nikogar več. Škoda, da je to moderiran forum, da moje sporočilo najverjetneje ne bo objavljeno, čeprav še kako spada sem, čeprav bi si želela, da bi bilo objavljeno, ker bom sicer zopet čisto sama. Ne.

Pozdravljena!

Res ne vem kaj naj odgovorim na tole zmedo. Hm …

Morda tole, če je sum na kakršnokoli zlorabo, se vzame kakšno knjigo v roke POGUM ZA OKREVANJE recimo, kjer je detaljno vse opisano. Na podlagi prebrane knjige, se lažje ugotovi kaj je na stvari.
Potem se gre seveda naprej ( če se želi stvari priti do dna, jo predelati ali kaj drugega). Kar tako na ” suho ” ne bo šlo.

Srečno!

P.s; če se boš odločila napisati konkretno stvar, bom tudi konkretneje napisala !

lp Maja - moderatorka na forumu za žrtve spolnih zlorab ~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~ Naj ti bo dan s soncem obsijan, z lepimi mislimi obdan in pozitivno naravnan ~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~

Živijo!
Drznila si bom trditi, da razumem, kaj hočeš povedati. Mene je pred tremi leti začel mučiti sum, da sem doživela spolno zlorabo. Ni mi dalo miru. Kako je bilo mogoče? Prepričana sem bila, da sem imela srečno otroštvo in da nimam nobene pravice biti nesrečna. Vsi so me dojeli kot sonček, ki nima ne temnih trenutkov, ne razlogov za žalost. Tako sem v družbi dvignila razpoloženje in razelektrila tesnobo, ki sem jo čutila v zraku. To mi ni prinašalo nikakršnega olajšanja. Prav nasprotno! Počutila sem se gnilo, grdo, nesposobno, pokvarjeno, žalostno … ! Res nisem mogla več tako živeti! Istočasno pa se nisem počutila dovolj močno, da bi odkrila kakršne koli pošasti skrite v omari. Strah me je bilo! Nekje v podzavesti sem mislila, da če bom enkrat ugotovila, da sem bila spolno zlorabljena, bom dolžna to priznati vsem svojim bližnjim. Vedno znova sem dvomila v svojih motivih, češ da si želim odkriti zlorabo, ker želim pritegniti pozornost ali da hočem komu škodovati. Nikakor nisem mogla sprejeti, da bi to lahko bilo res. Vsaka vlakna mojega telesa se je temu uprla. Dvomila sem, ker se mi je zdelo nemogoče, da se naenkrat, kot strela z jasnega, začneš spominjati zlorabe, ki naj bi se zgodila v zelo zgodnjem otroštvu. Šele pred kratkim sem si priznala, da to je mogoče in da se je to zgodilo. To priznanje mi je dejansko pomirilo marsikateri strah. Ugotavljam pa, da je zame najbolj vredno to, da čutim, da sem iskrena sama s sabo. Včasih sem bila tako kot ti pozno v noč in celo do jutra pokonci. Zaposlila sem svoje misli z najrazličnejšimi dejavnostmi, samo da se ne bi soočila s sabo. Ampak resnica je, da s sabo moram biti 24 ur na dan in to vsak dan, če mi je prav ali pa ne. Zato ali mi je res mar, kaj si bodo drugi mislili o meni? Oni ne čutijo mojih bolečin! Mogoče jim je zdaj žal, ker jih ne zabavam, ampak zakaj bi to moral biti moj problem? Zdaj boljše živim, boljše spim … Ne govorim, da ne čutim bolečine in tegobe. Borim se prav vsak dan, ker bi rada spremenila svoj način dojemanja in ravnanja. Absurdno je, da se moram truditi, da bi se mi sreča zdela prijetno stanje. Celo življenje sem se »izklopila« od najrazličnejših situacij in zdaj, ko mi uspeva, da je tega vedno manj, se počutim izčrpano in pogrešam »svoj svet«. Vsak dan se počutim kot alkoholik, ki bi samo en požirek. Včasih se sprašujem, zakaj se tako trudim … mogoče zato, ker bom čez nekaj let gledala nazaj, in bom ponosna na svoj trud. Včasih pa enostavno potrebujem pomoč, da se odmrznem iz neke brezvezne življenjske groze. Hvaležna sem Bogu za vsako pomoč, ki sem jo imela in imam!
To je povzetek nekaj mojih razmišljanj in čutenj. Če ti bo kaj iz mojh izkušenj prišlo prav, je delček moje bolečine imel vsaj nek smisel. 🙂
Lp!

Zaspanček, sem v obdobju, ko se lahko zelo najdem v tvojem pisanju in razumem tudi nevem231 …če pogledam svoja občutje, je res tako – včasih si tako prazen, da se iz dneva v dan boriš, da bi spremenil stari vzorec mišljenja, čustvovanja, obstajanja – res, kot zasvojenec, ki se odvaja droge …čustva, ki jih sedaj spoznavam, so zame nova, še posebej občutek, da me imajo nekateri ljudje res radi, in da ne rabim iskati v njih potrditev, da me nimajo in razloge za to – kot sem to počela celo življenje, iskala potrditve, da me ljudje nimajo radi …in danes, ko mi je hčerka rekla kar tako – mami, rada te imam – kar solze so mi pritekle – besede, ki so za večino mamic samoumevne, zame niso bile, ker so bolele, ker sem vedno mislila, da ni iskrena, ker mene nihče nima rad, saj si ljubezni ne zaslužim – kaj sploh pomeni imeti rad? Kako to zgleda? …besede, ki sem jih tako želela slišati ravno v tem obdobju, da dobim potrditev, da sem sposobna imeti rada …in danes sem jih slišala in to je zame prava potrditev, da sem na pravi poti odkrivanja pomena besed IMETI RAD SEBE! Še vedno mislim – če nimaš rad sebe te tudi drugi ne morejo imeti, ker nisi iskren in ne vejo, kaj je to tvoja ljubezen …Evo, tudi jaz zapisala nekaj zmede, ampak tako je – v določenih trenutkih je vse tako zmedeno …

In ja, to da se boriš s podzavestjo, da se želiš spremeniti – vzame ogromno energije, ampak je vredno – že jutri bom današnji dan gledala kot novo zmago in dan s katerim sem naredila ogromen korak naprej, ko sem čustveno predelala še en spomin iz otroštva, v katerem me niso imeli radi – to spoznanje zada ogromno bolečine in solz, ampak se ozreš okrog sebe in vidiš: sedaj sem v okolju, v katerem me imajo radi in kar je najpomembnejše, povem še enkrat – jaz imam rada sebe!

Moje vodilo zadnjih časov: Največ kar lahko naredim zase je, da si zaupam in ne obupam nad sabo – ne smem pustiti spominu in ljudem, ki so mi zadali temo in praznino, da zopet prevladajo nad mojim življenjem, ker zmorem biti in SEM močnejša od njih, in bistvo: ZMOREM LJUBITI IN BITI LJUBLJENA!

Tudi jaz upam, da je moje pisanje kaj pomagalo v trenutkih, ko koga želi prevzeti tema – AMPAK na koncu tunela je VEDNO SVETLOBA! …

Lep večer želim

New Report

Close