Med.Over.Net

Za ženske v stiski

Dotolčena

Default avatar

V prvi vrsti mamica

Spoštovani,

lepo prosim za informacije.

Sem 35-letna mamica prvošolca.

Odlašam z odhodom od moža, ker je otrok ravno začel hoditi v šolo. Dobro je začel, priden je in bojim se, da bi ga preveč pretreslo. Bojim se, kako bi se navadil nove šole. Če bi šla, bi šla k moji družini na drug konec države. Drugam nimam kam iti, takole brezposelna. Tam se sicer dobro počuti in mojo družino ima rad.
Odlašala sem tudi, ko je bil manjši, čeprav so mi vsi govorili, da beži zdaj, dokler je še majhen. Nekoč sem šla. In se vrnila. Ker nisem prenesla misli, da bi bil moj otrok otrok ločenih staršev. Pred očmi so mi bliskale slike zadrogiranih sošolcev in otrok iz okolice, ki so se jim v otroštvu starši ločili. Preganja me podoba anoreksične sošolke, ki se je kot mlada punca večkrat hotela ubiti. Hči ločenih staršev. Podoba prijatelja, za katerega več sploh ne vem, ali živi. Zaradi drog. Spet otrok ločenih staršev. Podoba sošolca mojega otroka, ki je v šoli nemogoče živahen in napadalen. Tudi njegova starša sta se ločila. In takih otrok je na šoli veliko.
Ne morem se spomniti niti enega odraslega, ki bi bil otrok ločenih staršev, pa je z njim vse v redu. Čeprav baje obstajajo. Bojim se tega na vso moč in želim potrpeti dalje, za otroka.

A vendar: v primeru, da bi bilo prehudo, Vas sprašujem:

kako lahko mamica gre od možaz otrokom, da bo najbolje zanjo in da ne bo izgledalo, kot da sem otroka ugrabila ali kaj podobnega. Ne razumem, kako nekatere rečejo, da kar ''spokajo in grejo''. Kako to najbolj človeško narediti?
Živimo v hiši moževe družine. Na njihovem.

Mož o ločitvi noče slišati, zato o sporazumu ni govora. Otrok je na naju oba zelo navezan in bo razvezo čutil, kot da mu jemljem družino. Počutim se, kot bi bila v kleščah. Iščem rešitve za otroka, a mi ni čisto jasno, kaj bo najbolje, ker si nisem nikoli mislila, da bom kdaj v taki situaciji. Nase ne gledam več.

Sorodnica socialna delavka mi je rekla, da se ljudje ne ločujejo zaradi par tisoč evrov dolga in naj ne norim. A problem je, da se ta dolg dnevno veča, mož skozi leta vedno bolj tone in se ne spreminja. Kljub pogovorom, prošnjam... je vedno huje. Vedno večje laži, prikrivanja, dolgov in groženj, da mi bo vzel otroka... Tudi kot človek je postal nemogoč - to ni fant, s katerim sva načrtovala otroka in prihodnost. Spremenil se je v okrutno bitje, ki samo še prikriva in laže ter si rešuje kožo, kolikor še gre.

Hvala
Default avatar

betka63

Spoštovana mlada gospa,
ne upam vam nič svetovati. V težki situaciji ste in sami morate presoditi kaj je za vas in vašega otroka bolje. Idealne rešitve ni. Ločitev je za otroke zelo težka stvar, pa tudi za mamice. Verjetno pa so tudi situacije, ko je skupno življenje mnogo težje in manj zdravo kot ločitev. Če ni prijetne, prijazne povezave med staršema, če so prepiri in sta starša kar naprej žalostna in nervozna, je za otroka tudi škodljivo. Osebno bi skušala pri sebi ovrednotiti vse pluse in minuse ene ali druge odločitve.
Želim vam moči in poguma v vaši situaciji!
Default avatar

MDŠkofljica

Spoštovana "V prvi vrsti mamica"!

Gospa betka63 vam je lepo napisala. Po eni strani skorajda nimam kaj dodati, pa vendarle...

Ločitev je tako za zakonca kot za otroka zelo težka izkušnja, a rekla bi, da je za otroka še najbolj boleče vse dogajanje ob tem, vsa obračunavanja med staršema, prepiri, poniževanja. A do tega ne pride zaradi same ločitve, ampak zaradi porušnega odnosa med partnerjema ter zaradi njune nemoči, da bi znala konstruktivno in dostojanstveno razreševati konflikte.

In za pomiritev vam lahko povem, da sama poznam kar nekaj primerov otrok, sedaj tudi že odraslih, ki so preživeli ločitev staršev brez resnejših čustvenih posledic in ki sedaj v odraslem življenju normalno funkcionirajo.

Kar se tiče otrokovega prešolanja, je gotovo res, da če se le da, je za otroka dobro, če mu ni potrebno spreminjati šole, saj to zanj predstavlja hud stres. Glede tega se otroci tudi razlikujejo: nekateri težje prenašajo spremembe, drugi so bolj prilagodljivi. A vprašati se morate, kaj je za otroka manjše zlo: prešolanje ali gledanje ter poslušanje mamice in očka, kako se medsebojno uničujeta, izčrpavata ter se zaradi svojega srdovitega besa morda kažeta v svoji najslabši različici. Prav je, da otroci vidijo in se zavedajo, da smo tudi starši le ljudje, težko pa je otroku gledati, če se starša ponižujeta in trpinčita.

Pravite, da razmišljate, da bi še potrpeli zaradi otroka. Če boste vi trpeli, bo trpel tudi otrok... Ne nagovarjam vas k ločitvi, a če se boste odločili za vztrajanje v zakonski zvezi, se za to odločite zaradi sebe in ne zaradi otroka. Vsaka posameznica pa ima svoj pogled na to, kdaj ji je življenje ob njenem zakoncu še OK, kaj je zanjo še sprejemljivo. Pravite, da se partner ne želi ločiti. Potem ga lahko nagovorite, da bi se vključila v partnersko svetovanje. Kontakte vam lahko napišem, le povejte s katerega območja Slovenije ste. Kaže, da se je vaš partner znašel v začaranem krogu dolgov, prikrivanja, laži in groženj, iz katerega je pa težko izstopiti, saj se z večanjem dolgov težave še poglabljajo. Preko zakonske terapije bi morda uspela znova vzpostaviti odnos zaupanja. In potem bi se lahko usmerila v iskanje rešitev. Lahko se obrneta na Inštitut Prelomi, kjer nudijo svetovanje v primeru dolgov: http://www.prelomi.si/SOS_dolgovi.html.

V kolikor pa ste se ali se boste dokončno odločili za razvezo oz. za to, da se s sinom umakneta k svojim staršem, pojdite najprej na CSD in jih seznanite s tem.

Za kakršnokoli pot se boste že odločili, vama z otrokom želim vse dobro, vaše povratne informacije bom pa tudi vesela,

Jana Metelko, dipl.soc.del.
Zavod Pelikan - Karitas
Materinski dom
01/366 77 21
[email protected]