kot otrok zlorabljena, občutki
Pozdravljeni, stara sem 40 let, živim z depresijo, življenje teče dalje. Kot 5-6 letnica sem bila večkrat na počitnicah pri teti in stricu. Posadil si me je kolena, ali pa se ulegel poleg mene in božal in božal, poslinil prst in me božal tam doli, pravzaprav ni bil grob, nisem pa vedela, da tega ne bi smel početi. Šele pozneje ko sem odrasla, sem vedela, da je bilo tako dotikanje nedopustno. In me je sram, neznosno sram. Ker mi je vzbujalo lagodje. S tem sramom živim, in nimam najboljšega mnenja o sebi. In ne znam se ga znebiti. Imam ljubečega moža in dva otroka. Orgazma z možem, ki je moj prvi in edini ljubimec, nisem nikoli doživela, čeprav zelo rada seksam z njim. Ko pa se božam na samem, ga zelo hitro doživim. Kjerkoli srečam privlačnega moškega, se za vsakega vprašam, kako bi bilo z njim. To je zame zelo moteče in hudo, obremenjujem se s temi občutji in ne vem, kako naj si pomagam. Sovražim se, ker imam taka občutja, predvsem, ker me je tako sram tega, kar sem doživljala s stricem in ne vem, kako naj si pomagam. Kako naj si pomagam, da se znebim teh občutij? Hvala, ker sem to lahko napisala
Pozdravljena!
Prvo si je potrebno priti na ” čisto”, da si bila otrok, on pa odrasla oseba. Zaupala si mu, se mu prepustila, ker si mislila, da je to ” normalno “. Seveda si kasneje ugotovila, da to ni v redu. Samozavest in duša sta bili že ranjeni. Ta ranjenost se vleče še do današnjih dni.
Pozdraviš se lahko delno s prebiranjem knjige, ki ti da celoten vpogled v tvoje otroštvo, doživljanja, občutke. Vem, da si tega ne želiš še enkrat podoživeti. Pa bo vseeno potrebno, zato, da rečeš bobu, bob. Omenjena knjiga se imenuje POGUM ZA OKREVANJE. Poučna in strokovna je še ena knjiga NEMI KRIKI SPOLNE ZLORABE in NOVO UPANJE. Ne bom trdila, da je lahka pot razčiščevanja preteklosti – KER NI. Povem lahko le, da se splača.
Največ odtehta to, ko sebi človek odpusti za krivice, ki jih ni kriv.
V nadaljevanju ali sočasno skupaj z branjem knjige ( odločitev je tvoja ) se lahko odločiš za kakšen induvidualni pogovor preko kakšnega društva ali nevladnih organizacij, ki jih je kar nekaj po Sloveniji. Zakaj to pišem? Predvsem zato, ker ob prebiranju knjige, se postavljajo nova in nova vprašanja, na katere ni odgovora. Nekaj odgovorov se sicer dobi v knjigi, ne pa vseh. Priporočljivo je, da se sproti pogovarjamo o strahu, sramoti in gnusu, ki se nas znova loteva. Lažje se to predela z nekom, ki te razume, ki ve o čem govoriš. Včasih celo besede niso potrebne …
Kar pogumno in brez strahu. Na koncu tunela, te čaka lepša prihodnost. Stopi vanj in se sooči s strahom, ki te hromi, duši in onesrečuje. Zmoreš!
Srečno!
Pozdravljena
Glede na dosedanje izkušnje razčiščevanja občutkov, travm iz otroštva se strinjam z Majo – drugače kot vrnitev v preteklost, soočenje z občutki najbrž ne bo šlo. Najbrž je strah tisti, ki ti preprečuje, da bi predelala zlorabo – da bi morala ponovno podoživeti zlorabe, ampak so občutki, ko gredo ti spomini, negativna čustva ven – tako fantastični, da je vredno. Ko sama izživim spomin (pri meni je šlo počasneje, ker sem zlorabe potlačila in se jih šele sedaj spominjam, uzaveščam), se na koncu jočem, derem – sem tudi že bruhala, ampak je bilo potem tako lažje – tudi če sem ponovno pomislila na tisti dogodek, ni imel več takšnega čustvenega vpliva in postala sem drugačan oseba – nisem več ljubosumna, sebe in svoje delo veliko bolj cenim, bolj sem sproščena in predvsem – samozavestna, ker se zavedam sama sebe in kaj je bilo tisto, ki me je ves čas omejevalo. Prav tako se je izboljšal odnos do mojih hčerkic in moža, skratka same pozitivne stvari. Da ne pride dan, ko sem vsa na tleh, ne morem reči, vem pa vzrok temu in sem se naučila, kako tudi takšen dan, napade panike uspešno obvladovati, ker se zavedam da nisem bila jaz kriva za zlorabe in tudi ti nisi bila za svoje!
Zelo si pogumna, da si napisala svojo zgodbo in to lahko vzameš kot prvi korak na poti do okrevanja!
To je tudi povsem res – če smo preživele zlorabe v otroštvu, lahko preživimo tudi spomin nanje!
Srečno in pogumno naprej.
D.
Lepo pozdravljeni,
Imam eno prošnjo. Ne vem kako naj začnem, ampak vseeno; potrebovala bi vašo pomoč. In sicer, začela bom pisati magistrsko nalogo na temo o spolnih zlorabah v otroštvu in me zanima, ali bi bila katera izmed vas pripravljena odgovoriti na moja vprašanja (seveda anonimno, brez nobenih podatkov)? Tako bi mi zelo pomagale pri moji nadaljnji raziskavi.
Lepo pozdravljam
Pozdravljena!
Sem že v prejšnjem postu napisala, da je email [email protected]!