Med.Over.Net

Za ženske v stiski

V otroštvu videl pornografijo

Default avatar

kakoNaprej

Pozdravljeni!

Torej, kot že naslov teme pove, sem še kot otrok videl pornografski videoponetek ( " pornič " po domače).
Potem, nekaj let kasneje (pri 12 letih ? ), sem se ustrašil, da bom imel kašne spolne težave zaradi tega ali pa da ne bom dobil punce itd. Kar je zanimivo je recimo, da sem v mali šoli sedel pri mizi, kjer so bile same punce ostali so bili pri drugi večji mizi. In potem v prvem razredu osnovne šole, ko smo imeli možnost se igrati z igračami, se jaz nikoli nisem igral, čeprav sem imel doma ogromno igrač, ampak sem samo opazoval. Ali je to samo sramežlijvost, namreč, ko sem bil majhen se nisem hotel fotografirati, vedno sem se skrival pred fotografiranjem (enkrat, ko so me na skrivaj fotografirali, sem celo jokal in bil jezen na starše) ali tudi posledica videnega posnetka? Ni dolgo tega, ko sem nekje prebral, da se v otroštvu otrok začne oddaljevati od očeta, da v njem vidi sovražnika, ki ji " odvzema " svojo mater, postane ljubosumen. Namreč, nisem ravno v dobrem odnosu z očetom. Še spomnim se skupnega učenja, potem pa kot da bi vse potihnilo. Ali je tudi na to vplival posnetek?

Leta so minila in sedaj kot srednejšolec predzadnjega letnika opažam, da mi je ta posnetek v bistvu predvsem škodil na socialni ravni. V osnovni in v srednji šoli sem bil deležen psihičnega nasilja oz. t.i. ustrahovanja oz. po angleško " bullyinga ". Začelo se je mislim da v 4. razredu, ko so se mi iz takrat še neznanega razloga začeli posmehovati. Minevala so leta najhujše pa je bilo v 8. in 9. razredu. Tudi takrat mi še vedno ni bilo jasno zakaj, kaj je narobe z mano. Zaprl sem se vase, strah me je bilo hoditi v šolo, odšteval sem dneve na koledarju, kdaj bodo vikendi, počitnice. Skoraj da ni bilo dneva, ko me nebi dušilo. Kot osnovnošolec, se nikoli nisem " zarkaval " z ostalimi sošolci v smislu zafrkancije (nagajanja med odmori, ne psihičenga nasilja, ampak najstniške zafrkancije - divjanja po razredih, metanje aviončkov, itd.), ampak sem vedno le opazoval. Nevem zakaj. Tudi družaben nisem bil preveč, bolj kot ne, sem bil kot senca (Sicer je bilo nekaj " prijateljev " vendar pa, ko so se ti prijatelji družili z ostalimi, se jaz nisem vključil in ' zaštekal ' z ostalimi). Najbrž sem bil ravno zato tudi tarča ustrahovanja, ker se nisem družil. Zakaj se nisem družil? Nevem ta nagajanja so se mi zdela brezvezna? Morda, je krivec ravno ta posnetek? Posledično sem bil trača zasmehovanja. Začaran krog. Šele v prvem letniku srednje šole mi je postalo jasno, zakaj so se mi posmehovali. Na žalost takrat in tudi sedaj nimam podpore družine, ki so me obravnavali, da sem čudak oz. čuden. Pač bil sem zelo trmast, in sem imel tud nekaj svojih " navad " poleg tega pa je bilo to najstniško obdobje, vendar tega starši niso razumeli. Razlog za posmehovanje je tičal v moji vizualni podobi ( "bolezenska napaka " ). Za to sem izvedel, ko sem se nekega dne pogledal v ogledalo s strani. Naenkrat se je vse odprlo, vse je postalo jasno in olajšanje, da sem še normalen in nisem prizadet, kot so takrat nekateri mislili o meni. Postalo mi je jasno zakaj ne maram fotoaparatov. Imel sem slabo samozavest in sampodobo. Bilo mi je zelo grozno, ko sem se zavedal, kako izgledam (hotel sem se ugrezniti v zemljo). Od takrat sem se tudi mnogo bolj pogosto ustavljal pred ogledalom.

Ampak ustrahovanje se je še naprej nadaljevalo, zaprl sem se in našel uteho v računalniku. S tem sem se še manj družil z ostalimi, ter tako zgubljal " socialne veščine ". Potem so nekateri akterji, ki so me ustrahovali padli letnik (zanimivo eden je bil, že od četrtega razreda tak ki meje ' nadlegoval ', tega je kasneje tudi doletela huda nesreča ( za vsakega palica raste.. ). Stanje se je malce izboljšalo, vendar so potem na vrsto prišli drugi. Danes ugotavljam, da ne maram družbe oz. mi je brezveze se družiti. Manjka mi samopodoba, samospoštovanje, samozavest, zaradi te vizualne napake ( sicer je v prihodnosti namen zdravniško odpraviti to napako, ampak do te prihodnosti je potrebno še priti ) . Ne vem, nikakor se ne morem sprostiti, ker vedno pomislim na to kaj si mislijo o meni, ko se z njimi pogovrajam / me gledajo (verjetno zaradi vsega ustrahovanja iz preteklosti). Bilo je že tako težavno, da si nisem upal v trgovino. Nikoli nisem maral rojstnih dnevov, (še sedaj jih ne). Ne vem zakaj? Mi je preveč nerodno? Zaradi vsega tega sem velikokrat izpadel za čudnega in še bolj sem se zaprl. V bistvu bežim pred ljudmi. Zadnjič ko je nekdo prišel k nam, sploh nisem šel jih podzravit ali kaj podobnega, v bistvu se je to večkrat dogajalo. Kot da me je strah ljudi. Ne vem več kaj je z mano narobe. Ne najdem izhoda iz te ' krize ', poleg tega imam težave z zasvojenostjo z internetom, kamor samo bežim in si dajem uteho. Zadnji mesec je bilo groza, mislim da najhuje do zdaj celo huje kot takrat v osnovni šoli. Padel sem v depresijo. Sploh nisem imel volje, motivacije, nič se mi ni dalo, na koncu dneva sem bil sam nase jezen, ker nisem celi dan nič naredil. Celo to, da vam pišem sem kar naprej prelagal, bilo je že obupno, nevzdržno. Sam sebi sem se smilil, po glavi so mi šle čudne negativne misli. Potem je bilo spet boljše in sedaj vam čudežno? :) pišem. Tukaj pride naslednje vprašanje: kako se izviti iz take miselnosti, depresije. Namreč podobno sem že doživel, ko sem moral naredit seminarsko nalogo. Sem odlašal, odlašal in odlašal. Zapadel v depresijo, zamudil rok in na koncu le oddal, vendar je bila ocena malce nižja. Najhuje je bilo začeti in še vedno se mi zdi da je. Potem naprej je že nekako šlo. Sam tudi nimam nekih delovnih navad, neke rutine.

Ali je za to kriv pornografski video posnetek, ali je krivo ustrahovanje ali mešanica vsega skupaj ali kaj drugega? Kako se rešiti od tega " mučenja " in začeti na novo " normalno " živeti? Prosim za pomoč, ker to ne pelje nikamor več. :/

Heh vau napisal cel roman, ko bi le pri spisih pri slovenščini bil tako obsežen ;)

Upam, da sem napisal v pravi forum in vam branje ni vzelo preveč časa :) ter da ni preveč vprašanj.

Uh je že precej pozno, u bistvu skoraj že jutro :/ ..

V upanju na boljše čase vas lepo pozdravljam ter se vam že vnaprej zahvaljujem za odgovor.
Default avatar

Maja Ferbe

kakoNaprej je napisal/a:

Pozdravljen!


V tvojem zapisu se kaže zelo malo samozavesti in samospoštovanja, kot si že sam opazil ter napisal. Morda je " vsega tega " kriv tisti nesrečni posnetek, ki ga omenjaš. Zakaj menim morda? Predvsem zato, ker sem mnenja, da si bil bolj kot ne, prepuščen sam sebi s strani družine in prav tako v šoli. Sama vzgoja se prične doma. In dom je tisti, ki naj bi ti dal uteho, podporo, smernice za nadaljne življenje, samospoštovanje, samopodobo in vpogled v to, kaj si. Ti tega nimaš in se iščeš ves ta čas. Kot prvo je zagotovo prav, da si pisal in dal vse iz sebe, kar te je težilo. Kot drugo, lahko sedaj ko so še počitnice marsikaj narediš zase. Lahko pričneš z branjem knjig, jih je kar nekaj na temo samopodobe v knjižnici.
Zavedati se moraš, da predvsem SAM, boš dosegel marsikaj in tudi ZMOREŠ. Imaš moč, imaš željo zato kar korajžno se podaj na pot, ki ti bo prinesla spremembe - pozitivne spremembe.

Kar se tiče tvojega izgleda, bi rekla takole ; človek, ki se ne ceni, ki se ne mara, vidi sebe v najslabši luči in to sporoča tudi drugim. Seveda se družba hrani s tem.
Človek, ki se sprejme, ki se ima rad - ne vidi svojih pomanjkljivosti, ampak le svoje dobre lastnosti, ter to sporoča tudi drugim.

Razmisli o tem!

Javi se še kaj !
lp Maja - moderatorka na forumu za žrtve spolnih zlorab

~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~
Naj ti bo dan s soncem obsijan, z lepimi mislimi obdan in pozitivno naravnan
~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~
Default avatar

MIHAc

Dobro pa en pornič pa res ne more biti kriv za vse to...
Slaba samopodoba... to pa skoraj zagotovo. Eni so tudi bolj družabni kot drugi.
Default avatar

kakoNaprej - holyvap

Živjo :P uh pozno odgovarjam, pardon (bolje pozno kot nikoli :))

hah kakšen čuden, pesimističen vzdevek sem si dal :S Od sedaj naprej bom: "holyvap" (čist nek random oz. naključno ime, ki sem ga zdejle sestavu :D )



@Maja
Najprej hvala za vaš odgovor. Ja res je ves čas sem bil/sem še vedno prepuščen samemu sebi. Res je tudi iskal sem se veš čas, oz. se še zdaj. Posledica tega je, da sam nimam t.i. delovnih navad, reda vse prelagam na jutri, odlašam,.. sem pa imel ogromno svobode v otroštvu.. Glede knjig, mi ni uspelo nobene prebrati, morda tudi zato, ker nisem imel volje oz. tudi malce nerodno mi je bilo si izposojati knjigo na temo samopodobe.. To je bilo takrat, do danes sem malce pridobil na samozavesti, tako, da mi verjetno nebi bilo problem iti po takšno knjgo, samo nevem, če bi mi kakorkoli pomagala, ker načeloma se mi zdi, da vem kaj je samozavest oz. kako jo pridobiti, recimo prvi problem je ker recimo si težko oz. ne morem pogledat fotografij na katerih sem vidt "grozno", enostavno pogledam, ampak hitro preusmerim pogled drugam, sploh če nisem sam na tej fotografiji, ker potem imam še slabše menje o sebi, tako, da raje ne gledam takih fotografij, kjer sem "grozen". Kar je tu morda zanimivo je to, da na nekaterih fotografijah na katerih sem se pojavil, vendar niso moje, sploh nisem videl, oz. mi jih sploh niso pokazali, verjetno, ker sami vejo, da sem na teh slikah "grozen", pa so raje "skrili" to sliko, verjetno so se sami sramovali takih slik.. ampak to so samo moje domneve.. Ubistvu je to dokaj žalostno, da se te najbližji oz. malo manj bližnji sramujejo.. Sicer pa mi ni problem se sam sebe slikat in se pogledat ali se pogledat v ogledalo. Ubistvu, bi mogoče res blo fino prebrat kakšno knjigo na to temo. Na hitro sem preletel tole stran: http://www.svet-je-lep.com/zdrav-duh-v- ... amozavest/, ko bom našu čas, jo bom bolj podrobno prebral. Hvala za pozitivne spodbude, no morda, se je stanje malce že zboljšalo, od zadnjič.. Ugotovu, sem, da ne sme bit dneva, ko bi mislu pesimistično, ampak poskušam gledat le s pozitivne strani. Včasih je vseeno mal težko, ko se zamisliš nad sabo, kaj bo stabo, kje si v tem trenutku, ko spoznaš, da si "nula" v tem življenju, da si sam, se spomniš, kaj se je dogajalo vse v preteklosti, slabi spomini.. pač zgubiš voljo, pridejo v ospredje vsa ta vprašanja zakaj, kaj je sploh smisel življenja,.. potem se vse malce poruši, ampak gremo naprej. Te misli mi zbijajo voljo in pač zardi tega so tudi slabi rezultati v šoli in drugje. Pomagajo 'slogi', kot so recimo pesem od Swedish House Mafije "Don't you worry child, see heavens got a plan for you, yeah", ( http://www.youtube.com/watch?v=1y6smkh6c-0 ) ali pa "If you're going trough hell keep going", "Življenje je borba", ali pa ta, ki se ga očitno ne držim od Bon Jovija "It's my life it's now or never, I ain't gonna live for ever" ( http://www.youtube.com/watch?v=vx2u5uUu3DE ) ampak enkrat ko bom "velik" se bom definitvno držal slednjega. Ampak u bistvu ni tok grozno, še kar gre, sam pridejo taki trenutki..

Hall Of Fame - The Script feat. will.i.am "You can walk straight through hell with a smile"
http://www.youtube.com/watch?v=jukv9Q1eR2g
Ampak če te "zaustavi" že en komentar, zasmeh na tvoj račun, če nimaš niti tokšne samozavesti, potem ta pesem/reki pade/jo v vodo. Ko je najhujš ti ne pomaga še tak nasvet, rek, karkoli

Ko smo že pri pesmih, ta je tud dobra:
Outta Nowhere - Pitbull
http://www.youtube.com/watch?v=2HGcab-pTVY

Glede samopodobe, ja si kar si. Samo če si drugačen, pač dejstvo je, da je moj zunanji izgled nevsakdanji (je zanimivo, ko greš po ulici in te "vsi" ( ne čisto vsi, nekateri) pogledajo, se ozirajo za tabo, si kot kakšna slavna oseba v obratnem smislu :D - na momente dobiš tut kakšen lep pogled kakšne brhke punce :D ), pa da sem bil prevečkrat tarča posmehovanja, za to za kar nisem sam kriv, je pač težje ven zlest z tega, sploh če nimaš neke podpore, od najbližjih, nimaš komu se zaupat. No forum je ena podpora :) Ima svoje posledice.. Sicer zdaj tega skoraj ni več,.. ubistvu ločiš velike ljudi od primitvcev.. Ma, ko sem v takih situacijah, vedno pomislim na svojo podobo in se obremnjujem s tem. Ja morm se tega rešit :|

Hmm kako naj se odzovem, recimo na situacije, ko se ti neko v obraz posmehne ali pa ti to dela za hrbtom. Prvič ko mi je nekdo to naredil pred mano, te zaboli. Naslednič se nasmeheneš in mislš bogi primitivček. Sicer pa zame taki ljudje ne obstajajo, primitvni osebki, ki upam, da nikoli več nimam opravka z njimi, sam nekateri so tud ožji v familiji. Sicer pa pri takih ljudeh opaziš, da si manj vreden od ostalih, pač te ne šmirgljajo, morda, tut zaradi tega, ker že med pogovorom, sam izražam svojo pomankanje samozavesti.. In tudi obratno se najdejo osebe, ki te občudujejo.

Ja samopodoba,. Odločitve je padla, da grem za začetek v fitnes, da dobim malo mase, in "fizične" samopodobe. Če mi to uspe, pol sem prepričan, da zmagam :D , ker mam nek "strah" pred ljudmi sploh moškimi (žensk tako ali tako ni veliko), ker mislim ,da se mi bo kdo zasmehnil (pač ga bom naslednjič lepo zašamaril :D haha šala :D ), in to tud opazjo in me hitr "odjeb**o" poleg tega sem zaradi posledic vsega tega zasmehovanja, "bullying-a" oz. psihičnega nasilja v šoli in nesamozavesti bolj tiha oseba.


Ja morda pornič, ni kriv za vse, sm pa zdej mal tko razmišljau, pa mam zato morda razne fetiše

Aja še to, ko sem zgoraj omenu, ko se za tabo ozirajo. Kaj pa recimo če nekdo strmi vate, "buli" recimo na vlaku ali kje drugje. Sicer vem, da je buljenje nevljudno in pač take osebke, če me ne nehajo zjat, ignoriram. Ali naj raje strmim nazaj v njih? (včasih bi jim kr zinu "kva zjaš, nevljudnež" ) Včasih kakšna punca gleda in gleda, pa raje ne pogledam nazaj, oz. mi je čudno, ker kao "se ne strmi v ("lepe") punce, ker si potem preverznež, itd" al ni tko? nevem.. tut če ni punca je še bolj čudno, strašljivo :D (creepy) če nekdo skos gleda vate, ker jst nimam navade zijati ljudi, pa tut, če nazaj pogledam, ne odnehajo. "Oh well, I'm very very special creature" :D

Lep pozdrav kok je že ura :S :D lahko noč :D
Default avatar

Friend!

Pozdravljen!
Jaz bi ti samo to povedala. Spolna zloraba je zelo velika travma, to je res. Ni pa edina grozna stvar, ki lahko človeku povzroči zmedo in bolečino. Ti v iskanju nekega vzroka sam sebi delaš kaos, kakor bi v iskanju nečesa v svoji sobi razmetal vse iz omar. Jaz mislim, da se ti splača razmislit o obisku psihoterapevta, vsaj za par posvetov. Mogoče dobr strokovnjak ti bo lahko dal par "trikov", ki ti bodo pomagali naprej. Upam, da ti to ni tabu. Jaz sem mnenja, da tak posvet bi vsakemu pomagala. (pa ne živim s tem :-) )
Veliko sreče!