Med.Over.Net

Za ženske v stiski

Odgovarjajo: Maja FerbeJana Metelko, univ. dipl. soc. del.

Saj poznate: lepša polovica, vedno močna, vse prenese, vse zmore in vse uredi. Včasih pa se zalomi. Potrebujete strokoven nasvet, drugo mnenje, prijazno besedo ali samo to, da podelite svojo izkušnjo?

Maja Ferbe

Maja Ferbe

Jana Metelko , univ. dipl. soc. del.

MDŠkofljica

mož ne govori

Default avatar

Silvestra

Z možem sva poročena 10 let in imava dve hčerkici (5 in 9 let), stara sva 35 let. Vsa leta sva se imela zelo rada in si vse zaupala, večkrat hodila kam ven s prijatelji, v družbo.. Lani februarja je mož izgubil službo v kateri je bil zaposlen 8 let in je bil čisto obupan. Več kot pol leta sem mu stala ob strani in ga tolažila ter prosila naj si začne iskati drugo službo (ima visoko izobrazbo in govori tekoče dva tuja jezika). Vendar se ni strinjal in je čakal, da bo šla iz službe še bivša direktorica (ki jo zelo ceni - stara 55 let). Veliko sem se družila z njima (hodila ven na pijačo, kosila, na njen vikend, skupaj smo bili na morju...). Potem sem ugotovila, da je odnos mojega moža do nje preveč zaupljiv in je ona najboljša v vsem (kuhanju, izgledu, nasvetih itd.). Mož se je lahko z njo pogovarjal ure in ure o vseh mogočem, jo nenehno klical po telefonu, vozil naokoli s svojim avtom, z menoj pa vedno manj. Ni hotel več razumeti, da smo še vedno družina in je ne potrebujemo.
Iz tega razloga sem se odločila, da se ne bom več družila z njima saj je vse to šlo po moji oceni predaleč. Mož mi je to zelo zameril in njo izpostavil tako, da ona ni meni nič naredila zato ni razloga da se z njo nočem več družiti. Sam je seveda še naprej v tesnih stikih z njo. Z njeno finančno pomočjo sta v jeseni lanskega leta ustanovila privatno podjetje v njenem stanovanju in posodila mu je denar za nakup avtomobila. Uporablja ga za službene namene, manj za družino. Jaz avta nimam pravice voziti in ga ne smem več klicati čez dan na telefon, ker je to čas njegove "zasebnosti". Prav tako nimam pravice spraševati kje se nahaja in kdaj pride domov. Možev posel še ni stekel, zato moram vse obveznosti pokrivati sama, poleg tega s svojim obnašanjem izsiljuje od mene še dodatno denar (za bencin, telefon itd). Hkrati zahteva da nanj prepišem polovico stanovanja, ki je sedaj v celoti napisano name. Izjavil je, da mu trenutno ni nič do mene in je z menoj samo še zaradi otrok
Več ali manj doma skoraj nič ne govori (samo z otroci) in tudi na večkratne moje prošnje, da se pogovoriva kako naprej, noče kaj dosti slišati. Če ga že prepričam v to, v glavnem poslušam same očitke za vseh 10 let nazaj (kako je bil ves čas trpinčen od mene, da je sedaj problem ker nima denarja, da sem pokvarjena in hinavska itd). Vem, da sem zaradi njegovega ignorantskega obnašanja v zadnjem času večkrat izgubila živce (npr. vpila sem ali skrila sem kakšno njegovo priljubljeno stvar), kar je vse še poslabšalo in je še bolj ponorel.
Svojih staršev nimam več živih, njegovi pa so se v zadnjem času postavili povsem na njegovo stran in mi celo zagrozili, da bodo ob naslednjem "mojem izbruhu" poklicali socialno službo, da mi vzame otroke. Najhuje je, ker moram biti z njegovimi starši kljub temu v prijateljskih odnosih, ker večkrat čuvajo najine otroke in so tudi sicer nama vedno materialno pomagali kakor so mogli.
Kako menite naj zopet vzpostavim izgubljen odnos in vrnem zaupanje, saj sem prepričana, da je razlog v vmešavanju te osebe? Iz njegovega odnosa do nje sem ugotovila, da ji vse poroča o dogajanjih doma, ona pa mu daje "nasvete".(Mimogrede: je poročena vendar ne živi skupaj z možem). V "mučni tišini" ne morem več živeti in sem čisto na koncu z živci. Na nogah me držijo le še pomirjevala in ljubezen do otrok.
Default avatar

Andreja Verovšek

Draga Silvestra!

Najprej opravičilo, ker tako dolgo nisem odgovorila. Imela sem nekaj zdravstvenih težav, ki pa v zadnjih izdihljajih izginjajo. Sicer pa takole:

Občutek imam, da je stvar bolj resna, kot opisujete. Rekli ste, da je razlog vajinih težav v vmešavanju tretje osebe. Upam, da je tako, vendar v to močno dvomim. Odnos, ki postaja na trenutke že več kot prijateljski, je po mojem mnenju prej posledica, kot vzrok. Mislim, da je vajin zakon že dalj časa v krizi. Čisto verjetno je, da sami tega niste opazili. To pa zato, ker tega niste želeli videti. Mož se je odtujil in išče ljubezen drugod, do vas pa se obnaša hladno. Ne samo to, tudi za izboljšanje situacije ni pripravljen narediti nič. Lahko, da si tega niti ne želi. Vse breme je preložil na vaša ramena in čaka, kaj boste naredili.

V težki situaciji ste se znašli in mislim, da sami ne boste mogli prav nič narediti. Brez njegovega sodelovanja in želje, da skupaj nekaj spremenita, ne bo možno nič. Sami ste že poskušali s pogovorom, vendar kot pravite, je stvar še poslabšal. Najbolj bi bilo, če bi poiskali pomoč terapevta; v začetku verjetno vi sami.
Pomirjevala niso rešitev, niti ne bodo nič spremenila. Lahko bodo še poslabšala vaše počutje in s tem povezne medsebojne odnose. Odgovorno stopite na pot sprememb in ne igrajte več njegove igre, ki se lahko slabo konča.

Želim vam vse dobro, vi pa iz tega naredite najboljše zase.
Default avatar

nati

Draga Silvestra,

tudi sama sem se znaša v zelo podobni situaciji kot si ti. Midva z možem sva stara 35 in 36 let in poročena 14 let, imava hčerko, ki obiskuje OŠ. Zanimivo je to, da vedno ko se v zakonu pojavijo kakršne koli težave se pojavi od nekje še tretja oseba. In tudi pri nama se je. Zadnje leto je pri nama škripalo, vendar ni bilo tako hudo, da se nebi dalo živeti in preživeti. In ko sem mislila, da se je najin odnos postavil na noge, da sva prebrodila najhuje, se je pojavila ONA. Mož se je začel spet oddaljevati, nehal govoriti, lahko bi rekla, da je z mano preknil vse diplomatske stike (tudi spolnost). Na vsa vprašanja kaj je narobe ni znal odgovoriti, le da razmišlja, da tako ne gre naprej in, da bi bilo morda bolje, če bi šli narazen, da se je naveličal itd. Ko je nekega dne predlagal sporazumno ločitev me je zadelo, takrat sem vedela, da mora biti v to vpleten še nekdo, čeprav je sam zatrjeval da ni nikogar. Po enem mesecu pa mi je povedall, da je čisto po naključju nekega dne srečal staro prijateljico, katere ni videl že 15 let in sta šla na kavo. Sedaj sta minila dva meseca od tega naključnega srečanja. Mož pravi, da nimata nič fizičnega, da se samo pogovarjata ali na kavici, preko telefona in preko Emailov. Pravi, da ga ona razumene, da imata enake poglede na življenje, da sta na isti valovni dolžini ipd. Jaz vem pa samo nekaj. Dokler se ni ona pojavila v najinem oz v njegovem življenju, mož ni razmišljal o ločitvi. Še dva dni pred usodnim srečanjem sva delala načrt kako bova spomladi prenovila stanovanje, teden dni po srečanju pa o ločitvi.
Živim v hiši njegovih staršev in nimam kam po ločitvi. Tudi sama sem čisto na koncu z močmi in se prebijam iz ure v uro. Ugotovila sem kdo je ta ženska ( tudi ona je že ločena) in sedaj razmišljam ali bi bilo pametno, da se oglasim pri njej. Če je tako zelo razumna kot pravi mož, potem bo morda razumela, da ima vsaka medalja dve plati.
Skratka življenje se mi je postavilo na glavo. Tudi pri nas vlada mučna tišina in to ubija po obrokih.
Silvestra če želiš lahko pustiš svoj mail, da še kakšno rečeva. Tudi sama bi želela z nekom, ki ima podobne probleme deliti občutke.

Nati
Default avatar

mocha

Tudi meni se zdi zelo zanimivo, kako se "pojavi tretja oseba".
Midva sva se dve leti trudila nekako krpati svoj odnos (potem ko me je varal med mojo nosečnostjo, jaz pa sem padla v depresijo). Vsaj jaz sem mislila, da se trudiva, želela sem, da razčistiva razloge. Zdaj - ko se je pojavila tretja oseba (spet) - pa je ugotovil, da je prenaporno reševati najin odnos in da želi drugo priložnost. Besed so podobne kot pri tebi, nati: da se je naveličal, da ne ve, kaj je narobe, da bi bilo mogoče bolje, da se razideva.
Jaz sicer stojim na stališču, da sva za razpad najinega razmerja "kriva" midva, ne pa tretja oseba. Ne morem pa si kaj, da ne bi pomislila - pa kakšen človek je ta ženska, da jo nič ne moti, da ima moški ženo, otroke (imava dva otroka). Kar ji je seveda povedal, ker želi ohraniti svojo sliko resnicoljubneža. V resnici pa samo preloži svojo odgovornost, češ "saj sem obema vse povedal in sta sami odgovorni za to, če sta z mano". Tudi s svojimi besedami "mogoče bi bilo bolje, da se razideva" prelaga to odgovornost, to odločitev name, ker je sam ne zmore.

Postavila sem se toliko na noge, da sem zahtevala, da se odseli.
Moje mnenje je, da se tretja oseba ne "pojavi", ampak da moški (in ponavadi tudi ženska) pač zlepa ne odide, dokler si ne najde druge ženske. Kot je enkrat že bilo povedano na tem forumu - šele to mu da dovolj moči.
Na nas pa je, da se odločimo, ali bomo prenašale njegovo čustveno hladnost ali bomo čakale potrditev njegovega varanja.
In še to: mene vsekakor najbolj boli to, da se z mano noče (menda ne more) več o ničemer pogovarjati (bila sva tudi dobra prijatelja včasih). Zaradi tega vem, da je konec ljubezni.
Molk je hujši od prepirov.
Default avatar

nati

Pravzaprav je težko govoriti kdo je kriv, da nastane taka situacija, prav gotovo pa vsi vpleteni po malo. Nekaj pa drži, tudi sama mislim, da si moj mož s tem ko mi je povedal za prijateljico misli, da to pač ni več varanje in da je on še vedno najbolj pošten človek na svetu, saj ima čisto vest ker veva druga za drugo.
Vseeno pa mislim, da če je ta "prijateljica", tako poštena, tako razumna, tako oh in sploh, kot pravi mož, zakaj mu potem ne svetuje, da bi bilo bolje, da se posveti družini kot pa njej?
Najhuje pri vsej stvari pa je, da je mož začel te stvari razlagati hčerki. Način kako ji to razlaga se mi zdi podel, saj je iskoristil naivnost 13 letnega otroka s tem ko jo je vprašal: ali se tebi zdi kaj narobe če imaš priajtelja ali prijateljico za pogovarjat? Seveda je hčerka odgovorila, da to ni nič kaj takega. In tako je oči spet pošten, mami pa grda ker tega ne razume. Tako jo počasi pripravlja na to, da ju bo seznanil. Meni se v tem trenutku, ko so zadeve še preveč sveže, zdi to početje kot bi mi kopal grob. Vem, da so nekatere stvari neizbežne, toda moje mnenje je, da otrok v to zmešnjavo ni potrebno vpletati - vsaj dokler ne gre zares ( ločitev, sodišče itd), pa še takrat čim manj in čim bolj obzirno.
Tudi moj mož se z mano ne more več pogovarjati, se nima kaj , da sva si midva vse povedala pravi. Prav imaš, molk boli bolj kot klofuta. Boli tudi, da živiš v istem stanovanju z nekom, ki te ignorira na vsakem koraku, mimo tebe gre kot da te ni, ne pogleda te več niti po pomoti.
Sama se še nisem postavila pokonci in bojim se,da bo trajalo kar nekaj časa, da bom vse prebolela, še težje pa je ker še vedno živimo skupaj.
Default avatar

mocha

Uf - kako me razbesni, ko vidim (pri nama in pri drugih - glej Patricija, Silvestra), kako si moški uredi življenje, potem pa opere roke in je pošten, ker je vse povedal. Meni, njej - zanj je vse urejeno. O kakšni odgovornosti za posledice pa ne duha ne sluha.
Jaz nisem v taki godlji, ker si je tale moj bivši našel celo drugo stanovanje, ampak preseliti se mu pa je še pretežko. To dejanje bi preveč očitno zahtevalo aktivnost, ne le besede. Tako da bom morala jaz biti grda in ga menda izseliti. Ne predstavljam pa si, da bi zamenjala svoje ključavnice, ker je le oče najinih otrok in ne želim, da jih prevzema na vratih kot pakete.

Tretja oseba - saj ni pomembno (vsaj meni se ne zdi) ali gre za čustveno ali spolno varanje. Nekateri pač tolerirajo eno, drugi drugo, nekateri ničesar. Da bi bila ona razumna oziroma, da bi mu dala pameten nasvet - nima smisla sploh razmišljati o tem. Prvič, ker je ona čustveno vpletenam (očitno) in nikakor ni objektivna. Drugič, ker posluša samo njegovo resnico in si torej misli po njegovo, kaj je zanj bolje. Tretjič, ker kot vsaka oseba gleda na svoj interes in ta je po vsej verjetnosti, da bi bil on z njo. Tako mu torej ne bo svetovala, naj se raje posveti družini kot pa njej. Saj, kdo bi ji pa zameril.
Jaz si mislim tako - če se le da zdrži in se ne ponižuj, da bi ji kaj rekla. Ker to bi bilo ponižanje. Že tako ali tako je boleče, ker moramo z moškim voditi pogovore, ki so pogosto prošnje, naj ostanemo skupaj.
Ko sem jaz dobila občutek zadosti velikega ponižanja (ampak trajalo je dolgo in zelo je bolelo), sem uspela pomisliti in reči "torej. če to želiš, potem jaz ne morem vplivati na to. naredi, kar želiš. jaz grem po svoje". Ne bom živela skupaj z nekom, s katerim se ne pogovarjava in zanj ne obstajam kot ženska (kot mi je blagovolil povedati).
Saj se ne jezim nase, ker pač drugače nisem mogla. Zmnožek moje ljubezni, odvisnosti, strahu, strahu za prihodnost, otroke - zato je zelo dolgo trajalo, da sem se postavila zase (pa saj se še nisem do konca - bo še trajalo).
Ampak kako more - iskati zaveznico pri svoji hčerki!!!!!!!!!!!!!!!!
A se da z njim kaj pogovoriti, da sploh ne bi vmešaval otroke na noben način? Moj bivši je zaenkrat zelo kooperativen glede tega. Kakšen pameten argument - da se pač otrok ne more opredeljevati do takih stvari.
In - mogoče sploh nista na tem, da bi se ločila.

Se opravičujem Silvestri, ker zgleda, da sem zasedla njeno vprašanje z drugo temo. Veliko sem razmišljala o tem, kako se vaš mož obnaša. Ne vem, kakšno je vajino razmerje, vajina ljubezen, rada pa bi rekla nekaj o njegovem obnašanju (podobnega sem jaz prenašala predolgo). Takšno obnašanje moških nam ni potrebno prenašati - čustveno hladnost, odtujenost, da si je ogradil svoj svet,v katerega je vam prepovedano. Tako ne gre. Tako se moški, v katerem je le kanec ljubezni, ne obnaša. Rada bi le rekla, da se najbrž ženske predolgo lovimo na najmanjše znake, ki bi dali majčkeno možnost, da se dajo stvari popraviti. Ne vem - mogoče je pri vas res le kriza, ki bo minila. V moje primeru sem se jaz s tem le slepila.
Default avatar

Patricija

svoje pismo sem že objavila pod naslov Mož ima prijateljico?! zadeva je zelo podobna kot jo ima Nati. Dejstvo vsega pa je , da sem trenutno v fazi, ko samo jokam, mislim na najhujše in ne vem kaj naj naredim. Vse te besede ki jih je Mocha namenila Nati je kot bi jih pisala meni. Ali si ti tista Mocha, ki je bila nesrečna in zahtevna sedaj pa je samo še zahtevna? Šele sedaj po treh mesecih tuhtanja, jokanja in pomilovanja sem prišla do spoznanja, da sama ne bom prišla skozi to krizo. Ugotovila sem tudi , da mož nima samo prijateljice ampak, da je ta oseba veliko več kot to in to me je še dodatno ponižalo in potisnilo še globje v luknjo. Ne vidim izhoda. Živim v hiši njegovih staršev, vse kar imam je tam. Moj dohodek ne zadostuje za najemnino in še za vzdrževanje mene in hčere. Mož me sicer ne priganja, dal mi je čas do junija, vendar bom takrat na istem kot sem sedaj. Skratka trenutno vegetiram, ne vem ali naj vse pustim in grem, ali naj se poskušam pogovoriti z njim in stvar rešiti, ali pa naj enostavno čakam, da ga ljubezen do nje mine?
Mocha resnično prosim za nasvet, saj mislim, da si preživljala ravno nekaj podobnega in očitno preživela. Patricija
Default avatar

Mila

Poslušaj, draga moja. Nobenega izselitvenega roka ti ne more postavljat. Polovica premoženja, ki sta ga ustvarila v zakonu, je tvoja. Takoj se loči in uveljavljaj svoje na sodišču. Pa ne s sporazumno ločitvijo, ker verjetno ne bo pristal na tvoje legitimne pravice do polovice premoženja. Naj te izplača. Naj ti zagotovi novo bivališče. Prodaj avtomobil, pohištvo, gospodinjske aparate, športne rekvizite, zlatnino, vrednostne papirje, vse. Verjetno so ti pri opremljanju stanovanja pomagali starši. Vse naj ti vrne. On, ali pa njegovi starši. Vsak cegu.
Jokanje ti ne bo pomagalo. Akcija.

Tvoj tip je na žalost tako podel, da ti je usmiljeno dal na voljo nekaj mesecev, da se spokaš? Bruhala bom. Imaš tudi nekaj pravic, a veš?

On se je odločil za konec. On naj reši situacijo. Ti pa ne bit tako pohlevna, da boš kar odšla. Ne. Pa naj te s policijo meče ven, če te upa. Pa saj te itak ne more.
Default avatar

mocha

Ja, jaz sem tista mocha, ki je bila nesrečna in zahtevna, zdaj pa sem samo zahtevna.
Prišla sem čez najhujše, ampak je še dolga pot pred mano. Ne vem, koliko lahko sploh dam nasvet, lahko samo opišem, kaj sem jaz naredila.
Kaj je bilo zame najhujše: najprej spoznati realno stanje, potem pa s tem soočiti otroke.
Realno stanje sem pravzaprav spoznavala že dve leti (nekje globoko mi je bilo jasno, da me nima rad), ampak sem si še vedno želela, da ne bi bilo tako. To mi še zdaj občasno pride ven. Zadnje tri mesece je bil pekel. Ko mi je 1.1 povedal, kaj želi, sem se začela sesuvati. Postajalo mi je jasno, da si ne morem več delati iluzije, da me ima majčkeno rad. Fizično sem bila v šoku: nisem mogla spati, tresla sem se, bruhala, hujšala, izpadli so mi lasje, angina, viroze, slabost, vrtoglavica, glavoboli. Na začetku sem mu rekla, da čeprav greva narazen, naj se ne izseli, ker ne zmorem povedati otrokom. Otrokom sem povedala, da imam angino.
Nekega jutra nisem več mogla vstati. Mislila sem iti k prijateljici, potem pa nisem zmogla. Ona je prišla pome. Tri dni sem bila pri njej. Po dveh letih sem povedala prijateljicam (trem), kaj se mi dogaja in začela jokati. Izmenično so prihajale tja (k prijateljici), mi kuhale čaje, me držale, ko me je treslo. Enkrat sem vzela 1 tableto za spanje. Ker mi v bistvu ni pomagala (kaj pa je 4 ure spanja, če prej nisem spala tri dni), je nisem več hotela vzeti. Poklicala sem sestre in jima povedala, kaj se dogaja. Nihče nikoli ni vedel, kaj se je dogajalo. Zdaj reveži trpijo poslušanje, ker se mi usipa ven za vsa leta nazaj.
Ugotovila sem, da ljudi skrbi zame in da me imajo radi.
Odkrila sem forum, kjer so bili ljudje prijazni (Alenka iz NM). Odkrila sem, da nisem edina na svetu.
Zelo mi je pomagalo, ko sem ugotovila, da fizična bolečina mine, da mi ni več toliko slabo.
Po treh dneh sem se vrnila domov. Okrepljena. S podporno ekipo prijateljic in sestr. Rekla sem mu, naj naredi, kar je sklenil, da ga ne bom več zadrževala. Dogovorila sva se, da se izseli v enem mesecu. Življenje je teklo dalje. V enem mesecu ni naredil nič. Naročil naju je v posvetovalnico, da se dogovoriva. Nisem vedela, o čem. Moram priznati, da sem v delčku možganov še sanjarila, da si je mogoče premislil. Ampak razumsko sem se ves čas opominjala, da se JAZ ne grem več, da se JAZ ne bom premislila. Enkrat po nosečnosti sem mu rekla, da sem sposobna preboleti njegovo takratno varanje le, če to vzameva kot lekcijo, kot vir, da se nakaj naučiva o naju. Jaz sem se dve letu učila sama o sebi, on pa je direktno rekel, da noče in ne bo razmišljal o svojih dejanjih, saj sem ga s svojim obnašanjem jaz prisilila v varanje. HALO. Vsekakor mi je to pomagalo, da sem spoznala, da ni človek za mene. Čeprav sem še vedno obsedena s tem odnosom.
Trenutno sva bila v posvetovalnici dvakrat. Izjasnil se je, da se hoče dogovoriti glede otrok. V tem zadnjem mesecu sem se jaz podučila o raznoraznih vidikih ločitve, predvsem pa, kako povedati otrokom. On se ni informiral o ničemer - skratka ne ve, kako naj izpelje ločitev. Dvakrat sem spodbudila pogovor z otrokoma (njega to ni zanimalo) in jima povedala, da se z očijem ne razumeva. Da ju ne bi treščilo z vedrega neba. Prejšnji vikend sva jima povedala. To je bilo najhujše od vsega dosedaj (ampak vsaj fizično sem zdrava). Zahtevala sem tudi, da se končno izseli (ker ima stanovanje že en mesec). Vseskupaj je nekako jezen name, včasih malo pobesni (drugače ni človek jeze) - ker ga menda silim. Ne sekiram se zato. Potem ko mi jepostalo zelo jasno, da je konec mojih iluzij (še ves ta čas sem jih malo gojila), da se bo premislil, sem samo želela, da se čimprej odvrti, kar se ima odvrtiti.

Ločitev sama je tehnično lažji del, če jo primerjamo s čustvenim razsulom, ki ga moraš razrešiti. Ljudje pravijo - odloči se, kaj hočeš. Kako naj se?!?! Jaz samo hočem, da ne bi bolelo. Da se bolečina neha takoj. Skratka - to ne gre.
Jaz sem samo preživela dneve. Veliko sem brala. Visela na forumu (tudi na starši staršem so moja stara sporočila). Prijateljice so bile tu zame, sestra. Zunanji svet se ni spremenil, ljudje me sprejemajo kot prej. Jaz sem povedala v službi, staršem, nekaterim znancem. On ni povedal nikomur razen svoji mami.
To, da sem vsak dan ga gledala in da se ne bo premislil, mi je dalo moči, da sem sklenila, da tega nočem.
Z občutki krivde zaradi otrok še nisem razčistila. To bo še veliko dela. Počasi me prijemlje bes, ko vidim, da si on pa ne dela nobenih skrbi ali krivde zaradi otrok. Tudi ta bes pomaga. Sicer je zelo dober oče, ampak vsaj malo bi se lahko počutil kriv, kaj sva naredila otrokom!

Kar se tiče tehničnih rešitev pri ločitvi, se samo strinjam z mailom spodaj (mila ali mija). Ne more te metati ven takole. Naj ti zagotovi primerno stanovanje. Skupno premoženje gre na pol. Pravno informcijski center http://www.pic.si/
tam lahko povedo najnujnejše stvari.

Ne moreš verjeti, koliko žensk gre čez takole. Na starši staršem je en čas tekla debata o prevaranih nosečnicah.
Piši mi, če želiš na [email protected]
Default avatar

Patricija

Ja Mila, če bi bilo vse res lahko tako zelo preprosto. Namesto, da bi ga sovražila, bi še vedno naredila vse, da se najin zakon vrne na stanje pred "prijateljico".
kar se selitve tiče je pa takole. Na trenutke je stanje tako napeto, tako zelo neznosno, da pomislim, pa kaj naj ima vse jaz grem, samo, da bom imela svoj mir. Ko se malo umirim, si pa mislim le zakaj pa bi vse pustila drugi ( saj mislim, da se bo prav kmalu ko bi jaz odlšla ona vselila). Tu je še otrok, ki ni nič kriv pa mislim, da najbolj nastrada in posledice bodo katastrofalne. Biti razsoden in pameten pa še vpleten v situaciji kot je moja je zelo težko. Veš nekateri mi svetujejo ostani, malo potrpi, saj se bo uredilo, nobena ljubica ni večna, spet drugi pravijo pusti barabo in čim prej pojdi. Sama pa kolebam med vsemi možnostmi.
Ko bi vsaj vedela kako resno misli mož s prijateljico, kaj načrtujeta, planirata. Če je le bežna avantura, potem mogoče lahko oprostim in počakam, če pa je zadeva resna (kar se bojim), potem pa četudi ostanem v hiši ne bo nič, samo agonija se podaljša, pa nagajanje in provociranje.
Praviš akcija, kakšna, ločitveni postopek, odvetniki stanejo, denarja pa ni. Mož mi je sicer predlagal, da če grem ven, da mi pomaga pri najemnini za stanovanje, vendar ne več kot za leto dni. Dobro naj mi pomaga, kaj bo pa po enem letu, ko je sama ne bom zmogla poravnati - bom pa na cesti, otroka bo pa dobil on.
Default avatar

minmej

kot vedno, vedno smo moski krivi. Kako zenske kaznujete moske, da smo prikrajsani sexa, to pa ni vazno. Ve vse ki vam je moz zbezal z drugo, nobena ni povedala da je mozu v zadnjih dveh letih dala 3x, vsega skupaj.
Default avatar

posploševanje

minmej je napisal/a:
kot vedno, vedno smo moski krivi. Kako zenske kaznujete moske, da smo prikrajsani sexa, to pa ni vazno. Ve vse ki vam je moz zbezal z drugo, nobena ni povedala da je mozu v zadnjih dveh letih dala 3x, vsega skupaj.
Joj, kakšno posploševanje!
Sama sem bila že 2x v takšnem odnosu, kjer sta bila moška skoraj aseksualna, pa sedaj ne posplošujem, da so vsi takšni. Sem pa imela vsaj toliko "jajc", da sem oba zapustila in si nisem šla iskat kar nekoga tretjega za počez, čeprav bi ga z lahkoto dobila, če bi želela.
Se mi zdi, da to spada k neki osnovni odgovornosti, da najprej razčistiš oz. končaš odnos, ki ti ne ustreza, ter šele nato iščeš novo osebo. Ne pa tako, kot delajo ti "brezjajčniki" o katerih so pisale v tej temi.
Default avatar

milarozca

minmej je napisal/a:
kot vedno, vedno smo moski krivi. Kako zenske kaznujete moske, da smo prikrajsani sexa, to pa ni vazno. Ve vse ki vam je moz zbezal z drugo, nobena ni povedala da je mozu v zadnjih dveh letih dala 3x, vsega skupaj.
Ni vedno tako. Pri meni mož ni hotel seksat. Pa si je vseeno našel prijateljico. Pri meni je imel brezplačni servis. V uštikranih srajčkah je druge babe osvajal.
Default avatar

čez dolgih 15 let

Kako se je zaključilo s tema dvema, me res daje radovednost?
Default avatar

Tudi mene

Tudi mene...zanimivo bi bilo slišati kako se je rešilo, kakšna so spoznanja ...?
cron