Forum.Over.Net

Knjižni molji in pravopis

Odgovarjajo: Nataša Purkat, univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture • mag. Gordana Rodinger, prof. slov. j. in zgodovine

Za vse ljubitelje dobre knjige. Posebna stran, ki vam ponuja veliko koristnih nasvetov in informacij iz knjižnega sveta.

Nataša Purkat , univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture

Nataša P

mag. Gordana Rodinger , prof. slov. j. in zgodovine

Gordana Rodinger

Kresnik 2012

Default avatar

Kerstin

No, pa dajmo, čeprav tako hitro.
Imam dva kandidata, prvi je za v peterico, drugi vsaj za v deseterico. :)

Tomaž Letnar: Jedci trupel

Zgodba teče. Zanimivo. Polno. Suspenz se gradi počasi in dvoplastno (vzporedno tečeta dve zgodbi), nato presenetljiv obrat (bravo, taki so v knjigah redki!), nato se začnejo bralcu tkati vse zapisane in nezapisane povezave med zgodbama in njunima protagonistoma ...
Poleg tega, da je zgodba zanimiva in zapisana dovolj tekoče in nenabuhlo, pa je slog mestoma začinjen še s sočnimi metaforami (sem zdrknil iz nje kot zrno iz stroka mladega fižola, dan kot umita ponev iz reklame) in skorajda aforističnimi prebliski, ki nikakor ne delujejo kot moraliziranje (npr. Toda vera in upanje nikoli ne trajata dolgo, če ju ne začiniš z lažjo). Pod vsem skupaj je bolj ali manj prikrita kritika sodobne potrošniške družbe, hlepeča zgolj po "rumenih" stvareh, ne le rumenih, že oker, oranžnih itd., po vsakršnih svinjarijah in neetičnosti, nad katerimi se naslaja puhla in mrhovinarska (naslov!!) notranjost večine človeštva.

Zoran Benčič: Psi brezčasja

Žanrsko je roman kriminalka, napisan je napeto, zanimivo, sočno. Skozi protagonistovo iskanje morilca svojega brata se sam sooča z določenimi spomini, ki nam pomagajo graditi predstavo o njem in o spletu okoliščin, ki so pahnile njegovega brata v smrt; hkrati pa se nam slika pred očmi mesto, pokvarjeno od vrha do dna, z vsemi svojimi (ne)pričakovanimi sprevrženostmi.

Kerstin
Default avatar

Enka

Če ima kdo že kak seznamčič romanov, izdanih v 2011, na plan z njim!
Default avatar

Katja10

Z neambicioznim spremljanjem se mi je do zdaj nabralo tole:


Zoran Benčič: Psi brezčasja
Milan Dekleva: Svoboda belega gumba
Jurij Hudolin: Vrvohodec
Miroslav Košuta: Mavrična školjka
Tomaž Letnar: Jedci trupel
Dušan Merc: Pedagoški triptih
Sonja Merljak Zdovc: Njeni tujci
Jelka Ovaska: Severnica nad Olimpom
Andrej Rot-Alejandro Briner: Skrivnost strica Janeza
Andrej Skubic: Koliko si moja
Lucija Stepančič: V četrtek ob šestih
Irena Velikonja: Naj počiva v miru

Kaj pa Fabula, a jo bomo kaj spremljali? ;-)
Default avatar

Enka

Tako na hitro pregledano bi verjetno bilo vredno branja tole:

Dušan Merc: Planet žensk in Pedagoški triptih
Vinko Moderndorfer: Nihče več ne piše pisem
Andrej Skubic: Koliko si moja
Lucija Stepančič: V četrtek ob šestih
Jurij Hudolin: Vrvohodec
Irena Velikonja: Naj počiva v miru
Avgust Demšar: Hotel Abbazia

In seveda oba romana, ki ju omenja Kerstin.

Sem kaj spregledala?
Default avatar

Titija

Prebrala Moderndorferjev Nihče več ne piše pisem in močno priporočam.

Prebrala Ovaskino Severnico nad Olimpom. Meni ni bila všeč.

Merčev Pedagoški triptih po kakih 10 ali 20 straneh odložila.

Je Hotel Abazzia že izšel?
Default avatar

Enka

Titija je napisal/a:

Je Hotel Abazzia že izšel?
Že. Vendar ima Mestna knjižnica svojih 39 izvodov še v pripravi.
Default avatar

TeksViler

A je tega novega Skubica že kdo bral?
Default avatar

enalila

Jaz navijam za Ovasko Severnica nad Olimpom. Sem jo prebrala na mah, mi je bila res dobra; jezik, razmišljanje, kako je zastavila zgodbo ...
Default avatar

bralka

Kerstin je napisal/a:
Tomaž Letnar: Jedci trupel

Zoran Benčič: Psi brezčasja


Kerstin
Glasujem za Jedce trupel in Hotel Abbazia in to zelo.
Benčič pa mi sploh ni sedel. Nekaj mi je manjkalo, a ne znam povedati, kaj...
Default avatar

Enka

Tomaž Letnar: Jedci trupel

Hm. Hm hm. Zelo zelo inteligentno napisano, ni kaj in kapo dol. Humorja, pa čeprav ciničnega, tudi dovolj. Nekatere metafore in domislice za v anale, brez dvoma (riti, ki šepetajo kosila prejšnjega dne, hehe). Ampak. Meni osebe niso zaživele, kar me je motilo, saj - vsaj po mojem videnju - tu neke hude zgodbe ni oziroma je kaj kmalu jasno, kdo je kaj in kako. Hitro je jasno tudi to, da bo na koncu prišla ali smrt ali norost ali pa Marija (=odrešujoča ljubezen). Tema (veliki brat, potrošnistvo, žutica, razosebljenje) je v bistvu tudi zlajnana. V glavnem, knjiga ima svoje kvalitete in je na našem prostoru nekaj zelo posebnega, tudi svežega. Zato sem precej prepričana, da se bo za Kresnika borila do Rožnika. Ampak jaz ne bom navijala zanjo.
Default avatar

Enka

Irena Velikonja: Naj počiva v miru

Po eni strani sta tempo in dogajanje, brez neke hude zgodbe in s precej manj vračanj v preteklost, kot sem pričakovala (knjiga opisuje 2-3 dni od smrti očeta do pogreba), zastavljena zelo berljivo, prav presenetljivo fajn. To je tudi razlog, da sem knjigo prebrala do konca. Ker sicer ima roman dve veliki pomanjkljivosti. Osebe so orisane enoplastno, z opisi avtorice in ne s svojimi dejanji. To me je zelo motilo, sploh, ker je knjiga v bistvu zgrajena na užaloščenih treh sestrah, njihovih družinah in odnosi med njimi. In drugič, ker se vse kao družinske skrivnosti sproti razkrivajo (če se ne bi, bi bilo to tisto kar knjigi manjka - tisto nekaj, kar bi bralca vleklo k branju), edina, ki se pa ne (Krištofkova usoda), pa ostane skrivnost za vedno :-). Zmerno odsvetujem.
Default avatar

knjiznapolica

lepim še sem:
Sedaj berem Nihče več ne piše pisem, Moderndorfer. Čeprav sem se na začetku kar namučila ob 30 strani dolgem odpiranju pisma :-), je stvar zelo berljiva in zelo priporočam. Moderndorfer je mojster pripovedi, vsaj meni. Če bi bila pisatelj, bi hotela s pripovedjo ravnati tako lahkotno, neprisiljeno, kot to uspeva njemu. Kot žongler je, ki spretno poganja v zrak žogce, na videz preprosto početje, a samo če ga izvaja mojster. Res, Moderndorfer ne razočara z berljivostjo in spletanjem, pardon razpletanjem zgodbe
Default avatar

Enka

knjiznapolica je napisal/a:
lepim še sem:
Sedaj berem Nihče več ne piše pisem, Moderndorfer. Čeprav sem se na začetku kar namučila ob 30 strani dolgem odpiranju pisma :-), je stvar zelo berljiva in zelo priporočam. Moderndorfer je mojster pripovedi, vsaj meni. Če bi bila pisatelj, bi hotela s pripovedjo ravnati tako lahkotno, neprisiljeno, kot to uspeva njemu. Kot žongler je, ki spretno poganja v zrak žogce, na videz preprosto početje, a samo če ga izvaja mojster. Res, Moderndorfer ne razočara z berljivostjo in spletanjem, pardon razpletanjem zgodbe
Meni manjka še par strani do konca, ma se kar podpišem pod tole. Lajt motiv pisanja pisem je fina ideja, ki je v roman vpletena ravno prav - razen na začetku, kjer je je res preveč (hvala Titija, da si tako hvalila knjigo, zato sem se prebila skozi prvi del!). Zgodba fajn, tokrat je tudi seksualnosti (oziroma njenih zelo eksplicitnih opisov :-)) ravno prav in samo toliko kolikor je prav. Fajn, skratka. Za deseterico zanesljivo, za kaj več pa še ne upam napovedat, ker nisem prebrala dovolj kandidatov.
Default avatar

insajder

Prebral Koliko si moja? in se mi zdi super. Da ne bom navajal kvaruhov, pokvarkov, izdajkov, razkritkov, 'spojlerjev', ker mora človek zgodbo brati sam, bi rekel le, da gre za bleščeč prikaz bezljanja lastninjenja. Tokrat osebnega.
Default avatar

hermiona

Avgust Demšar: Hotel Abbazia

Fajn. Detektivska zgodba je tekoče napisana, zanimiva, zelo verjetna. Začetek zgodbe spet prijetno izstopa, a tokrat ima drugačen pomen kot v Evropi.
Toda detektivska zgodba sama je pri meni, kot sem že napisala, le za po vrhu. Veliko bolj namreč uživam v drobnih malenkostih, ki delajo življenje takšno kot je, in jih je v knjigi vse polno - npr. Ožujsko točeno, z risankami zamotene male deklice, spoznanje očeta, da ni več središče sveta desetletnice itd. Tudi statistika me ni motila. Večinoma se mi je zdela duhovita - recimo tisto o BMI pri Kate Moss.
In potem, kot jih jaz imenujem, stranpoti zgodbe - super! - metulja, ki ju nihče ne opazi, voznik, ki izsiljuje in moja najljubša: Sadako hoče živeti, ki mi je v osnovni šoli o atomski bombi nad Hirošimo povedala več kot karkoli drugega. Pa sem že čisto pozabila nanjo:-)
Default avatar

Enka

Avgust Demšar: Hotel Abbazia

Ponavljam še tukaj:
Pod borovci, na belih skalah, ob divji spremljavi škržatov prebrano dobesedno na mah. Kar samo zase pove dovolj :-). Zelo všeč mi je bilo, da je v knjigi toliko Vrenka. Menda ga ja samo v Olju na balkonu več. Meni je to všeč. Tule, roko pod roko s starim inšpektorskim mačkom iz lepe njihove, je pa sploh ekstra simpatično. Zelo všečen tudi kraj dogajanja. V Opatiji sicer nisem bila prav hudo velikokrat, ampak sem jo takoj dala na spisek jesenskih izletov.

Kar mi ni bilo všeč, je povezano s tistimi "statistikami", ki me sicer niso posebej motile (če ne bi bila opozorjena nanje, bi bila verjetno tudi jaz precej ravnodušna do njih in jih ne bi niti opazila), kakšnega posebnega smisla ali plusa za knjigo pa v njih tudi ne vidim. A to, kar je meni čisto miceno šlo na živce, je en tak rahlo pokroviteljski odnos na temo različnih odvisnosti, s katerim je nekako"u pozadini" prežeta vsa knjiga. Mi ni bilo všeč, ker je ostalo na preveč splošni ravni, zato je po mojem mnenju delu prej škodovalo kot koristilo.

In pripisujem:
Sadako hoče živeti je tudi mene zadela v živo, čeprav nanjo nikoli nisem pozabila. Je ena od knjig, ki je naredila name zelo globok vtis. In se strinjam s hermiono - v tej knjigi je vse, kar mora človek vedeti o odvrženih atomskih bombah leta 1945.
Default avatar

Enka

Zoran Benčič: Psi brezčasja
Meni odlično branje. Takoj padla v zgodbo o nekem pol podzemlju, v katerem ni nobenega pozitivca. Čeprav sama knjige ne bi označila kot kriminalko, pa se mi vzdušje v knjigi in predvsem okrog glavnega junaka zdi še najbolj podobno filmom (knjig žal nisem brala) o detektivu Philipu Marlowu - vse je temačno, črno in pokvarjeno, a vseeno vse skupaj izpade simpatično in na nek način pozitivno. Uživanje v res dobrem romanu mi je čisto majčkeno pokvarilo le odkritje, kdo je morilec. To je malo sfaleno, sicer pa res izvrstna knjiga. Obvezno za med peterico.

Lucija Stepančič: V četrtek ob šestih
Stepančičeva me je s svojim načinom pripovedovanja, strukturo dogajanja, različnimi vidiki pripovedovanja in pripovedovalke ter z izvrstnim jezikom dobesedno sezula. Zgodba o iskanju ljubezni se konča z aidsom in samomorom - vse to že na prvih straneh knjige. Potem pa se šele zares začne. Prvovrstno branje. Zame zaenkrat favorit(ka) za kresnika.

Dušan Merc: Pedagoški triptih
Odloženo po 40 straneh. Se bere kot pismo bralcev z vsem svetom skreganega nerazumljenega samojazimamprav intelektualca. Hudo razočaranje, saj so mi bile poteze ravnatelja OŠ Prule - tako od daleč - všeč, tematika, ki jo v knjigi obdeluje, pa me zelo zanima, čeprav nisem šolnica. Ampak ne na tak način, no! Planeta žensk se ne bom niti lotila.
Default avatar

Enka

insajder je napisal/a:
Prebral Koliko si moja? in se mi zdi super. Da ne bom navajal kvaruhov, pokvarkov, izdajkov, razkritkov, 'spojlerjev', ker mora človek zgodbo brati sam, bi rekel le, da gre za bleščeč prikaz bezljanja lastninjenja. Tokrat osebnega.
Bi rekla, da mi od do sedaj izdanega (in branja vrednega - za moj okus seveda) manjka samo še Skubic. Me zelo veseli, da tole berem :-).
Default avatar

Enka

Milan Dekleva: Svoboda belega gumba

Trudila sem se dobrih 60 strani, ma tole blodenje glavne junakinje po sami sebi me je začelo prehudo dolgočasiti, da bi brala dalje. Odloženo brez slabe vesti.
Default avatar

neja5886

Ni mi kaj prida do oglašanja, pa bom vseeno naredila izjemo, da pohvalim, tako kot Insajder, Skubica: v romanu Koliko si moja? tako presneto vse štima, da kar nisem mogla verjet in sem prav malce zlobno čakala, na kateri strani se mu bo vsaj za par odlomkov zalomilo. Pa se mu ne. Bere se tekoče, jezik, vsaj meni, odličen, začinjen s skromno merico posebnosti, tako da lepo popestrijo in ne motijo, tema pa itak ... taka: moja, tvoja, od vsakega. Še glavni junak je bolj kot ne en tak, mal primitiven, kekec, čeprav nekako ves čas čakaš, da se bo naredil, zmodril, se spopolnil.
Skratka, bravo Skubic. V knjigi malo zmoti spremna beseda, ob poskusu branja mi je hodila po glavi tista Što je umetnik hteo da kaže. Ampak to bo verjetno od tega, ker nisem od foha,
Še tole: pred Skubicem sem prebrala DeLillov Beli šum, pa sem že po nekaj straneh začela preskakovat in lovit samo še fabulo. Kaj je pa to kr neki! Al pa je samo prevod za en klinc. Polno enih stavkov (sem petdeset i kusur pa takrat še nismo vzeli povedi pa še zdaj ne razumem razlike) kot, citiram: Govoril je vzneseno, spoštljivo do živahnosti in nepričakovanosti. Ali pa: Brisalci vetrobranskega stekla so ustvarjali naporne loke (valjda sem se vprašala, kakšni so naporni). Pa tudi zgodba me preprosto ni prepričala.
Seveda pa ni hec, če je tako rekoč vsem knjižnim moljem všeč. Se čisto zasekiraš!