INTIMNOST

torej,začnimo....

Dober večer,

Ja, pa dajmo. Ura je prava, pa še rojstni dan, no, če sem bolj natančen, bo napočil ob 10:30 dopoldne, ko se je enkrat v prejšnjem stoletju, prejšnjem tisočletju, v prejšnji državi, začel moj prvi dan med živimi. Lahko bi se vprašal, a sem se vsa ta leta za to boril, da zdaj tlele tole tipkam!? Ampak če malo bolj pomislim, je bilo pa tudi že veliko slabše. Včasih je treba do izboljšanja hoditi, izgubiti, oditi, priti, obupavati in upati, narediti več in čakati veliko dlje, kot sem si kdaj mislil.

Svoj prvi vtis o knjigi Intimnost Hanifa Kureishija sem, ko sem jo tukaj prvič omenil, opisal v stavku: "Zame je namreč, tudi ob drugem zaporednem branju, ena tistih ključnih knjig, ko čutiš, da se je končno nekaj premaknilo, potem ko že dolgo v stvareh, ki se ti dogajajo, zaman iščeš kakšen pomen."

Ne vem, kako bi to razložil, ker gre bolj za občutek kot pa kakšno razlago . Občutek, ki ostaja, tudi po tretjem branju.

Pravzaprav sem spremembo začutil že, ko sem po dolgih letih spet začel brati knjige. Že ko sem konec lanskega leta bral Kureishijevo knjigo Buda iz predmestja, sem opazil, da mi zelo leži njegov način pisanja. To spokojno budistično sprehajanje od najboljšega do najslabšega v človeku, kar je nedvomno vpliv kulture njegovih pakistanskih staršev, ki pa se po drugi strani zliva z našim zahodnjaškim pogledom in doživljanjem sveta. Končno je to okolje, v katerem se je rodil in odrasel.

Po eni strani sem mi zdi, da je Intimnost nadaljevanje Bude iz predmestja. Buda v srednjih - najlepših letih ... Knjiga mi je všeč, ker so priročniki s samimi lepimi mislimi, ki jim nekako ne morem verjeti, ker tudi sam doživljam svet in življenje zelo protislovno, mogoče je to vpliv znamenja, v katerem sem rojen, zame neuporabni, po drugi strani pa tudi ne zapade zahodnjaškemu nihilizmu, ki ga je v naši kulturi in umetnosti tudi na pretek.

Mogoče mi je knjiga všeč tudi zato, ker mi pripoveduje, zakaj sem tudi sam odhajal, pa nisem vedel zakaj ...

Ž
Ponočnjak, najprej naj rečem, da si v resnici zaslužiš to ime. Ali se ti nič ne spi ob 2 ponoči, če smem vprašati? Jaz tudi kar nekaj berem, vendar največkrat kako uro zvečer pred spanjem.
Intimnost sem prebral, sicer ne trikrat, in moram reči, da se mi zdi kar v redu. Najbolj me je impresionirala lahkota, tekoče nizanje pripovedi. Je pa to prva Kureishijeva knjiga, ki sem jo bral. Sedaj imam doma Budo in ko jo obdelam, se javim.
P

Intimnost sem prebrala takoj, ko jo je Ponočnjak omenil. Že v začetku se mi je zdelo, da bodo imeli moški najbrž drugačen odnos do knjige kot ženske.Ali pač ne? Bom počakala, da se še kakšna javi.Skratka - ko sem jo brala , sem bila na začetku knjige kar čustvena , saj sem tudi jaz že dala skoz ločitev. Vendar, bolj ko je šla knjiga h koncu, bolj mi ni bil všeč njegov odnos do stvari - v bistvu tipično moški - saj bi (oz.sem) v takšnih trenutkih jaz odreagirala bolj čustveno. Moram priznati, da sem bila kar malo razočarana nad knjigo, ker ste jo tako hvalili. Je pa zanimivo spoznati tudi moško plat ločevanja. Mogoče bom pri drugem branju odnesla od knjige kaj več. Zdaj jo ima v branju moja kolegica in ima zelo podobno mnenje mojemu. Zdaj pa ne vem, a je to posledica najinih ločitev ali česa drugega ?
Če se ne motim, je bila Irena očarana nad knjigo. Pa bi rada slišala njeno mnenje.


LP,Kaja


P.S. Zdaj pa grem hitro na kolo tja do Zbiljskega jezera, dokler je še malo sonca.

morda ne bi bilo slabo o knjigi tudi kaj drugače povedati,ne samo to,če ti je bila všeč ali ne všeč.....morda za začetek povejmo,ali se nam zdi glavni junak in njegovo razmišljanje in nenezadnje "ODHOD" v izmito-oprano jutro,obsijano s sončnimi žarki....vse je vzcvetelo....že nekaj tednov ni deževalo,kot da bi vso to vodo nekdo zadrževal za ta "D"day...za odhod iz življenja,ki je bilo "umazano" in ga je treba dodobra oprati.....in ga je opralo...in sedaj je umito vse,od tal do neba....vse je izmito in pripravljeno na novo življenje.......torej,ali se nam zdi glavni junak in njegovo razmišljanje sprejemljivo,oz. ali nam je blizu.....ves čas je imel ljubice,ves čas je užival droge in ves čas je odhajal.......(seveda jaz namerno provociram).....če zajamemo samo fabulo,ali ni Susan v bistvu podpirala 3 vogale te skupnosti in ne glede na to, da je bila zelo ambiciozna,je imela vse polno opravkov in odgovornosti (nekdo jih mora imeti-odgovornosti namreč)....in da je zaradi tega njuna zveza postajala hladna in rutinska.....po drugi strani pa je ON z mnogo manj obveznostmi užival z ljubico v "devetih nebesih" ob travi in kokainu,da je lahko pozabil na "vse".......in ves čas jamral,kako ga Susan duši in da tako ne more več živeti.....
no ja,tudi tako bi lahko razpredali in "opravljali".....
morda pa gre bolj za to,da prej napisano sploh ni pomebno,pomebno je,da človek "ŽIVI" in uživa sproščeno življenje,ga zajema s polno žlico....in zakaj bi se ON trudil in mučil ob Susan,če lahko živi sproščeno in "zadeto" z Nino,ki ga pa res ljubi in komaj čaka,da sta skupaj.....pravo nasprotje Susan,ali ne....
sicer pa so knjige in zgodbe eno,realno življenje pa čisto drugo....
ampak,ko sem bral to knjigo,me je pa imelo,da bi tudi jaz kar spokal in odšel....problem je bil le ta,da jaz res nisem vedel kaj naj dam v potovalko...
brez heca vam povem,da sem tudi sam odhajal....mnogo let sem odhajal,pa nikoli nisem zbral toliko poguma,da bi odšel...kakšna osebnost sem jaz...en drek a ne....Hanif je res moral biti zelo hraber,celo nazaj se ni smel obrniti,da ne bi videl otroških oči,ki gledajo za njim.............

Sem sicer že nekaj napisala že pod Srednja leta..pre tedni..

Na začetku sem z lahkoto brala in se tudi kar v redu počutila. Vendar zalomilo se je na točki, ko je tip priznal, da ve o svoji ženi že vse in, da noče več prav ničesar vedeti. Očitno se je odločil, da jo bo gledal kot samoumevno..po začetni napaki, ki sta jo storila, da sta ostala skupaj..kljub....
Prav dolgočasen se mi zdi. Napreduje v nek filozofsko-zadrogiran svet, kjer je en velik dooolgčas..in daje mi slutiti, da prej ali slej se mu bo celo življenje zdelo tako.. in niti otrokove oči ne bodo imele moči nad praznino. Precej površinski in porabniški se mi zdi.

Ž
Ni kaj, Saša se je odločila, da bo rekla bobu bob. Verjetno res ne gre drugače, kot da ženske avtomatsko zagovarjajo ženske. Saj ravno to jaz razumem kot gibalo dogodkov v Intimnosti: dolgčas, rutina, nezainteresiranost, občutek dokončnosti...Nikakor pa po moje ni zakona razkopalo njegovo razmišljanje ali mamila, saj verjetno tudi Susan ni ravno nedolžna, pa se njemu o tem sploh ne da sekirati. Tu je poanta-naveličanost.
P

vse je res kar pravite in še več.......ampak dejstvo je,da je žena (ali mož) čisto nekaj drugega kot ljubica (ali ljubček).....ljubica je ponavadi spočita,brez obveznosti,tja prideš in se vedno posveti samo tebi......žena pa.....polno opravkov z gospodinjstvom in otroci in.......ja,NAVELIČANOST.....to bo, ja....le kdo bi čakal v nedogled,vsak dan,da bo vse postorila,potem pa se še malce posvetila nam.....
lahko pa bi to naveličanost preprečili s SPOŠTOVANJEM partnerja in mu pomagali,mu zmanjšali obveznosti,tako,da bi imel partner več časa za nas....ali pa se motim....
no,tudi o tem lahko razpredamo,tudi o tem govori knjiga........

Zabavno je primerjati tele odzive s temo LJUBIM POROČENEGA, kako so tam eni rotili Karin, naj tistega njenega postavi pred izbiro, jaz ali ona. In zdaj, ko se je "ta" poročeni odločil, spet ni prav.

Včasih me je čisto zbegalo, ko sem, predvsem pri glasbi, ugotovil, da kakšne pesmi, ki so me popolnoma prevzele in očarale, tako da sem se za kakšen dan kar "preselil" vanje, medtem ko so drugi betonirali temelje in plošče za svoje prave hiše, drugim niso pomenile popolnoma nič. Ampak z leti sem ugotovil, da o čustvenih zadevah in umetnosti ni tako enostavno razpravljati, kot npr. o nogometu ali prenosnih telefonih.

Jasno mi je, da tisti, ki živite v zvezah, ki so preživele, in v katerih sami niste preminuli, ali pa imate za sabo celo ločitev, popolnoma drugače gledate na vse skupaj. Niti nisem pričakoval kakšnega posebnega navdušenja, še posebej pri ženskah, ki pa so se po odzivih izkazale, vsaj zame, za dokaj razumevajoče, če upoštevamo še odgovore, ki so prispeli na temo INTIMNOST na drugem forumu.

Ko zadnje čase primerjam in ugotavljam, koliko se da kljub nerazdružni nezdružljivosti, ki sem jo imel priložnost gledati doma že od malega, sem osupnjen, koliko se da tudi na ta način skupaj ustvariti. Sploh če primerjam s sabo. Pa še vedno premalo, da bi me prepričalo.

Ker, medtem ko se je tale možakar iz Intimnosti odločal vsaj med "nekaj in več", sem se sam v svojih zvezah vedno odločal med "nekaj in nič", pa sem se kljub temu odločil za "nič". Lahko bi temu rekli, kot je to lepo opisala v eni temi, se mi zdi da Urša, enostavno "sebična samoljubnost", ampak potem ne vem, zakaj je zmeraj tako prekleto bolelo.

V knjigi Buda iz predmestja namreč Kureishi opisuje svoje odraščanje in svojo "čefursko" usodo, tam se ji reče "pakijska" v londonskem okolju. Odraščanje, ki ni bilo preveč rožnato, niti "odzunaj", zaradi dveh različnih kultur, niti doma zaradi dveh različnih značajev. In potem je zgodba malo bolj logična. Ker, kot se mi zdi, v knjigi sam večkrat zapiše: "V vsakem trenutku živimo vse svoje življenje."

Že Irena je enkrat pisala, da pri leposlovju ne gre za to, ali je "junakovo razmišljanje sprejemljivo". Meni se zdi bolj zanimivo to, ali je prepričljivo. Ker če ni, sploh nimam več volje brati. Tako sem zadnjič odnesel v knjižnico Steinbeckovo Polentarsko polico na pol prebrano, kar nisem še naredil z nobeno knjigo.

Ne vem, od kje ta silna potreba po pozitivnosti, ki naj bi bila v knjigah.

Včasih se pogovarjava s svojo "ameriško" sestro in primerjava življenje tukaj in tam, odrasla je namreč tukaj. Zadnjič mi je pripovedovala o enem zanimivem in zabavnem pojavu, ki ga tam opaža pri znancih. Namreč, da vsi hodijo na neke tečaje in berejo neke priročnike. In ko jih vpraša, za kaj gre na tistih tečajih, se ob odgovorih skoraj vedno začudi, zakaj bi za tisto, kar jim tam prodajajo, rabil tečaj.

Naj za konec navedem samo en odziv in sicer Andijev, upam, da mi ne bo zameril in da bo tukaj še kaj napisal:

Avtor: Andi ()
Datum: 17-05-01 01:02

Knjigo Intimnost sem dobil pri založbi Orbis. (povsod izposojena!).
Rahlo sem razočaran, saj je zelo depresivna. morda tudi zato,
ker sem se (žal) v knjigi prepoznal tudi sam.
Vsekakor ta knjiga ni za sveže ločence.
Pozdrav, Andi

Smešno, ampak meni se prav nič ne zdi, da bi koga zagovarjala. Le kje si to razbral Gabriel? Lahko bi to pisala Susan, pa bi zanjo isto rekla.
Ne gre za to, da bi se postavila na stran ženske, ampak pač moje doživljanje misli junaka... je pač tako. Osebno se mi pač zdi tako doživljanje partnerja ubijajoče, (pa ne glede na to kakšnega spola je)!
Zapravljati čas, "delati otroke" in slepomišiti, to pač ni moj stil.
In zdolgočasenost zame pride samo v porabniški miselnosti, ki od drugega pričakuje, da bo zanimiv in ga zabaval. "Make me feel good and God."
Jože je podal eno ključno besedo "spoštovanje", morda bi dodala "odgovornost". Ne v moralnem smislu, da ne bo polemik po nepotrebnem. Odgovornost za to, kar se dogaja v nas in v odnosih. Zame pač ni odgovorno ostati v odnosu, čeprav že vem, da ni to to. Zato, da ne ostanem sama? Zato, da imam s kom v kino? Hvala lepa.

Moram povedati, da se na umetnost ne spoznam z vidika nekega kritika, intelektualca, ustavrjalca...in mislim, da ta forum ni rezerviran samo za poznavalce umetnosti ali kar že je. Ali se motim?
Rečem bobu bob, ker drugega pač ne mislim tu pisati.

Lepo prosim....toliko "pač"-ov sem vpisala, da je že kar hudo... brišite in berite brez njih.

Knjige Intimnost nisem prebrala, bila pa sem navdusena nad Budo iz predmestja.

Na ta moski pogled, o katerem pisete, pa se navezuje neka knjiga Vitomila Zupana... Ampak stavim, da je Zupan veliko bolj odurno opisal locitev, s strastnim sovrastvom do (bodoce bivse) zene, popolnoma jo je ocrnil, potisnil v blato.... kako neki je ze naslov... Je to Komedija cloveskega tkiva ali kaj drugega? Vse sem pomesala, ker sem od njega prebrala skoraj vse. Skratka, ce hocete res pravo mosko plat, je Zupan prava referenca... in se nekako bolj slovenska plat je... vendar vas kot locenko po moje gotovo rani, prizadene, razjezi. Zelo sovinisticno je, zelo grobo in zaljivo...

Mogoče bi lahko razpredali, kako bi reagirala Susan, ko bi jo zapustil. Po moje je slutila, da bo odšel, pa si tega ni hotela priznati. V praksi je pa vedno tako, da moški odhajajo ali pa jih ženske naženejo. Susan je bila še potrpežljiva z njim . Ali pa se ji ni sanjalo, kaj se v resnici dogaja ?


LP,Kaja

P.S.
Ponavadi piha v obraz.Meni se skoraj nikoli ne zgodi, da bi mi pihalo v hrbet. Samo potem pa ne bi bilo takega haska od kolesarjenja, če bi mi veter pomagal.

Ž
Mislim, da se Zupanov roman imenuje Igra s hudičevim repom, če sem prav razumel tvojo zamisel, Irena.
Bobu reči bob je vsekakor dobrodošlo in na mestu, ne razumem le zakaj se tako braniš, Saša. Saj ni nič narobe, če si se postavila na stran uboge, osamljene, nespoštovane, skoraj bi rekel zavržene Susan. Vendar vseeno stavim glavo, da se na stran moškega v obratni situaciji ne bi kar tako avtomatično postavila.
Zakaj tako mislim?
Nisem nikakršen a priori zagovornik moških. niti ne mislim da je dobrih moških kaj več kot dobrih žensk. Vendar se tudi ne morem kar tako povprek in počez postaviti na stališče, da so pa kar vsi moški pijanci, hinavci, da puščajo te revice od žena doma, sami pa popivajo in se sebično veselijo sami med seboj. Kajti; če s takega stališča iščeš moškega svojega življenja, se zelo bojim, da ga ne bo. Morda, če si dovolite dobrohoten nasvet: poglejte malo okrog sebe in to kar vidite merite z isto mero, kot jo uporabljate zase, kar naenkrat boste spoznali, da pa le niso vsi tako zanič in slabi.
P

Kaja, že nekaj časa imam priliko, pravzaprav sem prisiljen, ker sem se z njima že pred tem zapletel v en posel, opazovati eno tako "Vojno zakoncev Rose", če si morda gledala ta film, zadnjič sem ga pozabil uvrstiti na svoj seznam najljubših, kjer pa ravno te dni odhaja ona. Mogoče je pa to nekaj novega. In sem videl in spoznal, da če si blizu česa takega, tudi če se delaš, da ne gledaš, se ti mimogrede zgodi, da tudi sam odideš s kakšnim nožem med rebri. Metaforično seveda, saj nismo na Štajerskem. In pri tem sploh ne veš, s katere strani lahko pride.

P.S.
Kot že rečeno, na kolesu uživam, če mi piha v hrbet. Ampak še lepše pa je, če cesta še malo naprej visi!
Se vidi, da si še mlada. Saj veš tisto:

Mladost je norost.
Čez jarek skače, kjer je most.
Starost itak ne more.

Pa daj no... menda ne misliš vztrajati na stališču, da koga zagovarjam. Preberi še enkrat kaj sem napisala, no!
Glede dobrohotnih nasvetov in o mojih (tvojih) stališčih, pa raje kdaj drugič.

Nisem še prebrala Intimnosti, z zanimanjem pa prebiram tele polemike. Ob nekaterih opisih občutij ob tej knjigi, sem se jaz spomnila Neznoste lahkosti bivanja od Milana Kundere. Zanima me, če je kdo, ki je prebral obe knjigi in če je res možno potegniti kakšne vzporednice. Jaz sem čutila ob tej knjigi približno kot Saša ob Intimnostih, čeprav je bila nekakšna kultna knjiga.

kje je sedaj ta goreča debata o knjigi........kaj je z vami....pa tako lepo se je začelo...Npr.Irena je še sploh prebrala ni,ostali pa ste tudi nekako skopi....
predlagam tudi da v forum KNJIŽNI MOLJI za vsako knjigo odpremo novo temo (INTIMNOST itd) in v to temo pišemo samo o tej knjigi...seveda zaradi boljše preglednosti......upam,da tale forum ne bo propadel,ali pač......

Film War of The Roses sem gledala, samo mislim, da se kaj takega pri nas ne dogaja.V filmih pač morajo malo pretiravati. Tudi pri meni sem jaz potegnila črto in odšla oz. mu dala dvojko, saj sem prepozno spoznala, da je mamin sinček. Kdo odide iz zakona je zelo odvisno od tega kakšnega karakterja je in ali ima možnosti za preživetje.Boš rekel, da to se že uredi, pa ni vedno tako, saj moja prijateljica ne more narediti konca, ker imata z možem skupno podjetje, nima kam iti, otroci so v puberteti - skratka pravi, da bo počakala, da bodo šli od doma, potem se bo pa odločila.


LP,Kaja

P.S. Glede mladosti - hvala za komplimetente - toda jaz sem pred mnogo leti skočila čez jarek direktno v vodo- takrat sem bila noro zaljubljena in imela plašnice na ušesih.

Jože, prav maš. Včasih, ko je gorečnost in impulzivnost na krožniku, zlahka zaidem. Se strinjaam...govorimo raje o vtisih in če bom le zmogla toliko samokontrole..se ne bom odzivala na komentarje.