Forum.Over.Net

Knjižni molji in pravopis

Odgovarjajo: Nataša Purkat, univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture • mag. Gordana Rodinger, prof. slov. j. in zgodovine

julija in avgusta beremo (oz. smo brali)

Default avatar

no-ja

Jo Nesbo: Mackbeth - Jo, žal mi je, ampak tale bo odromala v knjižnico neprebrana. Se mučim že cel teden, pa ne gre in ne gre - sedaj pa ne vem, ali je prevod slab (pa pri njem tega do sedaj nisem zasledila), ali pa je naredil en mimostrel.

P.S. Pogrešam Hola:(.
Default avatar

Avrelija

David Baldacci - Zero Day
Pojavlja med najboljšimi pisci trilerjev. Zgodba res dobra in napeta, te povleče vase, bere se hitro. Odlično počitniško branje in za ljubitelje tega žanra.

Rosie Blake - The Hygge Holiday
Prikupna romantična komedija s pričakovanim koncem. Lahkotno branje, a nič posebnega.
Default avatar

stalnastranka

Petra Hulsman: Brenčanje v srcu: tole je bilo za uvod na dopustu in ja, sem zadela: lahkotno, tekoče, sicer je bilo rečeno da te knjiga nasmeji, pač romantične pripetije. Kot sem rekla za možgane na off.

Fran Saleški Finžgar: Pod svobodnim soncem; otroci so v šoli med letom obravnavali to delo in Finžgarja, odkar sem jaz to brala pa je že x let, torej sem ponovila. Malo sem se matrala s starim jezikom in določenimi besedami, drugače pa odlično. Dobra zgodba, nazorni opisi, za zbuditi narodno zavest. Super.

Tim Winton: Hiša na Ulici oblakov; tole zdaj končujem, avstralska rodbinska zgodba, malo domišljije, kar veliko trpljenja, pa tudi obdobji zadovoljstva, vdanosti, dve družini, ki sta po spletu okoliščin pristali pod isto streho, kasneje se povežeta. Kljub vsemu deluje optimistično.
Default avatar

Kerstin

Alenka Puhar: Prvotno besedilo življenja

Knjiga, ki bi morala biti obvezno branje vsaj za gimnazije. Dragocen vpogled v bližnjo preteklost in ravnanje z otroki, odnos do njih itd. - zgodovina grozljivih ran, katerih potomci smo in jih še vedno celimo - tudi na ramenih lastnih otrok. Zanimivo, pretresljivo in poučno branje. Na kaj pomislite ob Mariji Tereziji? Na razgledano cesarico, ki je uvedla obvezno šolstvo? Think again. Ni bilo vse razsvetljeno. Skupaj s kapitalisti je potrdila odlok, po katerem so otroke iz sirotišnice zasužnjili v predilnici ob tako nemogočih pogojih dela in drugih razmerah, da so po 20 letih zaprli ne le predilnico, ampak tudi sirotišnico - ker otrok ni bilo več! Pomrli so.
Še ena dragocenost je v tej knjigi: veliko je starih citatov, jezik v njih je neverjeten! Tako da tudi "jezikovni sladokusci", ki jih zanimajo "pozabnice" (gl. istoimensko skupino na FB), več kot pridejo na svoj račun.

Tako rekoč obvezno branje, če se želite šteti za razgledanega človeka.

Margaret Mazzantini: Novorojeni

Pretresljiva zgodba, zlasti na koncu. Odličen slog, bogata metaforika in jezik (npr. vsakdanjost, namazana z maslom in nezadovoljstvom; stanovanje diši po zadnji misli, ki sva jo pustila med stenami - namreč pred odhodom; Umetnost je bog, ki se mu stoži po ljudeh). Osebno se mi je zdela mestoma prepodrobna, že malce razvlečena, čeprav ni težko brati dalje in dovolj vleče. Tudi film je odličen.

Toplo priporočam.

Heather Morris: Tetovator iz Auschwitza

Zgodba sama je zanimiva in po njej bi lahko posneli izvrsten film. Glavni junak je človek posebne "kategorije", tak, ki zna "hoditi po vodi". Ve, kdaj molčati in kdaj spregovoriti; s kom; kako; zakaj. Kdaj dvigniti glavo in kdaj jo skloniti. Rojen organizator, trgovec, obenem reševalec, človek s srcem, ki je omogočil preživetje ne le sebi in svoji ljubezni, ampak še več osebam v taborišču.
Žal je knjiga sama po sebi precej "votla". Kljub grozljivi temi, ki me vedno spravi v (hud) jok (pri Dečku v črtasti pižami sem na glas tulila od bolečine), sem le na treh mestih postala solzna, pa še to bolj zaradi lastnih "slik", ki so se mi ob branju porajale v glavi na podlagi fotografij trupel in jetnikov na spletu in v filmih ter na podlagi spomina na filmske scene (recimo tista iz Zloveščega otoka, ko DiCapria preplavljajo spomini na to, kar je kot vojak uzrl ob prihodu v taborišče). Ni globine, literarno je knjiga popolnoma povprečna, tudi jezik je "plažni". Vse skupaj poslabšata še mestoma prav slab prevod in slaba lektura. Nenehno se pojavlja spreganje glagola zadeti v napačni obliki "zadane"; Sonderkommando jim komaj kdaj uspe prav zapisati, sicer pa najdemo dvakrat Sinderkomm. in enkrat Soderkomm.; "na poti v ali iz zgradbe"; "med drevjem, ki so ga skrivala čez noč"; "mu je namignil namero"; "Obseg tega ... ga začne dohitevati"; "Ravno, ko hoče v torbo spraviti še zadnji košček, si ogleduje majhen zavoj hrane"; "Večkrat skuša ujeti Laletov pogled, ki pa nikoli ne dvigne oči"; "Nekaj pristane na Laletovi glavi in dvigne pogled" ... Tega in podobnega je še veliko. Tako slabe "obdelave" si knjiga ne zasluži, čeprav ni literarna mojstrovina.

Težko bi rekla, da knjigo priporočam. Razen če praviloma v knjigah ne opažate napak in če imate radi slogovno in jezikovno lahkotno branje.
Default avatar

Kerstin

Amanda Mihalopulu: Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico

Precej podrobno o knjigi (tudi vsebinsko - prisotni so kvarniki!) lahko preberete tu: https://kon-teksti.blogspot.com/2018/07 ... ljico.html

Če začnem z minusi, seveda z osebnega vidika: kot omenjeno tudi na povezavi, je pripoved strukturno turbulentna in je težko slediti vsem preskokom v času; priznam, da mi celotna kronologija že med branjem ni bila zares jasna. Dolgočasili so me politični oz. "revolucionarni" pasusi, čeprav imajo svojo vrednost, ki jim je ne odrekam, zlasti če se zanimate za Grčijo; občasno tudi širše, tako ne moremo mimo nadvse zgovorne in vrhunsko cinične medijske pripombe o borcih za ekologijo, ki za sabo po demonstracijah pustijo gore smeti, pivovskih steklenic in plastičnih vrečk. (Zveni znano? Pred par meseci je bila vodilna tema mesečne številke revije National Geographic plastika in da se utapljamo v njej - ob tem pa je bila sama revija kot vedno zapakirana v najmanj eno, večinoma v dve plasti - plastike! Če boste kdaj potrebovali vizualen in brzinski primer dvojnih meril, poguglajte fotografijo, recimo tukaj: https://www.mladina.si/186225/morje-plastike/. :) Vidite torej, da tudi ti dolgočasni pasusi v človeku, ki se zanima za take reči, vzbudijo razmislek in odziv. Tretji minus: "travmatični dogodek" aka "velika skrivnost", s katero skuša avtorica vzdrževati suspenz v zgodbi, ki dodatnega suspenza, prisežem, ne potrebuje, se mi zdi izredno za lase privlečen.

Gremo k plusom. Če ste bili kdaj udeleženi v neenakovrednem odnosu (starši-otrok, partnerstvo, prijateljstvo - ni važno), se boste zlahka identificirali z junakinjo Mario - ali pa morda z Anno, če ste bili vi "harpija". Ob tem avtorici uspe, da ne zaide v "tožarjenje", patetiko, sentimentalnost; njene sodbe, če so že, so izrazito osebno naravnane in ves čas gleda tudi sebe, svoj prispevek, morda še najbolj na koncu, kjer v to smer malo pretirava in vsemu skupaj odvzame pomemben del sporočila. Čeprav besedilo ni lahkotno niti po tematiki niti po slogu, je berljivo, teče in vleče. Nekateri liki - poleg glavnih dveh, seveda - so solidno izrisani; nekateri so bolj "kulise", a je razmerje še "vzdržno". In zakaj pravim, da knjiga dodatnega suspenza resnično ne potrebuje? Že razmerje med "prijateljicama" (bolj gre za patološko peklensko gugalnico v stilu Sanje Rozman) je dovolj napeto, tu so še politične zadeve in družbeno angažiranje pa seveda njune zvez(ic)e z moškimi ... In tudi te druge plati življenja so težko zaznamovane s patologijo odnosa med junakinjama. Kar je samo po sebi dovolj dramatično.

Poleg tega, da knjigo lahko torej zlahka preberemo in da nam da misliti - na več področjih - je zame njena vrednost tudi v tem, da nam po psihološki plati podrži ogledalo, in to tako posamezniku kot družbi.

Priporočam.
Default avatar

Kerstin

C. R. Zafón: Marina

Nekje med mladinsko književnostjo in plažo za odrasle, delno fantazijska oz. ZF, a ne pretirano, ne toliko, da bi jo lahko označili za ZF-knjigo. Po mojem mnenju čisto povprečna, čeprav ima potencial, da bi bila lahko zelo dobra. Na povprečje jo zbijejo vse zgodbe, ki jih pripovedujejo liki romana, in te pripovedi so izjemno votle, plehke, kot nekakšni članki oz. "spisi" v stilu "kaj se (mi) je zgodilo". In ker jih je preveč (dve, tri strani na vsakih sto bi še prenesla), "ubijejo" potencialno dobro knjigo.

Priporočam nezahtevnim bralcem, zlasti pa (tudi) tistim, ki imajo radi fantazijski priokus.
Default avatar

Knjiga

@Kerstin,
tudi meni se je zdela Knjiga Novorojen pretresljiva. Sem še tista jugo generacija in dotaknila se me je globoko v srce. Tudi meni se je mestoma zdela rahlo razvlečena in prepodrobna, a to me sploh ni motilo, ker sem jo prebrala na mah. Odlična je in tudi jaz jo toplo priporočam.
Default avatar

Knjiga

No, pa še moje avgustovsko branje:

Viktorija Zmaga Glogovec: Želim si

Knjiga je tenkočutna pripoved o različnih odtenkih želje, od najsvetlejših do najtemnejših. Hkrati spremljamo razmišljanje obeh glavnih junakov - ženkse in moškega, ki sta bila nekoč ljubimca. Zdaj nista več, a sta očitno ostala povezana na neki duhovni ravni, saj se njuna občutenja in razmišljanja hkrati prepletajo. Kar seveda najbolj ugotovimo na koncu.
Zgodba o vseživljenjski ljubezni, strasti, neizpolnjenem hrepenenju, varanju, nezmožnosti skupnega življenja in hkrati o bolečini in osamljenosti.. Tako žalostno, a tako resnično.
Pravzaprav je pripoved nek monolog, ne dogaja se pravzaprav ničesar, vseskozi le spremljamo razmišljanje obeh glavnih junakov.
Konča se tragično, kar je tragično samo po sebi. Kako lepo bi zvenel srečen konec. A ga tu pravzaprav ne more biti.
Lepo, vendar ni za vsakega.

Ella Griffin: Larina cvetličarna

To knjigo sem vzela v roke v pričakovanju lahkotne ljubezenske zgodbe in z namenom, da dam malo možgane na pašo. No, možgani so že bili na paši, roman pa je eno samo jamranje. Same nesrečne usode, z glavno junakinjo vred. V njeni cvetličarni se prepletajo usode raznih ljudi in tako malo bi bilo treba, da bi vse te zgodbe avtorica poglobila in jih bolj povezala z usodo glavne junakinje. Žal ni tako. Vse ostane bolj ali manj na površju, pomešano s "kvazi" duhovnostjo, ki pa nekako ne najde svojega mesta niti ne daje kakšnega sporočila. Škoda.
Skratka, dolgčas.
Default avatar

Kerstin

Crippa & Onnis: Fotograf iz Auschwitza

Vsekakor se mi zdi precej boljši od Tetovatorja. Ne poskuša biti nekaj, kar ni. Je skoraj dokumentarna pripoved in življenje v taborišču vidimo skozi (ozko) lečo fotografa Brasseja, Poljaka. Zanimiva vzporednica z Laletom iz Tetovatorja - poleg tega, da tudi Brasse uspe redkim rešiti življenje - je vznik ljubezni do sojetnice, ki pa se v Fotografu zelo drugače nadaljuje. Na koncu so njegove fotografije, izbor seveda, večina jih (k sreči - zame - ali pa na škodo - saj je tvegal življenje, da jih je ohranil, in pri tem so najbolj poučne ali svarilne prav tiste najhujše) ni hudo pretresljivih, sem pa precej jokala ob sliki štirih golih, do konca podhranjenih deklic, na katerih je Mengele delal poskuse za sterilizacijo. Tudi prevod je dober, žal pa je precej "lektorskih" napak, mdr. pregibanje kapo - kapota, kapotov, kapoti ... (pravilno: kapa, kapov, kapi ...), vprašljivo je tudi pisanje judov z malo začetnico, saj je Hitler želel izkoreniniti narod, ne vere (izkoreninjenje te bi bilo zanj uspešen stranski učinek). Popravite me, če se motim.
Ob fotografijah - neštetokrat sem med branjem listala nazaj in jih znova in znova gledala - so se mi porajala številna vprašanja in razmišljanja o tem, kaj je tisto, kar razčloveči tako morilca kot žrtev; kam se skrije duša, da sploh lahko preživi tako nečloveško nasilje in zlorabo vseh vrst; kaj je zadnji trenutek svetlobe pomenil za čakajoče na plinsko celico (ki so se tega zavedali - ali pa ne); kje je smisel tega in onega; kje so meje, da nismo zveri, in zakaj se tako zlahka podrejo - so torej res popolnoma umetno postavljene in jih v 99 % primerih vzdržuje le strah pred kaznijo (uradno ali božjo)? In še in še ...

Vsekakor priporočam. Nadaljujem z vedrejšim Hendrikom Groenom, preden si bom upala poseči po Sonderkommandu (Venezia).
Default avatar

Kerstin

Nikakor nisem mogla preklopiti na "lahkotne prigode penzionista", zato sem po načelu "vse hudo na en mah" prebrala še Sonderkommanda (Schlomo Venezia).

To ni leposlovno, ampak dokumentarno, stvarno delo. Schlomova pripoved kot nekakšen obsežen intervju (vmes so namreč vprašanja). Priloženih je tudi nekaj slik, risb francoskega jetnika Davida Olèra direktno iz krematorijev oz. plinskih celic (npr. tale https://www.google.si/url?sa=i&rct=j&q= ... 3630176622) in zgodovinski oris na koncu.

Schlomo opisuje začetke vzpona nacizma oz. kako so jih čutili v Grčiji, grozljivo in dolgo potovanje v A., predvsem pa svoje delo kot sonderkommando, jetnik, ki je moral spravljati trupla iz plinske celice in jih odvleči ter stlačiti v peč. Srhljive podrobnosti, čeprav avtor pripoveduje precej racionalno, skoraj "tehnično", zelo redko omeni čustva - še najbolj na koncu, ko pove, da v duhu nikoli ni zapustil krematorija. Kljub vsemu, kar vem(o) o uničevalnih taboriščih, kar smo se učili, brali, videli v filmih in dokumentarcih, sem med branjem čutila, kako se možgani skušajo upreti pomenu tega, kar berem.

Pozor, kvarniki v tem odstavku! Iz mrličev se ob sežiganju cedi loj, ki ga je treba zbirati in z njim ponovno polivati goreča trupla, da ogenj ne ugasne (tako so delali na odprtih sežigih, v jarkih oz. bazenih). Dvomesečna dojenčica je na maminih prsih preživela plinsko celico - in paznik jo je zadovoljno ustrelil. Za strica, ko je ta prišel po mesecih ujetništva na vrsto, Schlomo ni mogel storiti drugega, kot da mu je iz svoje zaloge prinesel kos kruha in konzervo sardin. Stric je vedel, kaj ga čaka (tisti, ki so jih v plinske celice usmerili direktno po prihodu v taborišče, niso) - in vseeno je v hipu pogoltnil skromni prigrizek! Sestradanost, ki preseže strah pred (mučno!) smrtjo, čeprav je ta dobesedno pred vrati!

Kako bi lahko vse to razumeli "normalni" možgani? Kako? Kako naj bi doumeli, kaj je tisto, kar omogoči ljudem, da postanejo zveri? Znova podobna vprašanja kot že pri Fotografu, a samo branje je pri Fotografu vendarle "teklo v možgane" kot nekakšen grozljiv smisel. Pri Sonderkommandu to ni šlo. Kot da imam v glavi nekakšnega urejevalca, ki pravi: Aha, no, to je nesprejemljivo, to bomo kar pospravili nekam tja v meglo, daj mi kaj uporabnega. To ni po nobeni postavi človeka, nature, vesolja, dajmo na stran, nehaj s tem.

... in misli samo na ta trenutek, da boš preživel. Tako nekako je moral govoriti "urejevalec" v glavah jetnikov. Saj se skoraj niso pogovarjali. Niso dvigali pogledov. Vse se je zreduciralo na golo preživetje. "Urejevalec" je vse drugo, zagotovo pa med prvimi rečmi "občutek za normalno" in pri večini tudi upanje, postavil ob stran, v meglo. To se razbere tudi iz Fotografa, delno celo iz Tetovatorja, čeprav je bil Lale precej drugačen in se je močno angažiral; bolj to velja za njegovo izvoljenko.

In kako hudo je šele to, da je Schlomo o tem molčal 47 let!!, ker je že ob prvem poskusu pogovora z nekim Judom - več let po koncu vojne - naletel na nejevero in prepričanje, da je nor on! Svet ni vedel, ni videl - in potem ko je izvedel in videl, še vedno ni hotel verjeti. Vsaj ne takoj. Ne vsi (ki bi morali). Še danes prazne glave in votla srca špekulirajo, da se to ni zgodilo (in da je Elvis še živ in da je Zemlja ploščata - v tem kontekstu naj omenim odličen film Denial, po resnični zgodbi). Zame osebno je tak odnos do tega grozljivega dogajanja neke vrste ponovitev tega zla.

Tematiki koncentracijskih taborišč sem se dolga leta izogibala, ker me je preprosto preveč bolela. V minulem mesecu sem se soočila s svojim "strahom". Torej z branjem o podrobnostih. O zgodbah posameznikov. S fotografijami. Še vedno boli, a iracionalni del strahu je premagan. Ostaja realni strah, saj "auschwitz" še vedno divja po različnih delih sveta v taki ali drugačni obliki. Del tega realnega strahu je npr., ko ugotoviš, da v filmu Denial, kjer Irving poleg laži in prirejanja zgodovine ter drugih skrajnih stališč, ki temeljijo le na predsodkih, pavšalnih sodbah, neznanju in popolni odsotnosti empatije, da so ti skratka nekatere besede tega Irvinga nekam znane. In se zaveš, da si jih - take oz. podobne - slišal iz ust predsednika najmočnejše države na svetu. Zanikanje resnice, pomanjkanje empatije in predsodki so od nekdaj bili in bodo nezgrešljiv recept za katastrofo, za padec človečnosti, za revščino, genocid itd.

Temelji groze, ki se je dogajala sužnjem v ZDA, jetnikom v konc. taboriščih in na Golem otoku ipd., ljudem - zlasti civilistom - v vojnah, zlasti v državljanskih - so isti. Ponavljam, kar sem že večkrat kje zapisala: bog je v človeku. Hudič tudi. Kateri uspe? Če parafraziram po spletu krožečo indijansko modrost o dveh volkovih - tisti, ki ga hranimo. V vojnih okoliščinah očitno to hranjenje poteka noro hitro in kalorično.

No, napisala sem cel roman, lahko bi še enkrat toliko ... Skratka: poleg še starejših (in tudi novejših) "podukov" zgodovine je pogled na koncentracijska oz. uničevalna taborišča srhljiv nauk, in ko bi nas naučil to, kar kar kriči iz njega, bi si drznila reči, da vsi milijoni žrtev niso umrli zaman. Tako pa ...

@ Knjiga - da, mi, "otroci komunizma" oz. socializma, bi rekla, še posebej "blizu" doživljamo Novorojenega, poznamo jezik, poznamo kraje, če ne v živo, pa s TV-ja, spominjamo se Vučka itd. Spominjamo se, da je bilo vse to nekoč "naše" in da smo verjeli v bratstvo in enotnost. Ampak "auschwitz" je planil tudi na Jugoslovane, že drugič. In temu ne bo konca, dokler bo večina človeštva častila napuh, pohlep in neznanje, ki je vir strahu.
Default avatar

regla

stalnastranka je napisal/a:
Meni je bila Hiša na Ulici oblakov ena boljših tistega leta, ko sem jo brala (4, 5 let nazaj)? V spominu mi je ostala kot ena topla, simpatična knjiga. Še danes bi jo priporočila.

quote=Kerstin post_id=12494438 time=1534947246 user_id=86909]
Margaret Mazzantini: Novorojeni
[/quote]

Tudi jaz priporočam. Meni je bila pa kar naporna, no, tematika, toliko ene žalosti, razočaranj, vojna itd. Se spomnim, da sem morala kar počakat kak teden ali dva, preden
sem začela z drugo knjigo, ko sem to končala. Film me še čaka.
Kerstin je napisal/a:
Tale me je pustila precej hladno, sploh ker sem pričakovala nekaj v rangu Sence vetra, ki je, očitno, z Marino ni presegel. Za moj okus preveč fantazije.
Default avatar

regla

No, v zgornjem postu mi citati niso ravno uspeli, upam, da je še razumljivo :)

Prebrano od zadnjega obiska tu oz kar se zdajle spomnim, bom dopolnila:
K. Harrland: Spinifex Baby
Pravzaprav potopis para z dojenčkom sredi avstralske puščave, kamor se Karen in mož odpravita za dve leti. Karen nepričakovano zanosi, se sredi peklenskega poletja ukvarja z nosečniško slabostjo in depresijo, ki po pol leta končno mineta, potem jo pa zgrabi še poporodna depresija. Priporočam, če pa je katera mamica s podobno izkušnjo, bi ji pa znala biti zgodba trigger.
http://karenharrland.com/

M. Širok: Pogodba
Za slovenski krimič - super. Pravzaprav kar na splošno, dober krimič! Malo sem se lovila vmes z imeni, povezavami, ampak to spada zraven, sploh če ti ne uspe brati vsak dan. Upam, da se še česa loti, niti ni treba, da v podobnem slogu.

V branju: biografija Robbieja Williamsa
Hja, priznam, sem bivša fenica; pograbila sem jo v knjižnici, pa da vidimo. Vpogled v življenje zvezdnika, ki navzven daje vtis, da boga drži za j***a, v osnovi je pa anksiozen, negotov in nesamozavesten moški, niti ne več mladič. Zaenkrat berljivo, ne zahteva preveč naprezanja :) Fajn so tudi reference na sodobno popkulturo, vidiš, kako je vse prepleteno nekje v ozadju.

A. Tomažič: Zakaj potujete v take dežele?
Fajn zapisi s potovanj. Frizerko sem si dodala v (miselni) seznam.

M. Gal Štromar: 7 kg do sreče
Meh. Za silo se je splačalo, da sem vztrajala do konca, pa običajno ne, če mi knjiga ne potegne. Jezik sicer teče, besedni zaklad ima tudi, ampak ne vem, preveč se trudi ugajat, na mestih je napisano kot kak članek s cosmota.

K. Abdolah: Hiša ob mošeji
Luštna, priporočam, sploh komur je všeč tovrstna tematika (bližnji vzhod, islam). Meni je, a si ne znam razložit vzroka. Zgodba družine vodje mošeje v Iranu v letih pred iransko revolucijo, med njo in po njej.

Moderatorji

Nataša Purkat , univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture
Nataša P
mag. Gordana Rodinger , prof. slov. j. in zgodovine
Gordana Rodinger