Forum: Knjižni molji

Za vse ljubitelje dobre knjige. Posebna stran, ki vam ponuja veliko koristnih nasvetov in informacij iz knjižnega sveta.

Novembrsko branje

Odgovori Nova tema
Default avatar Kerstin 7 Nov 2017 02:50

Franz Werfel: Bledomodra ženska pisava

Na strani založbe lahko prebremo: "V štiridesetih letih prejšnjega stoletja je novela v mnogočem napovedovala vrsto literarnih del, ki jih danes uvrščamo v tako imenovano literaturo holokavsta. V ospredju novele je ljubezenski trikotnik med Leonidasom Tachezyjem, avstrijskim uradnikom na visokem položaju, njegovo mlajšo ženo Amelie Paradini, navajeno visokega življenjskega standarda, in Judinjo Vero Wormser iz njegove daljne preteklosti, v katero se je zaljubil pri štirinajstih.
Opisi izmikanj in prevar Werflovih tako judovskih kot nejudovskih likov v soparnem ozračju vse bolj antisemitsko razpoložene Avstrije na pragu druge svetovne vojne so mojstrsko napisana kulisa osrednji Werflovi temi − napeto zasukani ljubezenski zgodbi."

In čeprav gre za v bistvu precej vsakdanji "ljubezenski mišmaš", knjiga vzbuja veliko razmisleka. Njen naslov bi lahko bil tudi Ples v maskah ali pa celo Mož z železno masko, da ne rečem Mož, ki mu je uspelo zaradi mrtvečevega fraka. Sicer pa - okoliščine so sicer res iz preteklosti (pregon Judov, Dunaj kot - vsaj still wannabe - zlata prestolnica kulture in kajpak dunajskih valčkov itd.), situacije in mentaliteta pa je (žal) še kako sedanja! Žena, ki besno strada in se muči s telovadbo, samo da ne bo postala zavaljena matrona, samo da bo (za moža, jasno) še vedno lepa in "mlada" - to je danes pravzaprav že skoraj družbena norma! Pa votla napihnjenost bogatunstva. Pa način, kako se izbirajo razni nagrajenci - saj to je, kot bi v prispodobo zavil našo realnost! (In, bojim se, vse realnosti oz. obdobja pred njo in po njej.) Pa seveda ljubi možiček, ves fleten in eleganten in prefinjen in všečen - človek, tako spojen s svojo patološko masko, da se - čeprav mu življenje ponudi TRI priložnosti, žena pa še četrto! - ne more pripraviti do tega, da bi jo snel - še celo pred samim sabo jo sname le enkrat.

Laži, varanje, plehkost in poudarek na zunanjosti, lažna poklicna "strokovnost", iluzija srečnega zakona in življenjskega uspeha - zadeva me je asociirala na Doriana Greya. Toda Leon in Amelie nikoli ne bosta pogledala slike, vedno samo privid.

In na drugi strani ... Vera. Njena zgodba. Nič več ne bom razlagala, preberite sami. Branje teče gladko, umirjeno, mestoma izjemne metafore. Pravi posladek! Toplo priporočam.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Knjiga 7 Nov 2017 18:19

Sándor Márai: Ljubimec v Bolzanu

Opisuje moškega po imenu Giacomo, ki je pobegnil iz beneških zaporov in prispel v Bolzano, kjer v svojem stilu vnese nemir med meščane. S svojim šarmom, hazardiranjem, obnašanjem, kvazi svetovljanstvom. Seveda ves čas mislimo na Giacoma Casanovo, vendar pravzaprav ni nikoli jasno ali res opisuje njega ali je le lik, ki mu je namenoma podoben.
Sicer se zadaj odvija globoka ljubezenska zgodba, ki pa je zakrita z vsepojavnostjo dotičnega moškega.
Bogat, načičkan jezik malo otežuje branje, težko se je prebiti do bistva. Pa vendar je bilo prav zaradi jezika tako drugačno branje, da jo je bilo kar luštno prebrati.

Urban Waite: Bled od strahu

Ah, mamilarska kavbojka. Hoče biti nekaj več, a do tega nikoli ne pride. Čisto lahkotno, predvidljivo in gre pravzaprav mimo tebe. Nič presenetljivega. Prebereš in pozabiš.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar no-ja 9 Nov 2017 22:02

Maja Lunde: Zgodovina čebel - Posladek:)

Anglija, leta 1852. William je biolog in prodajalec semen, ki si želi ustvariti novo vrsto panja, s katerim bi sebi in potomcem prinesel slavo in bogastvo.
ZDA, leta 2007. George je čebelar, ki se upira sodobnemu kmetovanju in upa, da bo sin nadaljeval njegovo izročilo.
Kitajska, leta 2098. Tao ročno oprašuje sadna drevesa, saj so čebele že davno izginile. Ko ji oblasti po tragični nesreči vzamejo sina, se odpravi na naporno potovanje, da bi izvedela, kaj se mu je zgodilo.

Tole je copy paste, ne moj umotvor, nadaljevanje pa je: Trije junaki, vsako poglavje opisuje življenje enega. Krasna in grozljiva zgodba, saj smo v bistvu na tem. Na Kitajskem že oprašujejo sadje ročno, čebele umirajo in izginjajo, mi pa veselo svinjamo naprej:(. Zelo priporočam.

Nočna zalezovalka: Bryndza, Robert - triler pravijo, da je. Novo delo avtorja Dekleta pod ledom. Štirje moški umrejo na enak način, na delu je serijski morilec (ali pa morilka). Erika Foster je spet na lovu in spet je bolj kot ne osamljena in nerazumljena, na koncu pa ponovno razočarana (svet moških ne prenese uspešne ženske, itak). OK zadeva.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Katja10 10 Nov 2017 00:12

Camilla Läckberg - kar nasploh

Trenutno berem že ne vem katero knjigo avtorice, ki se uvršča v skandinavski val krimičev, na splošno pa o njej pišem zato, ker so mi njene zgodbe, torej "uradni" del, všeč, kljub njeni veliki slavi pa imam z vsemi njenimi deli enake težave.
Vsak krimič ima poleg glavnega zapleta še "civilni" del, navadno iz detektivovega življenja, ki poudari in problematizira še kako drugo osebno/družbeno vprašanje - ali pa vzdušje malo razelektri, pomiri, bralcu ponudi nekaj sprostitve. Najznačilnejši so primeri zgaranih, ločenih, osamljenih in/ali zapitih detektivov s kupom travm.
Branje knjig CL je zame tozadevno vedno mešanica užitka in nelagodja. Štorije so fajn, to ji gre priznati - in to je tudi edini razlog, da vztrajam. Se mi pa zdi, da se zalomi pri tistem drugem. Njeni romani so v okviru podžanrov krimi romani nekakšni pankrti: niso ravno "proceduralke", saj nekateri od likov vendarle imajo večjo vlogo, niso pa tudi romani, kjer je v ospredju en sam detektiv. Pri njej se v ospredju znajdeta detektiv in njegova žena pisateljica, ki navadno pomembno prispeva k razkritju storilca. Glede na to, da sta vendarle (skoraj) postavljena v ospredje, pa sta neverjetno nezanimiva, generična. On je tako brez vsake osebnostne poteze, da si po vseh teh knjigah še zdaj nisem v glavi ustvarila predstave, kakšen je videti, kaj šele česa več. Ona je enako dolgočasna zdravorazumska bejba, ki ima na koncu vedno prav. Vsi ostali na policijski postaji so zgolj pretežno tipi in kot taki stereotipni in dolgočasni.
No, avtorica se je očitno odločila, da protiutež raziskovanju umora/umorov ne bodo detektivove duševne muke, ampak njegovo vsakodnevno družinsko življenje, najbrž zato, da bi knjige bolj pritegnile ženske. Do sem vse lepo in prav, KAJ je okej. Se pa - vsaj meni - hudo zalomi pri KAKO. Namreč: a naj me zanimajo problemi soprogine sestre? No, ja. Pa sestrinega prvega in drugega moža? Pa problemi bivše žene tega sestrinega drugega moža? In njegovih otrok iz prvega zakona? Neeee!. In recimo, da me. Ampak da moram o tem, da se je eden od že omenjenih otrok, sedemnajstletna punca, prvič napila, brati na nič koliko straneh? Drama, kot bi odkrili, da je najmanj na horsu. Okrog tega cel družinski kraval ... In še to bi prenesla, če te običajne družinske peripetije ne bi bile opisane do bolečine generično. Podobno je, ko dobita hčerko: tako izvemo - surprise! - da so malčki v obdobju trme naporni, o prvem ali drugem rojstnem dnevu malčice se poučimo na petih ali še več straneh, od torte do vsakega darila posebej in nazaj. Podobno o tem, da je trmastega otroka težko spraviti v kombinezon ali iz njega. Potem so tu še vse nosečnosti in - znova dolgočasni - opisi standardnih telesnih in duševnih tegob, ki spadajo zraven. Itd. Itn. Skratka, premisa še kar, izvedba te plati knjige je pa pri tej svetovni zvezdnici krimi romana enako švohotna & razvlečena kot pri povprečni tukajšnji mamablogerici.
Malo sem se razpisala, ampak res mi je žal, ker je čisto dobra detektivska zgodba vsakič podložena z dolgočasno solato, ki se mi je niti ne ljubi več brati in jo brez sleherne slabe vesti preskakujem. Zelo bi si želela, da bi se avtorica tudi pri tem delu svoje naloge malo bolj potrudila in iz tega naredila nekaj, kar bi knjige podpiralo, ne pa da ima človek občutek, da samo nabira strani in se hoče na vsak način prikupiti ženskemu delu bralske publike.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Kerstin 10 Nov 2017 14:11

Katja10, daj tole v angleščino in pošlji na vse naslove, ki vsebujejo kakšno možnost, da pridejo do avtorice ali njenega agenta ali njene založbe. Sicer upanja - v nobenem smislu - ni kaj prida, a s svoje strani lahko potem rečeš, da si naredila ČISTO vse, kar si lahko. :) Te čisto razumem, ker se pri nekaterih avtorjih/delih sama resno sprašujem: zakaj, kako je mogoče, da so prek tega in onega šli urednik (ali več njih), testni idr. bralci? Kaj je avtorju? :)

Mimogrede še vprašanjce: kaj konkretno misliš z "generičen"? (Klišejski?)

Sicer pa - začela brati: Samuel Bjork: Angelsko hladna.

Lp!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Katja10 10 Nov 2017 22:54

Generičen v smislu splošen, po ničemer poseben oz. izstopajoč, prazen ... kot če bi spisala kaka AI-naprava na osnovi milijonov primerov sorodne družinske situacije v podatkovni zbirki.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar no-ja 13 Nov 2017 20:59

Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 85 let; druga knjiga - starine in ne crkovine so spet udarile. Če ste brali prvi del zgodbo poznate. Tokrat se starine odločijo tudi za angažiranje v delovanju doma, pripravijo pravi puč:), eni umrejo, eni odidejo na negovalni oddelek, ampak starine se ne dajo. Berem, ves čas z nasmehom na obrazu in si želim še več takih starin. Priporočam, toplo.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Knjiga 26 Nov 2017 11:30

David Sedaris: Nekega dne jaz govoriti lepo

Avtobiografska knjiga enega najboljših ameriških humoristov je pravzaprav zbirka kratkih zgodb iz njegovega življenja, kjer se na svojevrsten način norčuje tako iz sebe kot ostalih oz. iz raznih življenjskih situacij.
Moram priznati, da sem po prvih straneh dvomila, da bom knjigo prebrala do konca. Nekako mi ni šla. Vztrajanje pa se je obrestovalo in knjiga me je kar potegnila vase. Inteligenten, včasih bizaren humor.
Osupljivo "lahkotno" se norčuje iz svoje problematične družine in svojega problematičnega odraščanja. Meni so se zdeli najboljši deli iz njegovega življenja v Franciji, kjer se norčuje tudi iz vsemogočnosti Američanov.
To, da je pisatelj gej, je vseskozi prisotno, a tako samoumevno in vpeto v pripovedovanje, da se tega zaveš pravzaprav šele na koncu.
Za to knjigo je pisatelj prejel Thurberjevo nagrado za ameriški humor.
Svojevrstno in odlično branje. Res.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar regla 5 Dec 2017 13:23

(začeto in odloženo oktobra:)
Pot na Orient - E. Hladnik Milharčič
Rahlo sem se zmotila: po tematiki sem bila prepričana, da me bodo "kratke" zgodbe pritegnile. Zgodba s potico v Egiptu in razčlenjevanje izvora čevapov sta me še potegnila, potem pa ni šlo več. Nič narobe s samo knjigo, enostavno ni šlo.

(prebrano v septembru:)
Hiša - I. Dijlas
Prebrana na mah, itak, ampak ob otroku je to bolj izjema kot pravilo (običajno preberem 3 strani pred spanjem in knjiga mi pade z rok). Kolca se mi po popoldnevih ob knjigi, ampak tudi to spet pride, ane. Še prehitro, bo rekla marsikatera. Kakorkoli, Hiša - fajn branje, na mestih tako realna, kot da bi jo pisal kdo s soseske. Za moj okus za pikico preveč pretiravanja proti koncu, ampak ji to niti ne štejem v minus. Se veselim, če bo še kaj od Djilasove. V istem obdobju smo šli še v Lutkovno gledat eno njeno predstavo. Vsestranska je, za kar ji lahko samo čestitam.

(prebrano poleti enkrat:)
Nebesni pokop - Xinran
Epska (glede na razpon let), čeprav kratka (glede na št. strani) zgodba o ženinem 30-letnem iskanju moža v Tibetu. Meditativna. Marsikomu bi znala biti dolgočasna. Meni je ustrezala, ker me nasploh pritegneta tisto okolje in način življenja.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh