Lepo pozdravljeni,

končno sem se odločila da vam tudi jaz povem svojo zgodbo. pišem vam, ker imam ogromno težav in ena izmed njih je tudi pomanjkanje libida in težave v spolnosti. da vam bo mogoče bolj jasno zakaj sem takšna, vam bom napisala svoje otroštvo oz. mladost. kolikor se spomnem nazaj, me nikoli ni spolnost pretirano zanimala, samozadovoljevala se v mladosti nisem, nekako pri 15 letih so me začeli zanimati fantje, ampak bolj iz romantične smeri (poljubljanje, objemanje, velika želja po občutku biti ljubljen…) vedno sem imela nek strah pred seksom (da me bo fant izkoristil, da je to nekako umazano – katoliška vzgoja, tudi v družini je bil to nekako tabu). nedolžnost sem izgubila pri 20. orgazma nisem nikoli doživela zavestno, imela sem občasno ”mokre sanje” in od tam poznam orgazem. tako da vem da fizično ni z mano nič narobe. do sedaj sem imela spolne odnose s tremi fanti, s prvima dvema nisem bila v zvezi, nedolžnost sem izgubila bolj iz radovednosti in iz neke ”opravimo že s tem”… nikoli nisem zares imela kakšne velike potrebe po seksu, saj nisem poznala užitka. že 6 let sem v vezi s svojim fantom, ki ga imam zelo rada in bi si z njim rada ustvarila družino. na začetku sva pogosto seksala, sicer nisem nikoli doživela orgazma ampak želja po bližini, nežnosti je bila velika. sedaj pa zadnje 3 leta bolj malo seksava… ni več zaljubljenosti kot na začetku, ampak tega se zavedam, vem da bi bilo pri vsakem fantu isto. nobenega poželenja ne čutim, oz. mogoče enkrat na mesec, ko imam ovulacijo. naj še povem ogromen faktor, ki vpliva na to: namreč jemljem antidepresive, že 7 let jemljem paroxat, zaradi tesnobe, straha, panike… in vem da je v veliki meri kriv AD. fant me podpira, nikoli me ne sili, jaz imam tako slabo vest do njega, tako sem žalostna, ker bi ga rada osrečila 🙁 tudi sama si želim da bi uživala v spolnosti, da bi raziskovala v tej smeri… občasno sem se poskušala samozadovoljevat ob pornografski vsebini, in moti me, da nikoli ne morem doživet orgazma… pridem do neke točke, ko me začne malo ”trest”, ampak potem se ustavi (verjetno je to ene vrste orgazem ampak šibek?) po mojem so krivi AD-ji+pritljaga iz otroštva. ne vem kaj/kako… s temi AD-ji je začaran krog, brez njih sem razvalina, z njimi otopela in brez poželenja… skušala sem menjati, ampak brez uspeha… takšno razočaranje se nabira v meni, nemoč, občutek krivde in jeza :/ želim si biti ”normalna” in si želeti imet večkrat spolne odnose, srečno spolno življenje.. kaj mi svetujete? hvala za nasvet!

Spoštovani!

Vse, kar ste napisali, ima velik smisel.
Tesnoba, ki jo gostite pri sebi na obisku (verjetno že dolga leta – predvidevam, da sta s tesnobo skupaj več kot s sedanjim partnerjem) in AD so gotovo sovražniki libida in vsega, kar je povezano z živostjo, predajanjem, igrivostjo, sproščenostjo.
Smisel glede zaviranja uživanja v spolnosti ima tudi otroška zgodba – verjetno pri nastajanju prepričanj in preživetvenih načinov glede bližine in navezanosti.
Okoli tega je veliko čustev, zlasti ste v stiku s strahom.
Toliko lahko povzamem iz vaše pripovedi kot okvir.

Iz lastnih izkušenj v praksi lahko potrdim, da je glede zdravljenja depresivnih ali anksionznih stanj partnerska terapija zelo učinkovita, kjer je partner na voljo za pomoč pri spreminjanju čustvenih vzorcev in ‘poškodb’ (t.j. nezadovoljenih potreb in hrepenenj – veliko nezavednega) na področju čustvovanja in bližine. Zadovoljiva spolnost je povezana z zgodbami naših vzorcev navezovanja. Za to je potrebno konkretno delo na konkretni zgodbi. Vsekakor vam, če se boste za to odločili, svetujem izbiro terapevta, ki je preizkušen pri delu s čustvi.
In res je, živimo v času, ko nam razvoj psihoterapevtske prakse in znanosti pomaga, da lahko zgodbe kot ste jo opisali, spremenimo in odpravimo trpljenje, s katerim se soočate (in vem, da ob vas še veliko drugih).

Lep pozdrav,