prezgodnji izliv
Vem, da se je glede tega že veliko pisalo na tem forumu in vse v zvezi s tem sem si prebrala. Pa vendarle vprašanje ostajajo.
S fantom sem 4 leta, živiva skupaj in načrtujeva družino. V spolnosti pa imava problem. Prezgodnji izliv. Seksualni akt traja zelo malo, recimo, da okrog tri minute ali manj. Predigra je vedno, glede oralnega seksa tudi nimava tabujev…Problem je, ker jaz šele začnem uživati v seksu, ko on že konča..
O tem problemu se pogovarjava in ga skušava rešiti. Tudi njega muči. Najprej je delal vaje (keglove, stiskanje mišic, prekinitev itd) in je bilo občasno nekoliko boljše, vendar ne pretirano. zdaj pa je spet zelo hiter. Ne veva točno kaj lahko še storiva.
Zanima me, če je razlog biološki, ali se da to “popraviti”?
Prej ni hotel iti k zdravniku ali kamorkoli, zdaj pa se je odločil, da bo vendarle šel. Ali naj gre k svoji osebni zdravnici?
Kljub tem problemom si želim družine z njim, saj imava če ne lep odnos in se imava zelo rada. Glede na to, da jaz zelo težko doživim orgazem, pa hiter izliv to še bolj otežuje. Jaz sama nisem zadržana glede seksa, pripravljena sem skoraj na vse in sem skoraj vse v preteklosti že počela. Moj partner je glede tega nekoliko bolj zadržan, ampak vseeno je najin seks strasten in divji. Oziroma bi se lahko temu tako reklo, če bi bil daljši. Tako pa se nima niti možnosti izraziti.
Pomagajte s kakšnim koristnim nasvetom. Pomislila sem tudi na bioenergetike. Kaj menite o tem?
Moje misli so pogosto osredotočene okrog tega, saj si želim dolgega seksa…Pogrešam ga…Pa tudi zato, ker želim partnerja dalj časa čutiti v sebi..seks je ja nekaj čudovitega in komaj je v meni, je že konec.
Mi lahko to objasnite tudi iz psihološkega vidika, kaj bi lahko bilo narobe?
Hvala in lp
Spoštovani!
Moje izkušnje pri delu s težavami glede prezgodnjega izliva gredo v več smeri.
Navadno gredo zgodbe pred srečanja z menoj od splošnih zdravnikov, do urologov in psihiatrov, uživanje zdravil, na koncu pa spoznanje, da se nič ni spremenilo. Nato pridejo na vrsto alternativni pristopi, bioenergetiki, biomagnetna resonanca, tudi refleksna masaža… in navadno ni bistvene spremembe. Seveda je moje stališče, da je potrebno najprej izločiti medicinske razloge in zato obisk pri specialistu ni odveč.
Na koncu (in po nekaj letih brezupnega iskanja rešitve pri drugih) pride večinoma do spoznanja in odločitve, da je sprožilec prezgodnjega izliva v lastnem domu, v lastnih mislih. In odločitev za delo na tem lahko traja dolgo časa in terja velik premik. Zlasti pa je za odločitev potreben občutek popolne varnosti. Pritiski s strani partnerja, poniževanja, grožnje in podobno navadno ne prispevajo k spremembi. Nato pa je tudi izbira terapevta zgodba zase, saj spet obstaja tveganje, ali bo izbira prava.
Delo na problemu je lahko individualno ali v paru.
Eno je pogovor z moškimi, ki na to temo čutijo sram, neuspešnost, ponižanje… Navadno obstajajo neki razlogi v razvoju seksualnosti pri moškem, neka prepričanja, neke pogodbe, morda zaobljube, strategije preživetja… ki so se spletle v oviro glede sproščenega predajanja in uživanja v spolnosti.
Če berete angleško imam na to zbrano nekaj literature in mi lahko pošljete osebno sporočilo, če vas zanima.
Še bolj učinkovito pa je delo v paru. Gre za delo na vprašanjih skupnega odnosa do uživanja, telesnega stika, sproščenosti, predajanja, zlasti pa medsebojne bližine, zaupanja, iskrenosti… Vsaka zgodba ima svoja ozadja, zato splošnega odgovora ni. Kar se je pokazalo kot nek skupni imenovalec, pa so s prezgodnjim izlivom povezane izkušnje in prepričanja o tem, da se je potrebno izkazati, da se moški počutijo kot na nastopu, da se niso uspeli osvoboditi nekih pritiskov, ki jih nosijo kot breme nekih večnih zahtev in večnega strahu, da nikoli ne bo dovolj dobro.
Pri tem je najprej odnos med dvema, kjer se porajajo različne nove zgodbe – na osnovi vseh tistih, ki smo jih prinesli kot dediščino svojega odraščanja v primarnih družinah. Vse te zgodbe je možno olajšati pritiska in bremen in ustvariti nove zgodbe, kjer lahko partnerja drug drugemu zadovoljita vse potrebe in pozdravita vsa neuresničena hrepenenja iz preteklosti.
Kar sem opisal, izhaja iz dela in pristopa, ki ga sam opravljam in upam, da sem vam vsaj malo nakazal smer.
Vsekakor bi bilo zelo dobrodošlo in koristno, če bi se oglasili moški, ki imajo izkušnje na to temo in so jih pripravljeni deliti z ostalimi.
Lep pozdrav,
Pozdravljeni g. Mrgole!
Zaradi svoje zgodbe me je vaš odgovor uporabnici precej zdramil in sicer pri tem stavku:
Navadno obstajajo neki razlogi v razvoju seksualnosti pri moškem, neka prepričanja, neke pogodbe, morda zaobljube, strategije preživetja…
Ai lahko navedet primer tega prepričanja, primer pogodbe, primer zaobljube in (celo?!) primer strategije preživetja? Lahko tudi kak primer več…
Hvala vam za vaš odgovor!
Tita
Spoštovani!
Vaše vprašanje zadeva zelo obsežno področje našega psihičnega razvoja in mehanizmov, ki uravnavajo naše vedenje. Seveda ga ne bom mogel v popolnosti zajeti v še tako obsežnem odgovoru. (Ker me je dež zadržal pri delu, se bom lahko malo bolj podrobno posvetil odgovoru).
Najprej, kar zadeva pogodbe, zaobljube, prepričanja in strategije preživetja. Nanizal vam bom nekaj zgodb, iz katerih bo morda še najbolj jasno, kaj imam v mislih.
Primer 1
Gospod se spominja, da se je mama po ločitvi vnovič poročila. Očim ga je sovražil, pretepal, grdo ravnal z njim. Rodil se je nov otrok in sam se je počutil, da je odveč. Mama je bila veliko odsotna in ga ni zaščitila. V takšnih okoliščinah, kjer se ni počutil varno, je izdelal preživetveno strategijo, da je najbolj varno, če se umakne. V samoti mu je bilo še najbolj varno, kljub temu, da je neskončno hrepenel po materini bližini in času, ki bi ga namenila samo njemu. S seboj je naredil pogodbo, da bo odslej vedno poskrbel sam zase in si obljubil, da si nikoli več ne bo dopustil, da bi ga še kdo kdajkoli v življenju tako zelo razočaral in ponižal.
Pozneje je spoznal svojo ženo in v odnosu je deloval s svojimi prepričanji, da je potrebno najprej poskrbeti za materialne dobrine in da je najpomembnejša materialna varnost. V trenutkih, ko ga je odnos z ženo frustriral, je uporabil stari preživetveni obrazec umikanja. Ko si je najbolj želel, da bi dobil od žene to, po čemer je vse življenje hrepenel, je – paradoksno – prišlo do konflikta in se je umaknil. To je bil njegov način, v katerem se je nekoč naučil biti varen, to je bil njegov način doživljanja odnosa z bližnjimi in ponavljal ga je tudi v naslednji epizodi odnosa z ženo. (Ostalih področij nefunkcionalnosti ne bom opisoval, vendar je obrazec deloval na celotnem področju stikov z bližnjimi).
Strategije preživetja smo izdelali ob izkušnjah navezanosti z najbližjimi. Če smo bili varno navezani, smo se lahko v odnosu predali, lahko smo raziskovali, se igrali, preizkušali.
V navezavi, ki ni bila varna (npr. zaradi pretepanja, poniževanja…), smo lahko bili ogroženi in je bil umik naš način, s katerim smo si zagotovili varnost. Tako smo izdelali strategijo umika kot preživetveno strategijo.
Lahko pa smo bili navezani ob pomanjkanju varnosti, kjer smo to razumeli kot grožnjo izgube pomembnih oseb. V tem primeru smo si varnost lahko zagotovili tako, da smo preprečili odhod, da smo zalezovali osebo, ki nam je zagotavljala navezanost, se je oklenili, je ne izpustili niti za trenutek od sebe. To je preživetvena strategija »zalezovalca«.
Vse te strategije uporabljamo pozneje v življenju z izbrano ljubljeno osebo. To so vzorci našega življenja bližine z drugim. In iz teh vzorcev se razvija tudi spolnost.
V teh vzorcih so zajeta prepričanja, ki smo jih izdelali takrat, ko so ti vzorci nastajali. To so navadno otroška naivna prepričanja, ki so v času nastanka imela velik smisel in pomen. Včasih je bilo tako boleče, da je bilo z izdelanimi prepričanji ali obljubami edino možno preživeti (v perspektivi trpečega otroka). Obljuba: »Jaz bom vedno poskrbel zase in ne bom dopustil, da bi bil še kdaj od koga odvisen in se še kdaj zaradi tega v življenju ne bi počutil varno«, je lahko učinkovita v primeru, ko se je potrebno zaščititi pred še več bolečine, ponižanja, strahu… V situaciji opisanega primera zgoraj, ko je življenje z novim očimom za otroka neznosno, je to lahko zelo smiselna obljuba, ki pomaga preživeti. Vendar ta obljuba (ali pogodba s samim seboj) v partnerskem odnosu ni več smiselna in ne more dobro delovati.
Ne bo odveč pripomba, da se vse to dogaja izven zavedanja in izven področja, ki ima opraviti z namerami in nadzorom nad vedenjem.
V povezavi s temo prezgodnjega izliva dodajam še eno zgodbo.
Primer 2
Kot deček je bil zelo »priden«, vzoren in staršem v ponos. V šoli odličnjak, ukvarjal se je še z drugimi dejavnostmi. Otrok, kakršnega si starši lahko samo želijo.
Starši so bili prav tako vzorni in ugledni ter spoštovani.
V času odraščanja je izgubil očeta. Že pred tem je bil bolj zaprt vase in neodločen, zdaj je postal še bolj.
Težava, zaradi katere je prišel, je bila povezana z neodločnostjo. Ni se znal postaviti zase. Ne v službi ne v privatnem življenju. Zaradi tega se je počutil slabo. Sicer pa izjemno sposoben, inteligenten, delaven. Vsakega dela se je lotil z največjo vnemo in ga do potankosti izpolnil. Hrepenel je po pohvali s strani avtoritet in si zelo prizadeval, da bi opazili njegov trud. Vselej z nekaj »rezerve«, da bo ja dovolj. Seveda so to ljudje tudi izkoriščali, kar ga je še posebej prizadelo. V odnosu s partnerko je trpel zaradi prezgodnjega izliva. To je bilo nekaj, kar mu je povzročalo velik sram in veliko stisko. (In ta tema je prišla na spored zelo pozno).
Ob raziskovanju vzorcev vedenja, s katerimi je preživel svojo mladost in jih uporablja še danes, je bila najbolj značilna njegova »pridnost«.
V vedenju, ki se je kazalo kot težnja, da ustreže vsaki nalogi, reši vsak problem, je bila pogodba s seboj: »Zmorem ustreči vsem pravilom«. To je imelo velik smisel v vzorcu njegove vzgoje in v njegovem otroškem razmišljanju, kjer si je razložil, da bo na ta način dosegel stik s svojimi hrepenenji (po sprejetosti, priznanju). Skratka, po potrebah, ki so mu pomenile varnost.
Druga poteza v »pridnosti« je bila povezana z družinskim prepričanjem: »Pazi, kako nas bodo drugi videli«. To je pomenilo, da se bom trudil na način, ki je v skladu z normami, o katerih govorijo odrasli. To je pomenilo nenehno nastopanje pred drugimi, nenehno življenje pod pritiskom ideje – kako me (nas) bodo drugi videli. To je pomenilo tudi prepričanje, da izraziti svojo spontanost, ni zaželeno, ni sprejemljivo, je v nasprotju s tem, kar je pričakovanje drugih, ki pravi: »Lepo se obnašaj«! O tem, kaj je lepo obnašanje, otrok seveda nima pojma. Ve le, da je lahko vsak odmik od strogo utirjenih in predpisanih vedenj, usoden in pospremljen s sporočilom: »Nisi v redu«!
Torej je v taki situaciji najbolj smiselna preživetvena strategija: Nastopanje pred odraslimi in potlačitev vseh lastnih vzgibov ustvarjalnosti, radovednosti in raziskovanja. Prepričanje, ki gre vzporedno s tem je, »Nimam pravice do svojih občutkov, nimam pravice do svojih vzgibov, nimam pravice do telesnih občutkov ne do svojih potreb«.
In še ena vzporedna pogodba: »Če sem pasiven, je še najbolje zame«.
Tako je ta pridni otrok pasivno odraščal in stopal skozi puberteto, ves čas nastopal in igral vlogo »pridnega, ustrežljivega, nekonfliktnega, marljivega, pametnega…«. Ker je verjel, da bo na tak način nekoč opažen, da bo nekdo rekel, » Poglej, kaj vse on zmore, kako se trudi, on edini upošteva vsa pravila…«.
Skratka, verjel je, da bo ob prepričanjih, ki jih je izdelal kot otrok, dobil vrednost in zadovoljil svoje potrebe.
Vzorec nastopanja in nesproščenosti in odmaknjenosti od svojih potreb je deloval tudi na področju intimnosti.
Spolnost mu je pomenila, da se mora izkazati pred partnerko. Izkazati se pa pomeni nastopati. Pri tem seveda ni bilo nobenega prostora za sproščenost, za predajanje, za stik z užitkom pri sebi, kaj šele za empatijo z užitkom in potrebami drugega. Vse je bil nastop, z jasno predpisanimi zahtevami. Nastop, ki ga je prezgodnji izliv rešil, da se ni končal v norosti.
Kar opisujem, so primeri, ki imajo vsak svojo notranjo logiko, vsak svoj individualni potek. Zgodbe so zaradi prikaza in življenjskega konteksta.
Služijo za ilustracijo in ne pomenijo, da bi ob zelo podobnih okoliščinah ali podobnih izjavah ali dejanjih odraslih (naših staršev) moralo priti do enakega izida. Nikakor!
Vsaka zgodba se odvija v svojem kontekstu, ki je širši od možnosti, da bi ga zajel v pisnem odgovoru.
Zato je smisel, da vsak svojo individualno zgodbo raziskuje sam. Tema dela z lastnimi vzorci, prepričanji, obljubami, pogodbami s seboj, zahteva v večini, da imamo pri tem pomoč usposobljenega vodnika, ki nam ob strokovnosti zagotavlja najprej varnost.
Spreminjanje pogodb in prepričanj pa je naporno delo, ki se mu ljudje najraje izognejo v velikem loku, mnogi celo za ceno doživljenjskega trpljenja.
Skratka, področje, ki je zelo trdovratno zasidrano v naše osebnostno bistvo in zahteva za spreminjanje veliko volje in vere v možnost spremembe.
To pa je že področje mojega delovanja v praksi.
Lep pozdrav,
pozdravljenji
Star sem 17 let in imam probleme z prehitrim izlivom.Ko sem imel 1 spolni odnos nisem imel tega problema z prehitrim izlivom vendar zdej ko sem spoznal eno punco ko sma že 4 mesce skupaj in se odlično razumema.Ko pa imama spolni odnos imam prehiter izliv.Vendar med predigro se samo fejst vzburim in mi ne pride.Ko pa dam penis v v nožnico mi pride po rečmo 4 al pa 5 minutah in to me zelo moti in mojo punco tudi.Čeprav sem zelo sramežljiv in nimam nobenih psihičnih motenj sam očitno je problem v tem da se prehiter zelo razburim.Več krat sma se pogovarjala o prehitrem izlivu vendar ona pravi da jo ne moti , sam na obrazu ji ne zgleda tak ker sem večkrat po odnosu videl da ni zadovoljna.Prosim vas če mi lahko pomagate.
Hvala
Lp..
Pozdravljeni,
star sem 37 let in sem poročen že 10 let. Imam hčerko staro 9 let in s svojo ženo sva v razmerju že približno 15 let.
Sex je taka katastrofa, da ne sexava praktično več. In odkrito povedano od vedno. Jaz sem imel vedno težave s prezgodnjim izlivom. In priznam, da nimam poguma iskati zdravniško pomoč. Žena je razumljiva do mene in vsaj pred mano ne poseča prevelike pozornosti temu problemu. Moja samozavest pa je na totalni nuli. Postal sem depresiven in zaskrbljen, da bo žena prej ali slej iskala drugega partnerja. Prepričan sem, da je težava samo v glavi, saj so me v preteklosti doleteli tudi daljši sexi, ko sem se znašel v trenutku samozaupanja in prepričanja, da bom zdržal dlje časa.
Keglove vaje jih pravzaprav nisem nikoli izvajal, ker odkrito povedano jih ne razumem – ne vem kako se počnejo. Bolj me zanima, če se lahko oglasi moški, ki je te težave imel in uspešno rešil. Menim, da samo tak moški bo znal pravilno svetovati.
A včasih se bojim, da je to nerešljiva težava. 🙁
Ejakulacija in s tem orgazem naj bi pri moškem v povprečju nastala po 7 – 10 minutah stimulacije. Prezgodnji izliv pa se ocenjuje nekje do 2 minuti po penetraciji, pri čemer je seveda potrebno upoštevati več dejavnikov:
čas trajanja težav s prezgodnjim izlivom (enkraten ali občasen prezgodnji izliv še ni bolezenski)
pogostost težave (pri enem ali več zaporednih ali istočasnih spolnih partnerjih)
jakost in vrsta dražljajev, ki privedejo do prezgodnjega izliva
spolno anamnezo (samozadovoljevanje, predigra, pogostost spolnih odnosov)
Ocena moškega, ki zase meni da ima prezgodnji izliv torej še ne pomeni, da se zares sooča s to težavo; tu je treba upoštevati subjektivnost posameznikove ocene kontrole nad izlivom, kako stresno to vpliva nanj, na njegovo spolno življenje in partnerski odnos ter kako je zadovoljen z izvedbo spolnih odnosov nasploh. Najnovejša definicija Svetovne zdravstvene organizacije – WHO pravi, da o prezgodnjem izlivu govorimo, kadar do njega pride brez ali z minimalno predhodne stimulacije oziroma takoj po penetraciji in prej kot bi moški to želel, pri tem pa nad izlivom nima nobene ali pa minimalno kontrolo in je to zanj ali za njegovega partnerja moteče.
Spoštovani!
Vidim, kakšne posledice ima dolgoletno življenje s prezgodnjim izlivom: upad samozavesti, depresivna stanja, nezaupanje. Okoli vsega se je naselilo veliko pomanjkanje varnosti.
Tudi ne zaupate več v možnost, da bi vam kdo lahko pomagal.
Verjetno je ob tem veliko določenih prepričanj ali predstav.
Vsekakor vam želim, da bi se kdo oglasil in vam dal nekaj upanja.
Iz lastne terapevtske prakse pa vam lahko povem, da se podobnih stisk lotevamo v pogovoru o temah, na katerih temeljijo izkušnje varnosti v odnosih z bližnjimi. Z raziskovanjem tega, kar vam krade ali ubija samozavest, trdno hrbtenico, zaupanje vase in v svoje sposobnosti – izven polja spolnosti.
Lep pozdrav,